Brezpogojna ljubezen do otrok
Včasih se vprašam, če pojem BREZPOGOJNA LJUBEZEN do otrok razumem prav. Je to, da bi lastnega otroka prijavil, če bi preprodajal drogo, posiljeval, namerno goljufal … brezpogojna ljubezen? Po moje da. To narediti, je na nek način težje, kot si zatiskati oči, hkrati pa daje “otroku” možnost, da uvidi svoje napake in se spremeni. Kaj mislite vi?
Aja, da ne bo preveč ugibanj. vprašanje je popolnoma abstraktno, ni vezano na nobeno konkretno situacijo.
Sama beseda pove vse. Zato, da nekoga ljubiš ne obstaja noben pogoj. V zameno ne pričakuješ ničesar.
To ne pomeni, da ne boš poklicala policije, da otroka ne boš nikoli kaznovala ali še huje, da ga boš prekomerno ščitila. Pomeni enostavno, da ga boš vedno ljubila ne glede na to kaj bo naredil ali kje bo končal.
Drugače povedano starši imamo dolžnost, da otroka kljub brezpogojni ljubezni vzgajamo.
da otroka zaščitim, četudi vem da ni prav.[/quote]
To pa je draga moja po domače potuha in odnašanje od riti. Nikakor pa to ni brezpogojna ljubezen. Se strinjam z avtorico posta. Delati v dobro otroka pa četudi ga kdaj “lopneš po glavi” da lahko pride k sebi, to je tudi po moje brezpogojna ljubezen starša do otroka
Jaz pa ne razumem, kako lahko nekateri starši lahko tako negativno razmišljajo o svojih otrocih v prihodnosti. Res je, otroci se bodo sami odločali, ampak v veliki meri so te odločitve sad naše vzgoje, tega, kakšne vrednote smo vlagali v naše otroke itn. Saj vem, zašla sem s teme, ampak svoje otroke v prihodnosti vidim vesele, zadovoljne, uspešne. Seveda popoln človek ne obstaja, dovoliti jim moramo tudi napake.
Brezpogojne ljubezni človek ne more dati, ker je nepopoln. Brezpogojno ljubiti je zmožen samo Bog, ker On je ljubezen. Vendar kot mama, hočem da moji otroci vejo, da so sprejeti in ljubljeni ne glede na to, kaj so storili. In v vsaki situaciji, napaki ki jo storijo, sem jih pripravljena zaščititi in jim pomagati.
Če ga imaš rad, ga boš vsekakor lopnil po glavi. Ampak jaz, če bi ugotovila, da jemlje drogo – in sorry, če o tem razmišljaš nisi nič negativen, ampak realen, da se to lahko zgodi – bi mu najprej prala glavo in se z njemu pomenila. Če bi še naprej vstrajal, pa pol policija. Jaz bi mu rekla, ali nehi ali te prijavim.
Dajmo tole konkretizirat.
Recimo, da lepege dne prideš v sobo in vidiš, da tvoj odrasel otrok posiljuje šestletnika. Tvoj odrasel otrok je kasneje ovaden in ga čaka sojenje. On sam trdi, da se to ni zgodilo in da si šestletnik izmišljuje, da bi ga oblatil. Kaj boš storila?
Grdi in negativni primeri gor ali dol, ampak za razpucat naša prepričanja in prioritete so pa zelo pomembni.
Dajmo tole konkretizirat.
Recimo, da lepege dne prideš v sobo in vidiš, da tvoj odrasel otrok posiljuje šestletnika. Tvoj odrasel otrok je kasneje ovaden in ga čaka sojenje. On sam trdi, da se to ni zgodilo in da si šestletnik izmišljuje, da bi ga oblatil. Kaj boš storila?
Grdi in negativni primeri gor ali dol, ampak za razpucat naša prepričanja in prioritete so pa zelo pomembni.[/quote]
res je janis,zalostno je pa to da se take stvari tudi res dogajajo,tocno take kot je zgorni primer,ki si ga navedla..
Ne vem, če drži, da otroka vedno ljubiš, ne glede na to, kaj naredi. Mislim, da vseeno obstajajo meje.[/quote]
se strinjam, obstajajo meje, preko katerih niti “brezpogojna” ljubezen ne more iti.
Mojo prijateljico je napadel njen podivjan brat, ker mu je preprečila dostop do očetovega premoženja, on pa je rabil denar za mamila. Predstavljajte si situacijo, da en otrok načrtno ubije drugega. Ga boste še vedno ljubile, ne glede na vse?
Jaz bom pa takole povedala. Brezpogojna ljubezen do otroka je zame to, da mu vedno stojiš ob strani in ga imaš vedno rad.
V praksi to pomeni recimo, če bi moj otrok (bog ne daj, da se kaj takega zgodi) nekoga posilil bi ga prijavila. Absolutno, to je zame zdrava pamet. Brepogojno ljubezen pa bi mu pokazala s tem, da bi mu stala ob starni, ga obiskovala in mu pomagala (ne da jo odnese za nekaj kar je kriv ampak psihično in fizično, da najlažje prestane).
Dajmo tole konkretizirat.
Recimo, da lepege dne prideš v sobo in vidiš, da tvoj odrasel otrok posiljuje šestletnika. Tvoj odrasel otrok je kasneje ovaden in ga čaka sojenje. On sam trdi, da se to ni zgodilo in da si šestletnik izmišljuje, da bi ga oblatil. Kaj boš storila?
Grdi in negativni primeri gor ali dol, ampak za razpucat naša prepričanja in prioritete so pa zelo pomembni.[/quote]
Poglej, Janis, naj se sliši še tako suvereno, to se ne bo zgodilo, ker vem, kako vzgajam svojega otroka. Ja, svoje otroke vidim v najlepši liuči, kar pa ne pomeni, da sta popolna. Seveda delata napake. Verjamem v princip, kar seješ, boš tudi žel. Tako je tudi z otroki. Ker vem, kako jih z možem vzgajava, ni v meni niti pikice dvoma, da ne bi odrasla v dobra človeka.
Janis, če bi razmišljala, da je moj otrok sposoben to narediti, otrok NIKOLI ne bi imela. Dala si totalno neprimeren in brutalen primer! Ne vem, zakaj je slabo, da starši verjamejo v svoje otroke. Ne govorim o utvarah. Z možem sva se za otroke odločila zato, ker je eden od namenov zakona tudi ustvariti potomstvo. Tako kot se nisem bala, kakšni bodo moji otroci, ko sva se za njih odločila, se ne bojim zdaj.
O kakšnih prioritetah govoriš? Moja prioriteta je moj zakon in vzgoja najinih otrok. Iste so prioritete mojga moža. Razpucavanje kakšnih prepričanj in prioritet? Si lahko bolj natančna?
Dajmo tole konkretizirat.
Recimo, da lepege dne prideš v sobo in vidiš, da tvoj odrasel otrok posiljuje šestletnika. Tvoj odrasel otrok je kasneje ovaden in ga čaka sojenje. On sam trdi, da se to ni zgodilo in da si šestletnik izmišljuje, da bi ga oblatil. Kaj boš storila?
Grdi in negativni primeri gor ali dol, ampak za razpucat naša prepričanja in prioritete so pa zelo pomembni.[/quote]
Poglej, Janis, naj se sliši še tako suvereno, to se ne bo zgodilo, ker vem, kako vzgajam svojega otroka. Ja, svoje otroke vidim v najlepši liuči, kar pa ne pomeni, da sta popolna. Seveda delata napake. Verjamem v princip, kar seješ, boš tudi žel. Tako je tudi z otroki. Ker vem, kako jih z možem vzgajava, ni v meni niti pikice dvoma, da ne bi odrasla v dobra človeka.
Janis, če bi razmišljala, da je moj otrok sposoben to narediti, otrok NIKOLI ne bi imela. Dala si totalno neprimeren in brutalen primer! Ne vem, zakaj je slabo, da starši verjamejo v svoje otroke. Ne govorim o utvarah. Z možem sva se za otroke odločila zato, ker je eden od namenov zakona tudi ustvariti potomstvo. Tako kot se nisem bala, kakšni bodo moji otroci, ko sva se za njih odločila, se ne bojim zdaj.
O kakšnih prioritetah govoriš? Moja prioriteta je moj zakon in vzgoja najinih otrok. Iste so prioritete mojga moža. Razpucavanje kakšnih prepričanj in prioritet? Si lahko bolj natančna?[/quote]
Hm, tudi jaz sem prepricana, da so moji otroci delezni zdrave vzgoje in da se to ne bi moglo zgoditi.
Sem pa pred nekaj dnevi gledala eno oddajo o morilcih in pokazalo je tudi njihove bliznje, starse, partnerje, sorojence…, ki so komentirali. Nekateri izmed morilcev so veljali za “cudne”, a ne za nevarne, nekateri pa sploh ne, so bili popolnoma normalni in lepo vzgojeni, druzabni…
In sem spremenila mnenje. Upam, da nikoli ne izkusim kaj podobnega ne na sebi, ne od svojih bliznjih, ampak nikoli pa zares ne ves…
Ne vem, če drži, da otroka vedno ljubiš, ne glede na to, kaj naredi. Mislim, da vseeno obstajajo meje.[/quote]
se strinjam, obstajajo meje, preko katerih niti “brezpogojna” ljubezen ne more iti.
Mojo prijateljico je napadel njen podivjan brat, ker mu je preprečila dostop do očetovega premoženja, on pa je rabil denar za mamila. Predstavljajte si situacijo, da en otrok načrtno ubije drugega. Ga boste še vedno ljubile, ne glede na vse?[/quote]
Jaz razumem brezpogojno ljubezen enako kot “Kitty”.
In ravno na navedenem primeru se potem vidi, je ljubezen res brezpogojna ali ne. Konec koncev, del krivde za svojega “zabludelega” otroka nosijo tudi starsi.
se strinjam, obstajajo meje, preko katerih niti “brezpogojna” ljubezen ne more iti.
Mojo prijateljico je napadel njen podivjan brat, ker mu je preprečila dostop do očetovega premoženja, on pa je rabil denar za mamila. Predstavljajte si situacijo, da en otrok načrtno ubije drugega. Ga boste še vedno ljubile, ne glede na vse?[/quote]
Jaz razumem brezpogojno ljubezen enako kot “Kitty”.
In ravno na navedenem primeru se potem vidi, je ljubezen res brezpogojna ali ne. Konec koncev, del krivde za svojega “zabludelega” otroka nosijo tudi starsi.[/quote]
ni receno odvisno od primera do primera,psihopatske osebnosti so pojem zase,na njih vzgoja ne more vplivati v taki meri kot na cloveka ki ni psihopat,ker on ni dojemljiv za druge,on dojema samo sebe
se strinjam, obstajajo meje, preko katerih niti “brezpogojna” ljubezen ne more iti.
Mojo prijateljico je napadel njen podivjan brat, ker mu je preprečila dostop do očetovega premoženja, on pa je rabil denar za mamila. Predstavljajte si situacijo, da en otrok načrtno ubije drugega. Ga boste še vedno ljubile, ne glede na vse?[/quote]
Jaz razumem brezpogojno ljubezen enako kot “Kitty”.
In ravno na navedenem primeru se potem vidi, je ljubezen res brezpogojna ali ne. Konec koncev, del krivde za svojega “zabludelega” otroka nosijo tudi starsi.[/quote]
Morilec se ne “zgodi” čez noč. Ja, del krivde nosijo starši, ki niso znali prepoznati, kaj se z njihovim otrokom dogaja. Veliko otrok je, ki jih vzgaja ulica, pa čeprav imajo doma kao srečno in urejeno družino. Ampak veliko mam se danes raje ukvarja s svojo kariero kot pa z otroki, očetje pa se raje vlačijo po gostilnah ali pa okorg športajo in prepuščajo vse mamam.
Jaz razumem brezpogojno ljubezen enako kot “Kitty”.
In ravno na navedenem primeru se potem vidi, je ljubezen res brezpogojna ali ne. Konec koncev, del krivde za svojega “zabludelega” otroka nosijo tudi starsi.[/quote]
ni receno odvisno od primera do primera,psihopatske osebnosti so pojem zase,na njih vzgoja ne more vplivati v taki meri kot na cloveka ki ni psihopat,ker on ni dojemljiv za druge,on dojema samo sebe[/quote]
In kako nastane psihopat? Po tvojem so rodi, ali kaj?
Jaz razumem brezpogojno ljubezen enako kot “Kitty”.
In ravno na navedenem primeru se potem vidi, je ljubezen res brezpogojna ali ne. Konec koncev, del krivde za svojega “zabludelega” otroka nosijo tudi starsi.[/quote]
ni receno odvisno od primera do primera,psihopatske osebnosti so pojem zase,na njih vzgoja ne more vplivati v taki meri kot na cloveka ki ni psihopat,ker on ni dojemljiv za druge,on dojema samo sebe[/quote]
Drzi. A psihopat je le bolezno stanje za katerega sam nisi kriv. Recimo sizofrenija – dolgo je lahko prikrita, a naredi lahko celo stalo. Bos bolnega otroka zavrgel? In mogoce si le kot stars tudi sam malo kriv, da tega pri otroku ne opazis…
Prepričana sem, da imaš tudi takšnega “podivjanega psihopatskega morilca” še vedno rad in je še vedno tvoj. Na čustveni ravni. Na razumski ravni pa veš, da je prav, da se ga zapre in v skrajni sili pod posebnimi pogoji tudi ubije. In tu nastane po moje grozljiv konflikt, ko si, kakorkoli pač že ravnaš, v sporu sam s seboj. Ubogi starši, ki se jim to zgodi. Globoko verjamem, da nekateri enostavno niso krivi za anomalije svojih otrok, ali pa so ravnali tako, kot so v vsem srcem verjeli, da je prav, pa ni bilo.
Anyway, moj namen ni prepirati se. Niti se ne mislim zagovarjati za svoje mišljenje in prepričanje. Sem pa velikokrat žalostna, ko v šoli in vrtcu vidim starše, ki svoje otroke obkladajo z zmerljivkami, jih pred ostalimi ponižujejo in se do njih vedejo kot do svoje lastnine. Le kakšna generacija bo postala iz teh otrok. Sama pa pač nisem pesimist, sploh ko pride do mojih otrok. Na MON-u ni lahko biti super mama, v realnosti pa to ni več tako lahko, kajne?
Ž