Na včerajšnjo temo “vabilo na poroko” so me ljubice napadle, da sem zahrbtna, naj se brigam zase,… Danes se sprašujem: kaj se v teh ženskah prelomi oz. zgodi, da pristanejo na “kratko zmago”, poteptajo vso moralo, izničijo trud vzgoje svojih staršev, se osramotijo,osramotijo svoje straše, zapravijo ugled zaradi enega “ku…”, ki tega sploh ni vreden (to spoznajo prepozno),se sploh zavedajo trpljenja, ki ga povzročijo vpletenim otrokom in partnerju, amapk očitno jim je malo mar za druge, samo da je njim lepo (za kratek čas), ni jim mar koliko žrtev bo padlo.
Dajte ljubice razsvetlite me, kaj vas je pripeljalo do tega početja. Verjamem, da vas je večina imela lepo otroštvo, vzgojene ste bile v moralne, načelne in odgovorne ljudi (tako kot v tem primeru), kaj za boga vas piči, da se v trenutku tako ponižate in živite v prepričanju, da ste zmagovalke, ker ste porazile bivšo od partnerja. V resnici ste porazile samo sebe, samo to prepozno spoznate in takrat krivite starše, prijatelje zakaj vam niso odprli oči (ko vam starši, prijatelji odpirajo oči, se raje obrnete vstran, prekinete stike, ker so vsi kao blesavi in kaj vam bodo solili pamet, od kje si jemljejo to pravico, da vas obsojajo, naj pometejo pred svojim pragom,…)

In ti verjetno reeees nimaš nobenih osebnih izkušenj s kakšno ljubico :)))

Sama sicer nimam niti približno dobrega mnenja o ženski, ki se zavestno spusti v vezo kjer je en ali drugi vezan. Ampak to je moje osebno mnenje, ki ostaja pri meni. Pač moja prijateljica ne bi mogla biti to je pa tudi vse. Vse tvoje moraliziranje in želja po pravičnosti in ne vem kaj še me pripelje samo do misli….kaj te briga? Če ti nekdo moralno ne odgovarja se z njim ne druži in konec. Vsako obsojanje kot to počneš ti pa naredi črno piko tudi na tebi.

Teme ne poznam, ampak ja, res bogi možeki, ki jih ljubice zgrabijo za vrat in jih silijo, da seksajo z njimi.

ne vem, zakaj misliš, da so samo ljubice tiste, ki se ne strinjajo s tabo.
dve stvari sta:
kako si kdo ureja svoje življenje, s kom se poroči, kje živi…. ni tvoja stvar

tista tvoja ljubica je verjetno vse naredila tako, da je tipu s pištolo merila v glavo, kajne…

In zakaj si tako prepričana, da so te napadle ljubice?
Vsak normalno razgledan in nezagrenjen človek ve, da sta za dejanje prevare potrebna oba, popravek, prevara le eden, tj. v tvojem primeru mož. me ne prepričaš, da lahko ena xy ženska se odloči, da bo eni drugi ženski, ki je z dotičnim možem v super truper zakonu in odnosu, speljala moža, niti to, da ga lahko prisili v varanje. Slepi naprej še vedno samo sebe.

Kar se pa tiče “razdiranja družine” in “ubogih otrok”, sem pa mnenja, da raje ločena in/ali raje otrok ločenih staršev, kot živeti v gnilem odnosu brez ljubezni in/ali živeti kot otrok v družini, kjer se starša ne ljubita.

Aja, nisem ljubica. Sem pa en tak otrok, ko sta se starša ločila za moje pojme mnogo prepozno – nihče ni varal, sem pa videla, občutila, da se ne ljubita in sem zato trpela. Ko sta se ločila je z mene padlo veliko breme.

Ljubezen, srči, ljubezen…. Vsaj upam, da je v večini primerov tako. Pa vara tisti, ki je vezan, zame je kvečjemu tisti nemoralen. Pa nisem, niti nisem bila nikomur ljubica.

Mene ena taka, sicer prej kolikor toliko vredna prijateljstva, še danes ne pogleda… Možila se je s človekom, ki sem ga dobro poznala, kurbirjem na kubik, pa to niti ne bi bilo moteče, če ne bi zapustil partnerke po rojstvu drugega otroka, ki se je rodil prizadet in je tak tudi ostal… Enostavno ni zdržal, raje je stisnil rit, pobral denar in si omislil novo življenje z zgoraj omenjeno osebo… Bruh! Mi je flozala vse sorte, jaz na njuno poroko nisem šla, niti je ne obiskujem, enostavno sem jo zbrisala iz svojega življenja…
Če bi mi pa recimo rekla, da sta s ta novim prevzela oz. se borita za skrbništvo za nepokretno hčerko, bi jo pa že malce drugače sprejemala. Lp!

Res je s takšnimi ljudmi se ne družim in če ne bi bilo vabila na poroko, se tudi ne bi spraševala o teh stvareh, ker sem pač mnenja, da nekdo ki ne odgovarja mojim kriterijem, ne more biti moj prijatelj in če je le možno, se ga raje izogibam.
Ne do zdaj še nisem imela izkušenj z nobeno ljubico, vem pa , če pride do tega, da je ne bom obsojala(ker so otroci že odrasli in jih s tem ne bo prizadela), ampak se ji bom zahvalila, ker mi bo odprla oči in me praktično rešila človeka, ki me ni bil vreden. Torej rekla bi ji samo:”HVALA TI” ( čez nekaj let bi že dojela zakaj sem se ji zahvalila, vse 1x pridejo k pameti), sebi pa bi rekla:”ŽIVELA SVOBODA”

zaljubljenost…
jaz zagovarjam tezo, da se zaljubljenost zgodi, za ljubezen pa se odločiš zavestno (jo boš gradil iz zaljubljenosti ali ne)

Kaj konkretno naj bi to pomenilo? Ali morda to, da se tuje lastnine ne dotika? Če je tako, potem me ne čudi, če si pravarana ali na pragu tega (kar je nekako očitno)

Sedaj je tu vprašanje: se res one tako počutijo ali jih ti tako vidiš, ker se sama čutiš kot poraženko?

Ob vsem tem bi te človek vprašal tudi: česa za vraga se zavedaš, da v svojem zakonu oz. odnosu delaš narobe in se ob tem prepričuješ, da to nikakor ne moreš spremeniti?

Očitno misliš, da je moški trofeja, ki jo osvojiš.
Kot povsod, tudi na področju parjenja obstaja konkurenca. In, če ne greš v korak z njo, te le ta povozi.
Ljubice in ljubimci niso nič krivi, so bili le ob pravem času na pravem mestu, z najboljšo ponudbo.
Za vse na svetu se je potrebno potruditi.

Nisem ljubica, nisem ločena, v zakonu se (še…) ni pojavila kakšna ljubica, nisem otrok ločenih staršev, moje mnenje pa je:
1.Avtorica sprašuje ljubice o njihovem vidiku in odgovornosti, zato so odgovori o sodgovornosti mož brezpredmetni. (Lahko odpre drugo temo in sprašuje može, zakaj varajo in a se jim otroc nič ne smilijo. Tukaj pa se nagovarja ljubice.)
2. Dolgoletni zakoni imajo upse in downse in zato reči, “če je zakon trden, ljubica ne more nič”, je precej neživljensko. Vsak odnos nekako niha skozi čas, normalno.
3. Reči, da bolje ločitev kot izredno slab ali navidezen zakon, je na mestu, a nima veze s to temo.

Drugače pa odgovora iz prve roke ne morem dati, mislim pa, da enoličnega ni. Nekatere dejansko verjamejo zgodbici o skorajšnji ločitvi in ženi zmaju, druge so pač totalno egoistični nemoralni osebki, ki grejo preko trupel, tretje …..itn itn. Vse se pa najbrž skrivajo za mislijo, da one niso nič odgovorne ali soodgovorne za razbito družino….

zua moje pojme je ljubezen, ki ne izvira iz zaljubljenosti le “ljubezen” ali z drugimi besedami prikladen izraz za različne zlorabe in izgovore, ko gre kaj narobe. No, razen v primerih, ko sta morda oba enakega mišljenja in skeneta pogodbo o ustanovitvi ekonemske skupnosti ter vzreji potomstva. Pa še v takih primerih gre rado kaj narobe.

Pa še nekaj, ne rečem, da se ne zgodi, da se zaljubita dva vezana in ne obsojam tega-ljubezni ni mogoče izsiliti, ampak smo svobodni ljudje in tisti, ki imajo namen varat a ne bi bilo pošteno (po tem lahko sklepaš koliko je človek vreden in dostojanstven), da razčistijo s partnerjem v zvezi, se poslovita, če nista za skupaj in lepo v novo vezo-ja samo za to pa moraš imet “VELIKA JAJCA”, vsaka čast tistim ,ki jih imajo in so fer do bivšega in novega partnerja.

Saj pol boš enako pljuvala naprej, pa da ti približno povem svojo zgodbo.
Sem bila pred cca 20 leti nekaj časa ljubica. Se je kmalu preselil k meni in že skoraj 20 let živiva skupaj in se imama čist OK.
Postati “ljubica” ni bila ne moja ne njegova zavestna odločitev. Pač zgodilo se je. On je bil nezadovoljen v zakonu (čeprav mu je bilo po drugi strani strahotno težko oditi zaradi dveh najstniških otrok), jaz sem samo še po neki inerciji vztrajala v daljši zvezi, ki je zadnje mesece bila samo še v obliki vsakodnevnih obiskov za kako urico ali pa še to ne.
Jaz sem svojo zvezo hitro prekinila, pri njem je zaradi otrok trajalo malo dlje in je bilo malo bolj boleče (tudi zame, ker so otroci v določenih situacijah imeli prednost pred mano). Pa sva prebrodila vse težave, imava se fajn, otroka sta odrasla in se čisto fajn razumemo, prideta na obisk s svojima partnejema, včasih celo skupaj kam gremo, na kako prireditev, pijačo, tud na pardnevni dopust. Tudi partner ima z bivšo ženo čisto korekten odnos, tudi zdaj, ko otroka ne živita več pri njej, se včasih oglasi tam na kavi in klepetu, jo pokliče za rojstni dan in novo leto in ona njega.

Pa še par odgovorov na tvoja vprašanja:
Kaj vas je pripeljalo do tega početja: ljubezen (moja in njegova)
Ja, sem imela lepo otroštvo, bila vzgojena v moralnega, načelnega in odgovornega človeka in taka sem še sedaj. Ko sem se spustila v zvezo s sedanjim partnerjem (v začetku kot ljubica), se nisem ponižala, pač sem sledila svojemu srcu. In tudi slučajno se nisem imela za zmagovalko nad njegovo takratno ženo ali komerkoli. Zmagovalka je bila najina ljubezen.
Takrat, ko so se zadeve začele dogajati, me nobena od prijateljic, ki so vedele, ni obsojala, nihče mi ni skušal “odpret oči” in mi solil pameti, saj so najbrž bili vsi mnenja, da pri tridesetih pač vem, kaj počnem. In najbrž (hvala bogu) nimam takih prijateljic kot si ti, ki vsepovprek drugim (celo neznanim ljudem po forumih) solijo pamet.

Toliko kar se moje zgodbe tiče. Me pa predvsem zanima, od kod v tebi toliko gneva proti nekim xy “ljubicam”, od kod ti mnenje, da so vsega krive one, ki kao skrbne očke in ljubeče soproge s svojimi kremplji zvlečejo iz toplega družinskega gnezda.
Veš, jaz sem še zdaj, po 20 letih, mnenja, če bi moj partner bil takrat srečen v svojem zakonu, ga tud na silo ne bi mogla spravit stran. In če bi bila jaz zadovoljna v takratni zvezi, ne bi šla z njim najbrž nikoli niti na kavo, kaj šele kaj več. Če v nekem odnosu med dvema stvari štimajo, se zelo zelo težko vštuli zraven še tatretji.

Evo, sem poskusila prikazat stvari z druge plati, čeprav verjetno tele, ki “ne odobrava” vse skup ne bo premaknilo niti za milimeter. Pa kaj.

ljubice?

No moja zgodba je taka, da sem naletela na super človeka, ki je bil v ločitvenem postopku približno 3 mesece, ko sva se spoznala. Zaradi pregovorne sposobnosti slovenskih sodnic sva, predno je sodišče odmlelo svojo zgodbo tudi živela skupaj, preden je bila ločitev pravnomočna.

Vzrok za ločitev pa nisem bila jaz, ampak drug moški, ki je stisnil rit, ko je ex hotela nekaj več kot neobvezen in priložnostni fuk.

Ko se moj današnji mož potem ni bil sploh pripravljen pogovarjati za vrnitev, sem postala jaz vse samo človek ne in na lepem sem bila kar jaz odgovorna za njeno ločitev.

Če gledam svoje prijateljice, ločenke so dnes ločenke zaradi alstne impulzivnosti. V zakon so šle z nerelanimi pričakovanji, v ločitev so šle s še bolj nerealnimi pričakovanji … danes pa jim je za to žal.

Marsikatero “ljubico” zakrivi tudi žena. (Seveda s tem ne trdim, da to velja vedno in povsod.)

“Boom” očitno nisi brala včerajšnje teme “sprejeti vabilo na poroko” in nisi na isti valovni dolžini kot me ali pa te dajejo vročinski valovi. Nisem jaz tista prevarana, poraženka, niti se ne počutim ogroženo in zaenkrat še vedno v zakonu laufa z vzponi in padci (zaenkrat še tudi ob padcih ni uspelo nobeni ljubici prit blizu-se bom počasi začela spraševat ali imam tako nesimpatičnega moža, da ga nobena noče, ali imam tako idealnega, da nobene ljubice ne spusti v bližino)

Sem otrok razvezanih staršev zaradi varanja. Očeta, ki je varal ne obsojam. Se je pač zgodilo. Obsojam mamo, ki je preko otrok želela doseč, da bi on trpel in se mogoče celo vrnil. Trajalo je dolgih 6 let. Tožarjenja, podpihovanja mene proti očetu, igranja vloge žrtve itd…
Oče je za sabo “pustil” tri otroke. Za nas potem ni skrbel tudi zaradi tega, ker kadarkoli se je vsaj malo približal se je začela drama. Ali pa mu je preprosto dol viselo. Mi je vseeno. Ga ne obsojam.

Imam dobro prijateljico, ki je ločena (ne zaradi varanja). Sedaj veselo spoznava moške preko nekih portalov. Samske, poročene, ločene…

Da bi z njo ne bila prijateljica, ker so nekateri moški poročeni? Ha, mi ne misel ne pride.
Rada jo imam in jo podpiram v vsem kar si izmisli.

Če bi me mož varal bi seveda obsojala njega. Ljubico? Kaj pa vem… Rada je že ne bi imela.

Torej naj tisti, ki želijo varat, varajo, tisti ki ne, pač ne. Če si prevaran pa se tudi sam odločiš kaj boš. Šel naprej, partnerja takega sprejel, sam varal… Kaj pa vem.

Tako je življenje.

ne vem no, zaseden tip in frej ženska, ga biksata skupaj. Ne vem za moje pojme je on precej manj moralen kot ona. Ona je frej, nikogar ne vleče seboj v drek in zakaj bi se ona sekirala za ženo, če se on ne?

Jaz pa ne vem, zakaj je ljubica vredna takega obsojanja. Ona ne vara nikogar, saj je frej. Vara tisti tip, ki je poročen, on dela sranje, ne pa ona.

Torej imam eno vprašanje za samske ljubice: ali se res tako malo cenite in spoštujete, da ste pripravljene delit partnerje še z eno drugo, ali niste toliko sigurne v sebe, da postavite partnerju ultimat: če hočeš bit z mano, razčisti in zaključi obstoječo zvezo (ali se bojite, da se ne bo odločil za vas) ali pa vas tako srbi, da ne morete počakat in ne mi zdaj tvezit o tem, kako vam tako odgovarja-kateremu normalnemu človeku pa odgovarja, da partnerja, ki ljubi deli še z nekom drugim (fuk fehtarke seveda odpadete)

pa dobr taka vprašanja lahko postavljaš v nedogled in marsikje:

a se res tako malo ceniš, da si tako debela
a se res tako malo ceniš, da kadiš
a se res tako malo ceniš, da se drogiraš
a se res tako malo ceniš, da vsi po tebi hodijo..

lej ljudje smo si različni, ti ljubica ne boš nikomur, boš pa pojedla karikiram-svinjska rebrca ali popila gin tonik, kar morda ljubica od nekoga ne bi naredila in bi se zgražala nad tvojim početjem…100 ljudi 100 čudi. Sicer pa pometajmo pred svojim pragom pa bo vse ok.

ti in tebi podobne se lahko vprašate tudi, če slučajno ne obstajamo ženske, ki nam paše zgolj dober seks, ne pa tudi obveznosti eksluzivne veze – sploh z več kot očitno napačnim človekom

res ne vem, zakaj bi morala decu parati, likati in ga gledati samo za to, če bi ga želela imeti med rjuhami

ti in tebi podobne se lahko vprašate tudi, če slučajno ne obstajamo ženske, ki nam paše zgolj dober seks, ne pa tudi obveznosti eksluzivne veze – sploh z več kot očitno napačnim človekom

res ne vem, zakaj bi morala decu parati, likati in ga gledati samo za to, če bi ga želela imeti med rjuhami[/quote]

saj je napisala da fukffehtarke odpadete…