jo bi delali ali ne? zanima me koliko je to še kaj prisotno med ljudmi…

Pri nas je to “obvezno” – mislim reči, da jo naredijo vsi, saj se žal velikokrat zgodi, da se sorodniki, ki ne živijo blizu, srečujejo samo na pogrebih, in takrat vsaj malo poklepetajo, obujajo stare spomine…

Mi smo jo imeli. Prisotni samo otroci pokojne in zeelooo oddaljeni sorodniki.

Drugače pa nisem za sedmine. Sploh ne tiste, kjer še pevce vabijo zraven.

Pri nas je ta običaj še prisoten. Kot je rekla moja predhodnica – velikokrat se sorodniki srečujejo samo na pogrebih, ali pridejo od daleč in se jih pač pogosti s kosilom oz. je to tudi priložnost za druženje.

Pri nas se še dela.

nebi,nikakor.

Si predstavljate kako grozno je da po pogrebu ostaneš sam?

Meni je ogromno pomenilo da so prijatelji ostali in smo bili skupaj.

Si predstavljaš kako grozno je ko se vsi sproščeno pogovarjajo ti pa krvaviš v srcu??? NISEM JE DELALA in ni mi žal. Tisti oddaljeni pa naj si kupijo sendvič, če jim je res hudo jim itak ne paše jesti!

Pri nas – v manjšem kraju – je potem slišati besede v smislu: to si je pa (pokojni) zaslužil!

Ne rečem, da je to prav, niti slučajno, čeprav sem za sedmine, samo želim povedati, kako (večinoma starejši) ljudje na to gledajo. Ima pa vsakdo svoje “navade”.

Mi je nismo delali, sama nisem pristaš tega, ker sem tip človeka, ki želim imeti mir v času žalovanja.

lp

Sploh ne poznam primera, da bi delali sedmino. Zdi se mi, da vse skpaj malo mešate, sedmina je pogostitev sedmi dan po pogrebu in zato se ji tudi tako reče. Je pa običaj, da se gre po pogrebu v gostilno, kamor se povabi bližnje, ker nekateri, ki pridejo od daleč, so lačni, žejni in utrujeni. 80let stari mamki, ki je prišla 100 km daleč pa res ne moreš rečt, naj si kupi sendvič in adijo.

Sedmina (pogostitev po pogrebu) je pri nas skoraj nujna, kar se mi zdi čisto prav. Ne gre za kako veselico, pač pa, da se dobi skupaj žlahta in prijatelji pokojnega in da se z domačimi kaj pogovorijo. In tudi se strinjam, da se mi zdi neprimerno, če domači sedmine ne naredijo (še sploh če bodo karkoli podedovali po umrlem).

Mešaš ti. Po pogrebu je sedmina, 7. dan pa zadušnica.

Včasih so sedmine bile bolj “in”, ker so ljudje na pogrebe hodili z vozovi, peš, s kolesom… . Taki so bili res lačni. Danes pa, v dobi super mobilnosti, pa tega ni potrebno.

Meni so se sedmine zagnusile zaradi enega dogodka, ko sem bila stara cca 8-9 let.

R

Enako.

Pa saj ne delaš sedmine za žur, ampka skupaj z domačimi še posediš, kako rečeš, obujaš spomine na pokojnika… vsaj pri nas se po pogrebu to še vedno dela.

V bistvu še nisem bila na pogrebu, kjer tega ne bi bilo.

Ponekod celo delajo še osmino; torej mašo osmi dan po smrti in takrat pogostijo tiste, ki pridejo od dlje.

Jaz sedmine nisem delala. Si sploh ne predstavljam, da bi po pogrebu morala še gostit kup ljudi. Komaj sem čakala, da pridem domov in da sem sama, saj sem že od smrti do pogreba imela kar naprej ljudi v hiši.
Tudi hčeri sta že komaj pogreb prenesli in ju kakor nisem imela namena izpostavljat še vsemu tistemu trepljanju in “spodbudnim sajboševsedobro” govorancam.

In razmišljanje, da moraš nekoga gostit, ki je prišel na pogreb in je lačen, tebi pa se podira svet, je pač od nekoga, ki tega ni izkusil na lastni koži.

sedmina je sedmi dan po pogrebu in ne kosilo po procesiji!!!!!!

Na sedmini sem bila zelo redko… pri nas je ne deloma, po pogrebu pa povabimo v gostilno oz. domov…

Tudi jaz sem bila proti. In je nismo imeli. Je pa tako, če čutiš, da jo lahko imaš jo imej, če ne ne! Saj ti žaluješ in ti postavljaš pravila – kot se lahko reče.

Pri nas je običaj, da je po pogrebu vedno sedmina. Pravzaprav še nisem bila na pogrebu, kjer potem ne bi bilo sedmine.

sem enakih misli kot ti in popolnoma se strinjam s tabo. Menim, da o tem drugače razmišljajo le ljudje, ki so imeli primere smrti le starih staršev in ne recimo otroka ali mlajšega partnerja

sem enakih misli kot ti in popolnoma se strinjam s tabo. Menim, da o tem drugače razmišljajo le ljudje, ki so imeli primere smrti le starih staršev in ne recimo otroka ali mlajšega partnerja[/quote]

To sploh ne bo držalo, mi je v razmaku malo več kot enega leta umrl ati in še brat v prometni nesreči, pa v družini tudi pomislil ni noben, da sedmine ne bi bilo – čeprav je bilo in je še vedno zelo hudo, sploh za mojo mami.

Mešaš ti. Po pogrebu je sedmina, 7. dan pa zadušnica.

Včasih so sedmine bile bolj “in”, ker so ljudje na pogrebe hodili z vozovi, peš, s kolesom… . Taki so bili res lačni. Danes pa, v dobi super mobilnosti, pa tega ni potrebno.

Meni so se sedmine zagnusile zaradi enega dogodka, ko sem bila stara cca 8-9 let.

R[/quote]

Pa zakaj se vtikate v stvari, ki jih ne poznate. Čist lepo se odpre slovar slovenskega knjižnega jezika in ti je notri vse lepo razloženo. SEDMINA je pogostitev sedmi dan po pogrebu. Zadušnica pa je maša za umrlim. O kakšni sedmini sploh govorite, tisti dan, ko je pogreb, ni nobene sedmine ampak pogostitev. In ja, nisem staromodna, ampak ne moreš sorodnikov, po možnosti že precej starih in onemoglih na pokopališču odpravit z hvala lepa za udeležbo in nasvidenje. In ni res, da žaluješ samo ti, žaluje lahko tudi brat ali sestra umrlega.

Pri nas (Goriška) te navade do pred par leti ni bilo.
Sedaj pa se je ta zame grda navada razširila tudi k nam.
Pa saj je slovenija tako majhna da vsak lahko pride do doma in je tam.
Ne pa, da moraš ves žalosten in z bolečo glavo še gostiti žlahto, voditi pogovore in gledati da se imajo vsi fajn. Mani je ta navada res zoprna in odveč.

PRAV IMAŠ TUDI MENI JE TO LE GRDA NAVADA! Tudi jaz je nisem delala!