prepis otroka na drugo oš ali ne
V začetku junija smo se preselili iz Litije v Ljubljano, tu uredili stalno bivališče itd. Oba z možem imava službo tu, našli smo ugodno stanovanje… Imava sina, ki je končal prvi razred. V OŠ v Litiji. Sedaj pa nas že celo poletje muči dilema, ali ga pustiti v “stari” šoli ali prepisati v Ljubljano? Kako bi se vi odločili? Sin ima pač prijateljčke v tisti šoli in zato ni ravno navdušen nad mojo idejo, da bi hodil tu v šolo; nama z možem pa ne bi ravno ugajala vsakodnevna vožnja… V LItijo odpeljat v šolo, pa potem nazaj v Lj v službo, pa spet po malega v šolo in nazaj domov v Lj…
Tako majhni otroci še ne sklepajo velikih prijateljstev. Danes en prijatelj, jutri drugi. Sigurno mu bo težko prve dneve v šoli (čeprav po počitnicah precej lažje), ampak si bo hitro našel druge prijatelje. Pa še kasneje, ko bo večji in bo že sam doma, bo doma imel sošolce pri roki (za družbo ali učenje), v Litiji pa jih bo imel samo v šoli, popoldan pa nikogar. Jaz sploh ne bi premišljevala (še najmanj pa bi o tem spraševala otroka).
Ja zakaj ste se pa potem preselili? Pojasni mu, da boste sedaj več skupaj, ker ne bosta porabila toliko časa za vožnjo, predstavi mu pozitivne stvari. Drugače pa vsekakor prepisat. To je del življenja in odraščanja. Našel bo nove prijatelje, s starimi lahko še vedno ohrani stik, pa gre na obisk. Lepo ga pripravite pa bo. Mislim, pa da sploh ne bi smela biti dilema da ali ne.
Ej, sori, pa kaj je z vami, da sploh lahko tako razmišljate?
Itak, da ga prepišeš v Ljubljano, a se boš vsak dan še 8 let vozila v Litijo in nazaj in to pred službo. Pa dajte razmišljat še za kakšno leto vnaprej.
A mu ne privoščite, da si najde prijatelje v novem okolju? Ali ga boš potem še popoldne vozila v Litijo na obisk k sošolcem?
Tu pa res ni debate, no. Samo na tebi je, da otroku to predstaviš kot pozitivno spremembo, ampak kot spremembo pri kateri pač nima moči odločanja.
No, saj imaš prav, se strinjam sicer in v bistvu sem tudi podobno razmišljala… Samo tamal zganja tak vik in krik- kar sam od sebe vpraša, če bo moral hodit tu v šolo, da noče in joka… Potem pa začnem dvomit o svoji odločitvi. Zanimivo, da recimo ni imel nič proti selitvi (no, saj ne, da smo ga ravno spraševali, če “dovoli”), celo vesel je bil; ko sem pa omenila, da bo sedaj tudi tu hodil v šolo, pa ne in ne…
Jaz dvomim, da bi ga vozila vsak dan tako daleč. Poleg tega, se bodo začeli še kakšni krožki in boste težko usklajevali vse skupaj še kar nekaj let, dokler mu ne boste toliko zaupali, da se bo vozil sam domov in v šolo. Saj veliko otrok, ko gre iz vrtca v šolo komplet zamenja sošolce, pri vas bi bilo to leto kasneje, a bolj zdaj, kot čez nekaj let.
ja, obvezno.
potem pa še pokliči na želeno OŠ, kjer vprašaš če vzamejo tvojega otroka, če imajo prostor in interes.
Potem izpolneš še na tej želeni šoli en obrazec, s katerim ta želena šola prosi/obvesi matično polo, da bo xy otrok hodil v šolo k njim…. to se šoli potem sami dogovarjata.
vsaj pri vpisu v 1R vpis poteka tako …
Zakaj ga pa že niste – prepisali namreč?
Pač rečeš da zdaj spada v ta okoliš in na to šolo in pika. Če pa ga sprašuješ in mu daješ možnost izbire, kjer te pravzaprav ni, potem je pa jok in stok. Izbire pa pravzaprav res ni, saj kako ti bo pa ratalo peljat in iti po otroka – torej 2x na Lj-Litija-Lj in oddelat 8 ur, pa tudi če se menjavat z možem, pa nujno 2 avta, pa bog ne daj da je eden na službeni poti, pa…
Saj otroci hodijo tudi na popoldanske aktivnosti in tam spoznajo druge otroke in jim ni nič hudega.
Pa si predstavljaš, da se nekateri preselijo tudi na drug konec sveta?
No, saj imaš prav, se strinjam sicer in v bistvu sem tudi podobno razmišljala… Samo tamal zganja tak vik in krik- kar sam od sebe vpraša, če bo moral hodit tu v šolo, da noče in joka… Potem pa začnem dvomit o svoji odločitvi. Zanimivo, da recimo ni imel nič proti selitvi (no, saj ne, da smo ga ravno spraševali, če “dovoli”), celo vesel je bil; ko sem pa omenila, da bo sedaj tudi tu hodil v šolo, pa ne in ne…[/quote]
Samo da te ne bo tepel s prazno 1,5 litrsko plastenko, ko ga bos vlekla v novo solo in grozil, da bo vse razbil in da on v to solo ne gre…
Videla v zivo, sicer se ni slo za solo, pa sem vseeno bila sokirana, kaksni so starsi…
Verjamem, da zelis svojemu otroku najboljse, ampak najboljse mu naredis ravno s tem, da so nekatere stvari take kot so in da se clovek obrne po prakticnosti in smiselnosti, ne pa po nasih zeljah. Si predstavljas da vozis otroka naslednjih 8 let v Litijo???? Po moznosti pa imas potem se enega, ki hodi v vrtec/solo v Ljubljani…
Zakaj sem imela še dodatne “dileme”? Ker so moji starši iz Litije in so mi pravili, da bi oni z veseljem šli po tamalega, bi bil malo pri njih, bi šli kam naokoli z njem, potem pa bi že en od naju z možem prišel ponj ali pa bi ga onadva pripeljala. Sta bila pač navajena nanj skoraj vsak dan in jima je sedaj kar hudo.
Samo kakorkoli že, če pomislim, da bi morala vsak dan cca. 1 uro in pol prej vstajat, pa se vozit v Litijo in nazaj je res malo neumno.
Ee, rdeča strela, saj ni moj tamal tak terorist!
No, saj imaš prav, se strinjam sicer in v bistvu sem tudi podobno razmišljala… Samo tamal zganja tak vik in krik- kar sam od sebe vpraša, če bo moral hodit tu v šolo, da noče in joka… Potem pa začnem dvomit o svoji odločitvi. Zanimivo, da recimo ni imel nič proti selitvi (no, saj ne, da smo ga ravno spraševali, če “dovoli”), celo vesel je bil; ko sem pa omenila, da bo sedaj tudi tu hodil v šolo, pa ne in ne…[/quote]
Otroci čutijo nas starše veliko bolj, kot si mi domišljamo. Če bo zaznal trohico dvoma pri tebi, bo navijal (odvisno od karakterja) lahko tudi do nezavesti. Dokler mu boš to pač pustila. Postavi ga pred dejstvo in pika. Bo že nehal. Lahko mu olajšaš tako, da gresta skupaj pogledat novo šolo z okolico, morda celo srečata kakšno učiteljico, otroke. Poskusi se že tudi spoznati s kakšnimi otroci iz nove soseske …
So stvari, pri katerih so otroci lahko “kompetentni”, pri nekaterih lahko soodločajo (npr. kam gremo na počitnice) in stvari, o katerih se z njimi sploh ni za pogovarjat. Mi, moderni starši (tudi jaz sama sem taka) pa se skoz bojimo, da bi jih prizadeli, potem imamo pa štalo.
naredi kot čutiš..globoko v sebi sigurno veš, kaj se ti zdi bolje (7 čut)..zdaj ko si omenila še babico in dedka, se mi ne zdi več tako ‘neracionalno’ da bi ga vozila…če si tako srčno želi, da bi bil v stari osnovni šoli in če vidiš, da sta se tudi stara starša navezala nanj…kaj pa vem, mogoče pa ga še eno leto pusti v stari šoli (selitev je že ena velika sprememba, pa da jih ne bo preveč za eno leto..), pa ga drugo leto najprej vpiši na kakšno interesno dejavnost v Ljubljani, vzpostavi nove prijateljčke, potem pa ga še prepiši na šolo..vem, ni racionalna rešitev, ampak včasih je bolje narediti po občutku pa pusti razum ob strani..
ti si pa po začetni prijaznosti zdej ratal že prava mona :))))[/quote]
Samo lepo predlagam. ce se ze ne more odlocit med 1 uro voznje in solo, ki je mogoce nekaj minut stran. Kaj ima tu sploh za razmisljat?[/quote]
ja ja sej razumem, se tudi strinjam … ampak vseeno moj gornji komentar še vedno velja 🙂