Žleht ali demenca?
Pozdravljeni,
zanima me vaše mnenje oziroma predlogi, kaj bi naredili v mojem primeru:
74.letna mati samostojno živi v svojem stanovanju v bloku.
V svojem stanovaju in na vhodna vrata si lepi transparente z napisi “lopovi, vse ste mi pokradli” ali “dovolj ste mi pokradli”… Trdi, namreč, da ji hodijo v stanovanje in kradejo njene stvari (semena od paradajza, kuhajo na njenem štedilniku…) Rezultat tega je, da si skoraj vsak mesec omisli in zamenja novo vhodno ključavnico, ki stane najmanj 200€. Zbirka njenih ključavnic je, po moji oceni, kolikor sem lahko videl, težka že vsaj 3 kg.
Skregana je s celim svetom, saj vse obtožuje krivic in kraje, ki so ji storili. Jaz, kot njen edinec, vzdržujem stike z njo samo površno, kajti komunikacija se vedno sprevrže v njeno agresijo in kreganje.
Lani sem se obrnil po pomoč na CSD Bežigrad, ki so mi svetovali, da najprej pridobim mnenje patronažne sestre na terenu. Kar nekaj telefonov je bilo potrebnih, da sem patronažno sestro le pripravil do tega, da je šla do vrat matere, kjer je ugotovila, da rabi strokovno pomoč. In tukaj se je vse ustavilo! CSD od mene zahteva, da na sodišču sprožim postopek o odvzemu opravilne sposobnosti, kar meni niti na kraj pameti ne pade, saj je mati agresivna in si ne želim uničiti miru.
Zdaj sem še ugotovil, da mati vsak dan, čez celi dan ZANALAŠČ pušča teči vročo vodo iz umivalnika z obrazložitvijo “naj še oni plačajo, jaz sem vse preplačala”.
Kaj bi storili na mojem mestu?
Kaj bi mi storili, je čisto hipotetično vprašanje. Ker dokler nisi v taki situaciji, se s takimi stvarmi ne ukvarjaš. Je pa po moje zadeva resna in zahteva strokovno obravnavo.
Nisem strokovnjak, ampak bi rekla, da tole ni demenca, niti žlehtnoba, ampak orng preganjavica. In morda tak človek postane tudi nevaren za okolico? Mogoče je bil res pravi nasvet, sprožit postopek za odvzem opravilne sposobnosti. Je pa verjetno tole težka procedura.
Jaz bi na tvojem mesto čimveč poskusila izvedet na CSD, se morda obrnila za mnenje na kakšnega psihiatra … v tej smeri skratka.
Zelo lahko, da je demenca, ki se izraža na tak, zate in za okolico zelo naporen, način, ampak vsekakor moraš sprožiti postopek za odvzem opravilne sposobnost. Kaj potem, če je mati agresivna? Če gre za demenco, bo vedno bolj, to ti lahko zagotovim. Če danes spušča vodo, bo lahko jutri že kurila po stanovanju in tako dejansko ogrozila celoten blok. Si pripravljen imeti na vesti kakšno življenje, če pride do tega? Ker zaradi lastnega miru nisi urgiral? Razmisli.
Ne misli, da tega govorim kar tako, sem doživela tudi že požar, ampak s sreči smo bili dovolj blizu, da ni vse skupaj pogorelo.
Pa srečno!
Prijateljeva mama je v podobni situaciji. Kolikor vem, ima diagnozo Parkinsonova bolezen. Je pa precej dolgo trajalo, da so prišli do diagnoze, ker so lovili “dobre dneve”, da se je mama pustila prepričat, da gre k zdravniku. Večkrat je vse skupaj postalo kar precej nasilno, tako psihično kot fizično.
Moj nasvet bi bil, da poskusiš še pri zdravniku. Najprej sam, mogoče lahko kaj svetuje. Potem še z mamo.
Zelo podobno stanje so imeli pri naših sosedih, zdaj je gospa v domu na zaprtem oddelku. Bila je pa prej tri mesece v polju, pa potem še nekaj časa doma, dokler niso dobili prostora v domu. Živela je sama, samo je imel sin zmenjeno z enim sosedom, da ji je hodil dajat dopoldan zdravila, je bilo pa zelo hudo za sina, ker ni imel mirnega dne, dokler ni bila na zaprtem oddelku. Je imela pa zelo podobne motnje, kako so ji vse pokradli, pa umrlim staršem je kuhala kosila, televizijo so ponoči hodili gledat, skregana je bila pa tudi z vsemi. Zato čim hitreje do zdravnika, da vsaj zdravila dobi.
Imamo popolnoma enako situacijo!
Šla je na banko in trdila, da je imela milijone ( še vedno govori o tolarjih, € ne priznava), na banki je bila tako agresivna, da jo je odstranil varnostnik. Klicala je na policijo, potem je morala banka s kamero dokazati, da je sama dvignila denar ( cca 5.000 €), zdaj ne ve, kam je dala, zato ji kradejo vsi – domači in sosedje v bloku. Klicala je v šolo, da ji sosedov fantek (9 let) hodi ponoči po stanovanju in ji krade nočno lučko, celo protezo. Za vrati ima sekiro, da “ga bo…”. V dom noče, smo že bili na vrsti, pa je sestro napadla z berglo, da v dom pa že ne gre. CSD pa je le z odločbo določil njenega sina za dvig iz knjižice, ostalo pa kao da ima vsak pravico biti “žleht” in da zaradi žlehtnobe človeku ne moreš odvzeti opravilne sposobnosti in če noče v dom, jo pač ni mogoče prisiliti. Ampak to je oseba, ki je bila nekoč intelektualka, reševala je križanke ipd. zdaj jo ne spoznamo več.
To je sprememba osebnosti in to JE demenca, tako pravi splošni zdravnik, k specialistu jo ne spravimo, brez njegovega mnenja ne bo odvzema opravilne sposobnosti.
Tudi mi smo popolnoma obupani.
Nimam predloga, kaj narediti, le povedala sem , da s problemi niste sami. Mogoče ti bo to čisto malo v tolažbo!
Predstavljaj si, kako zelo je prestrašena. Ve, da se ji nekaj dogaja-pa si ne zna pomagati.Takšno stanje-demenca verjetno- je zanjo zelo hudo in polno pretresov. Poskusi prebrati, kaj o starostnih motnjah in demenci, da boš lažje našel stik z njo.Potem pa bi bilo dobro, da jo odpelješ do nevrologa(stanje se ustaviti in izboljšati) Opravilne sposobnosti ji, če bosta uspela vzpostaviti malo boljši odnos-nikar ne jemlji. S tem bi jo hudo ponižal in tudi obrnil proti sebi..Pa še postopki so hudo dolgi in zapleteni. Poskusi ji stati ob strani- ne glede na čudaštva. Zelo težko ja- vem, ampak mogoče vama uspe, da se odloči za dom ali vsaj dnevno varstvo, če ga imate kje v bližini.
Čaka te težko delo- pripravi se psihično. Prisiljen boš postati starš lastnemu staršu. Vse dobro!
ja itak 07.12.10 10:25
Sem lepo razložil, da CSD Bežigrad, ne naredi NIČ. Še celo zapisnika niso hoteli naresti, kot sem zahteval!
Soncka-npr. 07.12.10 10:44
Kaj potem, če je mati agresivna? Oprosti, sem pozabil povedati, da ima na hodniku pripravljeno sveže nabrušeno sekiro. Za vsakega, ki bi ji prišel na vrata in ji ne bo pogodu. Obvestil sem policijsko postajo, naredili so zapisnik in nič več.
fda 07.12.10 10:45
Ja, tudi njenega osebnega zdravnika sem že imel v “rokavu”, pa mi noče povedati kdo je, še manj, da bi skupaj šla do njega.
imej svoj mir 07.12.10 10:24
Menim, da je to najbolj stvaren in logičen odgovor, katerega bom v praksi tudi uporabil. Hvala.
itak ne moreš nič, dokler je ne pregleda psihiatre. šele on ji lahko postavi Dg, sodeč po tem kar pišeš pa gre najverjetneje za napredovano demenco.
nič ni narobe, če jo pelješ k zdravniku, in kjer dobite napotnico za psihiatrijo, ali pa greš smaa po njo. vse je odvisno kako boš zdravniku zadevo predstavila.
pol pa lepo umirjeno z njo v bolnico. nič na silo, ker lahko da ne bo hotela niti na pregled, če ji poveš kam jo pelješ. tam pa se pol že dogovorite ali jo hospitaliziriajo, ali kako drugače. šele po pregledih boste dobili Dg. demenca pa ne pomeni da so ljudje agresivni. po tem kar pišeš, pa sama res ne more živet.
nisem prepričana, da ti bodo povedali, a na Zavodu za zdravstveno zavarovanje imajo podatke o tem, kdo je njen osebni zdravnik
poskušaj odkriti kdo je njen osebni zdravnik, nato pa z napotnico do specialista.
pa to sem našla na netu, če ti kaj pomaga
Po opisanem sodeč bi prej kot demenca znala biti paranoidna shizofrenija. Takšno diagnozo ima namreč moja mama in povem ti, da se brez ustreznega psihiatričnega zdravljenja samo še stopnjuje.
Tudi pri moji mami se je začelo s tem, da je imela fiksno idejo, da ji vsi hočejo škodovati, da ji strežejo po življenju, da jo zastrupljajo, ponoči ji hodijo v stanovanje – plezajo po oknih in balkonu, lezejo iz razpok v stenah (za katere je prepričana da obstajajo, čeprav jih nihče od nas ne vidi)… Iz svojega stanovanja je naredila pravi bunker, “pasti” ima nastavljene na vsakem koraku, zamenjala je okna in vrata, seveda brez učinka, ker je problem več kot očitno drugje…
No, bolezen se manifestira pri vsakem bolniku drugače, nekateri lahko postanejo agresivni in kot taki lahko ogrožajo sebe in druge, nekateri so samo grozno nesramni a popolnoma neškodljivi (z izjemo psihičnega nasilja), nekateri pa se enostavno samo zaprejo vase in trpijo v tem svojem svetu, tako kot moja mama. Najhuje pri vsem je, da takšni bolniki nimajo realnega vpogleda v svojo bolezen, njim se zdijo stvari, ki se jim “dogajajo”, nekaj povsem običajnega, zato jih je v večini primerov nemogoče pripraviti do prostovoljnega zdravljenja.
Zdravstveni sistem sam po sebi sicer deluje, ni problem urediti prisilne hospitalizacije, sploh če obstaja utemeljen sum ogroženosti, tudi glede odvzema opravilne sposobnosti je zadeva dokaj enostavna, samo dejstvo je, da s tem problem niti slučajno ni rešen. Zavedati se je treba, da je zdravljenje doživljenjsko in zahteva neizogibno podporo in pomoč svojcev, in če je le mogoče, tudi okolice.
Predlagam ti, da se za začetek obrneš po nasvet še na sosednji forum Psihiatrija, ki ga moderira pshihiatrinja dr. Andreja Winkler.
Želim ti veliko notranje moči in jeklenih živcev, naj te vodi misel, da mama ni žleht po karakterju, ampak jo je takšno naredila bolezen. Žal so v našem prostoru psihični bolniki še vedno precej stigmatizirani, čeprav so dejansko bolani in potrebujejo ustrezno zdravljenje, enako kot nekdo s sladkorno, rakom… Srčno upam, da uspeš najti pristnejši stik z mamo in ji s tvojo pomočjo omogočiti kvalitetnejše življenje, s tem bo posledično tudi zate lažje.
Stanje ki ga opisuješ je ZELO resno,mi smo morali varovati očeta ,ker je videl stvari ki jih ni,,,,udaril je kadar mu ni bilo po volji….ja to je demenca z psihozo,niso vse demence enake….eni so mirni drugi grozno agresivni,vzkipljivi,človek nujno potrebuje pomirjevala.Pri nas je šla demenca tako hitro da je bil v pol leta nepokreten….potem postane manj agresiven,,,ampak se ti trže ko gledaš kako ga za vsako žlico hrane prosiš da sploh je,trpi neznosne bolečine…ma res je hudo.Obstajajo testi za demenco izvede jih nevrolog….se pa tak človek grozno boji,sploh umivanja oz. vode,eh hudo je ne privošćim nikomur.Boljše je da sta tast pa tašča malo sitna pa se lepo vsedeta v avto pa gresta za par ur…ko pa enkrat pride demenca šele vidiš kako lepo si se imel prej.
Z branjem postov sem se ustavilia pri evtanaziji, potem pa sem nehala brati, ker se mi zdi škoda moje ga časa in dobre volje za butaste ljudi. Upam, da se nebom preveč ponavljaja. Mama ima definitivno težave z demenco in nujno potrebuje strokovno pomoč. Ti pa se lahko obrneš na društvo za pomoč svojcem, katerih starši ali bližnji trpijo za to boleznijo.
Srečno.
Ma po moje je za paranoidno shizofrenijo malo pozno, da bi se začela pri teh letih.
Če se je njeno vedenje spremenilo v zadnjem času/letih, je bolj verjetno, da gre za demenco in sproži postopek, da bo čim prej dobila mesto na geriatriji. Lahko gre pa tudi za kakšno drugo bolezensko dogajanje (tumor?). Skratka, pregledati jo morata nevrolog in/ali psihiater.
Kako se pa to v praksi izvede, pa žal (še) nimam izkušenj in ti težko kej pametnega svetujem.
Morda vam bom pomagal opis, kako smo ukrepali mi. Imeli smo skoraj do pike enak primer,
moja mama je bila takrat stara 78 let, težave kot jih vi opisujete pa so se vlekle in stopnjevale skoraj 10 let.
Nujno morate izvedeti ime splošnega zdravnika, kjer ima kartoteko. Osebno stopite do njega
in mu opišite stanje. Naj svoje pove še patronažna, ki je bila pri vaši mami. Po naših izkušnjah se ne zganejo takoj, pri nas je trajalo 3 strašna leta in tedenski naši klici, da je bilo zdravniku dovolj in je uredil prevoz z rešilcem v Polje na preglede. Mama je bila agresivna in jo je pretental, da jo pelje na ene specialne preglede, ki so samo za izbrance. To ji je imponiralo, ker je bila itak hipohonder, in se je mirno dala odpeljat. V Polju je bila 4 mesece, ugotovili so demenco in shizoidno motnjo.
Prve se ne da ozdraviti, drugo z zdravili samo krotijo.
V Polju je odlična socialna služba, ki ti v času zdravljenja pomaga urediti s pristojnim CSD
‘odločbo za poseben primer’. Nič ni treba na sodišče. S tem papirjem smeš v maminem imenu pisati prošnje za dom, kamor mati najbrž noče. v tem primeru pa velja tvoj podpis in diagnoza specialista.
Čeprav so domovi polni, v štajerskem koncu hitreje kaj dobiš. Tu znova lahko pomaga socialna delavka. Idealno je, če iz Polja mamo odpeljejo direkt v dom. S tem se je treba kar truditi, sicer se zgodi, da dobiš mamo spet domov, takrat pa je pri napredovali bolezni in veliko zdravilih potrebna nega 24/7.
Ko je mati enkrat na varnem in oskrbljena, se začne trnova pot, kako doplačevati dom. Njena pokojnina verjetno ne bo dovolj. Cena našega doma v zaprtem oddelku je cca 1100 evrov mesečno, vendar ne gledamo toliko na ceno, ker so storitve vredne vsakega evra.
Verjetno boste prisiljeni prodati njeno stanovanje, kar lahko storite kot ‘skrbnik za poseben primer’, spet s pomočjo CSD. Birokracije je ogromno – po svoje razumljivo, da je, ker uradne ustanova ščitijo pravice ostarelega človeka.
Da ne bom predolga – na vašem mestu bi se naročila na vašem CSD za informativni pogovor.
Potem boste imeli več pregleda, kakšna pot vas čaka.
Želim vam vse dobro.
Pa mislim,da niti ni potrebno vedeti imena njenega zdravnika. Lahko jo odpelješ na urgenco, tako je namreč v približno takem primeru naredila moja prijateljica. Z eno finto jo je odpeljala na urgenco, od tam je šla v Polje, potem pa v Dom na zaprti oddelek. Je hudo, je težko, ampak tak človek pač ne more živeti v sožitju z drugimi, ker je nevaren tako sebi kot okolici.
Ne vem no, glede na to, da to ni žlehtnoba, bi lahko premogel toliko empatije in ji pomagal (razen, če te ni celo življenje zlorabljala in zato nočeš imeti stikov z njo).
Dve možnosti imate:
*da preko njenega zdravnika dosežete, da izda napotnico za prisilno hospitalizacijo;
*da preko dežurnega zdravnika splošne nujne medicinske pomoči UKC dosežete, da izda napotnico za prisilno hospitalizacijo.
Sicer pa je pri tvoji mami hudo, gre za kombinacijo večih bolezni psihičnega stanja in ji je zelo hudo, ker se vsi bolniki z takimi boleznimi tega otepajo in svoje bolezni prikrivajo, sicer pa zelo trpijo. Si lahko zamislite, da imate občutek, da vam je nekdo ukradel 5000 EUR. Veste kako je to hudo. Je pa res, da je država precej kriva, da je toliko depesivnih ljudi, tudi mediji precej vplivajo na to.
Podobno imamo mi z očimom. Mama je žal že pokojna in od njene smrti je očim neznosen. Kadarkoli pridemo na obisk mu nekaj ukrademo, isto vsi ostali, zato se ga vsi izogibamo, preden nas spusti v hišo nas gleda skozi okno na skrivaj (včasih po 20 minut), hipohonder obupen, pogovor ni mogoče, ker se samo krega in govori stvari izpred 30 let in več, kaj sem mu delal, kako sem bil nesramen, ima svojo hčero, s katero nima stikov oz hčera ga ne je…be za pet posto, je pa rekla, da ko bo zapuščina po njem pa pride. Jaz sem se vsemu odpovedal, ampak sedaj mi je žal. Pa tudi očima mi je žal, ampak nihče noče več k njemu, ker je res nesramen, potem pa še okoli govori, da mu krademo.