Otrok še nimam, se pa bližam 30.letu. Ker fanta ta čas nimam, bo verjetno tako, da bom imela prvega otroka šele po 30. letu. Zanimajo me prednosti in slabosti in predvsem izkušnje tistih, ki ste imele prvega otroka po 30. letu.

Prvega sem imela pri 35, drugega pri 39. Če bi se še enkrat odločala bi se isto. Prepotovala sem svet, doštudirala. Meni je tako kul.

Prvega sem imela pri 30ih, moža sem spoznala tri leta prej,
v teh treh letih sva uživala “po svoje”, potlej je prišel čas za otroka.

Če bi prvega imela pri 39ih si ne predstavljam, da bi sedaj imela dojenčka,
sem zadovoljna, da so izven pleničk, da ni več vozička itd.

Ampak kot boš prebrala, vsak po svoje, če ima željo in možnost.

Tudi jaz sem že čisto blizu tridesetice, pa se mi dozdeva, da bom kar ostala brez, mi je preveč lepo, da bi si kvarila ritem življenja, svobodo. Sem mela željo tam pri 22-25 letih, zdaj pa čedalje manj, skoraj nič. Pa so vsi dejavniki izpolnjeni.

Po moje se preveč vznemirjaš. Tako ne moreš več kaj dostri spremeniti, razen seveda, če presodiš, da raje ostaneš brez.

Moja izkušnjas je: prvi otrok pri 30, drugi 32 in tretji 34, pa sem zdelana kop pes. To sploh nisem več jaz. Ampak v tolažbo – večina drugih ti bo rekla, da so kot rožice – in menda so, vsaj večina. Fajn je, če imaš otoke preden te emšo začne štihat, ampak ni pa to vse. Če si znaš kljub otrokom vzeti čas zase, za partnerja, da ne rečem moža in za počitek, pa kaki babi ali plačljivi servis ponucat, potem gre. Jaz ne znam dobro obrnit teh kart, zato res nisem najboljš.

Prvega pri 33 , drugega pri 36. Meni je super. Pri 20 res še nisem vedela kaj bi rada. Prepotovala sem veliko in našla ta pravega partnerja. Kako pa naj ženska pri 20-25 ve kaj hoče ? Jaz že nisem vedela.

Prvega otroka sem imela pri 31. letu. Takrat (15 let nazaj) se mi je zdelo da sem ultrastara, pa sem prvo leto, ko sem bila na porodniški, v svojem naselju spoznala kar nekaj žensk, ki so rodile prvega otroka po 38. letu, to se mi je vedno zdelo zanimivo. In vse zgledajo dobro, otroci so jih pomladili, so zelo srečne in mirne mamice. Ena, je imela tko pozno ker je prej imela resne zdravstvene težave, ena je imela težave z zanositvijo, ena ni imela partnerja do takrat, ena se je razšla z dolgoletnim partnerjem pri 35. pa je trajal da je našla novega, ena pa se je pač šele takrat odločila, do takrat je mislila da je trdno odločena, da jih nikoli ne bo imela. Ena od teh 5 je potem še pri 40 rodila drugo punčko.

Tako da, sprosti se in uživaj, vse še pride!

(v službi pa imam tudi recimo pri 50 sodelavk je vsaj 10 takih, ki so stare 35. in čez pa nimajo (še) otrok, nekatere med njimi pa celo trdijo, da jih nikoli tudi ne bodo imele)

Jaz sem sicer imela prvega otroka pri 27, drugega pa pri 32. Lahko ti povem, da se že v teh petih letih telo precej ˝postara˝, kar se nosečnosti tiče.

Nosečnost pri 30+ je praviloma precej bolj naporna kot pre 30. Pri meni je bilo 5 let razlike, pa sem se počutila, kot da imam popolnoma drugo telo. Hrbtenica veliko bolj občutljiva, veliko več krčev v noga, veliko bolj utrujena (pa absolutno ne zaradi starejšega otroka), trebuh po porodu več ne izgine.

Moja sestrična je rodila, ko je imela 18 let. Do osmega meseca se je počutila, kot da sploh ni noseča. Še slabo ji ni bilo. Potem je rodila še pri 24 in 32. Pravi, da ji je bilo žal, da si je omislila nosečnost tako pozno.

Prijateljica je rodila pri starosti 30 in 34 in tudi pri njej je bilo podobno. Druga nosečnost veliko bolj naporna, utrujajoča, vso nosečnost je bila na bolniški, najprej zaradi hudih slabosti, potem pa bolečin v hrbtenici.
Imam pa tudi prijateljico, ki je rodila pri 37 in 41. Načeloma se ji je zdelo, da je nosečnosti kar dobro prenesla.

Ne glede na vse skupaj, vsaka ženska doživi nosečnost po svoje. Je pa nesporno, dejstvo, da je telo grajeno tako, da je glavna rodna doba med 20 in 30 leti in da je telo kasneje bolj obremenjeno. Že sama možnost zanositve po 30 letu precej pada, iz leta v leto.

Dobre strani pa so verjetno večja finančna sigurnost, zrelost, varnejša zaposlitev. Eni trdijo, da so starejše mlade mamice bolj potrpežljive, drugi pravijo, da človek v tej starosti že težko v lajfu sprejme tako drastično spremembo, kot je majhen otrok. Mnenja so tako deljena, da praktično nobeno mnenje ni merodajno. Merodajno je edino to, kolikose ti počutiš zrelo in pripravljeno za materinstvo.

Moja izkušnja je, če želja pride pač pride, če ne, potlej ne.
Ko sem spoznala moža in vedela, da je pravi, :-)), mi obenem tudi na misel ni prišlo, da bi poleg njega predstavljala še otroka.
Želja je prišla par let kasneje, če ne bi, bi se prav tako počutila izpolnjena, saj življenjski dosežkim ipd. ne pomenijo le to, da imaš otroka, moža. Stvar prioritet.

Prvič rodila pri 31, drugič pri 36. Obe nosčenosti rizične, vendar ne iz vzrokov, poezanih s starostjo, isto bi se mi zgodilo pri 21-tih. Pri prvem otroku kljub preležani nosečnosti veliko energije, pri drugem sicer tudi, a so me neprespane noči bistveno bolj zdelale, kot pri prvem. Ne vem, pač, moje mnenje je, da ima vsako obdobje življenja svoj namen in ljudje pri 50-tih že po naravi niso najbolj top fit za najstniške fore in popadke. Sicer tudi pri 18-tih ali 20-tih ni treba na nos na vrat rinit v starševstvo, tam po 25. je pa fajn, če le imaš možnost, vsaj osnovno. Je fino, če imaš okoli 50. leta otroke že iz šole, ne pa, da si sama sredi mene, otroci pa sredi najhujše pubertete. Osebno si poznega materinstva nisme nikoli načrtno želela, je pa življenje samo tako naneslo. Če bi lahko izbirala, bi imela oba otroka 5 let prej.

Poznam pa precej mamic, ki so zanosile okoli 40. leta,+/- 2 leti, prva leta so jih res pomladila, pozno starševstvo je zobe pokazalo kasneje, ko so bili otroci stari okoli 10 let in nič več buci buci ljubki pupki. Ko so se začeli običajni najstniški prepiri, se je generacijski prepad hudo hudo poznal.

Imam kolegico, ki je prvega imela pri 30. letih. Drugič je rodila pri dopolnjenih 37. letih. Že v nosečnosti je ful jamrala, vse jo je bolelo in je parkrat rekla, da je ful razlika v nosečnostih. Po porodu si več kot mesec ni prišla k sebi in tudi zdaj, skoraj leto po porodu je vsa zdelana in tečna, kar prizna tudi sama. DRugi otrok ji je bil večna želja, tako dolgo je trajalo, ker prej ni ratalo, potem p ako sta odnehala, pa ju je presenetila nosečnost. Ampak je sama rekla, da mi krepko premislila, če bi vedela da bo tako.

Sestrična od mojega pa je imela prvega pri 35. letih in drugega pri 40.pa sta obe nosečnosti bili ok, ampak zdaj ko je stara 45 pa se ji pozna, da nima toliko energije, pravzaprav ne energije, ampak smisla za tako male. Vedno bolj je nervozna, tamala je tako prepuščena sama sebi in starejši sestri. Kje je še puberteta?!

Sama sem imela svojega edinega otroka pri 25ih in se mi zdi ravno prav. danes, ko sem stara 32 si ne predstavljam, da bi šla š enkrat skozi. in prav fajn je, ko je tamali že tako velik, jaz pa š evedno tako mlada :-))

lp

Prvi pri 22 ( med študijem) drugi pri 25, tretji pri 32. Pri prvih dveh ogromno energije, pri tretjem že veliko manj. Nikoli mi ni bilo žal, da sem imela prvega pri 22. Ko je bila najmlajša najstnica, sem bila že v začetku mene. Veliko težje prenašaš najstniške muhe. Je pa res, če imaš pri 45 letih odrasle otroke lažje zadihaš, se posvetiš potovanjem praktično uživaš.

Prvi pri 30-ih, drugi pri 32-ih, tretji pri skoraj 35-ih. Načeloma smo zaključili… meni se nič ne zdi, da bi bila kaj bolj utrujena, kvečjemu zdaj več naredim, kot sem takrat, ko sem imela samo enega. Energije še vedno dovolj, fit sem tudi (pač poskrbim za to), mož sodeluje bolj, kot je včasih (no, lahko bi še bolj), nosečnosti so bile vse b.p. (niti enkrat nisem bruhala), rodila trikrat s CR, ampak pri drugem in tretjem veliko hitreje okrevala. Jaz zadržkov za otroka pri teh letih ne vidim, če bi ga imela pri triindvajsetih, bi bila polomija, ker sem bila še precej zmešana (in še z napačnim tipom skupaj).

Imela pri 32. Saj je vse v redu, samo po 45 paše imeti nekaj več časa zase, pa vedno težje se je prilagajati in skrbeti za najstnika. Pa imam več energije, kot večina mojih prijateljic.
Bi ga imela par let prej npr. 27-28 let se mi zdi bolje.
Tistemu o fit in oh in sploh mamah po 40+ pa ne verjamem, večina jih je že brez majhnih otrok zmozganih. To vseeno niso heci.

Če se z otroki tako težko diha in se ne more uživati, ji pa lahko sploh nimaš in je mir.

Vse ob svojem času.
Prednosti, slabosti….hjaaa…fajn je če je faks končan, redna služba že v obtoku, streha nad glavo, avto v garaži, nekaj prišparanega,dobri odnosi z družino dragega in svojo lastno itd. Sam ali je vredno vse to ganjat in šele nato imet otroke? To ima nekdo vse že pred 30 pa nima otroka, nekdo po 30 vse pa še kar v neki gonji kaj vse bo zamudil ker ima zdaj družino, nekdo po 30 samo faks in streho nad glavo in otroka maaah miljon kombinacij za nobeno pa ne velja da je dala izpopolnjenje v življenju in da bi zdaj se lahko reklo da je vse materialno pa prednost imeti družino po 30em. Če tako življenje nanese potem je že prav tako.
Nekdo bo rekel večja finančna varnost, nekdo bolj zrel odnos, itd. Jaz sem si želela družino že pri kakih 26ih-27ih-Samo ko se zdaj spomnim na tista leta in o čem sem tedaj premišljevala in zdaj ko imam sina strega 6 mesecev, ni variante.No ja če bi zanosila splava mislim da ne bi šla delat a vseeno če primerjam mojo zrelost, razmišljanje z takrat in zdaj….je kar razlika. sam sej nismo vsi isti.
Polagam pa ti na srce, Koo boš našla partnerja z katerim si boš želela ustvariti družino prej ga res res dobro spoznaj. velik in pomemben del ti znajo o njem podati njegovi prijatelji, družina itd.sama boš pa vse še na svoji koži preverila. Jaz sem z mojim bila skupja cca 2 leti predno sem zanossila (neplanirano a nisem koristila zaščite) . Jaz sem mojega šele ko je otrok bil na poti in še bolj ko je otrok prišel na svet. Vem da sem naivna budala, ki nikoli mu ni niti denarnice odprla, žepe spraznila predno sem stvari dala prat čeprav sem sumila da nekja pa le ni vse o.k.. Zaman odlašala starševstvo ker nekdo ni bil pravi, ker to pa to ni blo o.k. in potem na koncu imam otroka z nekom ki me z svojimi lastnostmi tako jezi da ne vem kaj naj včasih naredim da se ne razpočim od jeze. res je da se spozna človeka šele ko z njim živeti začneš. Če bo možnost poskusita živeti skupaj. Pri sebi pa (saj okvirno) že vedi kaj pričakuješ od bodočega očeta svojega otroka in svojega partnerja. Idelanih primerkov ni a kriterije ti pa zato ni potrebno spuščat na nulo. Ceni se in imej se rada. Ne mislit da če si pa zdaj 30 da je kar konec! No jaz nisem mislila oz. ne mislim da je z 30imi leti kaj narobe in da je vsega konec itak da me noben ne bo hotu….le nočem hitro obupat nad odnosom in da zaradi moje nepremišljenosti otrok ostane brez očeta.
Meni je bilo pomembno da sem predno sem si ustvarila družino naredila faks do konca ker se mi sploh ne zdi izvedljivo vse hkrati furat. Sploh pa če je redni študij…obvezne vaje itd. in ves čas brez svojega sončka ko pa pideš domov pa za knjige—-ni časa za njega in zamudiš takrat res veliko. Seveda pomembna je služba….sam noben ti ne more garantirat da boš v njej ostala.Jaz sem jo imela a v času porodniške mi niso podaljšali pogodbe.

Prednosti slabosti po 30….do takrat vsaj končane študijske stvari, topel dom, morda tudi večja psihična pripravljenost na otroka….to so zadeve na katere ima človek vseeno več vpliva kot na druge …služba, zdravje,finance, ljubezen – partnerski odnos to je vse relativno. Vse se lahko z dons na jutr spremeni. To so moje izkušnje.
LP in srečno

Nobene razlike ne vidim v lastni energiji pred in po 30 letu.

Prvega pri 26, drugega pri 28 in tretjega pri 33.

Koliko energije imaš je odvisno od lastnega odnosa do sebe, okolja, energetske opremljenosti. Če vedno jamraš, jamraš tudi po 30, ampak ko nimaš otroka je seveda lažje, ker se ne rabiš nikomur prilagajat in vedno se lahko spočiješ.

Sama sem začela delati na otročku pri 28-ih letih, zdaj jih imam 37. Če se narava ne bi poigrala z mano, bi bila mlada mamica, tako bom pa pač malo starejša mamica :). Še vedno verjamem, da nama bo uspelo postati starša.

Prve tri rodila preden sem bila stara 30, super, brez težav, polna energije.
Dva rodila po 30. Obup!

Nikoli se ne bi odločila več za otroka po 30!

Tale je pa dobra! :)) Ne sodi po sebi. 😉
Ženska pri 25ih je praviloma zrela ženska, ki ponavadi že ve, kaj hoče.

Jaz pa v nasprotju z večino navijam za otroka v sredini dvajsetih. Nosečnost poteka praviloma bolj enostavno, zapletov je manj… Mlajše ženske ponavadi manj komplicirajo glede otroka.

In prav fino je pri 40ih imeti samostojnega najstnika, čas zase…

Glede potovanj, ki jih vse omenjate, da ste videle svet, ker ste imele otroka kasneje. Sploh veste, kako fino je potovat z otrokom?

Stara sem 40 let. Ne predstavljam si, da bi zdajle imela doma 5 letnega otroka. Moji otroci so najstniki in uživam v njihovih najstniških letih, hkrati pa v prostem času, ki ga zdaj imam.

Ma res ne vidim niti ene prednosti v tem, da bi človek prvega otroka imel po tridesetem letu. Ja, včasih pač ne gre drugače, ker življenje pač ne gre vedno po načrtih. Ampak če bi imela možnost izbire, bi vsekakor otroke ponovno imela v dvajsetih letih.

30 let- najlepši čas za imeti otroka. Podvizaj se punca, tiktaktik..

yep, tudi jaz podobno in se strinjam s tabo!

prvega pri 33, drugega pri 36, zdaj sem stara 39 in utrujena.. če bi šlo, bi jih imela 10 let prej..pa ni bilo pravega partnerja, stanovanja..

ker idiotizem….

vedno znova me zabava, kako ženske razpravljajo in prepričujejo druga drugo, kdaj je najlepši čas imeti otroka. 20, 25, 35….kakor da ne bi bil tu zraven še nek pomembni faktor, ki se mu reče OČE OTROKA (pa če pozabimo npr. vse ostalo – šola, stanovanje itd…). kot da je na svetu enormna količina kvalitetnih moških, ki se sprehajajo okoli nas in ko začutimo svojo urco, pač vzamemo en tak primerek in nam darujejo seme. ja, dobro jutro! tale forum je pa največji materialni dokaz, da se je večina žensk dala oplodit moškim pokvekam (take pač dobimo če nam gre ‘za nohte’), za katere so začele šele potem po poroki malo opazovat npr., če si umiva zobe ali pa drka na porniče… ampak, glavno da je imela otroka pri 25 in super nosečnost.

bodi pametna in ne razmišljaj tako kot večina monovk tukaj. ZELO pomembno je, s kom imaš otroka, tako da si vzemi čas (imaš ga še kar nekaj let), ne razmišljaj negativno (da ti na čelu piše, da ti ura tiktaka), posveti se sebi, svojim ciljem, zadovoljstvu, samozavesti in neodvisnosti… takrat ti pride nasproti pravi človek iz pravih razlogov.