hiperaktivnost
“Žalostno”
Ja, res je žalostno, da pri vseh strokovnih ugotovitvah, raziskavah, mnenjih, medicinsko dokazanih diagnozah in številnih raziskavah o zdravilih razmišljaš tako, kot so razmišljali pred 150 leti. Se vidi, da nimaš hiperaktivnega otroka, ampak pridno punčko ali pa zlatega sončka.
Preberi si kaj na forumu, pa še kakšno dodatno strokovno literaturo, pa stopi v stik s kakšnim otrokom, ki ima ADHD, potem se pa oglašaj!
Avtorica prvega posta, tebi pa svetujem, da se v primeru vprašanj obrneš raje na forum, katerega link sem ti že prej pripela – če se boš oglašala tukaj, te bodo take nevednice čisto v depresijo spravile…
Srečno!
Bodi srečna, da imaš normalnega otroka. Tudi sama sem bila dolgo podobnega mnenja, kot ti. Da je to skropucalo modernega časa, moderna bolezen.Vztrajala sem skoraj pet let, kajti težave so od 1. meseca naprej. In to take, da v tem času ni bilo dneva, ki bi bil normalen. Da ne boš mislila, da ne vem, kaj govorim-to ni edini otrok. Zatorej te prosim, da se vzdržiš takih komentarjev. Si enkrat, od kar si starš pomislila, da rabiš psihologa? Naju oba ta otrok pripelje do obupa, joka, glavobola…VSAK dan! Človek zdrži dan, dva, teden…ko pa se ti to začne nabirati iz meseca v mesec, leta v leto, pa te začne načenjat. Če bi bila brez tega otroka, bi si mislila, da sem super starš, da enkratno vzgajam. Pri njem pa pade vse na glavo. Vsak večer, ko se končno pomiri in zaspi-to je redkokdaj prej 22-o uro, mi je od napora slabo. Torej rabim pomoč jaz ali pa otrok. Mogoče celo oba.
Preden sodiš, se vprašaj zakaj. Sama imam otroka s hiperaktivnostno motnjo, pa ga ne filamo s tableti. Z njim se veliko ukvarjamo, veliko ga vzgajamo, ampak vse skupaj zaleže malo. Za nami je precej let, ko smo informacije iskali v tujini, ker se pri nas o ADHD ni vedelo praktično nič, otroci so bili pač “nevzgojeni” in dobivali smo take pavšalne opazke, kot je tvoja. Ko je leta 1997 izšla v ZDA Greenova knjiga in sem jo sama leta ’99 dobila v roke, se mi je od scra in duše odvalila skala. Takrat smo dobili še 2. otroka, ga vzgalai enako kot prvega, pa ni bilo sence vzorcev, ki jih je izvajal starejši. Vmes imamo še 3. otroka, ki je vzgajan enako in glej, spet nobenih podobnih vzrocev. Razlika je pa v tem, da se je prvi otrok na porodu “zagozdil” in utrpel tudi fetalni distres ter pomanjkanje kisika in verjetno so se trakrat zgodile drobne poškodbe možgan, ki niso vidne, kažejo se pa tako, kot se kažejo. Žal je res, da mnogo staršev ne vzgaja, da jih mnogo išče neko opravičilo za svojo nekativnost in lenobo, vendra se vseh ne da in ne sme metati v isti koš. Za otroka, ki je vzgojno zanemarjan, je še vedno bolje, da dobi odločbo ins ez njim vsaj nekdo “po službeni dolžnosti” poglobljeno ukvarja, vsaj tistih par tedensko, kot da bi še tega ne imel. Seveda je to napačna ins laba rešitev – najboljša bi bila, prisiliti starša, da opravlja svojo dolžnost, ampka tega pri nas ne znamo. Vprašati se je treba, zakaj se materam ne da ubadati s svojimi otroki? Zakaj očetje menijo, še vedno, v 21. stoletju, da je vsa njihova dolžnost “šiht pa pir”?
Problematika ADHD je zelo obširna, zelo večplastna in tisti starši, ki se res srečujemo s pravim ADHD sindromom, garamo. Tudi sami se pogosto borimo proti temu, da so otroci, ki dejansko so zgolj malce bolj zahtevni, stlačeni v kategorijo ADHD, eni celo v skupino ljudi z MAS in v vse mogoče diagnoze ter nalepke, saj strokovnega kadra, ki bi imel resnično znanje, enostavno ni oz. ga ni dovolj. Vendar mnogo enostavno ukrepajo v otrokovo dobro, s tem pa ščitijo starše, ki menijo, da je “družba” dolžna vzgjatai njihovo mladež. ADHD je motnjo, ki s eje ne vidi in če je družba strašno sočutna z nekom brez prsta, z nekom brez očesa ali celo z nekom, ki ima “samo” neko brazgotino, je zelo surova do otrok, ki “se jim nič ne vidi”. Hitro so bleferji, so samo nevzgojeni, objestni, opokani…pa niso. Ko razlagaš učiteljem, večina njih o motnji, s katero se dnevno srečujejo, nima pojma, kaj šele, da bi bili sposobni ločiti nevzgojenost od resnične motnje, vzgojno zanemarjenega otroka od otroka s težavami. Še več, celo NOČEJO vedeti, mnogi ravnatelji enostavno ignorirajo problem, nasrkajo pa predvsem otroci.
Ni nujno ADHD reševat s kemijo, je tudi ne dobiš tako hitro, nič več. Mojega otroka so še silil na tablete, pa jih nismo sprejeli, smo pa garali, hodili na terapije v Avstrijo, ko jih pri nas še ni bilo, sami nabavljali literaturo, pred 6 leti končno uspeli dobit pomoč doma, da se ne vozimo po 200 km na terapije. Da se tudi drugače, vendar je to garanje. Preizkusili smo menjavo prehrane (sladkor in bela moka vsekakro poslabšujeta stanje), mnoge prehranske dodatke, kombinacije B vitaminov ipd. Danes ima naš “hiper” 17 let in je že davno iz najhujšega. Ima polno omaro priznanj, diplom, nagrad, ni tekmovanjana šoli, da se ga ne udeleži ine pobere enega od prvih 3 mest. V šoli si je izboril svoj prostor pod soncem. Še vedno pa slabo shaja z množico, težko sledi določenim dejavnostim, še vedno ima odobreno pomoč socilanega pedagoga. Težko se vživlja v druge ljudi, težko je – ja, še vedno!- na miru po 45 min in več, a se je naučil s tem shajati. Bilo pa je zelo hudo, ko je bil star 7, 8, 9 let, ko si ni znal pomagati, okolica pa mu je dnevno servirala, da je “neprilagojen tepec”, “brezobziren pamž”, “objesten smrkavec”, “nevzgojen froc” ipd. Zato vsem pavšalistom predlagam, da se najprej podučite, o čem sploh govorite, vsem staršem pa, ki bijete to bitko, polagam na srce, da morate najprej sami vedeti čimveč o motnji, ki jo otrok ima in vztrajati na tem, da se OTROKU POMAGA: Vseeno pa bodite pošteni do sebe in drugih in se najprej vprašate, ali ima otrok res motnjo ali pa je obnašanje otroka le odraz vaše površnosti, permisivnosti, neodzivnostjo in komoditete.
Se nanašam na osebo z nadimkom ŽALOSTNO.
Res je zelo žalostno, da pišeš kar pišeš. Se vidi, da si nerazgledana, neizobražena in da je tvoja čustvena inteligenca izpod nule.
Se pridružujem odgovorom zgornjih mamic. Tudi nam so srali po glavi kako mi ne znamo vzgajat, da je dovolj otroku na odločen način postaviti meje in biti vztrajen. Tudi mi smo se prepričali, da je to res, kar nam drugi govorijo, da mi ne znamo. A kaj, ko ta naš “nevzgojen” deček ni edini otrok pri hiši…in to, da ne uboga na prvo besedo ni edina njegova težava.
Kako si razlagaš, da so ostali otroci drugačni od njega, da se znajo umiriti, da jim ne meče nog pod mizo kar vse povprek, kot njemu, ki ga vprašamo zakaj brca pa pravi, da tega ne počne on in joka, ker se ne more ustavit, ker mu noge brcajo celo noč, ko ga to zbuja od kar je bil dojenček, da zaspi ko vsi ostali v hiši že zdavnaj padamo v komo od utrujenosti, da ponoči sedi v postelji in gleda okoli, da v spanju ni 30 sekund pri miru, da je njegova postelja zjutraj bojno polje, da ga umirjamo po 2 ali 3 ure do tega stanja, da lahko zaspi, da ga primemo z vso močjo, medtem ko njegove roke in noge opletajo na vse strani in otrok joče, ker NOČE da bi mu opletale noge in roke, da joče, ker drugi naši otroci se umirijo, spijo, se odpočijejo, on pa je nepresano na trnih?
Ti, če misliš, da je to stvar vzgoje, se krepko motiš. Sicer pa – ni izključeno, da ne boš tega doživela. Oprosti, ampak meni se tako sladko smeje, ko se je našim prijateljem rodil tretji otrok, sin, po dveh deklicah, ki zakopljeta glavo mami v rit vsakič, ko ju kdo pogleda, ki ne znata ne bev ne mev izustit, ko ju kdo vpraša kako jima je ime, ko ju pripeljejo na rojstne dneve in se ne odmaknete od maminega krila in TO IMATA ONADVA ZA ZGLED POPOLNE VZGOJE in sta nama solila pamet, kako pokvarjenega otroka sva midva vzgojila, AAAA ko se jima je rodil sin…s takim veseljem se jim smejem, ko sta vsa iz sebe, ko opleta z rokami in nogami in ne zna sedet pri miru, ko ju cele noči šeta gore dole po stanovanju, ko deklici že zdavnaj spita, on pa utrujen in izmučen tuli in ga razmetava na vse strani, smili se mi otrok, onadva pa prav nič.
No, jaz se pa nikomur ne smejem, sploh ne z veseljem, nikomur ne privoščim, ker je to, kar človek doživljaš ob tem, zelo hudo in privoščljivost ter maščevalnost je zadnje čustvo, ki bi ga ljudje smeli gojit med sabo. Za mene je taka izjava od nekoga, ki je izkusil, kaj pomeni, soočati se s težavami pri otroku z motnjami, še toliko bolj nizkotna in resnično primitivna.
No, jaz se pa nikomur ne smejem, sploh ne z veseljem, nikomur ne privoščim, ker je to, kar človek doživljaš ob tem, zelo hudo in privoščljivost ter maščevalnost je zadnje čustvo, ki bi ga ljudje smeli gojit med sabo. Za mene je taka izjava od nekoga, ki je izkusil, kaj pomeni, soočati se s težavami pri otroku z motnjami, še toliko bolj nizkotna in resnično primitivna.[/quote]
Smili se mi otrok, niti njemu in niti njima ne privoščim te izkušnje, smejem pa se jima od srca za vse tisto zlo, kar sta ga povzročila meni in mojemu otroku, za vse tiste nizkotne besede in tiste omalovažujoče poglede, za vse, kar sta o nas govorila naokoli in za napuh, ki ga premoreta. In ne misli, da se jima smejem za hrbtom. To bi bilo zame nizkotno ali maščevalno, pa tega ne počnem. Smejem se jima direkt v obraz, ko vidim, da ju je iz dna duše sram. In smejala se bom, dokler se ne bosta iz srca opravičila.
Tudi jaz nisem poznala tega čustva in dokler se mi to ni zgodilo, nikoli ne bi rekla, da bom zmožna tega, da se smejem ob skisanem obrazu neke osebe. Če se tiče mene – lahko bi me zasmehovali zaradi mene, mojih nog, mojih rok, nosa, obraza, las, oči, moje izobrazbe, službe, umazanega avta, pošvedranih čevljev, etc etc….kar se mene tiče, ko voli nek izvoli, ko pa se je to začelo dogajat na nivoju otroka na tak način, pa sem izgubila vsako spoštovanje do njiju. Ne sodim in ne privoščim, smešna pa sta kot dva slona, ki hodita med porcelanom.
No, jaz se pa nikomur ne smejem, sploh ne z veseljem, nikomur ne privoščim, ker je to, kar človek doživljaš ob tem, zelo hudo in privoščljivost ter maščevalnost je zadnje čustvo, ki bi ga ljudje smeli gojit med sabo. Za mene je taka izjava od nekoga, ki je izkusil, kaj pomeni, soočati se s težavami pri otroku z motnjami, še toliko bolj nizkotna in resnično primitivna.[/quote]
smejem pa se jima od srca za vse tisto zlo, kar sta ga povzročila meni in mojemu otroku, za vse tiste nizkotne besede in tiste omalovažujoče poglede, za vse, kar sta o nas govorila naokoli in za napuh, ki ga premoreta. In ne misli, da se jima smejem za hrbtom. To bi bilo zame nizkotno ali maščevalno, pa tega ne počnem. Smejem se jima direkt v obraz, ko vidim, da ju je iz dna duše sram. In smejala se bom, dokler se ne bosta iz srca opravičila.
[/quote]
No, saj si rekla, ko voli, nek izvoli. S tem zgolj dokazuješ svojo omejenost in svojo nesposobnost, preseči omejenost drugih in izbiraš njihovo pot, čeprav veš, da je napačna: to, kar so počeli oni in se je tebi zdelo grozno, zdaj počenš ti. V čem točno si boljša od njih? V ničemer. Kje so tvoje, “manj omejene možganske celice”? Jih ni, žal, le da tisti ljudje niso imeli izkušnje in niso vedeli, njihov izgovor je lahko neznanje, ti pa niti tega izgovora nimaš, gre za čisto privoščljivost in maščevalnost. Če v tem uživaš, je s tem vse povedano. Smejati se tuji ne sreči je zelo preprosto in to zmore res vsak bebec.
naša tri leta stara punčka je tudi malo hiperaktivna,obiskujema psihologinjo,ker sem izmučena.najhuje se mi zdi to kar ste napisale mamice že prej , da ti očitajo drugi , da je otrok nevzgojen.koliko se moraš truditi za takega otroka in koliko energije gre ,tega marsikdo ne razume.
lepo bi pa bilo , da bi se več pisalo o hiperaktivnih otrocih,zanimali bi me nasveti in pomoči
Triletni otrok ne more biti hiperaktiven. Pri triletniku je nemogoče govoriti o kakšrnihkoli motnjah pozornosti, pomanjkanju vztrajnosti ipd, kar hiperaktivnost v bistvu je, lahko pa gre za otroka s kakimi drugimi težavami. Diagnoza hiperaktivnosti se postavlja med 5. in 7. letom, nikakor pa ne pri 3 letih. Posvet pri psihologu zagotovo nikomur ne škodi, sploh ne staršem, vendar je psihologv, ki to motnjo razumejo in jo res znajo tudi obvladovati, pri nas žalostno malo.
DIAGNOZA se postavlja takrat. Hiperaktivnost ni nekaj, kar otrok pridobi na 5. rojstni dan.
Tudi tebi obisk kakega psihologa ne bi škodoval.
Pri 3 letih se od otroka pričakuje že določeno stopnjo razumevanja in pozornosti, ki jo pridobi ob interakciji s svetom. Žal je sistematski predgled pri 3 letih omejen na 15 minut pri psihologu, kar pa ni dovolj za ugotavljanje motnje pozornosti. Kljub temu, da starš izpolni obsežen vprašalnik in da večinoma o tem želimo in hočemo govoriti s psihologom pri rednem sistematskem pregledu, nas zelo hitro odpikajo. Tu se pa strinjam s tabo – ne razumejo, ker je nočejo razumeti, ker je tako najlažje.
Glede zgornje teme pa se ne mislim kregat s tabo, ker nisi razumela kaj želim povedat. Niti me sicer ne zanima, kaj si o tem misliš.
Primanjkuje pa tega in še marsičesa pa staršem…[/quote]
….je rekla tudi moja tašča ko je kritizirala našo vzgojo otroka. potem je silom razmer pristala za 14 dni pri nas doma in po 14 dneh se je s takim veseljem spokala od nas, da se je za njo kar kadilo. Takrat je šele videla koliko energije, volje, časa in prizadevanja vzame tak malček, ki ima težavo in kaj šele pride, ko gre tak otrok v šolo.
S takimi izjavami ste nizkotne in nesramne, ker nimate pojma kaj to pomeni. In takih vas je vse polno, ki niste nič boljši, samo razlika je, ker vaši otroci mirno čemijo pred risankami, medtem ko ve likate in mislite, da ste u iber aktivne in energične. Žal se motite. Družina s hiperaktivnim otrokom smo, usmerjeni na 1001 dejavnost, od atletike do plavanja, posedanja po kavčih pri nas doma ni, neglede na vreme smo na biciklu, rolerjih, v dvorani, po drnu in strnu zato, da se otrok dovolj giba in da se nas usmili vsaj ponoči in spimo (včasih tudi v turnusih en del noči jaz, en del noči mož) po 4 ali 5 ur.
spet ena pametna u iber, ko bodo otroci malo starejši bo vse precej lažje, ko ti ne bo treba vedno imeti oko na njih. glede na to da vedno več otrok ostane čustveno priklenjenih na računalnik in TV, časi ko se je mladina iz vse soseske igrala skupaj zunaj so mimo, se mi zdi da bo malo hiperaktivnosti prišlo prav 🙂
jaz malo mejim na hiperaktivnost, in sem temu zelo hvalažen ker verjamem da zaradi tega živim bolj kvalitetno življenje 🙂
Očitno se zelo rada prepiraš in meniš, da si pogoltnila vse znanje in vso pamet s ta veliko šeflo. Go for it, ker se tako daleč pride. Tudi če menjaš nicke, se dobro ve, da je avtor(ica) en(a) in isti/a. Če se v reali obnašaš enako kot tukaj, ni čudno, da se ti ljudje smejijo.
Psihologe obiskujem(o) zadnjih 13 let neprestano in zato vem, da se dg hiperaktivnost pri 3 letih nikakor ne postavlja. Lahko se opaža odstopanja od povprečja, se jih beleži, opazuje, po potrebi tudi skuša korigirat, ampak do 5. leta se ne govori o ADHD kot diagnozi.
Očitno se zelo rada prepiraš in meniš, da si pogoltnila vse znanje in vso pamet s ta veliko šeflo. Go for it, ker se tako daleč pride. Tudi če menjaš nicke, se dobro ve, da je avtor(ica) en(a) in isti/a. Če se v reali obnašaš enako kot tukaj, ni čudno, da se ti ljudje smejijo.
Psihologe obiskujem(o) zadnjih 13 let neprestano in zato vem, da se dg hiperaktivnost pri 3 letih nikakor ne postavlja. Lahko se opaža odstopanja od povprečja, se jih beleži, opazuje, po potrebi tudi skuša korigirat, ampak do 5. leta se ne govori o ADHD kot diagnozi.[/quote]
je blo treba tolko napisat in tako gnoj polivat zato, da si napisala isto kot jaz?
DIAGNOZA se postavlja pri 5 letih, ne moreš pa rečt, da je pri 3 letih otrok, ki mu bo kasneje pri 5 letih postavljena ta diagnoza, pač zdrav otrok! ker ni, ker se s to motnjo otrok rodi in pri nekaterih lahko govorimo o znakih že od zgodnje dobe, že od dojenčka dalje. kaj mi pomaga ta kurčeva uradna diagnoza, če sem že pri 2 letih vedela in videla, za kaj gre.
kdo se dela pametnega pa res ne vem.
je blo treba tolko napisat in tako gnoj polivat zato, da si napisala isto kot jaz?
DIAGNOZA se postavlja pri 5 letih, ne moreš pa rečt, da je pri 3 letih otrok, ki mu bo kasneje pri 5 letih postavljena ta diagnoza, pač zdrav otrok! ker ni, ker se s to motnjo otrok rodi in pri nekaterih lahko govorimo o znakih že od zgodnje dobe, že od dojenčka dalje. kaj mi pomaga ta kurčeva uradna diagnoza, če sem že pri 2 letih vedela in videla, za kaj gre.
kdo se dela pametnega pa res ne vem.[/quote]
Ti pa si težak karakter, s tvojimi besedami U IBER. Bi si sicer zaslužila, da bi ti kdo zlil kak kibl gnojnice na glavo, ke ročitno ne veš, kaj to psloh pomeni. Ženska, ki je olitno dala precej skozi, ti je napisala par strokovnih komentarjev, med drugim iz lastnih izkušenj, med drugim je bila zelo vljudno in ti lepo pokazala, kje delaš napako. Da ne boš še naprej učila krive vere- naš mlajši otrok je imel pri 3 letih na sistematiki postavljen sum na hiperkinetični sindrom, ki ponavadi kasneje dobi diagnozo ADHD po 5. letu. Začeli smo obiskovat klinično psihologinjo in specialno pedagoginjo. Naš otrok je danes star 7 let , drugošolec. razen nekaj motenj pri fini motoriki je vse ostalo izzvenelo in danes nima ne ADHD ne česa drugega. Pa je bil strašansko naporen dojenček, ki je rabil po 2 uri, da je zaspal, pri 3 letih je imel tudi po 2 x dnevno hude napade ipike. Takrat nam psihologinja isto rekla, da bo otrok zelo verjetno ADHD, ampak da se diagnoz tako zgodaj ne postavlja, ker je od 3 do 5 let gromozanski preskok v otrokovem razvoju.
je blo treba tolko napisat in tako gnoj polivat zato, da si napisala isto kot jaz?
DIAGNOZA se postavlja pri 5 letih, ne moreš pa rečt, da je pri 3 letih otrok, ki mu bo kasneje pri 5 letih postavljena ta diagnoza, pač zdrav otrok! ker ni, ker se s to motnjo otrok rodi in pri nekaterih lahko govorimo o znakih že od zgodnje dobe, že od dojenčka dalje. kaj mi pomaga ta kurčeva uradna diagnoza, če sem že pri 2 letih vedela in videla, za kaj gre.
kdo se dela pametnega pa res ne vem.[/quote]
Ti pa si težak karakter, s tvojimi besedami U IBER. Bi si sicer zaslužila, da bi ti kdo zlil kak kibl gnojnice na glavo, ke ročitno ne veš, kaj to psloh pomeni. Ženska, ki je olitno dala precej skozi, ti je napisala par strokovnih komentarjev, med drugim iz lastnih izkušenj, med drugim je bila zelo vljudno in ti lepo pokazala, kje delaš napako. Da ne boš še naprej učila krive vere- naš mlajši otrok je imel pri 3 letih na sistematiki postavljen sum na hiperkinetični sindrom, ki ponavadi kasneje dobi diagnozo ADHD po 5. letu. Začeli smo obiskovat klinično psihologinjo in specialno pedagoginjo. Naš otrok je danes star 7 let , drugošolec. razen nekaj motenj pri fini motoriki je vse ostalo izzvenelo in danes nima ne ADHD ne česa drugega. Pa je bil strašansko naporen dojenček, ki je rabil po 2 uri, da je zaspal, pri 3 letih je imel tudi po 2 x dnevno hude napade ipike. Takrat nam psihologinja isto rekla, da bo otrok zelo verjetno ADHD, ampak da se diagnoz tako zgodaj ne postavlja, ker je od 3 do 5 let gromozanski preskok v otrokovem razvoju.[/quote]
Vi niste gladke, ženske. Če bi nekdo, ki tega problema ne pozna tako dobro, kot ME, z izkušnjami, poslušal to osebo, za katero praviš, da daje strokovne komentarje iz izkušenj, bi pri 3 letih dvignil roke, bi rekel “ah, hiperaktivnost že ne more bit, saj je to DIAGNOZA pri 5. letih”.
Čudi me, da nekdo, ki je to dal skozi, IN TO CELO PRI 3. LETIH otroka, ne razume. Ti si imela zgolj srečo, da te na sistematskem niso odpikali, pač pa ti dali možnost, da je tvoj otrok zdaj zdrav. Ne pozabi, ženska je gor napisala, da PRI 3 LETIH OTROK NE MORE BITI HIPERAKTIVEN, ti si živ dokaz, da MORE biti hiperaktiven, pa ji še celo daš prav! Ej, to je narobe svet.
lahko sem jaz potrebna kible gnoja, da mi jo nekdo poliva na glavo, sam majkemi, ti si jo sama sebi polivaš in v lastno skledo pljuvaš, pa še prav ji daš! Neverjetno, neverjetno!
kar hočem povedat je, da DIAGNOZA je eno, bolezen hiperaktivnosti pa drugo. Saj tudi druge težke bolezni nimajo nujno diagnoze takoj prvi dan, ko se pojavijo. Po lastnih izkušnjah lahko vidiš, da si ugotovila pri 3 letih, da s tvojim otrokom nekaj ni v redu, po njenih besedah bi za diagnozo čakala do 5. leta, tako pa si imela MOŽNOST, da je tvoj otrok zdaj zdrav drugošolec!
Ne morem se načudit, da se tako združite v eno skupino proti nekomu, samo zato, ker je ta U IBER težek. Pa kaj! Moji najboljši učitelji v osnovni, v srednji in na faksu so bili vsi po vrsti največji čudaki in najbolj zateženi egocentriki, pa so bili ravno oni tisti, ki so govorili največje resnice in nas največ naučili.
Pa kaj me briga konec koncev!