šola dandanašnji – “pomoč” in delo staršev pri nalogah otrok
Berem spodnje sporočilo o nekih mapah za učenje, ki da baje staršem olajšajo delo.
Pa me je spomnilo, da že dolgo hočem vprašati tiste, ki imate šoloobvezne otroke (moji še niso, pa se kar bojim, kaj bo, ko bodo): danes stalno poslušam od staršev, da je s šolo otrok kar naprej neko delo, tako popoldan kot ob vikendih – naloge in to. Da se morajo nonstop z otrokom učiti, mu pomagati pri nalogah itd.
A to je dandanašnji res tako? Mene je kar groza pri treh otrokih in zahtevni službi. Ker nas v moji mladosti nihče ni ne vprašal ne preverjal za nalogo, še manj pa, da bi se z nami učil. Mogoče malo od začetka, ampak še to ne dolgo. Skoraj od prvega dne se je vedelo, da je šola naša stvar in naša odgovornost, da se za neznanje ali za manjkajočo domačo nalogo dobi cvek ali minus, in basta. Kasneje v srednji, pa že tudi v višjih razredih, marsikateri starš ni znal snovi, ki smo se jo učili.
Skratka, z našo šolo se nismo ne mi ne naši starši kaj dosti ukvarjali. Naloge po pouku smo naredili, naučili smo se, kolikor smo se in ustrezno temu so bile tudi ocene, in konec. Nobenega popoldanskega sedenja za družinsko mizo in dela za šolo skupaj s starši. Starš je šel na govorilne, tam izvedel, kar je bilo, če je bilo slabo, smo jih doma slišali in smo se morali več učiti in manj biti zunaj kako obdobje, ampak to je bilo pa tudi to.
Rada bi, da bi bilo enako zdaj v moji družini, ker se mi res ne zdi prav, da mora starš sodelovat pri otrokovih nalogah – ajde, pomoč, ne pa vsakodnevna in ne po eno uro. Pa me vsi prepričujejo, da je “šola danes drugačan, sploh ne veš, kaj vse od njih zahtevajo, saj ne zmorejo”.
Tisti z izkušnjami – je to res? Je res, da ne zmorejo in morajo vsak dan po pol ure do uro za vsakega učenca vskočiti še starši? Če je res, kako pa to sfolgate pri več otrokih? Če ni – kako pa to, da eni starši tako menijo? V glavnem, nismo daleč od šole, drugo leto, pa me že zdaj zvija – mene 🙂
Jaz sicer z mojimi nisem kaj dosti delala za solo, na zacetku malo, pa zdaj jim recimo razlozim kaj, kar v soli niso razumeli, ni pa tega veliko.
Mene je recimo motilo, da so imeli od prvega razreda naprej stalno neke plakate za delat, kar 6-8 letniki ravno ne zmorejo sami. Rezultat je bil tak, da so tisti, ki so jim starsi naredili plakat, bili bolje “ocenjeni” kot tisti, ki so ga naredili sami po svojih zmoznostih.
V enem petem razredu sem se na roditeljskem koncno uprla, ko je razrednik predaval o obveznosi starsev, da delamo z otrokom za solo. Pa do kdaj???? Bomo se na faksu delali z njimi?
Mi imamo letos prvošolčka in res je, da ni isti sisem, kot smo ga imeli mi,…konec koncev gredo otroci v šolo leto prej in bolj so “pomehkuženi”,…ampak učit se z njim pa res ni treba. Jih pa moraš prvo leto navajati kako in kaj morajo delati, kako skrbeti za svoje zadolžitve, naloge, red in disiplino,….Mi ga navajamo h samostojnosti in s tem ni malo dela.
Nalog imajo 3x več kot smo jih imeli mi, sodelujejo pri n projektih (dan zemlje, eko zadeve, bralnih značk je več,.zdravo živjenje, promet, prehrana….) in za vsako star je treba nekaj narest, se nekaj pripravit, kaj prinest,……
Ves čas je doma potrebno nabirat materiale (časopisni paipir, embalaže, plastične zameške, ….), lepila porabijo na tone,…res ful delajo!
Skratka z mlajšimi, manj trdoživimo otroci delajo 10x več kot smo v naši generaciji. Zdaj pa si sama nared kalkulacijo, koliko energije moraš vložit v to!
Moj otrok je v četrtem razredu in dela z njegovo šolo ostali člani družine nimamo. Večino naredi v podaljšanem bivanju, tako da ni nobenega problema.
Do zdaj mi je ostalo v spominu kot najbolj sitno zbiranje žigov za zlati sonček, ali kaj je že bila tista športna knjižica v prvi triadi — ali smo šli kam, kjer ni bilo žigov, ali smo na žig pozabili, ali ga je pa izgubil :-). Zdaj k sreči imamo učitelja, ki ne zahteva žigov in življenje je takoj lažje.
do nekje 7. razreda še gre…nato pa če otrok ni pameten je kriza in morajo starši res veliko delat z otroci…če je pa otrok pameten in mu v šoli gre, ni težav, starši le sledijo in spodbujajo in sme in tja ko res kaj zagusti pomagajo.
otroci, ki jim šola ne gre, pa so veliki reveži, še večji pa starši, kajti devetletka je hiter tempo, veliko učenja, skot so nekaj frej in vse se hiti in če otrok ne sledi, ni sposoben je revež.
Najhuje je pa to, če tudi starši niso sposobno razložiti snovi za devetletko in se dogaja in nato se že v OŠ najemajo inštrukcije…devetletka je veliko težja od naših OŠ pred 20-30 leti, to drži 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, sem dala vse skozi!
E vidiš to – tega jaz tudi ne razumem: kakšna obveznosr staršev, da delamo z otrokom za njegovo šolo? Mi smo svojo šolo že opravili.
Saj zdaj, ko ste mi razložile to o plakatih itd., bolje razumem. Mi smo imeli, če že, za izpolnit v kakšnem delovnem zvezku kaj ali kaj napisat, izračunat, narisat, nalepit bolj redko.
Mislim, kakšne “eko-šole” pa so to, če porabijo na tone lepila? In kaj ti bo v življenju koristilo, če znaš lepit? Kaj ni bolje, da znaš sam narisat ali opisat zadevo? No, pa saj, me ne čudi, taka je zdajšnja kultura, vse je nekaj copy-paste …
Hmmm … Bom počakala, da vidim od blizu to čudo dandanašnje, potem bom premislila, potem pa ne vem, če se ne bom mogoče vključila v kakšno pobudo za spremembo tega – a to obstaja? Mislim, ali se starši strinjate s tem, da naj bi bila šola taka – eno samo učenje o izdelavi plakatov in lepljenje že izdelanih slik, kot so mi tudi moji “viri” rekli? A imate starši kaj besede pri tem? Kaj se ni Manca Košir ali kdo že nekaj zavzemal, da to ne pelje nikamor in ustanovil neko pobudo za drugačno ali vsaj “ne.tako” šolo? A so sploh kakšne možnosti ali to pač nekaj sklenejo na ministrstvih in v drugih inštitucijah in evo ti ga na, tiho bodi in delaj kot ti rečejo?
Draga moje vprašanje!
Naj te potolažim: še obstajamo take mame in taki starši, ki odgovornost za šolo prepuščamo otrokom, tako kot je bilo včasih.
Tudi mene so strašili, kako je sedaj vse drugače in kako otroci ne morejo sami itd itd.
Moja dva sončka – sin končuje osmi razred, hči pa četrtega OŠ – sem od vsega začetka dobro opazovala in ju navajala na samostojnost pri šolskih obveznostih ter se potem ravnala po občutku, ko sem videla kako jima gre. Morda sem kdaj v začetku več spraševala ali imata naloge, pa če je torba pripravljena, pa tudi pomagam še zdaj hčerki pri kaki nalogi, če ne razume, sicer pa sem vse prepustila njima in jima dopovedovala, da je to njuna dolžnost in odgovornost. In danes še kdaj pomagam pri kaki ideji za plakat ali kaj poiskati na internetu ali pri ponavljanju snovi – to predvsem hčerki, sin itak noče, da se v karkoli vmešavam. In vse funkcionira kot je treba. Poznam pa en zelo konkreten primer iz bližine, ko mama otroku, ki končuje OŠ še vedno pripravi torbo itd itd in mi je prav hudo, ker se sploh ne zaveda, kakšno škodo povzroča s tem otroku….da ne govorim o tem, da jasno, da ne obvladuje več reševanja vseh vprašanj in nalog, ker so že pretežke…. S takim ravnanjem, ki se ga žal sploh ne zavedamo, pa vzgajamo neodgovorne mladostnike in jim ne pustimo odrasti.
Skratka, kar veselo naj vaša družina zakoraka v obdobje šolanja in budno spremljajte otroka, kako sprejema nove obveznosti, učite ga odgovornosti in kaj so njegove dolžnosti, nikakor pa po liniji najmanjšega odpora delati stvari namesto njega. Saj v začetku jasno, da potrebuje malo pomoči. Ampak naj bo te s časom vedno manj.
Meni je prav super in sem zadovoljna, da mi ni potrebno ponovno obiskovati OŠ skupaj z otrokoma.
Srečno!
Tudi mi greme leto v šolo in me je tega kar strah. bajje je najhuje tam v 4. razredu. Od prijateljic pa slišim in tudi vidim, da kar naprej delajo neke plakate, pa iščejo materijale itd. In vse mame po vrsti se pritožujejo, ker je cela družina popldne vpeta v delo za šolo. Meni se to ne zdi prav. Naši starši so delali do 15h in bili doma veliko prej kot danes mi. Tudi na šolske aktivnosti smo šli sami – OK, danes je bolj nevarno in pač vsi otroke vozimo. Se pa spomnim, da smo v šili snov utrjevali, danes samo jemljejo novo snov, nič utrjevanja. Starši pridemo domo okrog 17h, nekateri še kasneje, ker so pač službe take – in kdaj naj zdaj še nabiramo listje po gozdu, v trgovinah iščemo blaga, delamo plakate? Ni čudno, da nakupujemo ob nedeljah in čistimo ob sobotah – družabnega življenja skoraj ni… Kaj pa otroci, ki doma nimajo interneta? (in takih ni malo), katerih starši niso toliko izobraženim, da bi jim pomagali. Taki otroci so avtomatično v podrejenem položaju! Učitelji bi morali delati v šoli to, kar zdaj naprtijo staršem, ker OTROCI hodijo v šolo in ne STARŠI.
Pri starejši, ki že končuje faks mi tega ni bilo treba. Malo je bila šola drugačna, precej pa tudi ona – je brez problema zmogla vse sama.
Pri mlajši, ki je zdaj petošolka, pa nočem. Ker je tudi karakterno drugačna, ona bi z veseljem, da jaz sedim z njo, jo sprašujem, ona pa vklopi minimalno potreben del možganov in kaj odgovori. Do letos sva imeli ves čas bitke okrog tega, da so naloge in plakati njena stvar, no letos nekako gre na bolje. Da se tudi brez sedenja, samo ocene potem niso čisto in vse petice ampak je tudi kakšna “razpoloženjska”. Je pa veliko odvisno od značaja in sposobnosti in samostojnosti otrok – nekaterim je samostojnost samoumevna, drugi bi čakali na zavezovanje čevljev še v petem razredu.
Jaz pač stojim na stališču, da je šola stvar otroka, k sreči so tudi pri nas na šoli podobnega mnenja. S plakati in drugimi projekti niti ne pretiravajo – no ali pa jaz ne zvem, kar je tudi možno 🙂 Pa četudi za ceno ne samih petic, vsaj vem, da so ocene res njen pridelek.
no naš je v prvem razredu in mora sam naredit, kar je pač treba naredit. Moram pa povdarit, da drugim starši še kako pomagajo. Prva zadeva je plakat. Jaz mu pač dam velik list papirja, pa albume recimo ven iz omare, pa naj naredi plakat, imeli so plakat na temo družina ali nekaj takega. No nekateri sošolci so prinesli delo od staršev. Ja bošček še ne zna tako lepo naredit pa ” malo pomagamo”. Grrr. Ko morajo prinesti kaj od doma se mora sam potrudit in to poiskat. In starši, ki od prvega razreda dalje otroke navajajo, da oni delajo namesto njih je potrebno vprašat, kaj pa v srednji šoli, faksu, bog ne daj v službi. Jih bodo za rokco v službo vozili. Če pač otrok ne zna naj vpraša pa mu starši razložijo, ne pa da delajo stvari namesto njih. Tudi moj otrok se mora sam spomnit, joj danes je pa ta krožek in moram nesti s seboj to in to. Če ne nese ali se ne spomni, jah, pač nima. Naj bo on kaznovan. Pa saj ni nujno da zmeraj v vsem blesti. V prvem so še premajhni, drek, a za risanke v nedeljo zjutraj se pa lahko spomnijo da vstanejo zgodaj in si prižgejo tv? Krivec pri vsem tem je pač nihče drug kot starši, ki otroka zavije v vato in mu v vsem ustreže, pomaga …. no dela namesto njega! Jaz raje vidim da bo izdelek slabši in bo ocena njegova, kot da blesti, slej ko prej pa pogori!
Res je danes šola zeloooooo drugačna kot je bila naša osemletka. Mi smo domače naloge z lahkoto delali v podaljšanem , pa tudi v višjih razredih ni bilo toliko nalog. Snov se je utrjevala v šoli kar je danes nemogoče. Če samo primerjam svoj 4 razred ki je enakovreden današnjemu 5 ( trenutno se tukaj nahajamo ): naši predmeti MAT, SLO, NARAVA, DRUŽBA (za številčne ocene), TELOVADBA, GLASBA, LIKOVNI ( za sprostitev, ocene ZU, U, MU). Predmeti današnjega otroka iste starosti: SLO, MAT, NARAVA, DRUŽBA, ANGLEŠČINA, GOSPODINJSTVO, TELOVADBA, GLASBA, LIKOVNI – vse za številčne ocene, delajo se plakati celo za telovadbo, pri glasbi se pišejo testi kot da so v glasbeni šoli. Število ur na teden je približno isto, vendar manj za posamezni predmet. Časa za utrjevanje snovi ni. se samo jemlje naprej vsako uro novo poglavje. Hud tempo. Kontrolke dolge po tri, štiri stran, vprašanja postavljena tako da se iščejo napake ( dvoumna, zavajajoča, več pravilnih odgovorov kjer se obkrožuje…….) Ne vem no. Pa vsi ti plakati, pa delat morajo poskuse doma…to res otrok sam ne zmore. cenjevanje pa tko tko, kokr kermu paše.
vse enako kot samo 1, prvi razred in tudi mene moti, da starši delamo in jaz mam občutek da ocenjujejo mene. Pa ne samo, da je za govorno vajo potrebno pripravit plakat, potrebno jo je tudi sestavit. OK, 20 stavkov, ampak to ni enostavno (da nebo prelahko, pretežko, da povedi niso predolge, da je zanimivo in ne suhoparno, da pritegne pozornost učencev itd.). In ja, to je delo staršev, zato se mi zdi ok, sej ni ocenjevanja ampak v tem pogledu otroci nimajo enako zahtevnih nalog, ker so le-te odvisne od staršev. In pri zadnji smo imeli časa natanko 6dni (od obvestila do predstavitve). Tisti dan sem jaz prišla iz službe ob 19h, torej sem se dela lotila naslednji dan in ker to vzame kar nekaj časa, ker se z otrokom o tem kaj in kako bo pripovedoval pogovorim. Skratka temu se neda izognit in če ga želiš naučit samostojnosti, to vzame še več časa. No ni pa to ves čas. Letos tri take večje stvari.
Imam tri otroke v OŠ in tudi jaz kaj dosti ne delam doma. Moji niso v podaljšanem bivanju, kar pomeni, da delajo tudi domače naloge doma.
Imam sina, ki se zlo težko uči, z njemu je več dela, ker je potrebno več vaj delat, pri katerih sem pač zraven, ker so vaje v bistvu narejene kot igra. Sicer tudi od njega zahtevam, da dela naloge sam.
Moje delo pa je, da pregledam narejene naloge, da jih spomnim, da je treba potrebščine imeti pripravljene in dokler sami ne berejo, da jim berem knjige – ampak to se že v drugem razredu konča. Nekako sem le nadzornik, otroc pa sami delajo. Tudi plakate, seminarske. Tudi učijo se sami – se nisem nikoli spuščala v to, da se sin skupaj z mano uči. Edino kar jaz naredim, če si to želi, da ga “preverim” že doma.
Mislim, da je veliko odvisno od staršev, ne pa od šole.
Res je, danes starši veliko več delajo za šolo z otroki, kot pa so to počeli nekoč. Razlogi za to:
– prevelika ambicija staršev (bog ne daj, da bi bil samo povprečen, mora biti najboljši)
– pomehkuženost otrok oz, premalo ambicij, da bi se sami zavedali, da je šola NJIHOVA stvar in ne stvar staršev – taki otroci se učijo samo ob stalnem nadzoru staršev (ob dejanski fizični prisotnosti)
– vse več je otrok s PP (zakaj je temu tako, ne vem), katere niti pod razno nočejo starši dati v šolo s prilagojenim programom, raje z njimi sedejo ure in ure v nedogled in mučijo otroka
Se pa strinjam, da šola ni delo staršev, delo staršev je, da otroku občasno pomagajo in mu skušajo čimprej vcepiti v glavo (tudi učiteljem), da je šola stvar učencev in ne staršev.
Hvala, hvala, hvala vsem, super ste, Cvet, ja, a veš da sem že dvomila, če je še kak tako “nor” starš kot jaz, očita se mi namreč, da razmišljam “neodgovorno”, češ kako grozna sem, ker menim, da otroku taka “pomoč” dolgoročno škodi, ne koristi. Me tok veseli, da nisem edina.
Prinas, tole tvoje mi bo pa v veliiiiiiiiiiko praktično pomoč:
Lahko bi kar vse do zadnje pike podpisala, sploh boldane zadeve, jaz namreč menim čisto enako in bom, upam, tudi delala tako, pa močno upam, da bo šlo.
In tudi od vseh ostalih nasveti in izkušnje so max koristni. Me je že takoj manj strah 🙂
Hvala še enkrat, pa seveda še kakšno mnenje tudi dobrodošlo.
LP
Mi imamo drugošolko in se še vedno spopadam z vsemi vpršanji, ki si jih naštela. Na eni strani se trudimo, da šola postane otrokova odgvornost in da ji privzgojimo učne navade. Na drugi strani pa se zelo težko distanciramo od tega, da ne bi kakšne stvari doma malo povadili. Drugi razred se mi zdi ravno neka prelomnica; začnejo se učiti brati in imajo nalogo, da vsak dan 10 min berejo-torej to moramo biti zraven, da kontroliram in po potrebi popravim branje. Pišejo kontrolke (tudi za glasbeni!) in pred kontrolno vsaj enkrat ponovimo, če so kakšne definicije(!), pa tudi večkrat. Ko pride iz šole, pregledam zvezke, da vidim, če ji je bilo vse jasno, kar so delali in po potrebi popravimo napake (pravopisne, saj se še učijo pisati…), to spet vzame čas.. Sedaj so imeli prvi plakat… Ok, sem šla z njo v knjižnico, poiskala je knjige, zbrala material, si naredila osnutek in nato plakat, ampak besedilo smo morali preveriti, če je pravilno napisala in vseeno smo ji morali malo svetovati glede vsebine. Ker mora v bistvu imeti govorno vajo, jo poslušam, ko vadi… Torej, vse to vzame nekaj našega časa… Predvsem mislim, da imajo v šoli premalo časa za vaje oz. premalo vadijo. Npr. sedaj so aktualne pisane črke; ja, to je pač treba pisati, pisati. Kako naj se otrok nauči lepo vleči črke, če napiše vsak dan 2 stavka pisanih črk ali pa še to ne?
Še vedno ne vem, če delam prav…
O hvala za pohvale!
No zaenkrat se pač trudimo tako in upam, da tako tudi ostane!
Pa nič bat, le dosleden biti. Jaz rečem pač tako, da otroka je potrebno pripravljat na samostojno življenje čim prej!
Pa še tisto o tem, da so imeli govorni nastop, ja so imeli, samo naš je sam pripravil stavke kaj bo povedal, tudi kakšnega takega, ki meni recimo ni bil glih v ponos (zjutaj ob zajtrku mami bere cajtung), samo so bili njegovi stavki in sem mu samo popravila kakšno res “domačo” besedo v knjižno (cajtung v časopis), tako spotoma ko smo se peljali v avtu. Ne pa tako da sedim in mu napišem sestave, kaj bo povedal.
Po mojem mnenju danes več staršev dela za šolo predvsem zato, da “njihov ne bi bil slabši”. In se forsira otroke k dobrim ocenam, na gimnazije se vpisujejo vsi po spisku, če so sposobni ali ne. Ni šola toliko težja kot starši težko požremo dvojke in trojke.
Moji otroci (zaenkrat dva v OŠ, tretji čez nekaj časa) delajo šolo – samostojno. Od prvega dne. Nalogo itak naredijo v OPB, za doma nikdar ne ostane nič. Ostalo je dnevno branje v 3. razredu (to je pač treba), pa kakšna naloga v smislu “prinesi tointo”. Pa tudi za to vztrajam, da se spomni sam, poskusi poiskat, če ne najde, pride vprašat. Če se ne spomnim, ne letamo kot kure ob sedmih zjutraj po hiši. Gre pač brez. Plakate delata sama. Če česa ne zna poiskat, mu dam nasvet, kako naj se loti, poišče in izbere pa potem sam. Po revijah, na internetu… Se ne vtikam v izdelke, čeprav bi sama marsikdaj izbrala drugačno slikico ali zastavila drugače. Izdelek je njegov, on se bo, ob navodilih učiteljice, nekaj naučil iz lastnih napak. Če želi imeti naprintano na računalnik, dobi word in čara. Dela sam. Če potrebuje nasvet, kako bi on zdaj to naredil v drugi barvi, mu povemo, pokažemo, vsebina in oblika sta popolnoma njegova izbira. Zdaj znata tudi to in ni več potrebno niti to pomagati. Pravopisne napake ostanejo – tudi če bi pisal na roke, jih ne popraviljamo za njim. Pa so izdelki čisto lepi. Ja, jaz bi naredila lepše. Slikice bi bile izrezane bolj naravnost, besedilo bi bilo poravnano, poudarila bi druge reči… Ampak jaz imam skoraj 40 let, ne pa deset. Prvič, ko bo ocena slabša izključno zato, ker bo od kakšnega sošolca mamica naredila bolj ličen izdelek, bom konkretno zaropotala v šoli. Ampak do sedaj še ni bilo težav – učitelji verjetno znajo presoditi te reči.
Imam rajši otrokove dvojke in trojke kot svoje štirice in petice. Jaz sem svojo šolo popedenala, zdaj je na vrsti on. Če ni sposoben samostojno doseči dobrih ocen, bo imel pač slabše. Bo šel pa na poklicno šolo namesto na gimnazijo. Konec koncev gre “našemu” mizarju dosti boljše kot nam, pa imava oba faks.
Lej, pak-mak, tole me zanima, pa brez slabega namena sprašujem, samo, ker me res zanima, ali ni morda cela kolobocija okrog šole morda malo res povezana tudi s starši: odkod občutek, da je konkretno ta govorna vaja “delo staršev”? In zakaj občutek, da se moraš dela za to lotit ti? Saj pa Prinas vendar pravi, da je otrok zmogel to govorno vajo sam, z le nekaj popravljanja tako, spotoma?
Pa ne govorim o navajanju na samostojnost, jasno je, da če želiš otroka na samostojnost navaditi, da je s tem sprva malo več dela. Ampak to, o čemer ti govoriš, ni navajanje na samostojnost, saj ti prevzemaš naloge, ki so njegove … Samo to me zanima, odkod občutek, da mu s tem, ko prevzemaš nase njegov del, pomagaš pri samostojnosti?
Popolnoma se strinjam s Cvet in prinas. Šola je otrokova odgovornost, starši smo svojo že naredili. Imam tri otroke, prvi je v 2. triadi, drugi v 1., tretji gre jeseni v šolo. Najstarejši skrbi za šolo sam, drugemu vsake toliko časa naredim v torbi in zvezkih “štih probo”.
Pa še tole: nikar na govorilnih urah ne zagovarjajte otrok, če ga kaj pobiksajo, češ, moj pa že ne. V šolah naj imajo avtonomijo učitelji, doma pa starši. Kako bo otrok krmaril med njimi in nami, je pa njegova stvar. Prepričana sem, da bodo tudi učitelji znali ceniti tak odnos do njihovega dela. Se mi zdi, da bo tako otrok najlažje spoznal pravo življenje in se pripravil še na kakšne hujše preizkušnje.
Lepo vas prosim, tiste namreč, ki pravite, da ni treba staršem delati za šolo,… ne me farbat.
Bralna značka, recimo, je po besedah ućiteljic na naši šoli obvezna. JAZ VEM, da ni in sem to tudi otroku pojasnila, ampak tako so jim do sedaj to vse učiteljice predstavile in ker so vsi otroci sodelovali, bi malo težko svojemu rekla, da ne bo, ker se meni ne da. V prvem razredu otrok ni znal brati, kar pomeni, da sem mu jaz brala knjige. Pa knjigo je potem treba predstaviti v razredu. Mogoče pa je samo moj butast, da pri petih letih ni znal samostojno pripraviti govornega nastopa?
Treba je delati plakate. Pri tem se zahteva govorni nastop z ustreznimi zahtevami. Ne me basat, da osemletnik zna samostojno sestaviti plakat na temo “rojstni dan” in pripraviti govorni nastop tako, da ustreza zahtevam. Ja, za plakat in govorni nastop so predpisane zahteve. Mi je otrok doma zelo plastično povedal, kako je izgledal plakat in nastop sošolke, ki je zadevo očitno res sama pripravila in predvsem, kakšna je bila učiteljičina reakcija na to.
Vsak mesec so vsaj 3-4 domače naloge, kjer je izrecno poudarjeno, da zahtevajo sodelovanje staršev. A teh potem vaši ne naredijo?
O tem, da pride iz šole vsaj enkrat mesečno z navodilom v beležki, da da do naslednjega dne prinesejo to ali ono, kar nima ravno vsak doma in je treba na vrat na nos v mesto po to stvar, niti ne bi…
Skratka, ne me basat.
No, pa se bom javila še jaz. Moja hčerka je otrok s pp – ima srednjo težko obliko disleksije. Pri nas je pač tako, da se učimo in sedimo po cele popoldneve.Počitnic razen poletnih nimamo. Hči je pač navajena narediti domače naloge v podaljšanem bivanju, nato pa greva doma še enkrat skozi in z mojo pomočjo popravi napake in reši manjkajoče…Torbo si pripravlja sama, ve tudi, kaj imajo za nalogo..Do tukaj seže njena samostojnost, je pa četrti razred devetletke. Ena je omenila, da otroka mučim, ker ga ne vpišem v posebno šolo…Se mi zdi, da vseh otrko s pp le ni potrebno metat v isti koš? Snovi v četrtem razredu je veliko, sistem je popolnoma drugačen in zahtevnejši kot je bil v mojih osnovnošolskih časih…Mogoče na zadeve gledam skozi hčerine oči, ker pač potrebuje več….Jaz sama gledam na te stvari drugače-delamo na tem, da ji privzgojimo ustrezne delovne navade tudi za kasneje.Plakate dela sama, včasih ji kaj poiščem na netu, ali sestavim govorni nastop, katerega se potem brez večjih problemov nauči na pamet, ker drugače zaradi njene disleksije pač ne gre…Torej, z našega stališča je dela ogromno.Je pa res, da je situacija popolnoma drugačna z otrokom s pp, kot pa z “normalnimi”otroci…
Hm ja, vidiš, točno tako so tudi meni predstavili zadevo.
Ampak: ampak! Kaj se ne da nič na šoli zaropotati? Predvsem ta je dobra, da “zahtevajo” sodelovanje staršev. In da od otroka pri petih letih???? zahtevajo bračno značko???? In zakaj vraga postavljajo določene zahteve osemletnikom glede plakata, če pa jih ti ne morejo izpolniti? Pa naj znižajo zahteve na raven osemtletnikom, jebela? Saj od enoletnika tudi ne moreš “zahtevati”,. da bo hodil, če še ni zrel za to – bo, ko bo. Kaj pa tisti, ki ne morejo na vrat na nos v mesto po kakšno stvar? Majko mila, me to pogreje.
Pa kaj se nihče od vas staršev ne pritoži? Saj zgoraj ena točno to pravi: da bi zaropotala prvič, ko bi se zdelo, da so tisti, ki so jim starši nareidli plakat, ocenjeni bolje kot tisti, ki jim ga niso. In še enak druga tudi pravi, da so razčistili z učiteljem, kaj je delo staršev in kaj ni.