Nepravičen sistem socialnega varstva
Naš sistem socialnega varstva je popolnoma nepravičen. Do večine nas so tisti, ki delajo na področju socialnega varstva, kruti kot le kaj (socialno pomoč dobijo samo najbolj ogroženi, dobijo jo v mizernem znesku, iz katerega morajo nato še službo iskati), čakalne dobe za vstop v dom upokojencev so dolge, dom pa je trebga plačevati… In še marsikaj bi se našlo.
Do nekaterih posameznikov pa je ta sistem socialnega varstva darežljiv kot le kaj. Pred dvema letoma je bilo v enem časopisu, kako so klošarji bili sprejeti v dom upokojencev (ne vem točno, katerega), samo zato, ker so imeli duševno stisko. Če pravilno razumem, je duševna stiska vsako stanje, ki človeku povzroča duševno trpljenje, torej tudi revščina (za katero pa marsikdo dobi le brco v rit v smislu, da ne izpoljuje strogih meril za socialno pomoč), pa tudi jutranje hitenje v službo je lahko duševna stiska, saj je neprijetno in povzroča trpljenje (vsaj meni). Prejšnji teden je bilo na Tedniku, kako so samostojnega podjetnika z družino deložirali, ker niso plačali dolgov. No, in kaj ima to opraviti s klošarji? Klošarji so brezdomci in oni so zdaj postali brezdomci. In kaj je glavna duševna stiska brezdomcev? Da nimajo stanovanja! In država, ki enim da streho nad glavo zaradi duševne stiske, drugim to isto duševno stisko povzroči! Sramota! Zdi se mi popolnoma nefer, da država deložira ljudi, ki potem nimajo kam iti, čez čas jim pa spet ponudi zatočišče, češ da so v duševni stiski, in to celo v domu upokojencev, za katerega morajo mnogi plačevati mastne denarce, oni pa tam živijo potem zastonj (vse stroške jim plačuje občina, vključno s hrano, obleko, obutvijo, stanovanjskimi stroški (elektrika, telefon, voda, odvoz smeti, ogrevanje, televizija, internet). Tukaj je še ena neferost: dokler človek ne rabi tuje nege in pomoči, mora sam, pa magari iz socialne pomoči, plačevati za hrano, obleko, obutev, stanovanjske stroške in druge življenjske stroške. Ko pa postane odvisen od tuje nege in pomoči, pa mu te stroške, če nima svojih dohodkov (oz. je na socialni pomoči), plačuje občina. Jaz bi naredil drugače: občina naj tistim najrevnejšim plačuje nego in tujo pomoč, življenjske stroške pa naj plačuje vsak sam, za kar naj tudi v domu upokojencev dobiva socialno pomoč, če nima dovolj pokojnine.
Nadalje, ob že tako prepolnih kapacitetah v institucionalnem varstvu (kamor po mojem mnenju spadajo tudi oskrbovana stanovanja), dobivajo postelje v oskrbovanih stanovanjih raznorazni zaslužni meščani in podobni, ki tuje pomoči in nege sploh še ne rabijo in po nepotrebnem (vsaj za moje pojme) zasedajo prostor v njih.
Bral sem tudi, da nekateri ljudje pridejo v dom upokojencev samo zato, ker imajo nerešen stanovanjski problem. Halo? Kako je to mogoče? Po katerem zakonu je to mogoče? Ali mi zna kdo kaj več povedati o tem? Mi smo morali stanovanjski problem rešiti sami, država ni pomagala čisto nič. Tudi kredit odplačujemo sami, brez državne pomoči. Tukaj pa eni kar v dom upokojencev zaradi nerešenega stanovanjskega problema… Ne razumem! To je diskriminacija vseh, ki moramo sami skrbeti za rešitev stanovanjskega problema!!! Vsaj za moje pojme.
