ne zmorem sprejeti…
Zaradi hude bolezni v zadnjem stadiju,bom izgubila osebo,ki ima v mojem in moževem življenju posebno mesto…ne zmorem-zmoreva sprejeti dejstva,da odklanja zdravljenje,da hoče,da gre bolezen svojo pot,da noče niti poskusiti,da se vdaja brez boja…Ne morem prenesti tega,ne morem,ne morem…kaj naj storim,kako naj razumem,da vsak nov dan,v katerega se prebudim pomeni nekaj ur bližje izgubi ljubljene osebe…ne zmorem,ne zmorem,meša se nama od nemoči in obupa…:(
To je problem današnje družbe, ne zna se sprejemat smrti in želja posameznikov, ta oseba najbrž ve, da ji ni pomoči torej želi it na svojo pot čim prej ne da se bo še tolk in tolk dlje časa mučila v agoniji in bolečinah, ki bi ji jih prinesle terapije za “podaljševanje” življenja, to se potem odraža povsod, oseba si želi oditi na drugo stran, svojci pa tega ne želijo in delajo vse, da se to nebi zgodilo čim dlje časa, od tod tudi zdravniška “etika”, da se takemu pacientu ne skrajša muk ampak se ga pusti na aparaturah čim dlje, enako je pri živalih, če še tako trpijo, jih rajši dajo poflikat pa na razne pripomočke, da se mučijo dlje namesto da bi jim skrajšali muke in bolečine…
verjamem da vaju boli ampak treba bo sprejeti, da bo ta oseba preminila prej al slej, od vaju je pa odvisno kako bo “živela” naprej…
To je njena zadnja želja in nedvomno pripadajoča ji pravica in ti jo moraš sprejeti. Spoštuj jo in sprejmi, kot želi. Vse stvari, ki se začno, imajo nekje svoj konec. Žal je tako tudi z življenjem. To je naravni tek stvari. Poskusi sprostiti meje, ki si jih postavila in sprejmi naravno pot. Težko je, a drugače ne gre. Pusti obup in tej osebi polepšaj zadnje trenutke, pokaži ji, da jo imaš rada in da ti je veliko pomenila. Lažje ji bo oditi, ti pa se boš na neki točki s tem tako morala s prijazniti. Pravijo, da lahko s takim obupom in uporom zadržiš dušo, da se nenehno bori in ne zmore najti miru.
Žal mi je zate in za tvojo družino. Želim vam, da najdete v sebi moč in sposobnost, da osebo spustite od sebe. S tem ji boste izkazali zadnje spoštovanje.
Res je. Je izraz sebičnosti, ker želimo, da je po naše. In želje so velikokrat vir trpljenja, ker ne spoštujemo življenja.[/quote]
gunnar in Robi,iz vajinih komentarjev razbiram,da ne spoštujem življenja,zato,ker mi je hudo,da bo ljuba oseba v kratkem v mukah umrla?Zato,ker sem na robu obupa od bolečine sem sebična?
vsi spoštujemo njeno željo,smo v oporo,toda ne doumem,da noče niti poskusiti…vem,kaj pomeni teraija…toda vem,kaj omeni smrt,ter izguba…
Res je. Je izraz sebičnosti, ker želimo, da je po naše. In želje so velikokrat vir trpljenja, ker ne spoštujemo življenja.[/quote]
gunnar in Robi,iz vajinih komentarjev razbiram,da ne spoštujem življenja,zato,ker mi je hudo,da bo ljuba oseba v kratkem v mukah umrla?Zato,ker sem na robu obupa od bolečine sem sebična?
vsi spoštujemo njeno željo,smo v oporo,toda ne doumem,da noče niti poskusiti…vem,kaj pomeni teraija…toda vem,kaj omeni smrt,ter izguba…[/quote]
Brez življenja ni smrti in brez smrti ni življenja.
Obup je le izraz nemoči, da bi kaj spremenila in želja po spremembi je izraz ega.
Če je oseba pomirjena s to odločitvijo in odhaja pogumno, se je dobro odločila. Ceni še ta čas, ki ga imaš na voljo, da si v njeni družbi, in bodi hvaležna, da se imaš možnost posloviti od nje. Veš koliko ljudi nas zapusti nenadoma, čez noč, v nesreči, hudi bolezni, ki te kar pokosi … Moja prijateljica bi dala deset let življenja, da bi se bil njen mož še enkrat zbudil iz kome samo za minutko, da bi si lahko rekla adijo in bi ji rekel, da jo ima rad … pa ni bilo prilike reči nič več, vse se je odvijalo kot na fast forward.
Če smem še vprašati: Zakaj bi ti rada, da poskusi z zdravljenjem? Imaš odgovor na to? Zaradi vas drugih ali zaradi te osebe same? Bi bilo to res najboljše zanjo?
gunnar in Robi,iz vajinih komentarjev razbiram,da ne spoštujem življenja,zato,ker mi je hudo,da bo ljuba oseba v kratkem v mukah umrla?Zato,ker sem na robu obupa od bolečine sem sebična?
vsi spoštujemo njeno željo,smo v oporo,toda ne doumem,da noče niti poskusiti…vem,kaj pomeni teraija…toda vem,kaj omeni smrt,ter izguba…[/quote]
Brez življenja ni smrti in brez smrti ni življenja.
Obup je le izraz nemoči, da bi kaj spremenila in želja po spremembi je izraz ega.[/quote]
Res je tako. A lažje je to sprejeti in razumeti, ko nisi prizadet, ko nisi v situaciji v kakršni je ” ne doumem…”Ali pa, ko si starejši, ko veš da je smrt del življenja in da tega toka ne moreš spremeniti. Lahko poskušaš obrniti tok dogajanja in si tako na nek način “lajšaš” bolečino…
Vse v življenju gre svojo pot, s tempom in na način, na katerega ne moremo vplivat. Zato se je “lažje” naučit sprejemati usodo, kot pa izgubljati energijo in čas za bitko proti njej.Poskusi se umiriti…meni so v podobni situaciji zelo pomagale misli Martina Kojca iz Učbenika življenja.
Ah,Robi,ko boš enkrat sam doživljal to,skozi kaj gre trenutno moja družina,boš razumel bolečino…Nikomur ne privoščim trpljenja,izgube,smrti,čeprav se ji nihče ne izogne,pa boli…boli duša,boli zavedanje,boli nemoč…Ti praviš,da je kriv ego,želja po moči…po nadziranju,obvladovanju…
Ko izgubljaš nekoga,ki ga ljubiš,potem se težko poistovetiš s tvojim mnenjem.
kot sem napisala,ne vsiljujemo svoje želje,marveč spoštujemo njeno…Zakaj si midva želiva želiva,da bi se zdravila? zaradi nje,kot tudi nas.Življenje je eno samo,ki nam je dano,cenim ga,vsak trenutek,ker ko ga je enkrat konec,nič ne prinese nazaj tvoje ljube osebe.Pomembna mi je kvaliteta življenja in medsebojnih odnosov.Radi se imamo,v oporo smo si,zato je ravno takšna agonija samo opazovati hiranje in se zavedati,da polzi življenje hitrje onkraj,kot bi,če bi se zdravila.Obupana sem,pravzaprav smo vsi v družini,ne,da ne sprejemamo bolezni in smrti,marveč ne zmorem sprejeti dejstva,da se ni storilo nič,kar bi njej in nam dalo več časa,da bi bili skupaj,kajti slovo bo dokončno in veliko hitrjše…kako hudo ti je ob vsem skupaj,pa nimam besed…vem,da nisem edina,da ne doživljamo prvi in zadni izgube,pa nam zato ni nič manj težko…
Kot marsikdo drug, sem tudi sama šla čez to, ko sta mi v razmaku šest mesecev umrla oba starša zaradi raka. Bolečine ne morem opisati. Čeprav se zavedamo in vemo, da vsakemu pride zadnja ura in da nihče ne živi večno, je bolečina nepopisna. Ko sem prihajala zadnje dneve domov, me je stiskalo v trebuhu in imela sem občutek, da bom omedlela od bolečine in od groze, da prihaja trenutek, ko ju več ne bo. Sicer ne vem, kdo tebi odhaja, toda jaz sem ob izgubi staršev čutila, da je šel del mene z njima. Življenje se spremeni za vedno.
Srečna bodi, da še imaš družino, ob sebi ljudi, s katerimi deliš bolečino in poskusi drugače pogledat na zadevo. Tako je življenje in tudi to je del življenja. Prej ko slej boš začutila hvaležnost, da ti je bilo dano preživeti del življenja ob tej osebi in pravijo, da tisti, ki imaš rad nikoli ne umrejo, vedno živijo v tvojem srcu.
Objem, v mislih sem s tabo.
Pišeš, da je v zadnjem stadiju bolezni, predvidevam, da ima raka. Če nisi stara ravno 15 let, veš, da je zadnji stadij rakave bolezni končna postaja in da ozdravitve NI. “Zdravljenje” v tem stadiju pomeni lajšanje bolečin (kar najbrž počenja doma), vse ostalo pa je samo podaljševanje neizogibnega morda za teden ali dva, s tem, da je človek namesto v družinskem krogu, v bolnici.
In ravno to je najbolj pomembno tudi tej tvoji sorodnici, zato pa se je odločila raje za kvaliteto, pa čeprav gre na račun kvantitete. Raje v okviru družine in do smrti prisebnost kot v bolnici pod zdravili, morda pod kemoterapijo, s slabostmi, neprištevnostjo, zaspanostjo itd., ampak dva tedna dlje. Kaj v resnici pomeni teh par tednov? Bolečina za bolnico, za vas pa tudi bolečina, ko jo boste gledali na obiskih vso hirajočo in verjetno bolj ali manj spečo. Ali pa vam gre za to, da konča življenje v bolnici, da je “ni treba gledati, kako hira”? Upam, da ne.
[/quote]
V zadnjem stadiju smrtonosne bolezni se ne da narediti nič drugega kot podaljšati življenje za par tednov, ki pa bi bili za umirajočega veliko večje breme kot bi od tega imel koristi. Ali se ti ne zdi sebično, da zato, ker bi sebi rada podaljšala čas za slovo, pričakuješ od umirajočega, da se bo odrekel umiranju v družinskem krogu, da se bo odrekel kolikor toliko dobremu počutju in vse skupaj zamenjal za bolečine, infuzije, bolniško posteljo, blodnjavost med spanjem in budnostjo, slabostjo in bruhanjem – zato, da bi ti imela par tednov več časa za slovo? Družina že mogoče, ampak kaj pa ona? Ali si ona ne zasluži trezne glave v okviru družine? Ali si ne zasluži, da se tudi ona dostojno poslovi od življenja in od vas, da vas v zadnji uri spozna in ve, kdo ste? Konec koncev gre zanjo in za konec njenega življenja, s čimer se hoče in želi sprijazniti, ne pa za vas in vašo bolečino. Vi boste imeli še ves čas na svetu, da prebolite izgubo in da žalujete. Ona ga nima. In o tem moraš razmišljati, samo o tem. O njej. Ne o vas.