Današnje pozitivno razmišljanje o negativnih stvareh
Zopet boste rekli, da opozarjanje nič ne zaleže, da bi moral narediti tehnične restrikcije, da se zaustavijo neumnosti.
Na to bom rekel, da pozitivno razmišljanje tudi ne škoduje, zakaj pa ne bi enkrat na jutro prebrali kakšno pozitivno razmišljanje in se temu razmišljanju tudi pridružili. Morda pa boste danes nekateri samo zaradi tega razmišljanja našli eno toplo besedo ali nasmeh za svoje sodelavce, prijatelje družino, ko bi najraje znoreli in jim vrnili milo za drago, čeprav ne vem, kaj naj bi ta fraza pomenila, lahko me dopolnite.
Zopet sem bral spodaj, kako je nekatere sram, da smo Slovenci.
NA tak način želimo izraziti neko nestrinjanje ali povedati, da smo razburjeni. Ampak a ni ta izjava milo rečeno čudna. Kako smo lahko neponosni ali nas je sram, da smo Slovenci? Imamo morda kakšno drugo izbiro? Seveda jo imamo, lahko gremo v Nemčijo in prosimo za državljanstvo ali azil in bomo od danes naprej govorili, da smo Nemci? NAučili se bomo nemško, in nikoli več ničesar povedali v slovenščini.
Ampak ali se lahko prepričamo, da nismo Slovenci? LAhko se prepričujemo, ampak dvomim, da se lahko prepričamo, da res nismo. Smo tisto kar smo in ne glede na raso, državljanstvo ali status, morali bi ponosni na to kar smo. In obenem se ne zadovoljiti s tem, da se lahko še popravimo.
Za vse naše dosežke bi morali biti zadovoljni, za tisto kar nam je dano bi morali biti hvaležni, ampak vse preveč je naše življenje odvisno od nesreče drugih. Samo to nas še drži po konci. Da vidimo, kako gre nekomu slabše. Seveda to vidimo v negativnem smisli, če pa malo obrnemo ploščo, bi pa morali biti hvaležni za to, da je danes nov dan, kajti lahko bi se zgodilo, da ga ne bi bilo.
nekateri bi rekli hvala Bogu, ampak to lahko rečejo samo zato ker so živi, če bi se zbudili in videli, da ne morejo premikati rok in nog in da bodo kmalu umrli, bi se na vse pretege borili, da bi zopet hodili.
Zakaj torej nismo ponosni na to kar smo, kar znamo, kar imamo. Lahko bi bilo slabše, ampak ne mislimo na to, kaj imajo drugi več. Vprašajmo se ali so s tem več, kaj bolj srečni od nas?
Življenje je lahko lepo in tudi je. Samo človek si ga naredi nesrečnega.
Če nekaj naredimo, kar izpade dobro, vzemimo primer, da smo organizirali neko prireditev – dogodek, trudili smo se, žrtvovali svoj čas, denar in živce, vendar je na koncu vse izpadlo čudovito, med samo izvedbo smo imeli kup podtikanj, na koncu pa smo bili delžni velike pohvale in zadovoljstva udeleženih. Kako nam te pohvale godijo, več kot vsak denar. In naš občutek je čudovit, v sebi čutimo veselje radost in zadovoljstvo, in rečemo si, ja to smo mi naredili in vsa zasluga gre samo meni, torej je tudi občutek, ki ga imamo naš.
Drug primer pa je, da delamo nek projekt, nekomu v ekipi naročimo, da bo nekaj naredil, ta obljubi in na koncu ugotovimo, da projekt ni izvedljiv, ker tisti, ki je obljubil ni naredil svojega dela tako kot je rekel. KAr naenkrat je naš občutek užaljenost, nesreč, nezadovoljstvo.
In kdo je kriv za naš občutek, vsi rečemo v en glas, tisti, ki ni svojega dela opravil kot je rekel. To je seveda res, ampak občutek je pa naš, imamo pa ga zaradi pričakovanja in nato zaradi tega razočaranja. Ampak vse kar je v nas in karobčutimo je pa naše in si povzročimo sami.
Samo priznati nočemo, da smo si občutek povzročili sami, ampak takoj prenesemo krivdo na drugega. IN kar naenkrat nas začne notranje zadovoljevati prelaganje občutka krivde na drugega in obtoževanje drugih strani. Ampak občutki so še vedno naši.
Vse kar smo in kar čutimo smo zaslužni ali krivi sami. Če to vemo, lahko v vsakem trenutku preobrnemo tok razmišljanja in smo kljub temu zadovoljni in veseli, da je tako kot je, kajti lahko bi bilo še slabše, ampak o tem preprosto nočemo razmišljati. Energijo usmerimo v pozitivne misli in tako delujemo tudi naprej.
Samo na tak način razmišljanja, lahko kljub nezadovoljstvu, ljudem damo pozitivno energijo, ki jo bodo morda razširili naokoli. Če pa damo okolici negativno energijo, se pozitivna ne more širiti, začelo se je pa z nami.
Torej, bodimo veseli in zadovoljni s tem kar smo, ne sramujmo se tega kar smo in kar imamo in kar znamo. Zagotovo je v nas vseh nekaj kar nekomu koristi in nekomu pomaga. Ne moremo biti vsi vse, lahko smo samo mi sami. In nihče drug nas ne more zamenjati, prepričan pa sem, da tudi mi ne bi mogli nobenega zamenjati in prevzeti njegovo življenje v celoti.
če torej vemo, da je vse naše življenje odvisno samo od nas, potem bodimo to in storimo tako, da bo naše življenje in ta dan karseda lep. Kajti vsi občutki, ki se nam bodo porodili so plod naših pričakovanj in razmišljanj. Lahko se imamo grdo lahko pa zelo dobro in vse je odvisno od nas. Nikar ne začnimo z velikimi deli, začnimo pri sebi in vse okoli nas se bo spremenilo.
Bodimo ponosni nase in na to kar smo z vsem in potrudimo se spreminjati slabe navade in pospeševati dobre. Če nas nekaj žre in se grdimo grdo, naredimo danes ravno obratno, pozdravimo sodelavca, poglejmo ga v oči in mu povejmo kakšno lepo besedo, četudi bi najraši znoreli. Skuhajmo kavico, čaj, vprašajmo ga če kaj potrebuje, zahvalimo se, recimo prosim in nekaj kar imamo vsi zastonj in nič ne stane, nasmeh lahko vsakemu podarimo.
vse to pa storimo, zato ker se zavedamo kaj smo in da je naše počutje odvisno samo od nas in da si ga lahko povzročimo takšnega kot želimo.
NAj bo ta dan ponosen na to, kar smo.
primož
Ravno sem na tvojo odgovoril. 🙂 Vidiš kako se širi pozitivno razmišljanje. Ne da bi vedela drug za drugega, samo zato ker tako razmišljava se stvari dogajajo. Torej je moč že v mislih samih, kaj šele v besedah in dejanjih. Več kot na bo tako razmišljajo, lepši svet lahko naredimo.
Da o forumu ne govorim :-)))
primož
Pozitivne misli bi človek imel ali jih lahko ima, dokler v načelni ravni sočloveka jemlješ kot enakovreden subjekt. Če to zataji, si lahko skeptik ali kaj drugega. Če te nekdo razočara, pozitivo vlečeš bodosi iz njegovega neznanja, nepremišljenosti, karakterja ali še kaj več.
Če te nekdo za nekaj po krivem obdolži, pričakuješ po njegovem spoznanju odziv, opravičilo, razjasnitev in si lahko nad neodzivnostjo le presenečen, razočaran raje ne. Zakaj ? Tak je pač današnji svet, ne samo slovenčki kot populacija.
V primeru “pozitivnih misli” (P,. veva zakaj se gre) zna tole obstati tukaj, drugače bo pač brisano.
Pozitivne misli bi človek imel ali jih lahko ima, dokler v načelni ravni sočloveka jemlješ kot enakovreden subjekt. Če to zataji, si lahko skeptik ali kaj drugega. Če te nekdo razočara, pozitivo vlečeš bodosi iz njegovega neznanja, nepremišljenosti, karakterja ali še kaj več.
Če te nekdo za nekaj po krivem obdolži, pričakuješ po njegovem spoznanju odziv, opravičilo, razjasnitev in si lahko nad neodzivnostjo le presenečen, razočaran raje ne. Zakaj ? Tak je pač današnji svet, ne samo slovenčki kot populacija.
V primeru “pozitivnih misli” (P,. veva zakaj se gre) zna tole obstati tukaj, drugače bo pač brisano.[/quote]
Lahko zadevo sprejmeš negativno, lahko pa pozitivno, bistvo ni v tem, kaj je resnica, ampak kako se ob tem počutiš in kaj občutiš, to pa je odvisno samo od tebe.
Primož
Bravo, le tako, dajmo mal tekmovat kdo bo več pozitivnih napisal ne samo kdo je bolj ustvarjalen pri zmerjanju. Okupirajmo SČ z dobrim, tako kot so ga že nekateri z negativnim.
Jaz sem pa ponosna da sem Slovenka, čeprav mi še zdaleč ni vedno vse všeč. Mi je pa všeč tvoje razmišljanje o tem Primož.
Danes sem pa zelo zadovoljna, sem doma- pa še cel teden, pa bo vse bolj na počasi, pa vmes še dosti časa za MON in za knjige.
Pa lep dan vsem, pomlad se mal krmežljavo prebija skozi tale sneg.
Jaz sem po pripovedovanju okolice človek, ki drugim vliva optimizem. Ampak mi gre pa nekam tole poudarjanje pozitive za vsako ceno. Ne, nihče ne more biti 24 ur na dan vse dni v tednu in letu samo pozitiven. Taki, ki trdijo, da to gre, jim prej ali slej kot pri loncu na paro ven useka totalna negativnost. Ne vem, spisati cel traktat zaradi izjave nekoga, da ga je sram biti Slovenec – ta izjava je samo ventil za jezo, ki se je v ljudeh nabrala zaradi zadnjih dogodkov in ne pomeni čisto nič drugega kot samo sproščanje te jeze. Ventile pa rabimo vsi. Tako jaz to razumem, pa me sicer kategorije kot so slovenstvo in podobno prav malo brigajo, navezana sem samo na ta košček planeta, sicer pa se nimam za “slovenko” ali kaj drugega in take izjave tudi ne bi mogla izreči, ker ne čutim pripadnosti v tem smislu. Sem pa tudi med tistimi, ki jih jezijo februarski dogodki na “javni” sceni, ja. In kdor čuti omenjeno pripadnost, bo pač to tako izrazil, da ga je sram, mene pač ni in lahko rečem samo, da sem jezna, ne pa, da me je sram. Sram bi moralo biti vse vpletene, jezni pa smo zato, ker jih ni.
Ljudje imamo tudi pravico do negativnih čustev, ne samo do pozitivnih. Sploh pa – kdo je tisti, ki odloča, kaj je negativno in kaj pozitivno? Tudi t.i. pozitivna čustva niso vedno taka, kot se zdi na prvi pogled. Jaz ne vem, kdo si lahko vzame to pravico in sodi, kaj je pozitivno in kaj ne. Gre samo za to, kako ustvarjalno so uporabljena čustva in za nič drugega. Jeza je popolnoma legitimen občutek, sploh pa v taki družbeni situaciji kot je zdaj. Če jo je kdo sprostil na forumih, je to samo pozitivno, bolje, kot da se znaša v reali.
Drugo vprašanje pa je, kaj sami čutimo, kadar nekdo drug izrazi jezo ali kritiko ali žalost ali kaj podobnega. Je treba biti dovolj zrel, da to pohendlaš, opažam pa precejšnje pomanjkanje te zrelosti. Ko nekomu nekdo umre in je žalosten, ga vsi tolažijo, češ saj bo, zelo redki so, ki vedo, da je žalovanje popolnoma naraven proces. Enako je z jezo – ogromno večino nas so učili, da je jeza negativno čustvo in se je ni izražalo in se je še zdaj ne sme. Zato se sploh ne znamo obnašati, ko jo nekdo izrazi. Ali mu rečemo, da nima pravice biti jezen, ali ga obsojamo, ali pa si celo vzamemo pravico soditi, da tak človek ni “pozitiven”.
Skratka meni se zdi posploševanje v smislu “vlada sama negativnost” hudo popreproščeno gledanje.
No, pa dejmo z mal pozitive: http://www.youtube.com/watch?v=7whRkjrFax0
Pozitivne misli bi človek imel ali jih lahko ima, dokler v načelni ravni sočloveka jemlješ kot enakovreden subjekt. Če to zataji, si lahko skeptik ali kaj drugega. Če te nekdo razočara, pozitivo vlečeš bodosi iz njegovega neznanja, nepremišljenosti, karakterja ali še kaj več.
Če te nekdo za nekaj po krivem obdolži, pričakuješ po njegovem spoznanju odziv, opravičilo, razjasnitev in si lahko nad neodzivnostjo le presenečen, razočaran raje ne. Zakaj ? Tak je pač današnji svet, ne samo slovenčki kot populacija.
V primeru “pozitivnih misli” (P,. veva zakaj se gre) zna tole obstati tukaj, drugače bo pač brisano.[/quote]
Lahko zadevo sprejmeš negativno, lahko pa pozitivno, bistvo ni v tem, kaj je resnica, ampak kako se ob tem počutiš in kaj občutiš, to pa je odvisno samo od tebe.
Primož[/quote]
Če si načelen človek in za nekaj po krivem obtožen, je še kako važno KAJ JE resnica. Si ne predstavljam nekoga recimo v arastu po kriven da bo imel pozitivne misli, ker se je nekdo pač motil, če pa prevedem v tukajšnji jezik, jemljem napade in neodzivnost kot sestavni del lajfa.
Jaz krivice še nikoli nisem jemal za pozitivo, mi pa ljudi brez jajc dol visi. Taki so moji “občutki”.
Kar zbrcajte me, ker se ne bom strinjala z vsemi vami newagerji. Ne, ni samo od nas odvisno, kako se bomo počutili. Marsikdaj je to odvisno tudi od ljudi okoli nas. To, da so si ljudje za vse krivi sami, sem zadnjikrat slišala govoriti ozdravljenega alkoholika, ki je 30 let uničeval svojo družino, potem pa je zdaj čisto ozdravljen razglasil, da si je bila njegova družina čisto sama kriva, da je vsa ta leta trpela (ker ob takšnem človeku si seveda lahko srečen). Žena že mogoče, ker bi ga lahko zapustila (čeprav ni imela kam iti in je imela uboga reva zaradi očeta alkoholika toliko čustvenih brazd, da jih je on zlahka izkoriščal), otroci ga niso mogli. To je samo en primer. Ta vsak si je za vse čisto sam kriv je lahko razumljen kot pozitivna vzpodbuda. Lahko pa tudi kot izgovor. Delam, kar hočem, do konca sebično seveda. Če se ob tem kdo slabo počuti, si je pa čisto sam kriv. Gre večkrat za drugo kot za prvo. Da sploh ne omenjam tistega dela, da ob nas in okoli nas niso vedno samo srečni ljudje, ampak velikokrat zelo nesrečni. Če bi meni danes prišla v službo sodelavka, ki bi mi povedala, da ima hudo bolnega otroka, jaz pa bi po vaše newagersko gnala to, da je samo od mene odvisno, kako se počutim in jaz sem srečna, ker sem pač srečna, ker sem vedno srečna, potem sem v resnici brezčutna, če me tuja bolečina niti malo ne gane. Podpišem pa tisto zgoraj, da vsem ultra pozitivcem nekje negativa tolče ven, ker noben človek ni samo pozitiven, noben.
In da ne bo pomote, ne stresam na vas svoje slabe volje, ker sem zelo dobre volje.
Meni se pa fučka , da sem Slovenka, čist vseen bi mi bilo, če bi bila Italijanka, Nemka, Francozinja ali pa karkoli drugega. Nam pač niso privzgojili čuta za domoljubje. Tudi mi je vseeno a živim v Lj, Mb, Kp, Sp. Brniku ali pa kjerkoli že, kar se Slovenije tiče. Povsod so ljudje taki in ”taki”, mogoče bi mi sedlo bolj ”južno” sadje, ker ne maram mraza, edino to, mogoče.
Podpišem. Pa še to bi rekla, očitno je nekaj bilo, cec, da se čutiš po krivem obsojenega. Glede na odgovor ” bistvo ni v tem, kaj je resnica”, važno je, da se vsi smejčkamo, bi rekla, da gre za isti princip kot pri forumu Domače živali. Tam je bil kot negativec označen tisti, ki je ljudi pozival k odgovornemu lastništvu in pisal, kakšno je oziroma naj bi bilo, ne pa tisti, ki so po ozaveščanju ljudi pljuvali. Prav spominja me na tisto prerekanje o tem, da je treba ljudem “pozitivno predstaviti” problematiko živali, pri tem pa si ljudje v glavi ne bodo dali premakniti, da mačka nima kaj prosto letat in da je treba pse imet na povodcu, če že ne obvladamo stoprocentno odpoklica, kar jih samo ene par v naši deželi, in da je treba za psi in mačkami če smo že pri tem pobirat kakce, ker se ne sme motit durgih oziroma imajo drugi pravico do čistega okolja in da naša mačka, pes nimata kaj srat po tuji solati ali ograjo. In vse to je bilo razlagano miljonkrat v mirnem tonu, a z vsakim novim obiskovalcem ista reakcija, kaj se vi tu greste, mučite živali itd. itd. Ta problematika je, danes vidimo, še kako aktualna, in forumovke na Domačih živalih bi morale biti še bolj glasne, ne manj. Ampak se skoraj nobena več razen res najbolj vztrajnih ne pritakne tistega foruma, ker so vsem dojadila stalna obreganja ob to, kako domnevno “nepozitivna” sporočila dajejo – o “nepozitivnosti” večine mimobežnih obiskovalcev pa ne duha ne sluha. Pa so bili oni tisti, ki so s svojim slabim odnosom do lastnih živali povzročali slabo voljo drugim sodržavljanom in jim tudi kratili določene pravice, recimo pravico do tega, da ne stopiš na vsakem koraku v pasji drek, ker je tvoj sosed mnenja, da se psi lahko prosto šetkajo, in da nimaš vsak dan posrane solate, ker tvoj drugi sosed meni, da je nadzor nad mačkami mučenje.
In ja, tudi jaz sem zelo dobre volje, mi ni treba pripisovat nobenih negativnih namenov.
Bom še jaz nekaj dodala.
Ni težava tega foruma to, ali smo mi tukaj dobre volje ali slabe volje. Težava je, če svoje slabe volje ne znamo izraziti na civiliziran način. Če se spravljamo na sogovornika, če svojo slabo voljo stresamo na druge s tem, da jih skušamo namerno prizadeti ali užalostiti, če jih zmerjamo z neumneži, bedaki ali s čim podobnim, če jih primerjami s temi ali onimi živalmi ali kaj podobnega. In da ne pozabim tega, da se eni prihajajo zelo dobre volje sem zabavat s tem, da delajo kaos. .
Se strinjam. Ampak potem, ko prebrodimo težave, uporabimo jezo za to, da konstruktivno rešimo problem in poskusimo še v tako žalostni situaciji najti vsaj kaj smisla, naenkrat niso okrog nas samo temni oblaki.
Recimo pri mojem takrat dvanajstletnem sinu so posumili na celiakijo, ugotovili množico alergij in posledično tudi osteoporozo. Ko je začel nositi hrano s seboj in ko so temu sošolci posmehovali, sem ga bodrila tudi tako, da se bo pač naučil dovolj hitro reči ne in da bo to potem zmogel tudi pri alkoholu, cigaretah, drogah… Da se bo pač zgodaj naučil, da je za svoje zdravje odgovoren tudi sam. Da bo hočeš nočeš postal bolj samozavesten in da mu bo zaradi samozavesti kasneje v življenju lažje … Z iskanjem vsaj nekega smisla, je postalo njegovo zdravstveno stanje takoj bolj znosno, čeprav zahteva vsakodnevno prilagajanje.
Za zgodbo, da sedim v ruševinah ali na smetišču, lačna, bosa in raztrgana in se kar tako blaženo smehljam svetu okoli sebe, pa tudi nisem. Čeprav je tudi to lahko pozitivno, če smo recimo po potresu ostali brez vsega, a vsi …
To se seveda absolutno strinjam, da je razlika, biti jezen in namerno žaliti druge. Vendar pa moja izkušnja s temi forumi tu kaže, da Primož pogosto ne loči enega od drugega. Tudi ne loči, kaj je to konstruktivna kritika, utemeljena na agrumentih, in kaj je to žaljenje drugih, na forumu Domače živali smo namreč velkrat slišali, da žalimo ljudi, če jim povemo, da s svojimi živalmi ne ravnajo odgovorno. Kljub argumentom za tako ugotovitev in kljub nasvetom, ki so sledili, so ljudje reagirali z žalitvami. In “negativci” smo izpadli mi, ki smo imeli vse argumente.
Mene zato tole iskanje pozitive čisto nič več ne prepriča. Sicer pa, kaj koga žali, če nekdo v takem družbenem ozralju kot vlada zadnji mesec ali pa kar zadnje leto, recesija in to, izjavi, da ga je sram, ker je Slovenec. Ga je pač sram, njegov problem. Kaj ima tu nekdo tretji za bit užavljen in povrh še govorit, da to ni pozitiven pristop, mi ni jasno. Človeka je pač sram in ima vso pravico.
Najprej se je potrebno vprašati, čemu so forumi namenjeni. Ali širjenju pozitivne energije, ali čemu drugemu. Tu je polno ljudi s težavami, ki potrebujejo nasvet, ali pa si želijo zgolj olajšati dušo. Od takih ne moremo pričakovati pozitivnega razmišljanja, ker ga ne zmorejo. Nekaterim je forum zabava in kratkočasenje, nekaterim sredstvo za zdravljenje frustracij.
Resnično je težava le v nivoju komunikacije in ne toliko v pozitivni ali negativni naravnanosti.
forumi so v bistvu namenjeni izražanju lastnih mnenj, je pa res da gre velikrat za psihološki učink, recimo če vzamemo bilo kero osebo, v družbi izraža svoje mnenje,neglede na to kakšno je, samo tm sliš njegovo mnenje samo družba, ne masa folka k je online, če to napišeš na forumu, bo tvoje mnenje prebrala masa folka, pol pa nastane “problem”, v družbi ti bo en reku pač da se ne strinja, se bo lahk debata razvlekla, al bo pa oseba k se s temu ne strinja rekla kar bo in bo mogoče odšla, se o temi ne bo več pogovarjala.. skratka neomejeno možnosti, na forumu so pa besede napisane, ne izrečene in posledično, če jih noben ne briše, ostanejo in jih nekdo pač ne mora “pozabit”, folk pa kakršn je, misl da je treba z njimi delat kt da so v vatki, delat z njimi kt v rokavičkah, samo življenje je pač tak da sestoji iz pozitivnih in negativnih stvari k skupej tvorijo celoto, in lih tko k folk rab pozitivno “kritiko, rab tud negativno, ker če bi vsi vse samo hvalil, gor jemal skratka mel sam pozitivizem, bi folk delal še več napak ker bi sam o sebi in na podlagi pozitivnih mnenj delal še več napak oz. kar koli že, da misli da dela prav, pa mogoče dela narobe, isto kt bi za primer vzel recimo osebe k majo močno prekomerno težo, že res da boš verjetn tako osebo s tem užalil ampak recimo, da je lahko še nevem kako debela, pa jo boš hvalil, kolk dobr zgleda, se bo oseba lahko še bolj zredila, ker dobiva predstavo, da majo ljudje o njej pozitivno mnenje in da je to recimo ok, če boš osebi reku da je zmer bolj debela al pa da se redi, bo pa užaljena, zasekirana ipd. in to samo ker ji nekak poveš resnico o tem…
Vse si povedal(a).
Če nekoga užali neka anonimno neznana oseba preko foruma, potem je povsem sam odgovoren za slabo počutje. Meni je povsem samoumevno, da so ljudje (predvsem po forumih), ki imajo takšne ali drugačne težave, ki se jih morda sploh ne zavedajo in se tukaj na nek “negativen” način sproščajo. Tudi to je neke vrste iskanje samega sebe. Nekje je treba začeti.
Virtualno ali ne, vseeno ne gre pozabiti, da je na drugi strani človek. Če ga ne vidimo, to še ne pomeni, da ga ni. Če nam ga ni treba gledati v oči, to še ne pomeni, da mu lahko tja na drugo stran stresemo karkoli. Strinjam se z lynxom, ki se je strinjal z menoj. Stvar je v kulturi komunikacije, ne v pozitivnosti za vsako ceno. Danes imamo že tri teme, ki nas dobesedno posiljujejo s tem, da moramo biti za vsako ceno pozitivni. Tudi to ni spoštljivo do sogovornika, če smo že pri tem. Če nekomu, ki je danes nesrečen, vsiljujemo to, da mora biti srečen in če ni, si je sam kriv. Kaj pa mi vemo, kdo je kriv? In tole širjenje sreče, veselja in radosti po celem svetu – naj vsak poskrbi za to, da bodo srečni njegovi najbližji in bo srečen cel svet. Vendar ne bo, ker tega ne storimo, ostanemo pri floskulah.
Saj vsilit konec koncev ti nihče ne more ničesar, če sam tega ne dovoliš. Še manj preko virtuale. Tako da, ne razumi tega kot vsiljevanje ampak bolj kot nasvet.
Če me občutek ne vara, je imel avtor teme v mislih kritike na račun zmagovalca Eme. Po njegovo naj bi bile bolj prizanesljive in tu ima mogoče celo prav.
Menim da so vsi izvajalci naredili tisto kar znajo in da so se potrudili. Morda bi jim bilo mogoče očitati edinole pomanjkanje samokritičnosti.
Kritika je dobrodošla in nekaj normalnega. O kvaliteti lahko kaj več povedo strokovnjaki (itak jih vedno šimfamo), razglabljati o okusih pa je nekaj drugega.
Lahko napišem da mi pesem ni všeč in da je ne bom poslušal, to pa nima dosti zveze niti s ponosom niti s sramom.
Pa brez zamere če sem ustrelil mimo.