sovražim do konca…

..najprej se opravičujem naslovu te teme..ampak ne morem si pomagati.Spodaj berem o tem,da se je voznik,ki je ubil tri nedožne ljudi obesi.In kako ga nekateri zagovarjate.Kar dejte ga,ko se bo pa vamm kaj takega zgodilo,boste drugačnega mnenja.Sem prepričana!!!!!

Moj mož je pred tremi leti umrl zaradi takega objestneža in jaz take ljudi sovražim.Ker tak človek mi je vzel ljubljeno osebo.Moje življenje in življenje naše družine se je v trenutku spremenilo za vedno!!Ostala sem sam z nosečniškim trebuhom..brez svojega moža,ki je zjutraj odšel v službo ne vedoč,da se zadnjikrat vidiva.In čez kaj vse mora potem človek it,da se na sodišču doseže pravica,tega si ne more nihče predstavljat.Nihče,ki kaj takega ne da skozi.
Hvala bogu,da imam starše in pa starše od njega,da smo skupaj zmogli vsaj se malo postaviti na noge,čeprav je po treh letih bolečina še zelo,zelo huda.Tako,pa sem se malo zdihala.Upam,da vam nisem bila v breme.

življenje je dolgo, pazi da se ti ne zgodi nesreča, v kateri boš ti koga povozila. pa ne reci, da se ne more zgodit, ker je življenje res dolgo in nepredvidljivo. in pazi koga sovražiš, ker slepo sovraštvo vodi v propad.

Moje sožalje.
Jaz sem tudi veliko prezgodaj izgubila dragega, vzrok je bil bolezen. Večkrat pa sem ob podobnih dogodkih razmišljala, da bi mi bilo veliko težje živeti s tem, da bi jaz koga ubila v nesreči. kot pa s tem, kar se mi je zgodilo. Tako da …

Lepo,Katarina73,toliko moči imam,da se zagovarjam.In še enkrat bom napisala,tokrat tebi osebo…sovražim objestneže na cesti!!Pa si misli,kar si hočeš.

Vidiš, moj ožji sorodnik je bil v nasprotni vlogi, on je bil kriv za smrt svojega sovoznika na motorju. Sorodnik je tako trpel, da se je na koncu čez nekaj let sam zaletel v drevo, namenoma….

Zato, nikar ne sovraži, vsakemu se kaj takega zgodi v tej ali oni vlogi in nikdar ne veš, kdaj se tudi tebi, ki tako take ljudi sovražiš, kaj čisto identičnega zgodi…..

In še nekaj, oprosti, ampak terjanje svete in finančne pravice po sodiščih v takih primerih, pa res ni nekaj, kar ti vrne mir in ljubezen v srce, niti ti vrne ljubljeno osebo, četudi si sterjala nekaj fičungov, s tem ko si se jezila po sodiščih, si samo kopičila sovraštvo in jezo na cel svet…..

Ja res..nesreča se lahko vsakemu zgodi. Ne more se ti pa zgoditi, da prehitevaš v ovinek, da voziš pijan, da divjaš ipd. To narediš nameno in zavestno zato to ni nikakršna nesreča.

Je res zanimivo to slovenceljsko razmišljanje. Kakor da ko človek sede v avto postane avtomatično neodgovoren za svoje ravnanje. Vsi v strahu, kdaj se bo nam zaradi neodgovornega ravnanja kaj hudega zgodilo. Ne vem zakaj tisti ljudje, ki sedaj sočustvujejo s povzročiteljem, takrat ko vozijo ne razmišljajo, da se jim lahko kaj zgodi, ali da z objestno vožnjo lahko povzročijo nesrečo. s tem bi pripomogli k večji varnosti. Takrat pa ne, takrat so samo veliki frajerji s še večjimi avti. Potem pa, ko se zgodi pa hop na drevo. čeprav kolikor vem, se dotični ni obesil, je samo dvakrat “poskušal samomor”. Kar je seveda še večje pezdetstvo. In se ljudem še bolj zasmili, revež. Ko je divjal je imel jajca, sedaj so se pa skrčila, ko bi moral prevzeti odgovornost za svoje ravnanje. Če bo obsojen, najbrž ne bo dobil več kot dve do štiri leta. Na odprtem oddelku ali celo čez vikend. Zanimivo je, da ga smrt lastnega otroka ni streznila in se ni ničesar naučil iz tega. Čeprav poznam kar nekaj takšnih primerov. Eni ljudje imajo tako močne obrambne mehanizme, da enostavno nočejo spremeniti vedenja, ki škodi njim in ljudem okoli njih.Verjamem, da mu je žal, ampak časa se ne da zavrtet nazaj. s tem samomorčkanjem samo išče sočutje, nihče pa ne pomisli, kako se bodo ljudje ob njem slabo počutili, če mu bo res uspelo. njegova družina, prijatelji itd. Če je tak frajer, naj živi in naj življenje posveti delu za večjo varnost v prometu.

spet mešate to, da se zgodi nesreča kot posledica nesrečnih naključij in to, da nekdo s svojim vedenjem na cesti, objestnostjo in zaverovanostjo vase vsak dan izziva ”nesrečo”, dokler se res ne zgodi

pač, imamo družbeni problem – in to so prepotentneži, se delat da jih ni, je butasto
smo odgovorni, odrasli ljudje in kot taki moramo nositi posledice svojih dejanj ali se še pravočasno zamisliti nad svojim početjem

avtorica teme: sočustvujem s tabo, že tako je težko, ko nekoga izgubiš, živeti še s tem, da je bilo to zaradi nečesar, kar se lahko ne bi zgodilo… drži se

Danes imam čas in …..ne,tu pa res ni šlo za denar..tu je šlo za pravico,razumeš..ZA PRAVICO,da ga doleti tisto,kar si zaradi objestnosti,zaradi katere je umrl moj mož…ZASLUŽI.In smo dosegli svoje,vsaj nekaj,čeprav njega ni več.Sem pa pomirjena,ker vem,da sedi nekje zaprt in ima veliko časa razmišljat o tem,kaj je storil.Za denar se mi pa gladko j.e.b.e.

vame je pred leti priletel možakar, ki je zavijal in mi je zaprl pot. avto je bil totalka, ampak zanj nisem dobila nič. imela sem počeno kolensko kost in pretres možganov. in je imel totalko in polomljene vse ude. sem tožila? niti na kraj pameti mi ni padlo, čeprav je od tega 10 let in me koleno vedno bolj boli. bolečina je ostala, zamera ali kaj podobnega pa ne. pa ni divjal, spregledal me je, ko je z mesta zavijal. naj zato sovražim vse ki zavijajo? đizus …

Razumem avtorico teme.Ne znam si predstavljati, da bi mi kdo prišel domov povedati, da je nekdo …….., da je bila nesreča……- niti napisati nočem tega.
Po moje je tako boljše za povzročitelja nesreče, da ne bo nosil na vesti 4 ljudi. Če pa ima sam otroke ali koga, je pa celotna stvar še bolj tragična. Tudi za storilca. Bog ne daj, da bi bila kdaj v koži enega ali drugega.

Razumem avtorico prvega posta in se tudi strinjam z njo.

Eno je objestnost na cesti, drugo pa je trenutek nepozornosti, napačna presoja situacije ali napaka zaradi preutrujenosti ali stresa. To drugo se lahko zgodi vsakomur.

Moje sožalje.

Ne vem, sicer, kaj si s tem prihranila. Ali si zato Marija Magdalena, ker nisi zahtevala odškodnine. Saj ti ni bilo treba tožiti, dobila bi samo tisto, kar ti pripada. Tukaj je privarčevala samo zavarovalnica. Je pa dejstvo, eno koleno se ne more primerjati s smrtjo.
Tudi jaz zaradi zloma prsta ne bi sovražila in zamerila, a zaradi izgube bližnjega ( ja ne vem, no).
Avtorici posta, popolnoma te razumem, te tvoje bolečine, teh tvojih občutkov ne more poznati tisti, ki jih ni doživel. Drži se, čas celi, le ve se ne kaj in koliko časa. Pogumno!

Veš,Katarina,mogoče sem zaradi tega dogodka res postala žleht,do določenih ljudi,še sama nevem,zakaj,čeprav vzrok poznam,ampak to,kar se je tebi zgodili enačit z smrtjo nedolžnega človeka,ki ga na cesti ubije OBJESTNEŽ,ki misli,da je boga za jace prijel,ker ima nov,močn avto,ker s takim avtom se očitno ne da vozit v koloni in ne prehitevat??pa lepo te prosim,glede na svoj nick moraš bit že kar nekaj stara…a ti sploh razumeš,kaj sem jaz hotla povedat??tudi meni se lahko zgodi,da nekoga povozim do smrti…ampak jaz NIKOLI ne divjam,ne prehitevam..sem strpen voznik.Pa sej se nimam smisla o tem pogovarjat.

Poglej,tisti trenutek,ko ti pridejo povedat ne dojameš.To pride šele zab tabo.Ampak takrat pa udari z vso močjo.Jaz sem že obsedena s tem,sploh takole ob večerih,ko tamala spi in imam čas.Pa se zjočem in pretulim celo noč z glavo v blazini.Zjutraj pa služba.In nov dan in malo dete,ki ga imam najraje na svetu.Zdej se vsaj lahko o tem pogovarjam in mi je lažje.Verjemi pa,da pridejo trenutki,ko tudi tableta ne pomaga,takrat bi najraje vse razbila.Zakaj ravno meni????????

Pred leti sem na podoben način izgubila otroka.Seveda te zlomi, ampak življenje gre naprej, treba se je odločit: ali sovražit cel svet, ali se pomilovat in propadat ali pa se sestavit in iti naprej.
Avtorici posta bi svetovala, da naj si poišče zdravstveno pomoč, ker je očitno, da ni sama sposobna sestavit ostanke v kakovostno celoto-le to pa bo potrebovala za svojega otroka in, seveda, zase.

UUgotavljam pa tudi, kako ljudje vežejo svoja življenja na partnerja, otroka, starše…kako postanejo nesposobni samostojnega funkcioniranja. Pa naj gre za bolezen, smrt, ločitev.

nisi razumela. O objestnosti, o prepotenci je govora.

Avtorici-tudi moje sožalje.

Ti kar sovraži. Življenje tvojega moža je vzela cesta, ali pa če hočeš, objestnost, svojega pa sama mečeš skozi okno in ga teptaš. Ampak tega očitno nisi sposobna dojet. Je hudo, seveda je, moje sožalje, vendar s svojim sovraštvom zgolj zastrupljaš sebe in svojega otroka, ki ni popolnoma nič kriv, da se je rodil v razmere, v kakršne se je. Želiš otorku dati dediščino sovraštva? UBOGI OTROK!!!

Pa da ne boš mislila, da štepam na prazno. Moja hči, študentka 2. letnika, je v ranem jutru pobrala v avto soseda, s katerim sta skupaj odraščala in se vsaj 3 x na teden skupaj vozila na faks, včasih z vlakom, včasih z avtom. Enkrat je vozil on, enkrat moja hči. Naši družini sta se poznali vse življenje, skupaj smo imeli piknike, praznovali RDje itd. Otrok skorja nismo delili na “naše” in vaše”, vsi so bili “naši”. To jutro sta v avto pobrala še znanko s faksa, ki sta jo ugledala na avtobusni postaji in ona je edina preživela in to, hvala Bogu, brez posledic. Na pol poti je moja hči iz neznanega, nikoli ugotovljenega razloga zapeljala levo, oplazila naproti vozeči avto, poškodovala 2 človeka in čez nekaj sekund ubila sebe in sosedovega fanta. Zakaj, nismo in ne bomo izvedeli nikoli. Hči ni zaspala, ni kihala, ni pila ali jedla med vožnjo, s sosedom sta govorila o seminarski nalogi, niso poslušali radia, ni imela mobitela, ni prehitevala, ni vozila prehitro. Na pot je šla z zajtrkom in kavo, naspana. Nikoli ni vozila objestno, med drugim tudi zato, ker je bil njen fant policist. Zakaj je skrenila, ne bomo nikoli izvedeli.

Izguba hčere je bila en udarec, sovraštvo, ki ga je bila sposobna oseba, ki sem jo imela za prijateljico, praktično sestro, je bil skoraj enako hud. Bili sva v isti bolečini, meni je bilo še toliko huje, ker če tudi ne kriva, je vendar moja hči, moj otork, vzela življenje, mlado življenje, čeprav z najboljšim namenom, ne iz objestnosti, hudobije … pa mi je na pogrebu obeh otrok soseda zabrusila, da sem “mati morilke” in da morilko bi morali zagrebsti kot psa, ne pa pokopat kot človeka. Noro, res noro. Vlačila nas je po sodišču, dobila je odškodnino od zavarovalnice, tožbo za ne vem kakšne zneske po sodiščih je izgubljala eno za drugo, tiste razbitine so preiskali z lupo in mikroskopom, kar je ostalo od hčere, je bilo obducirano, a niti en postopek ni dal odgovora. Pričevanje preživele kolegice s faksa je vsaj senco dvoma, da je morda zaspala, pregnalo – vsaj toliko mi je le odleglo. Stvari je gnala tako daleč, da sva z možem prodala hišo in se odselila 80 km daleč stran. Imeli smo pošprejano fasado, opraskane avte, zrezane gume, polomljeno drevje v sadovnjaku, pošprejane tlakovce; na gorbu je bilo polomljeno cvetje, izruvane rože, pogašene sveče… hčerin fant je že davno hotel posredovati, pa sem ga mirila, da pač vsak po svoje žaluje, a ko se je v peskovniku mlajšega otroka znašel kup gnoja in črvov, je bilo dovolj. Jaz razumem njeno bolečino, jo sprejema in spoštujem, ona pa moje ne. Nikoli je ni. Ena tragedija ni bila dovolj, treba je bilo še tega, da je umrlo prijateljstvo. Kljub temu je ne sovražim, me pa boli, boli me kriivčna obsodba, predvsem hčere, ki je sama umrla, ne kriva, ne dolžna, boli me smrt, ki jo je povzročila, bolele so me poškodbe, ki so jih utrpeli v sosednjem avtu. Tožil ni nihče, ne starši sošolke, ne udeleženci iz drugega avta, četudi so utrpeli hude poškodbe, ki k sreči posledic niso pustili. Le ona je tožila, več kot 10 let, zadnjo tožbo je lani izgubila na Vrhovnem sodišču. Z vsemi se lahko srečamo, celo na grob pridejo k hčerki, čeprav smo si bili popolni tujci. Ko smo se odselili, nas je čez kake pol leta poiskal njen mož, v veliki zadregi, z željo, da se opraviči, povedla, je, da se je ločil, ker te norosti, ki jo je soseda gnala, enostavno ni več prenesel. Sprejeli smo ga – naj zdaj njega sovražim zaradi dejanj njegove (bivše) žene? Kaj bom imela od tega?

Pazi, kje in koga sovražiš. Jaz menim, da je sovraštvo najnižja točka, na katero lahko človek pade. Ni treba ne poguma, ne modrosti, da sovražiš, vendar te sovraštvo uklene in onemogoči, dokler ga gojiš. Ne sovražim nikogar in tudi otrok ne vzgajam v sovraštvu. Tudi obsojam ne, kdo je objesten in kdo ni – lekcija je bila dovolj huda. Skoraj prehuda.

Rad bi se samo zahvalil za tale prispevek in prosil, če ga lahko uporabim v marsikateri debati na tem forumu.

Ne moremo soditi, imamo pravico pa da žalujemo vsak po svoje. Ta prispevek, pa bi lahko marsikomu vsaj malo odprl oči.

hvala

Primož

Samo v vednost vsem monam,ki širijo lažne informacije.
Povzročitelj nesreče ni umrl!!! Živ in zdrav leži v mb bolnišnici (na srečo ali na žalost pa ponovno presodite same).

Prispevek od “ti kar sovraži…” me je pretresel! Sem res vesela, da si ga napisala in UPAM, komu odprla oči! Jaz osebno poznam eno gospo, ki ji je moža na cesti ubil voznik, ki je zavil na nasprotni pas, zaradi nepozornosti. Njen mož je umrl, temu vozniku pa ni bilo nič. Se je prišel opravičit, ko je prišel pokojnika kropit (čeprav je bil iz drugega konca Slovenije, ga je pripeljal eden od sorodnikov, ker si od šoka ni upal sam za volan) in najbolj se je bal, da opravičila ne bi sprejeli. Pa so ga, čeprav jim je ubil moža, očeta, sina, brata…. Žena je rekla: “Tudi meni bi se lahko to zgodilo.” Ta voznik je rekel: “Vse življenje bom prizadet zaradi tega, kar sem storil. Edino, kar me drži pri življenju je to, da so mi pripravljeni odpustiti.” Pokojnikova žena pa je rekla tistim, ki so ji rekli, da je nora, ker je sprejela njegovo opravičilo: “Če mu ne odpustim, ali se bo potem moj mož vrnil? Ne bo se! Le jaz bom težje živela in ta človek prav tako. Že tako je dosti hudo, zakaj bi moralo biti še huje?”
Ta človek ji je kasneje v življenju veliko pomagal. Če bi ga sovražila in ne-odpustila, ji sigurno ne bi, ker bi že zdavnaj, kot je rekel, naredil samomor.

Dragi moji, razumem tudi avtorico tega začetnega posta in moramo jo razumeti in sprejeti. To je njen način žalovanja. Nobena okoliščina dogodka ni enaka drugemu dogodku, vsak dogodek je svoja zgodba in razlogi zakaj.

Upoštevajmo žalost avtorice, vendar to leti na opazovalce te teme. Ne sodimo in ne bodimo pristranski, iz tega se samo kaj naučimo, kajti res je, da niti jaz ne vem, kako bi odreagiral, ko bi se to zgodilo meni.

Zato hvala tudi avtorici, ker v življenju je vedno tako, da brez te informacije, se ne bi mogli učiti in napredovati, kaj pa naj bi bil smisel naših življenj, vedno večja in nova spoznanja.

Se pa strinjam, da moramo sprejeti, tako ali drugače in da je to ves smisel in namen, pa četudi čez 20 let.

Primož

Pa kaj je s tabo? Nesreča se zgodi, nenamenoma, to, kar se je pa zgodilo prejšnji teden, je pa objestnost. Milo rečeno. Ali razlikuješ med pravilno vožnjo in neodgovornim divjanjem? Saj, če človek s svojo objestnostjo spravlja v nevarnost samo sebe – izvoli, da pa s svojim neprimernim načinom ogrožaš ostale udeležence – tukaj pa res ne more biti govora o nesreči in še v opravičevanju, da se vsakemu zgodi.

Zelo dobro napisano.