Tašča in tast bosta uničila najino družino
Do pred kratkim sta lahko skrbela sama zase, sedaj ne moreta več (zadnje pol leta). Kot piše ena v spodnji temi za svojo babico, sem tudi jaz predlagala, da jima uredimo pomoč na domu. Stara dva pa sta tečna kot sto mater in hudobna. Nočeta pomoči na domu, nočeta iti v dom, sama zase nista sposobna skrbeti in svojega sina edinca (mojega moža) buzerirata 24/7.
Imava dva otroka (6 let in 2 leti) in že večrat sem mu povedala, da ob odsotnem očetu (če ni v službi, je pri svojih starših) sama nisem pripravljena skrbeti za otroka in da tega tudi ne zmorem. Kot družina sploh ne funkcioniramo več. Počutim se kot mati samohranilka. Z otrokoma povsod hodim sama, drugače bi bili skozi doma, tudi gospodinjstvo pade vse name, ker moža enostavno ni. On se sicer strinja za pomoč na domu staršema ali da bi šla v dom, AMPAK SAMO V PRIMERU, ČE BI SAMA IZRAZILA TO ŽELJO. Ker sta pa jasno povedala, da tega ne želita, pa sam nima “jajc”, da bi udaril po mizi in uredil zadevo.
Vsega sem naveličana, tudi depresivna zadnje čase, jezna na tasta in taščo ter na moža. Začela sem razmišljati tudi o tem, da z otrokoma odidem (ker itak že sedaj funkcioniram kot mati samohranilka), on pa naj skrbi za svoja dva.
Pa dajte mi povedat, zakaj so stari ljudje tako nemogoči, hudobni in tećni, da zaradi svojih debilnih idej uničujejo druga življenja?
Zdravo!
Sicer je res, da nisi v zavidljivem položaju, ampak si po mojem preveč negativno nastrojena. S takim načinom razmišljanja boš škodovala sebi in celi družini.
Si se že vprašala, kako bi reagirala, če bi bili to tvoji starši? Najbrž ne. Poskusi se vživeti tudi v vlogo moža – biti edinec je res specifika, ki jo razume samo drug edinec.
Sedite torej odrasli za mizo in:
1. povej, kaj čutiš; kako se ti zdi, da razpada tvoja družina, da otroci nimajo očeta in ti ne moža
2. prisluhni vsem vpletenim
3. predlagaj rešitve – morda za začetek samo, da jima nekdo pripelje kosilo na dom ali mlajšo upokojenko, ki bi jima postorila nekatera gospodinjska opravila
4. zavedaj se, da bo po njuni smrti vse premoženje vajino
5. zavedaj se, da boš tudi ti nekoč stara in pomoči potrebna
Bodi mirna in poštena!
LP
ja kolk pa sta sploh stara?
Saj je lepo, da se staršem pomaga, ampak vse ima svojo mejo in ceno.
Tudi meni so starši zagrenili življenje, vse se vrti samo okrog njiju, jaz in moje mnenje pa kot, da ne obstaja. Sploh mi ne dajo dihat, tako, da se dostikrat, čeprav bi bila rada doma, usedem v avto in grem v neznano in se vrnem pozno zvečer. Samo, da imam nekaj ur mir.
Že slišim, kako se spodaj odpirajo vrata, najraje bi jih kar zazidala.
Zakon so mi že zaj***l.
Po eni strani ju razumem, ker tako kot so mož in otroci tvoja družina, je njun sin njuna družina. Problem je pravzaprav v tem, da mož ne zna postaviti meje. In dokler bo tako, bo “plesal” kot bosta onadva rekla. Tudi možu je težko, verjemi, po eni strani ima vas, ki vas ima verjetno neizmerno rad, po drugi strani pa ima tudi starše, katerim ne more kar reči ne. Tako kot so nekateri predlagali, pogovori se z možem, povej svoje dileme, najdite skupno pot. Srečno!
-kuha
-pere
-lika
-pomiva posodo
-kosi
-obrezuje drevje
-hodi v trgovino
-ureja vrt
-ureja rože
-predvsem pa animira tasta in taščo, ker jima je očitno neznansko dolgčas
Prejšnjo nedeljo sta ga klicala najmanj 7x, ker je imel maček klopa in če mu ga lahko pride on odstranit. Skoraj sem doživela živčni zlom.
Nista nepokretna, ampak ne moreta pa več kao opravljati zgoraj naštetih stvari. Pa kar naprej si nekaj izmišljujeta, da bi bilo potrebno preurediti (pobarvati stene, pobarvati ograjo, zasaditi to in ono). Skratka ne gre za situacijo, ko bi bila fizično nepokretna in na robu smrti, ampak za čisto hudobijo in da kao nista več sposobna skrbeti za hišo.
Zato sem tudi predlagala pomoč. Ženska bi jima lahko uredila stvari znotraj hiše, kak moški sosed pa proti plačilu stvari okoli hiše. Pa niti slišati nočeta. Vse mora narediti njun sin.
ti očitno nimaš tovrstnih problemov, da tako sprašuješ. Pri tovrstnih ljudeh ni toliko bistveno, kaj narediš, kot prav psihološki pritisk, ki ga (hote ali nehote) izvajajo.
Tvoj mož bi moral razčistiti z občutkom odgovornosti, ki jo čuti do njiju, to je pa skoraj nemogoče, saj gre za mehanizme, ki so jih v njem privzgojili skozi dolga leta.
Tega, da bi se sprostil in da v svojem “prostem” času ne bi mislil nanju, ne boš dosegla. Kvečjemu mu lahko postaviš časovne meje, npr. eno ali dve uri na dan, v katerih naj opravi, kar je potrebno, sicer mora biti pa (vsaj po uri) doma.
Huda je, razumem te. Mene ob zahtevni in težki sestri čaka kar precej let tovrstne napetosti…..
Predlagam:
– ti skuhaš za vse (če kuhaš za 4, boš pa še za 2 zraven)
– prati pomeni dati v stroj in zavrteti gumb (to ne vzame nič časa)
– za likanje in čiščenje –> mlajša upokojenka (5 EUR/uro)
– dela okoli hiše —> mož + otroci (skupno druženje, zabava)
– nakupovanje (preko spleta, pripeljejo na dom)
– urejanje vrta –> ti + mož (čas za pogovor, druženje)
– barvanje ograje –> otroci (pa še zabavno bo!)
VSE se da, če se HOČE. Snahe ste malo sebične. Tudi ti boš nekoč snaha (in stara).
Očitno ti ne razumeš poante.
Onadva hočeta/zahtevata, da vse našteto opravlja zgolj in samo njun sin.
Pa četudi … vse zgoraj našteto niso dejavnosti, ki bi čisto vsak dan zaposlile za celo popolde eno osebo, ker dnevna tekoča dejavnost je v bistvu le kuhanje in nič drugega. zato, zadaj so druge stvari in avtorica posta, žal si izvisela. Možu sta vcepila že v otroštvu blazen občutek krivde in … glej, vem o čem govorim, sem se zato ločila (ne zaradi njegove skrbi za starše tako aktivne, a v glavi in skrbi ju je nosil 24/7).
Jaz tako sebična, tako egoistična upam da ne bom, ko bom stara. Ker onemoglost gor ali dol, svojim otrokom želim dobro, želim srečo, želim da si uredijo in živijo svoje družinsko življenje. To je moj cilj kot mame. sStem, da jih prisiljuejm (ali le potiho želim, pričakujem), da bodo skrbeli zame, ko zase ne bom več mogla? Se rajši vržem z mostu, kot da jim uničujem življenje in razdem družino.
Lej, poskus tko, da nehaš pizdit možu
ker greš zdej bolj ti mu na jetra, kot starša…
ko boš nehala, mu boš dala priliko, da se zave, kok mu starca težita, pa klicarta…
dokler pa mu ti težiš, še preden pokličeta, pa se kregata, zarad njih, pol pa mož raj gre, kot da te posluša…
poskus dva tedna nič rečt, pa živi svoj lajf, njega pač pust….kr hitr mu bo jasno, da tuki neki ne štima…
aja, kake kolege nagovor da naj vas povabijo npr. na kavo…v soboto ..on spet ne bo mogu it, ti pa glej da boš šla, pa ne enkrat…
uglavnem, mora se začet zavedat, da zamuja stvari…a me štekaš…
Lahko je biti pameten zdaj, ko si mlad in zdrav. Nikoli pa se ne ve, kakšni bomo MI, ko bomo stari.
Sicer pa sem napisala zgoraj – če ni problem v opravilih, je pa problem v MOŽU oz. SINU. Z njim je treba razdelati neke pojme. Naj se gospa z njim pomeni, ne pa da na forum trosi žalitve in dogajanje iz intimnega okolja svoje družine.
POGOVOR je rešitev.
Ko se starejši začnejo tako obnašati, pomislim, da se bojijo, da bodo sami umrli in jih je grozno strah.
Znanka je imela zahtevno službo, dveletnega otroka in tasta, pravkar odovdelega, na skrbi. Ne boš verjela, ena teta je celo dejala, da bi mu morala hoditi kuhati juhice.
Imel je tisti rdeči telefon. In veš zakaj je klical tja: da so klicali to znanko, da je sredi dneva prišla zamenjat žarnico, enkrat pa mu je copat padel v en jašek.
Kolikor je bil šibek, ali se ni nekega dneva sam spravil obrezovat drevje.
IN ja seveda vsi so mu kradli denar, pa na banki tudi.??????
Je moral na pregled na polikliniko, pa jim je ušel iz čakalnice. In celo sam je znal priti domov.
In znanka. Po dveh letih je pristala na tabletah.
Postavi meje ti, in to čim prej, če jih mož ne zna. Ne misli, da ne razumejo. Cel dan imajo čas študirati, kako manipulirati, in to na nivoju malega otroka. In to z lastnimi otroki in jim seveda nabijati občuterk krivde.
Še dobro, da so tudi starejši, ki so sprejeli svojo starost in odhajanje.
Bordeauw, jaz sem otrok takega očeta, kot je tvoj mož! Njegova mamica in očka sta bila ZMERAJ na prvem mestu, pred njegovo družino (torej ženo + 2 otroka).
Babica je strašno ukazovalna ženska in tudi sedaj, na njena stara leta, ni nič bolje. Kvečjemu slabše. 🙁 S sestro sva sicer že odseljeni vsaka na svoje in je morda iz tega stališča za mojo mamo malce lažje. Mi pa vseeno ni jasno, kako je mama preživela 30 let…. z njim. Oz. njegovo mamico. Mama se je odnekdaj njegovih staršev izogibala in še sedaj je isto.
Je pa RES grozno, da ti lasten starš postavlja na 1. mesto svoje starše. 🙁 Je pa zame, ki sem to spremljala celo življenje, dobra šola, da nikdar ne bi naredila takšne napake!
Nimam ideje kako rešiti zadevo. Pravzaprav je odločitev popolnoma v rokah tvojega moža. Oz. glede na to, da najbrž nima ja** spremeniti odnosa oz. prioritet je potem na tebi: boš sprejela življenje takšno kot je ali se odločila za ločeno življenje!
Srečno!
Tiste, ki avtorici pamet solite, kako naj bo poštena in razumevajoča, in da naj gredo vsi skupaj tja in cele popoldneve visijo tam, ker bo ona tudi enkrat stara, očitno nimate nikakršnih, niti posrednih izkušenj s tem, kakšen vpliv ima to, da življenje posvetiš ostarelim staršem, na zakon. Moja starša sta se pa skoraj ločila zaradi tega, in če ne bi moja mami zadnji moment postala “egoističen pamž”, ki gre v soboto popoldne z možem na Bled, čeprav bi lahko po tleh pomivala in zavese prala, bi se fotr najbrž odselil.
Enako bo v tem primeru, če bo avtorica teme poslušala vaše briljantne nasvete o tem, kako naj gredo vsi skupaj tja in se s taščo in tastom zabavajo na vrtu. Ja, lahko, enkrat tedensko. Ne pa vsako popoldne, celo popoldne, ves čas.
ti očitno nimaš tovrstnih problemov, da tako sprašuješ. Pri tovrstnih ljudeh ni toliko bistveno, kaj narediš, kot prav psihološki pritisk, ki ga (hote ali nehote) izvajajo.
Tvoj mož bi moral razčistiti z občutkom odgovornosti, ki jo čuti do njiju, to je pa skoraj nemogoče, saj gre za mehanizme, ki so jih v njem privzgojili skozi dolga leta.
Tega, da bi se sprostil in da v svojem “prostem” času ne bi mislil nanju, ne boš dosegla. Kvečjemu mu lahko postaviš časovne meje, npr. eno ali dve uri na dan, v katerih naj opravi, kar je potrebno, sicer mora biti pa (vsaj po uri) doma.
Huda je, razumem te. Mene ob zahtevni in težki sestri čaka kar precej let tovrstne napetosti…..[/quote]
ŠE kako dobro te razumem.
Moja mami je stara 75 let in živi sama na 2000m2 parceli in hiši na dva štuka.
Jaz 50 km vstran, s svojo družino, svojo hišo, svojim delom, svojo službo…
Tudi ona me je klicala vsak dan koliko je dela in da ne zmore.
Potem sem šla tja, pol ure nekaj brkljala tako na izzy, nakar je rekla, da ah drugo bomo pa že drugič in da ni več nič takšnega za delat.
In potem smo v ponedeljek kosili pol ure dvorišče.
V sredo smo pol ure kosili sadovnjak.
V četrtek smo grabli travo.
V petek smo kosili vrt.
itd itd
nikoli konca.
Sedaj imamo pravilo, da si zapiše vsa “nujna dela okoli hiše”. Pridemo recimo v soboto vsi in naredimo celodnevni ruker pa je mir za naslednji mesec.
Trave pa v nulo vsak teden ne more imet pokošene, ker je jaz pri meni doma tudi nimam časa kosit.
Kar pa se hrane tiče – jo peljem v trogivno 1x tedensko, da si nakupi večjo fasungo.
In skuhat si mora sama, drugače pa naj gre v gostilno jest – ali pa si naj iz šole nosi.
Jaz tja ne morem hodit ji juhic pogrevat sorry.
V trgovino po kruh pa tudi gre vsak dan, da se tam malo druži.
Za družo pa ima sosede.
Tako gremo tja 1 cel vikend na mesec vsi.
PA jaz med tednom 1x – 2x sama ali z otroci.
Vprašaj moža kako bo, ko bosta tvoja starša zahteval enako od tebe?
Kam boste dali otroka? Doma ga bosta zaprla v klet?
ŠE vedno trdim, da tukaj nima avtorica problema s starši ampak z možem.
Mož pa ja…on pa ima oprane možgane…žal…
Naredite si urnik in jim ga predložite.
Naj se ga začneta držat.
V vmesnem času pa izklopite telefon.
! mesec bo hudo potem bo mir.
ti očitno nimaš tovrstnih problemov, da tako sprašuješ. Pri tovrstnih ljudeh ni toliko bistveno, kaj narediš, kot prav psihološki pritisk, ki ga (hote ali nehote) izvajajo.
Tvoj mož bi moral razčistiti z občutkom odgovornosti, ki jo čuti do njiju, to je pa skoraj nemogoče, saj gre za mehanizme, ki so jih v njem privzgojili skozi dolga leta.
Tega, da bi se sprostil in da v svojem “prostem” času ne bi mislil nanju, ne boš dosegla. Kvečjemu mu lahko postaviš časovne meje, npr. eno ali dve uri na dan, v katerih naj opravi, kar je potrebno, sicer mora biti pa (vsaj po uri) doma.
Huda je, razumem te. Mene ob zahtevni in težki sestri čaka kar precej let tovrstne napetosti…..[/quote]
Kot edinka tale psihološki pritisk staršev na svojega edinega sina zelo razumem. Tudi jaz sem imela take probleme s staršema, predvsem z mamo, ki me je klicala za vsako malenkost. Imela sem tako hude občutke krivde, ker sem dajala prednost svoji družini, da je potem telefon začel dvigovati mož, ki je bil bolj nevtralen. Ta navezanost nekaterih staršev na svoje edince je včasih brezmejna, edinci pa težko potegnemo črto. Nekateri starši so mojstri v vzbujanju občutkov krivde in pretirane odgovornosti pri otrokih. Tudi lažni alarmi zaradi namišljenih bolezni se začnejo pojavljat.
Verjetno je podobno tudi pri tvojem tastu in tašči, če ne bi bilo, bi prosila sina za pomoč samo, kadar ga res rabita in bi upoštevala, da ima družino. In v tem primeru bi sprejela tudi pomoč od koga drugega, saj vidva sta pripravljena to nuditi.
Sama sem se že zgodaj zavedla, da sem mamina hčerka in dolgo trdo delala v smeri, da se osvobodim izsiljevanj. Če se tvoj mož tega niti ne zaveda, potem vaju čaka težko delo. V tem primeru njemu po točkah razloži, v katerih primerih je njegova pomoč nujna in kdaj ne. Prej se pa malo bolj pouči o ljudeh, ki izsiljujejo.
Saj ste nori! Možu je mesto pri ženi in otrocih, staršem pa je potrebno pomagati, vendar samo pri tistih stvareh, ki se jih res ne da preložiti na druge! Mislila sem, da govoriš o negi nepokretnih ljudi, ne pa o izkoriščanju in nabijanju občutka krivde. Najdite pomoč in izklopite telefon! Sinko pa naj se odločiti kje mu je mesto!
Očitno ne dojameš ali kaj?
Ni fora v tem kaj je potrebno narediti, fora v tem je, da mora biti sin kar na prej pri njiju. A ti ni jasno? Vedno si kaj izmislita.[/quote]
A preden si se poročila z njim, pa ni bil nikoli pri starših, nikoli jim ni pomagal? A šele zdaj so se ti odprle oči, ko pomanjkanje seksa udarja ven?
Ker to, da se je začelo dogajati šele zadnje čase, je laž, ki si je prej nisi hotela priznat. Dobro si vedela, koga boš omožila in s kakšnim tipom boš imela otroke.
Sicer pa, kdo ti brani, da ne greš med samohranilke? Lahko grešš tudi nazaj k svojim staršem, če jih imaš in sigurno niso taki zateženi “starci”, kot pravi ena zgoraj.
Vsekakor, nimaš hrbtenice, da bi se vsedla skupaj z možem in z njim premlela stvari, ki jih tukaj obelodanjaš zato, da bi se nam smilila. Meni se nič ne smiliš. Kar seješ, to žanješ. Ubogi otroci, če že živijo ob odsotnem očetu, da morajo prenašati še tako zateženo mamo, ki jim na vsakem koraku kaže nejevoljo, ker mora biti SAMO ona z njimi. Ajaj, to je tudi dokaz, da bi težko funkcionirala kot samohranilka.