Na živce mi gre partnerjev otrok
Skratka, ker se zarečenega kruha največ poje, sem trenutno v zvezi z moškim, ki ima otroka z drugo žensko.
Otrok je star 5 let in tako mi gre na živce, da bom znorela.
Partner mi ga je predstavil pred pol leta, prej sva se dobivala približno eno leto, ampak jaz z otrokom nisem imela stikov. Odkar me je predstavil, partner pričakuje, da bomo igrali srečno družinico. Nikamor več ne greva sama, otrok je pri nama tako čez teden kak dan, kot tudi vsak drugi vikend. Vse je podrejeno njemu. Organizacija dneva in izleti. Do zdaj sva s partnerjem jedla zunaj, ko je otrok pri nama naj bi jaz kuhala doma. Zvečer ne moreva nikamor ven, ker gre mali pač spat. Ne moreva imeti obiskov zvečer, ker potem zaradi šundra ne more spat in podobno. Da ne pišem o tem kakšna grozora je bila na morju.
In meni gre pa vse to na živce, pa še mali je ful tečn. Enostavno se mi ne da ukvarjati z njim. Skratka ne želim se iti družinskega življenja, ne želim se nikomur prilagajati, niti skrbeti za tujega otroka.
Danes popoldan naj bi bil mali zopet pri nama. Partner me prej kliče, da bo on zamudil iz službe zaradi sestanka, da se je z mamo od otroka dogovoril, da ga vseeno pripelje in da naj ga za vmesni čas pazim jaz. Mislim halo. Sem mu povedala, da sem že zmenjena, ker sem želela, da z otrokom nekaj časa preživi sam in sedaj je užaljen do konca.
Skratka. A obstaja možnost, da se bom na tega otroka sčasoma navadila ali mi bo celo življenje trn v peti? S partnerjem se namreč super razumeva, le otrok je problem?
Je kje kakšna z izkušnjami? Ste vse takoj sprejele partnerjeve otroke? Je katera, ki je zapustila partnerja samo zaradi tega, ker je imel otroka?
bolj kot njej bi morali svetovati njemu, naj beži daleč proč! Pa to je klasika iz Pepelke, no! Kaj bo šele, če bosta imela enkrat otroka?
Egocentrična frflja mora pač (v okviru svojih sposobnosti) razmislit, koga bo upecala. Dokler jo je vozil ven na večerje je bil ok, zdaj pa, ko jo vpelje v svoje celotno življenje, pa ne?
Beži, ločeni očka. Najdi si kakšno bolj zrelo, ki zna pogledat dlje od svoje rite.
Se strinjam z zgoraj napisanim. Logično je, da je vse podrejeno otroku, saj le ti še ne zmorejo takega tempa kot mi, pač pa potrebujejo njim prilagojene aktivnosti in urnike spanja, da normalno funkcionirajo. In ta otrok, je del partnerja, torej vzameš oba ali nobenega. Druge logike ni. In ne, če ti gre že zdaj na živce, ti bo šel vedno bolj. Sčasoma ne bo nič lažje.
Zakaj bi ga zanemarjal?
Naj pač čas preživljata skupaj tako, kot sta ga še pol leta nazaj (torej celo prvo leto, ko sva bila s partnerjem skupaj).
Ne razumem zakaj bi jaz morala biti del “družine”.
On naj gre na morje z otrokom, ampak pričakujem, da greva tudi midva sama.
On naj gre na izlet z otrokov, ampak pričakujem, da greva tudi midva sama.
In tako dalje.
In prvo leto je to super funkcioniralo, odkar me je predstavil otroku, pa misli, da bomo skozi “mi trije” se igrali družino.
Otrok je partnerjev otrok. On je njegov oče. Očeta pa otroku ne moreš odvzet. Če bi ga rada žurala. pa ga žuraj. Tale tip, očitno ni pravi zate. Ima otroka in otroci zahtevajo svoje.
Če bvoš ostala s tvojim partnerjem, boš morala tega otroka sprejet, kot bi bil tvoj, ker je on njegova družina.
Tudi oni bodo morali sprejet tvoje otroke.
Do sedaj te je tvoj tip crkljal, peljal ven, sedaj pa od tebe pričakuje, da boš mati njegovim otrokom. Tipično moško razmišljanje.
Če ti tako ne paše, je najbolje, da greš in ga pustiš.
Najdi si nekoga, ki nima otrok od prej in je frej.
Tudi sama sem pred davnimi leti imela partnerja, ki je imel približno toliko starega otroka, kot je tvoj “nesojeni pastorek”. Jaz sem bila še mula – stara dobrih 20 let, takratni partner precej več kot jaz….
Midva sva se tudi izjemno hitro preselila v skupno gospodinstvo. Tudi jaz sem imela kup težav sama s sabo, da sem sprejela njegovega sina. Ki je bil sicer priden otrok. Vendar pa sama najbrž nisem bila dozorela tej vlogi….. Me je pa imel mali zelo rad. Sem se pa navkljub vsemu veliko ukvarjala s tem fantičem. Pomoje še več kot njegov oče! 🙁
Se mi zdi, da ti odnos oče-sin tudi veliko da vedeti o partnerjevem karakterju, odgovornosti,…. Hja, je pač oče in MORA se temu ustrezno obnašati in se iti odgovorno očetovstvo! Nima veze ali sta z materjo otroka skupaj ali ne – svoj del odgovornosti naj prevzame!
Jaz ti samo predlagam, da skrbno (in iskreno do sebe!) premisliš ali boš zmogla otroka sprejeti.
Želim ti, da se pravilno odločiš!
Aja, jaz sem se s tem partnerjem po dveh letih razšla. En delček mozaika, ki ji pripomogel k razhodu je bilo sigurno tudi njegov odnos do sina. Ta njegov “jebiveterski” odnos me je motil. In najbrž podzavestno tudi razmišljaš, če bi imel isti odnos do otroka, ki bi ga s partnerjem skupaj spočela….
Naredi uslugo partnerju in pojdi daaaaaleeeeč proč. Ker vidva ne bosta nikoli srečna.
Že res, da se vidva super razumeta.
Problem je le, ker ti NE RAZUMEŠ, da ima on otroka in je otrok na prvem mestu.
A veš, on se svojemu otroku NIKOLI ne bo odpovedal in vedno bo otrok na prvem mestu.
Vem kaj govorim, saj imam tudi sama partnerja, ki ima otroka od prej. Za razliko od tebe mi otrok ne gre na živce (ajd, kdaj pa kdaj že, ko sem slabe volje, ampak načeloma uživamo vsi trije skupaj in nam je lepo).
Prosim, pusti ga in poišči nekoga brez otrok.
ce imas partnerja rada, moras razumeti, da je on najprej oce in sele potem vse drugo in se s tem sprijazniti. niti pod razno ne smes zahtevati, da se obnasa kot da je moski brez otrok. ima otroka in pika. sprejmi ali pusti. tukaj ni nobenega tekmovanja med tabo in otrokom, kakrsen koli ta otrok ze je, tecen ali ne. nobene debate.
drugo pa je, ce ti partner prepusca vzgojo njegovega otroka. to pa seveda ne gre, tukaj ti nimas nikakrsnih dolznosti, te so njegove in od matere tega otroka. in tu je na mestu pogovor, da se dorece, kako in kaj.
Kaj naj ti rečem; vzemi ali pusti – v paketu. Moškega si dobila v paketu z otrokom, tako to je.
Otrok je star 5 let, in če ti zdaj gre na živce, ker obstaja, skoraj ni možnosti, da bi bilo drugače.
Mislim, da boš vsem vpletenim naredila uslugo, če si boš raje poiskala moškega “brez obveznosti”.
Lep dan,..
nwe vem, punce, jaz se pa ne strinjam – menim, da je nek kompromis možen.
Le zakaj ne bi šli kdaj ven jest, zakaj mora sedaj vedno ona kuhat?? Saj je otrok 5 let star, več kot dovolj za restavracijo.
Zakaj ne bi mogli priti kakšni obiski zvečer, a je res potrebna sterilna tišina??
Po mojem neka vmesna pot mora biti, problem je, ker partner vse podredi otroku. Menim, da je to napaka, moral bi se ozirati tudi na novo partnerico. Če ne drugega, bo s sedanjim obnašanjem prvovrstno razvadil otroka…….
Zakaj bi ga zanemarjal?
Naj pač čas preživljata skupaj tako, kot sta ga še pol leta nazaj (torej celo prvo leto, ko sva bila s partnerjem skupaj).
Ne razumem zakaj bi jaz morala biti del “družine”.
On naj gre na morje z otrokom, ampak pričakujem, da greva tudi midva sama.
On naj gre na izlet z otrokov, ampak pričakujem, da greva tudi midva sama.
In tako dalje.
In prvo leto je to super funkcioniralo, odkar me je predstavil otroku, pa misli, da bomo skozi “mi trije” se igrali družino.[/quote]
fajn provokacija :)))
samo to mi povej, ima tip dovolj denarja, da bo šel dvakrat na leto na morje pa dvakrat na vse izlete? ker dopust samskega starša z otrokom ni ravno poceni. te pride dražje, kot če gresta dva odrasla, ki si delita stroške sobe.
