S sestro skoraj nimamo stikov, ker se res ne da komunicirat z njo in nič se ne da zmeni. Pač je tak tip, da ne glede na to, kaj se ji bo zgodilo v življenju, vedno se bo pritoževala. Nekaj časa sva se z možem trudila, pa enostavno ne gre in zdaj se nama zdi škoda časa in energije, ker z druge strani ni interesa.

Moti pa me, ker ko pridejo roj.dnevi in novo leto, prideta s fantom, kot da so naši odnosi prav nasprotje temu kar je v resnici. In z darili in tam sedita cel večer…in potem do naslednjega roj.dneva spet ni stikov…ma brezveze mi je to, res. Midva poskušva to res dat na minimum, ker so ta srečanja zelo naporna, ker sestra ne dela drugega kot vseh uči kako bi morali delat….in stalno je treba poslušat kako je ona boga…in z darili midva res ne pretiravava, res samo pozornost, ker nama ni prav, da bi z darili kupovali pozornost in urejali odnose. To je za naju nesmisel, res!
Sedaj pa se poročita in ne vem kaj naj ji kupimo, ker itak nič ne bo prav in tudi ne bo dovolj…kaj sta onadva kupila nama raje ne bi komentirala, ker res kaj takega za poročno darilo se ne bi spomnila niti za tazadnje, da bi komu kupila.

Dajte mi prosim povedat,kako vi rešujete take situacije, ali pa kako bi reševali če bi se znašli v takem položaju. je stu sploh kdo,ki ima tako bedne odnose?

res rabim kakšno besedo in nasvet in ideje kako z darili.

hvala vsem

kupi istio darilo v drugi barvi, v kolikor je to mogoče.

Vsak ima kakšno napako ali karakterno lastnost…, tvoja sestra, ti, jaz, drugi…

To kar si opisala se mi ne zdi nič katastrofalnega. Očitno ji je do obsikov, če pride z darili za rojstni dan. Čez leto pa očitno ne najdeta komunikacije, da bi ena drugo povabili na kavo.
Če bi šli preko zapore, bi se verjetno tudi odnos poboljšal. Poizkusi, ne bo ti žal. Si ne predstavljam, da s svojim bratom ne bi imela prijateljskega odnosa, to je nekaj najlepšega.

ni treba darila kupovat … daj ji keš v kuverto in to je to. Jaz se sploh ne bi obremenjevala!

ne daš nobenega darila. To ti bo tako zamerila, da še tistih obveznih obiskov enkrat letno ne bo. To si pa itak sama želiš, ne?

Ja se zavedam da imao vsi svoje napake. Da bi poskušali it preko zapore, sem poskušala že večkrta, povabila na kavo, na večerjo oba s fantom, res dosti je bilo vsega, a vedno sem morala poslušat kakošno stanovanje imamo in kako živimo, pa kako je nama lahko…utruja me to, nimam energije.. Naj povem še to, da z njune strani ni bilo niti enega povabila, tako da ne vem, če jima je res do obiskov in druženja.
In ne, ne želim si tega da nas ne bi obiskala!

Ja se zavedam da imao vsi svoje napake. Da bi poskušali it preko zapore, sem poskušala že večkrta, povabila na kavo, na večerjo oba s fantom, res dosti je bilo vsega, a vedno sem morala poslušat kakošno stanovanje imamo in kako živimo, pa kako je nama lahko…utruja me to, nimam energije.. Naj povem še to, da z njune strani ni bilo niti enega povabila, tako da ne vem, če jima je res do obiskov in druženja.
In ne, ne želim si tega da nas ne bi obiskala!

Pol se pa še naprej vljudnostno dobivajte za rojstne dneve in se ne obremenjujte drug z drugim.
Bi blo pa zanimivo slišat še drugo plat medalje.

Midva z bratom po spletu dogodkov tudi nimava vec stikov, imava jih pac toliko, ker zivi skupaj s starsi, da ko pridem tja na obisk je on pac tam.

Nujne fraze ala zivjo in to nekako se grejo. Njegovim otrokom kupim darila in se do njih obnasam normalno, tudi druzijo se z mojimi, jih ne mesam v odnos z bratom.

Ko je imel brat RD okroglo, nas je kot druzino povabil, pa sem mu dala denar in knjigo. To je to. Brez nekih velikih besed, obveznosti, nelagodnosti, se nisem obremenjevala, ce mu je vredu ali ne.

Se ne obiskujemo, razen, kadar imajo otroci RD se dobimo skupaj se z ostalimi. Tako nam je ok. Med seboj pa prakticno skoraj ne komuniciramo tudi ko sedimo skupaj za isto mizo.

Pa sploh ni tako grozno, mene sploh ne gane, se cisto ok pocutim. Pac pride tako, zakaj bi se silili skupaj samo zato, ekr smo v sorodu? Ce pa ne pasemo skupaj.

…da bi tako z bratom kot s sestro prekinila vse stike. Sta se mi zamerila do amena.
Raje bi živela brez njih, kot pa da jih silom prilike gledam vsak teden in se mi želodec obrača ob tem.

Jaz z mojim bratom nimam stikov že več kot eno leto. Ničesar ni dovolj dobro zanj – nič ne odobrava – vedno samo kritizira. Zanj mora v življenju teči vse po pravilih in po redu. Karkoli odstopa od tega – zanj ni dovolj dobro.
Ne sprejema me takšno kot sem. In jaz takšnega kot je on – tudi ne sprejemam. In tako je bilo že od majhnih nog. Vedno in venomer je letela kritika name. Za vsako stvar.
Ko sem se poročila – ni odobraval izbiro moža. Na obisk k meni domov ni nikoli prišel. Vedno sva se srečevala pri starših. Jaz njegove nove hiše še nikoli nisem videla.Res se nisva nikoli skregala.Le enostavno sva prekinila stike. In če ga ne pokličem jaz – nikoli in nikdar on ne pokliče mene. To ni bratska ljubezen.
Pa ga imam strašno rada. In ga pogrešam.Je še edini ki mi je ostal. In je žalostno to.

Si ne predstavljam, da se ne bi razumela z mojima bratoma. Enostavno se imamo radi, ne kompliciramo zaradi malenkosti.

Moj mož s sestro ni tako povezan in se mi zdi čudno.

Madonca, samo enega ali dva brata(sestro) ima človek in da se še s tem ne bi razumel. Onadva sta mi VEDNO stala ob strani in jaz njima. Vedno. Še posebno smo se povezali ob mamini bolezni.

Sama imam 3 brate. razumem se samo z najmlajsim. Ostala dva brata pa sta ponizujoca, posmehljiva, ah, se bi lahko nastevala.
Z enim od teh sploh ne zdrziva z en drugim. Morda sva v 10 letih zdrzala skupaj najvec 30 minut. Ne vabimo se na RD, na nobena praznovanja…
menim pa, da sta starsa vsega tega kriva. Kriva odnosov.
Imam tri brate, a je enako, kot da sem edinka ali se bolje, edinka brez starsev – sirota 🙂 (malo zares, malo za hec)

V mladosti sta bila verjetno res starša kriva, da so dopuščali poniževanje, posmehovanje itd., zdaj pa si odrasla in lahko spremeniš svoj odziv na žalitve, čeprav je treba veliko samodiscipline.

Ja, tudi danes večina staršev meni, naj se otroci kar med sabo zmenijo, potem pa, ko odrastejo, so med njimi slabi odnosi.

Ma, midve s sestro se nisva razumeli že kot otroka in nikoli kasneje.

Sva samo leto leto in pol narazen, a v resnici karakterno pa svetlobna leta daleč. Že od prvega dne. Tudi kot mali se nikoli nisva igrali skupaj, ker sva bili preveč različni s spreveč različnimi interesi (jaz živahna, za šport in divjanje, lego kocke – ona mirna, za knjige in punčke).

Nikoli nistva bili zaupnici, prijateljici, ma kot dve sostanovalki, ki se pač prenašata. Bilo pa je ogromno prepirov in zamer v času otroštva in najstništva med nama.

KO sem šla živeti na svoje (ona je ločena, z otrokom je ostala pri starših), sva se pri starših še vedno veliko videvali, ker jaz od nekdaj veliko hodim na obisk – predvsem zaradi nečaka, ki ga obožujem.

Sva se pa v tem času ločenega življena se naučili tolerirati druga drugo. In včasih, če katera rabi kako uslugo glede otroka, psa ali kaj službenega, se celo pokličeva in si pomagava.

Ni sicer nobene ljubezni med nama, a obstaja pa neka lojalnost in družinska povezanost. Verjetno tudi zaradi vzora : v mamini in očetovi družini so sicer vsi nekaj skregani, a ko komu zagusti, si pa vseeno pomagajo. In tako bo zgleda tudi pri naju.

se podpišen pod Katkin zadnji odstavek.

Ni neke navezanosti oz. potrebe, da bi morali biti stalno v kontaktu, vendar pa vemo, da kadar kateri rabi kakršnokoli pomoč, se lahko zanese na ostale.

kaj nimate ravno v tistem terminu planiran oddih na morju? al v planinah? ali kje že? 🙂

bi prišli, pa nas ni. tako je pri nas… če točnega datuma še ne vejo, potem ‘pridemo’, na koncu pa res odpotujemo (na izlet, na počitnice, na morje, v hribe), prej pa še pravočasno to sporočimo, ne tik pred zdajci

žal je tako in nam tako odgovarja. kako je na drugi strani se ne obremenjujem. za nas so ta srečanja čisto preveč stresna in brez potrebe.

Enako, ni bilo kakega kreganja, ampak enostavno popolna odtujitev po smrti staršev. Zdi se mi, da mi prijatelji in znanci več pomenijo oz. da imam več skupnega z njimi kot z lastnimi brati, tudi pomagajo, če je treba.

Pri nama s sestro je zelo podobno. Že v otroštvu je bilo težko, zdaj ko sva odrasli, pa bi pričakovala da bo kaj drugače. Žal ne. Ona udobno živi s svojo familijo pri starših (samo nekaj metrov stran), samo čaka da pridemo mi k njim na obisk kot da so neki kralji in se jim moramo nonstop klanjat. Res no, kljub neštetim povabilom jih ni in ni. Razen seveda ob kakih praznikih, drugače bi ja grdo zgledalo! Nonstop sami izgovori, za druge ljudi pa seveda ima vedno čas. Res ne razumem, da niti enkrat na mesec ne more priti na obisk k lastni sestri, to res boli. Pa še zaradi najinih otrok mi je žal, saj tudi oni trpijo zaradi tega. Le zakaj je tako težko? Ko pa kaj rabijo, so pa seveda takoj pred vrati!
Ma še sama ne vem kak naj to rešim ali se naj samo sprijaznim? Ne morem, saj vendar ni normalno to.

Čudni so tile vaši odnosi.

Moja sestra in jaz imava42 5 let razlike. Ko sva bili majhni, se nisva preveč igrali skupaj, zdaj ko sva pa odrasli, se pa slišiva vsak dan. Ona je moja prijateljica, moje vse. Vsakič, ko je kaj zanimivega, ko je kaj novega, ko sem žalostna, ko sem vesela, pokličem njo ali ona mene. Vesela sem, da jo imam. Tudi dopuste ponavadi naše družine preživijo skupaj. 14 dni smo skupaj, potem pa še en teden sami.