berem spodnjo temo in se čudim. sem namreč mislila, da v današnjih časih tole ni tako pogosto pri nas. Namreč zavestno se odločiti imeti tri ali celo štiri otroke v dvosobnem stanovanju, s tem da nimate nobenih načrtov za menjavo stanovanja za večjega v dolgoročnem obdobju. Ne razumem, res.

Ne pišem tega da bi provocirala ali jezila tiste, ki tako živite. Resnično me zanima, ali sploh ne pomislite kako bodo otroci potem ko zrastejo v mladostnike? oziroma kako o tem razmišljate? Sploh ne?

Jaz imam namreč dva otroka in tudi dvosobno stanovanje. z možem imava povprečni plači. pred leti sem si tudi zaželela še enega otroka, pa me je streznila realnost. Ni šans, da našparava za večje stanovanje, saj še za tega odplačujeva. Otroška soba je kar velika in ko bo čas se bo dalo iz nje narediti dve sobici. Ampak tretjega otroka pa res ne bi imela kam dati in tudi finance niso ravno tolikšne, da bi bilo to možno. Sem prebolela željo in se prepričala, da je tako najbolje za vse.

Zdaj pa berem da nekatere o tem sploh ne razmišljate in imate res po tri otroke v eni sobi, ena celo že 14 letnika, ki je še vedno v sobi z dvema mlajšima otrokoma in baje noče svoje sobe. Čudim se, res.

Ali torej kar delate otroke brez da bi razmislile o tem, kaj jim boste lahko nudili, ko malo zrastejo? Se prepričate, da materialnost ni pomembna? Je vaša želja po otroku tako velika, da vam je vseeno za vse ostalo? res ne razumem…..sem menila, da ljudje pač prilagodijo število otrok svojim zmogljivostim. pa se očitno motim.

saj vem, ni moja stvar tudi če jih imate 5 v eni sobi, kaj se jaz s tem obremenjujem. vem, da bodo odgovori taki, Ampak res me zanima.

joj,kako so pa včasih pa jih je bilo po 10,…..preveč so scrkljani naši otročki in mi ,ki mislimo da jim moramo nuditi vse več

imamo veliko 2 sobno stanovanje, otroka v eni sobi. komot bi imeli 1 sobno, saj otroka svojo uporabljata samo za spat. pa najstnika sta ze.

moja mama je odrasla v eni sobi skupaj s 6 brati in sestrami, pa nobenemunic ne manjka, so vsi normalni odrasli ljudje.

veliko danasnjih vsiljenih norm pripelje cloveka do asocialnosti, zaprtosti, sebicnosti ipd.
v zivljenju je veliko pomembnejsih stvari od svoje sobe v otrostvu.

saj ne mislim da jim je potrebno nuditi ne vem kaj. Ampak en majhen kotiček za najstnika in en računalnik na družino se mi zdi osnova. Ja, nekoč jih je bilo po 10 v eni sobi, pa ženske so rojevale po 15 otrok, od tega jih je tretjina umrla že v otroštvu. Ljudje so imeli življenjsko dobo 40 let v povprečju, umirali so kot muhe. A naj bi tudi danes bilo tako po tvoje?

Razvoj gre naprej in če bi danes živelo po 6 otrok v eni sobici bi jih vrstniki gotovo zafrkavali. zakaj otroka nalašč temu izpostavljati. seveda lahko rečeš, da so danes vsi razvajeni in da tvoji ne bodo in jih imaš zato 8 v majhnem stanovanju. ampak po moje bi jim naredila medvedjo uslugo. danes se pač živi tako in obstaja nek minimum za solidno življenje.

Ja, seveda jo uporabljata samo za spat, če morata imeti oba eno. Bi videla kako bi se to čudežno spremenilo, če bi imela vsak svojo sobo.

Tudi meni se to ne zdi noben luksus ampak osnova pri današnjem načinu življenja.

A ti pa ne pomisliš na to, da so nekateri v takšni situaciji pristali takrat, ko so že imeli otroke?
Evo, mi smo prej živeli v hiši, smo imeli cel štuk le zase, 150m2 (4 osebe), ampak zaradi nesoglasij z ostalimi v hiši, smo šli raje zase, v blok, ker si hiše ne moremo kupiti. In smo sedaj 4 osebe v 1 sobnem stanovanju. 3 ali 4 sobnega si ne moremo privoščiti. In kaj potem? V primerjavi s prej, živimo sedaj v raju, pa čeprav le na 45m2. In nam je tako čisto OK, pa čeprav spi eden v kuhinji na kavču. Tudi, če bi lahko, hiše ne bi kupili, ker otroci gredo tako ali tako povečini vsi od doma, starši pa potem samevajo v teh velikanskih bajtah, katerih ne morejo več vzdrževati. Tako gredo starši v dom, hiša pa se proda. Takšnih primerov je ogromno.
In res, kaj tebi ali komu drugemu mar, koliko oseb je v stanovanju? Kaj pa včasih, ko so imeli po 7, 10, 12 otrok, pa so vsi spali v eni sobi? Tudi moja babi, pa ima zelo spomine na tiste čase.
Nismo vsi tako kot ti, ne želijo si vsi svoje sobe, pa hiše, … so čisto zadovoljni tako, kot so. Poznam celo družine, ki živijo v garsonjeri, 4 osebe + NO :). Pa verjemi, da se imajo lepše kot ti. Sreča ni odvisna od števila sob in kvadrature stanovanja.
Ali pa se odločiš, da otrok več ne bo, pa se zgodi, da kljub zaščiti zanosiš. In boš splavila le zato, ker otrok ne bo imel svoje sobe???

Poleg tega je tudi veliko ljudi ostalo brez službe in so si primorani poiskati manjše stanovanje. Manjše kot je, manjši so seveda stroški. Pride naravna nesreča, požar, plaz, … ostaneš čez noč brez strehe nad glavo, pa pristaneš lepo v eni sobici, ne pa vsak v svoji. Tudi tebi se lahko zgodi kaj takšnega. Tako da preden pišeš bedarije, malo logično razmišljaj.

Pa od kje vam te nore ideje, kako so otroci radi skupaj v sobi?????

Ja mogočer, ko so mali, čim pa pride nastniško obdobje….pa haloooo kje živite? Vse moje sošolke, ki so delile sobo (zadnji razredi OŠ in SŠ) so se stalno prepucavale z brati ali sestrami. Vsaka izmed njih si je neskončno želela svoje sobe.

Tko da ne mi govort o tem, da 14-letnik noče svoje sobe. Bullshit!

kaj pa vem, mi trije smo bili dolgo časa skupaj – tudi kot najstniki, pa imam na te čase najlepše spomine. Ena moja kolegica je celo mnenja, da ni slabo, če sta vsaj po dva skupaj – si malo pod prste gledata, kaj drugi počne. Danes pravzaprav ni tako super, da se mladostnik lahko kadarkoli umakne v svoj svet, je toliko enih zadev na vsakem koraku …

Tipična pripomba MON-ovke ki je jezna na cel svet. Saj to, da si sedaj bolj srečna ti verjamem, ampak verjetno ne zaradi tega, ker živiš v manjšem stanovanju, ampak zato ker imate mir pred ne vem kom že. Si dala pač miru prednost pred kvadraturo. Kar je popolnoma prav.
Ampak še bolj lepo bi pa bilo, da bi živeli v večjem stanovanju, da nikomur ne bi bilo treba spati v kuhinji. Ni res?

Avtroica pa je spraševala ravno obratno. Ko nekdo nima financ, stanovanja itd…zakaj se odloča za še 3., 4. ali celo 5. otroka???

ampak tistih 150 kvadratov ni bilo vaših, ne? Najbrž so bili lastniki starši. Ne vem no, meni je neodgovorno sklepati, kako je nekaj tvoje čeprav ni in glede na to štepati otroke kolikor jih bog da. Ja, verjamem, da je bolje sedaj na manjši kvadraturi, ko se vam ni treba kregat. Ampak a na to niste prej pomislili, da ne bo vse kot v raju če živite na tujem?

Ja, resno, 3 v eni sobi, vendar v sobi, ne v kabinetu.
Škoda, ker si delaš probleme z drugimi ljudmi.

saj si ne delam problemov.:) sprašujem pač. klepetam. Saj za to je tale forum, ne?

Če še ne veš, otroci znajo govoriti in povedo kaj jim je všeč in kaj ne. Nekateri hočejo svojo sobo, nekateri ne in si jo zelo radi delijo s svojim bratom/sestro. Ja, tudi najstniki. Tvoje sošolke pač niso merilo za vse otroke sveta.

Klepetaš lahko, ampak ne smeš odstopati od povprečja.

Če pa še napišeš da 3 živite na 200 m2, boš pa preseratorka, tvoj otrok pa razvajen mulc:)

Če še ne veš, otroci znajo govoriti in povedo kaj jim je všeč in kaj ne. Nekateri hočejo svojo sobo, nekateri ne in si jo zelo radi delijo s svojim bratom/sestro. Ja, tudi najstniki. Tvoje sošolke pač niso merilo za vse otroke sveta.[/quote]

Aha, a da bi ti 14 letnik težil, da hoče svojo sobo,…vi pa recimo živite v enosobnem stanovanju v bloku???? haha…dobra ja!

Najbolje, da te povabim, da prideš pogledat, a ne.
Verjetno bi morala imeti dan odprtih vrat za vse firbce.
Se bojim,da te bomo navdušili za še enega otroka.

Vam povem naslednjo zgodbo. MI smo trije -na 63 kvadatih. Tamal ima kar veliko sobo sam. In trenutno ne razmišljamo še o enem otroku.

Pa imamo znanko, ki imajo bajtico – malo 42 kvadratov bivalne površine v nadstropju – imajo izdelano samo eno nadstropje. Pa tamal, ki je star 8 let še vedno spi pri njima ali pa na jogiju na tleh, ker sobe za njega nimajo. Pa še vedno nekaj sanjajo in meni govorijo kako smo neumni ker smo šli v blok in ne v hišo tako kot oni. To je pa meni mal sik, če mene vprašaš. Mojemu otroku ni treba spat na tleh in tudi ne pri meni – ima svoj kotiček oziroma 17 kvadratov veliko sobo. In raj imam to kot pa napol dokončano bajto in 8 let starega otroka ki spi med mano in možem ali pa na tleh na jogiju. Pa še to: ne gre jim finančno slabo, samo tako mal posebni so in jim je fajn:):)

bister najstnik ti menda ne bo povedal, da hoče svojo sobo, če ve, da je ne more dobiti. Sem imela sošolko, s katero sva si delili marsikatero skrivnost in bolj kot vse drugo mi je po njenih lastnih besedah zavidala mojo lastno sobo. Ona jo je morala deliti z bratom, ki ji je vedno vse stikal po omarah. seveda je mami zatrjevala, da je zadovoljna tako. Pa daj no, res ne vem, a nič ne poznate svojih otrok ali kako?

Tako kot bi bile vse ve veliko bolj zadovoljne z večjim stanovanjem in ne bi imele nič proti, če bi imeli toliko spalnic, da bi imel vsak otrok svojo (in seveda zadostne finance za vzdrževanje tega), tudi noben najstnik ne bi imel nič proti temu, da bi imel svojo sobo. dajte se slepiti, no.:))))

pa kaj se toliko vtikujete v druge,zase se brigajte in za svoje razvajene otročaje.katerim vse k riti prinesete.bom pa že jaz bolje vedla kaj pa kako za svoje otroke kot in .in jaz vem,da mojim otrokom čist nič ne manka,sej se kdaj sprejo logično kdo se pa ne ampak večino časa se pa super razumejo in skupaj igrajo in njim je to normalno da so skupaj v sobi.fanta sta stara 12 in 9 punčka pa 5 in sploh ni nobenih problmov onadva se komot zaigrata z njo in jo tud počuvata,mala pa oba bratca obožuje,vsaj vem da bosta odrasla v odgovorna moška,katera bosta znala popirjet za vsako delo in ženam, pomagala okrog otrok.kdor neverjema pa naj pride preverit da se imamo veliko bolje in da so otroci bolj srečni kot tisti ubogi osamljeni razvajeni otročaji,kateri so edinci ali po dva imata vsak svojo sobo in se z družino po cel dan nevidijo,otroci prepuščeni sami sebi in kasneje ulici

No ena izmed tistih super truper mam, ki je edina najboljša, njeni otroci pa oh in sploh. Vsi tisti, ki imajo več kot vsi (pa če je to le svoja sobica), so pa podn od podna, razvajeni otročaji…

Le po čem sklepaš, da so otroci, ki so v svojih sobah razvajeni otročaji? A če imamo veliko stanovanje, da se po cel dan ne vidimo??? Pa ti nisi normalna. Ja, zakompleksana pa si do nezavesti in še naprej.
Pa uživajte še vedno naprej po 10 komadov v enosobnem stnovanju, saj če bi zadela na loteriji 200m2 veliko hišo, bi jo zavrnila, a ne? Vi raje živite na 20 kvadratih in imate lepo vzgojene otroke.
Kaj vse ne sliši tle gor?

Ne gre za razvajene otročaje – sedaj pri teh letih jim je še OK, pa povej potem kako bo ko bodo stari 17 – 24. Imeli isti primer v bloku, punca ki je bila najstarejša je ob 16 – pa do 24 leta ves čas jamrala, da bo popizdila, ker tamal domov hodi pijan in pokozlan in gre potem tak umazan spat, da prdi in smrči… In kar hitro jo je popihala od doma in se poročila. Problemi nastanejo kasneje. In saj pride tudi čas, ko imajo punce, fante – kam jih lahko pripeljejo. če imajo svojo sobo lahko tudi domov, če igrate odprt odnos in marsikatera neprespana noč vam je lahko prikrajšana…

Ja ,celo štirje so lahko ,samo to še ti bolj ne boš razumela.

hahaha, tipičen odgovor jezne monovke, ki zavida nekomu, da je zmožen biti srečen in zadovoljen s tem kar ima. Kot sem že napisala – Sreča ni odvisna od števila sob in kvadrature stanovanja.

Ah, ja, pensilvanija, ko bi se naučila brati, ne bi bilo slabo .)))… Nikjer nisem napisala, čigavih je tistih 150m2 in da smo se kregali, ker to v tej temi ni pomembno. Da ti pa potešim firbec … ja, tistih 150m2 je mojih in moževih. On je namreč vložil vanj tudi svoj pot, delo in denar. Otroci so pa načrtovani in zaželjeni. Zaenkrat :)))
Bi bilo pa super, ko bi bili vsi tako jasnovidni kot si ti 😉

Je pa zanimivo, kako se ni nobena obregnila v zadnji odstavek, le zakaj ;))

Dajte no, ne se obremenjevat z nami, ki nimamo dovolj sob po vašem mnenju 🙂

Aha, pa smo tam.:)) Zdaj pa so tisti otroci, ki imajo svojo sobo, razvajeni otročaji, družina je disfunkcionalna, po cele dneve se ne vidijo, ko imajo tako velike bajte, otroci so prepuščeni sami sebi, za nameček pa bodo to bodoči nesposobneži, ki ne bodo pomagali svojim ženam in ne bodo znali poprijeti za nobeno delo.:)))

Glej, nihče tukaj ni trdil, da so tvoji otroci, ki spijo trije v eni sobi, socialni problem, da so nesrečni revčki, ki jih vrstniki ne sprejemajo, da se čutijo manjvredne in imajo zelo nizko samopodobo.

Vse, kar pravijo, je, da bi si, ko bodo najstniki, gotovo vsi želeli svojega kotička in svoje intime. Madona, vsaj takrat, ko začnejo zares masturbirati, če ne drugega, hehe.:)

Moje mnenje sicer ni, da je svoja soba nujno potrebna za zdrav razvoj otroka, po moje si tudi dva lahko delita eno sobo, če ne gre drugače. Tri najstnike imeti v eni sobi (in poleg tega še slabe finance) je pa za moje pojme vseeno preveč in je vse skrivanje za floskulo “sicer se stiskamo, vendar se imamo radi” res zgolj samo vtikanje glave v pesek. Moje mnenje. Pa še zdaleč nisem neka popustljiva mati z idejo, kako je treba svojemu podmladku vse želje izpolniti. Nikakor! Naš 17-letnik bo letos delal poleti kot je tudi lani delal, ker si želi zaslužiti za prenosni računalnik. Sicer bi mu ga komot kupili, ampak ni šans. Naj ga zasluži sam, mu bo koristilo. Daleč od tega, da bi menila, da mora otrok imeti vse, kar mu srce poželi. Vendar ne gre za materialno plat, ko govorimo o svojem kotičku, kamor se lahko najstnik umakne, ko hoče biti sam. Gre za osnovno željo po “imeti mir”, ko si tega zaželiš in ko imaš vseh poln kufer. Zame osnova, ki pomeni tudi to, da se potem z novo močjo in s polnimi baterijami, ko si predelal stvari v sebi, lahko spet posvetiš drugim članom družine.

bister najstnik ti menda ne bo povedal, da hoče svojo sobo, če ve, da je ne more dobiti. Sem imela sošolko, s katero sva si delili marsikatero skrivnost in bolj kot vse drugo mi je po njenih lastnih besedah zavidala mojo lastno sobo. Ona jo je morala deliti z bratom, ki ji je vedno vse stikal po omarah. seveda je mami zatrjevala, da je zadovoljna tako. Pa daj no, res ne vem, a nič ne poznate svojih otrok ali kako?

Tako kot bi bile vse ve veliko bolj zadovoljne z večjim stanovanjem in ne bi imele nič proti, če bi imeli toliko spalnic, da bi imel vsak otrok svojo (in seveda zadostne finance za vzdrževanje tega), tudi noben najstnik ne bi imel nič proti temu, da bi imel svojo sobo. dajte se slepiti, no.:))))[/quote]

Kopiram svoj odgovor :

Če še ne veš, otroci znajo govoriti in povedo kaj jim je všeč in kaj ne. Nekateri hočejo svojo sobo, nekateri ne in si jo zelo radi delijo s svojim bratom/sestro. Ja, tudi najstniki. Tvoje sošolke pač niso merilo za vse otroke sveta.

Mogoče ti bo kdaj celo potegnilo 🙂