Ali smatrate jezik gluhih (tj. znakovni jezik) kot enakovreden govorjenim jezikom (npr. slovenskemu jeziku), ali ga smatrate za manjvrednega, invalidskega? Večkrat sem zasledil, da nekateri smatrajo jezik gluhih za manjvrednega, se odkrito izogibajo stiku z osebami, ki uporabljajo jezik gluhih, itd, pa bi rad videl, kolikšen je delež takšnih ljudi. Kaj menite o tem vi? Kakšen odnos imate do gluhih?

jezik gluhih je definitivno drugačen od govornega jezika, ampak vseen se ga da lepo naučit, izogibajo se jih pa tisti, ki ga ne znajo, se ga nočejo ali se ga niso sposobni naučit, pa tisti brez lastne iznajdljivosti, dons tud če je človek gluh, mamo več al manj vsi mobilce, in pač napišeš v mobilca, da ne znaš znakovnega jezika in da se lažje sporazumevata pisno ter to gluhi osebi pokažeš.

Za tistih par gluhih, ki jih srečam u lajfu, se pa res ne mislim zdaj neki poglabljat in študirat.

Če se lohk sredi LJ, ali kjerkoli na potovanju zmenim z enmu Francozom, Kitajcem ali Grkom – se bom pa še z gluhim.

Znam pa italijanščino, angleščino in malo nemščine, malo španščine in hrvaščine.

Znam angleški, nemški, francoski (in ex. Yu) jezik ter znakovni jezik.

Tako se lahko pogovorim tudi z gluhim angležem :)))

Poglehj, v naši državi je nekaj tisoč gluhih in naglušnih in dva miljona slišečih. Najbrž razumeš, da je v interesu gluhih, da se dobro sporazumejo s slišečimi in ne obratno. Če pa ima kdo v družini ali drugem okolju, kjer se giblje, naglušnega ali gluhega, se bo pa seveda potrudil in naučil znakovnega jezika. Za ostale ljudi pa v preobilici aktivnosti, ki jih sodoben človek mora dat od sebe za preživetje, gluhi res ne morejo pričakovat, da se bodo učili njihovega jezika. Bi pa priporočala NEKATERIM gluhim in naglušnim in njihovim staršem, da več truda vložijo v lasten razvoj, sprejemanje okolja in izobraževanje. Poznam precej gluhih, ki imajo težavo s tem, da ne morejo doumeti, da jim zaradi hendikepa ne bo v življenju nič prizanešeno, kvečjemu obratno, za uspeh bodo morali vložiti več truda, kot slišeči. Ampak za to niso sami krivi, pač pa tisti, ki so jih “ujčkali” v samopomilovanju v mladih letih, namesto bi jih navajali na trdo življenje. Kar poznam poslovno uspešnih gluhih (ni jih veliko), so vsi imeli starše, ki so jih “terali” k garanju, namesto v zavodske ustanove so morali hodit v običajno OŠ in tam trdo delati.

Jezik gluhih pa ni manj vreden, je pa mnogo, mnogo manj bogat, kot slovenščina. Ampak to je logično. Ne morejo gibi nadomestit vseh odtenkov glasu. Vi imate znak za drevo, mi imamo pa še gaber, macesen, črniko, jesen, hrast…. Seveda pa lahko vse to tudi črkujete.

Da, dva moja sorodnika sta gluhonema in sem z njima že od malega komunicirala le z znakovnim jezikom. Tako sem se ga naučila in ponosna sem na to, da se znam sporazumevati tudi z gluhimi in naglušnimi. Verjemi, da sem to znanje že velikokrat uporabila v trgovinah, bankah, na pošti … v javnih uradih, ko sem slučajno (???) naletela na gluhonemo osebo, ki se z uradnikom, trgovcem, referentom … ni mogla sporazumeti kaj želi (seveda ne morejo vsi ljudje znati še to!).

Glede uspešnosti gluhih naj ti povem, da sta ta dva gluhonema odšla v tujino, se tam poročila, se zaposlila, naučila tujega jezika, ustvarila družino – dva slišeča otroka naučila GOVORITI slovensko …. Brez teranja staršev h garanju. Roko na srce: nekateri starši še celo slišeče otroke terajo h garanju da končajo vsaj poklicno ali srednjo šolo … do 35. leta jih ujčkajo (v primeru, ki je opisan v spodnjem postu celo do 42. leta), skrbijo zanje, jim kuhajo itd… slišeči odrasli visijo na plečih staršev in ne dosežejo v življenju ničesar.
Statistično gledano (v {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}) je mnogo, mnogo, mnogo več neuspešnih slišečih oseb kot gluhonemih!
Zato z velikim spoštovanjem in veseljem prevajam v znakovni jezik kadarkoli vidim, da gluhi in slišeči potrebujejo pomoč.

Da, dva moja sorodnika sta gluhonema in sem z njima že od malega komunicirala le z znakovnim jezikom. Tako sem se ga naučila in ponosna sem na to, da se znam sporazumevati tudi z gluhimi in naglušnimi. Verjemi, da sem to znanje že velikokrat uporabila v trgovinah, bankah, na pošti … v javnih uradih, ko sem slučajno (???) naletela na gluhonemo osebo, ki se z uradnikom, trgovcem, referentom … ni mogla sporazumeti kaj želi (seveda ne morejo vsi ljudje znati še to!).

Glede uspešnosti gluhih naj ti povem, da sta ta dva gluhonema odšla v tujino, se tam poročila, se zaposlila, naučila tujega jezika, ustvarila družino – dva slišeča otroka naučila GOVORITI slovensko …. Brez teranja staršev h garanju. Roko na srce: nekateri starši še celo slišeče otroke terajo h garanju da končajo vsaj poklicno ali srednjo šolo … do 35. leta jih ujčkajo (v primeru, ki je opisan v spodnjem postu celo do 42. leta), skrbijo zanje, jim kuhajo itd… slišeči odrasli visijo na plečih staršev in ne dosežejo v življenju ničesar.
Statistično gledano (v {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}) je mnogo, mnogo, mnogo več neuspešnih slišečih oseb kot gluhonemih!
Zato z velikim spoštovanjem in veseljem prevajam v znakovni jezik kadarkoli vidim, da gluhi in slišeči potrebujejo pomoč.[/quote]

Glede na tvoje poznavanje problematike gluhih naj te opozorim, da je gluhota organski primanjklja, “nemost” pa samo njena posledica, zato že dolgo uporabljamo za te ljudi zgolj oznako gluhi in ne gluhonemi. Če res koga v resnici poznaš, potem veš, da niso nemi. So samo gluhi.

Da, dva moja sorodnika sta gluhonema in sem z njima že od malega komunicirala le z znakovnim jezikom. Tako sem se ga naučila in ponosna sem na to, da se znam sporazumevati tudi z gluhimi in naglušnimi. Verjemi, da sem to znanje že velikokrat uporabila v trgovinah, bankah, na pošti … v javnih uradih, ko sem slučajno (???) naletela na gluhonemo osebo, ki se z uradnikom, trgovcem, referentom … ni mogla sporazumeti kaj želi (seveda ne morejo vsi ljudje znati še to!).

Glede uspešnosti gluhih naj ti povem, da sta ta dva gluhonema odšla v tujino, se tam poročila, se zaposlila, naučila tujega jezika, ustvarila družino – dva slišeča otroka naučila GOVORITI slovensko …. Brez teranja staršev h garanju. Roko na srce: nekateri starši še celo slišeče otroke terajo h garanju da končajo vsaj poklicno ali srednjo šolo … do 35. leta jih ujčkajo (v primeru, ki je opisan v spodnjem postu celo do 42. leta), skrbijo zanje, jim kuhajo itd… slišeči odrasli visijo na plečih staršev in ne dosežejo v življenju ničesar.
Statistično gledano (v {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}) je mnogo, mnogo, mnogo več neuspešnih slišečih oseb kot gluhonemih!
Zato z velikim spoštovanjem in veseljem prevajam v znakovni jezik kadarkoli vidim, da gluhi in slišeči potrebujejo pomoč.[/quote]

Resnično me zanima, kako lahko gluh človek slišečega otroka nauči govoriti?? Prosim za razlago.

Moje skromno mnenje je, da bi na tv moral biti poseben okenček (ki bi si ga lahko odprli na potrebo vsi, ki ti rabijo), ki bi bil za jezik gluhih. Se mi zdi, da je to premalo izpostavljeno pri nas, podobno kot problematika slepih (npr. že otroke v vrtcih bi morali osveščati o tem, ne pa da jih “šopajo” z raznoraznimo projekti, ki so sicer koristni, ampak so predvsem individualno naravnani, ne pa družbeno).

Z rokami. Z grimasami. S pogledom, kretnjami…………

Pa ne bit tok zaplankana. Če žival nekaj zastopi – bo tudi otrok. Še bolj je dojemljiv.

Ker gluh človek govori! Malo popačeno, ker se ne sliši.

In tudi gluhonem človek lahko vse to naredi. Brez skrbi, mona.

So družine, ko sta starša gluhonema – imata SVOJEGA otroka NORMALNEGA, tako NORMALNEGA, kot si ti.

Poznam vse primere od-do. Pa ne samo gluhih, tudi slepe, cerebralne, itd, sem delala s temi društvi prostovoljno, tako da upam, da tole ne leti name.

Vsi smo sami zase JAZ.

To je odgovor za ‘radovedno vanilijo’.

Tebi pa LP, ker razumeš, poznaš in veš.

Z rokami, grimasami, pogledom in kretnjami lahko otroka naučiš samo kretenj, grimas in pogledov. Lahko ga torej naučiš znakovnega jezika. Govor ga pa lahko naučiš samo tako, da sliši govor in ga ponavlja. Torej gluh človek ne more slišečega otroka naučiti govorit. Pa ni treba zdaj tega spravljati na raven užaljenosti. tako pač je.

Z rokami, grimasami, pogledom in kretnjami lahko otroka naučiš samo kretenj, grimas in pogledov. Lahko ga torej naučiš znakovnega jezika. Govor ga pa lahko naučiš samo tako, da sliši govor in ga ponavlja. Torej gluh človek ne more slišečega otroka naučiti govorit. Pa ni treba zdaj tega spravljati na raven užaljenosti. tako pač je.[/quote]

predvidevam, da se otroci gluhih naučijo brat iz ustnic in znakovnega jezika, kar se govora samega tiče, jih pa najbrž naučijo njihovi sorodniki, če teh ni pa razni logopedi itn. k so za to usposobljeni, pe še za konc, v 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} bit gluh še ne pomen bit butast, pustmo izjeme kt so ljudje z duševnimi motnjami in če imajo to nesrečo, da so še gluhi oz. naglušni.

Z rokami, grimasami, pogledom in kretnjami lahko otroka naučiš samo kretenj, grimas in pogledov. Lahko ga torej naučiš znakovnega jezika. Govor ga pa lahko naučiš samo tako, da sliši govor in ga ponavlja. Torej gluh človek ne more slišečega otroka naučiti govorit. Pa ni treba zdaj tega spravljati na raven užaljenosti. tako pač je.[/quote]

Obstajajo gluhi, nemi in gluhonemi. Čeprav se uporablja skupni izraz GLUHONEMI.

Gluha oseba se lahko nauči govoriti. Le intonacija glasu je bolj monotona in zamolkla ter se zdi kot da govorijo skozi nos. Morda kakšne besede popačijo in ne izgovorijo pravilno – v pogovoru. Toda če jim daš knjigo bodo brali pravilno in dovolj razločno, da se jih lahko razume.
Tudi neme osebe se lahko naučijo govoriti.

Organska prizadetost ne pomeni tudi možganske prizadetosti, zato je vse mogoče.
Malo težje, toda mogoče!

Poišči informacije in podatke o Helen Keller, ki je bila slepa in gluhonema, pa vendar zelo uspešna v življenju.