harry potter
Hčerka je dopolnila 8 let. Zelo rada bere, trenutno je v Tintinovih dogodivščinah, torej stripih. Za hec sem ji prinesla iz knjižnice prvi del H. Potterja, češ naj si pogleda, če bi jo zanimalo. Knjigo je prijela v roke in je ni odložila do večera, sprašuje me že po drugem delu.
Sama knjig nisem brala, filmov nisem gledala, o HP vem samo to, kar sem bolj mimogrede slišala.
Ta moj otrok ima zelo bujno domišljijo, npr. gledali so v šoli film:
http://www.youtube.com/watch?v=jvwa65mVqh8
in ga je zel ogloboko doživela, tako globoko, da je imela zelo velike strahove preko dneva, sploh pa ponoči.
Sprašujem se, ali je vsebina knjig primerna za otroka te starosti, vaša mnenja.
Če vam kaj pomaga…
na DVDju Harry Potter je napisano
PG-13
kar pomeni, da je za starost nad 13 let!!
seveda pa nekateri pustijo gledat tudi 6-letnike…
moj knjižni molj je Harry Potterja bral nekje pri 9-10 letih… celo zbirko…
ti najbolje poznaš tvojo hčerko… preberi knjige in boš ti še najbolje vedela ali je to primerno zanjo ali ne…
ali pa berita skupaj… oziroma naj ona bere in se potem pogovarjajta o tem…
Mislim, da je glede knjig čisto drugače kot glede filmov, da jih kljub bujni domišljiji otroci lažje “prebavijo” brez nekih hudih strahov.
Glede Harryja Potterja predlagam, da ji daš za prebrat prve tri dele, ki niso zelo strašni oziroma so po mojem mnenju za otroke, za nadaljnje pa ji poveš, da naj z njimi kakšno leto počaka. Glede tega je bilo fino za otroke, ki so odraščali ob HP-ju, ko je vsako leto izhajal nov del in so bili toliko bolj zreli tudi bralci. Sama sem knjige prebrala in moja hčerka (9 let) vem, da je dovolj zrela za vse dele, ampak jih sploh noče brati, ker je videla filme in so ji filmi preveč strašni. Pri Arturju in Minimojčkih pa je najprej prebrala vse knjige in ji potem tudi film ni bil toliko strašen.
Lahko pa sama prebereš HP-je in se odločiš, ali se ti zdijo primerni za hčer, ali ne. Pa boš prijetno s koristnim združila 🙂
A ja, še to: kar je strašno glede 4. in naslednjih delov HP je tudi to, da (glavne) osebe umirajo, ne samo razni stvori, čarovnije, grdobije, preteče nevarnosti …
Naš je prebral pri devetih letih in bili smo zmenjeni, da lahko po vsaki prebrani knjigi gleda film po isti knjigi. In da bo lahko, če bo prebral celo serijo do sedmega filma, tega gledal v kinu. To je po mojem še najboljši način — ker ve, kako se konča in je potem manj strašno. Drugače pa vsaj ti ta zadnji filmi meni tudi niso za mlajše otroke.
Da bi mu pa dali tri knjige za prebrat, potem pa rekli, naj z ostalimi še kakšno leto počaka – no, to pa dvomim, da bi šlo :-).
Joj, se spomnim, ko sem sama prvič brala prvo knjigo HP. Sem si jo kupila v soboto, sem si rekla, no, pa poglejmo, o čem ves ta cirkus (tedaj je bila ravno 4. knjiga pred izidom). Prvih 50 strani se mi je nekoliko vleklo, pa stalno se mi je zdelo, da berem Oliverja Twista, potem sem pa noter padla, prebedela polovico noči, da sem prebrala do konca, potem sem pa komaj nedeljo preživela, da sem dočakala ponedeljek in odprto knjigarno, da sem kupila naslednji del…. In pri vsaki novo izdani knjigi je bilo isto. Predzadnja, ki je najdebelejša mi je povzročila kar nekaj skoraj neprespanih noči.
Glede starosti pa po mojem čisto ustreza za branje knjig. Filme bi pa pustila še za kar nekaj časa, ker so res pregrozni, kolikor sem jih jaz videla.
Trenutno sem knjige prebrala pri recimo 8 letih, zdaj sem stara 13. Knjige niso nič takega, ker tudi če prebereš kako se je zeleno zabliskalo in je nekdo umrl, pač ja, ok, nekdo je umrl, nadaljuj z branje. Tudi ni tako grozljivo opisano. Ampak filmi so pa nekaj čisto drugega. Tam VIDIŠ, kako se zabliska, VIDIŠ, kako se nekdo zgrudi… Sama sem filme sicer pogledala takoj za knjigami, so me razočarali, ampak najprej še to; nikoli nisem bila oseba, ki bi sanjala o grozljivih stvari. Ampak ja počakaj pa še malo mogoče, najbolje je pa res, da ti pogledaš. Ok, zdaj pa k delu, da so me razočarali. Mislim, je pb. polovica vseh stvari iz knjige, od mislim da 5 dela naprej tako temni, da sem jih jaz na TV komaj gledala (ok, malce pretiravam:)).
Pa še za šalo, kako sem jaz začela z branjem. Sestra- dve leti starejša- je prinesla prvi del. Jaz preberem 5, 10 strani. Eh, brezveze in dolgočasno, tega pa ja nebom brala. Pa mi naslednji dan govori o steklu na kletki s kačo, ki je izginilo, en fant pa je padel noter. Jaz takoj poiščem knjigo in začnem brati ta dogodek. Ugotovim da je knjiga ok, in grem od začetka. Od takrat pa sem imela knjige rada.
