Slaba vest, ker nisem aktivna na tisoč in enem področju
Mogoče se bo to slišalo smešno.
Ampak zadnje čase imam slabo vest, ker nisem “hiperaktivna” (da se ne bo kdo vpiknil v ta izraz, vem, kaj je hiperaktivnost, tu je mišljeno v premesenem pomenu).
Že od nekdaj ne prekipevam od energije. Že od mladosti naprej pa so od mene zahtevali, da sem aktivna v športu, glasbi…
Vso mladost sem poslušala kako so drugi pridni jaz pa kar tičim v sobi in gledam v luft.
Naj povem, da rada berem, pišem.
Trenutno nisem aktivna nikjer (v društvih,…). Ker pač ne čutim potrebe po tem.
Imam pa občasno slabo vest, ko se družim z ljudmi, ki razlagajo kaj vse počnejo, kje vse so bili.
Kako naj se teh občutij znebim?
Mislim, da tu ni težava (ne)hiperaktivnost; nekaj ima s tem opraviti obremenjevanje z mnenji, ki jih imajo drugi o nas.
Če si na kakršnen koli način drugačen od drugih, imaš lahko vse življenje slabo vest zaradi tega in onega in četrtega. In vedno si drugačen od drugih, vsaj v nečem – se ne da drugače.
Ko ti začne “dol viseti” za ta mnenja, ni naenkrat nikjer nobene slabe vesti več.
Sej se hecaš, zakaj bi imela slabo vest, ker počneš tisto v čemer ti sama uživaš??? Jaz se tem kao hiperaktivnim primerkom v resnici na skrivaj posmehujem saj vso svojo energijo porabijo za ohranjanje nekega imidža. Saj priznam so med njimi tudi ljudje, ki imajo dejansko presežke energije in počenejo te reči iz veselja ampak veliko je tudi snobizma v smislu naj se vidi navzen… Poznam celo ljudi, ki so tako kot v am. filmih izbirali na svojem koledarčku prost termin za kavico, da dol padeš. Hvala za tako kavo.
Odvisno je samo, ali se tebi zdi, da “zabijaš” čas/življenje s tem ko nisi aktivna, ali pa se čisto komfort počutiš, da delaš nič oz. tisto kar ti paše (kolikor ti pač paše).
Jaz poznam oba primera: sama sem tudi oseba z manj energije (namesto recimo linearno višja raven, so pri meni izbruhi:-), kar pomeni, da mi pogosto paše, da cel dan preležim/presedim s knjigo, pred tv.. kakorkoli. In sem mnenja, da je to moja pravica, ker sem pač taka oseba.
Moj mož, tudi ko zaradi utrujenosti, prepočiva en dan, ima občutek, da je stran vrgel čas/dan/vikend in da bi moral za pravi izkoristek non-stop nekje/nekam letat, nekaj delat.
Nobeden od naju se ne primerja z drugimi, ampak so to najine notranje (ne)potrebe. Je pa res (priznam zase), da mi je včasih žal, da nimam več energije, da bi se mi dalo malo večkrat naokoli letat in kaj novega videt.
Takšni smo. Če tebi paše, ti pač paše.
Tako, da se začneš ceniti tako, kakršna si. Da ne sprejemaš več slepo tega, kaj je po mnenju drugih “dobro” in “koristno” in kaj ne.
Aktivnost je lepa, ampak ne na račun neaktivnosti. Oboje je dobro. Začni sprejemati ta del sebe, ki ga zavračaš. Kaj vem, zaradi česa ga zavračaš, morda zaradi poslušanja v otroštvu, kako bi morala biti “bolj” ali “manj” ali že kaj – skratka, nisi slišala bistvenega: da si v redu taka, kot si, da so tudi drugi v redu, da pa smo pač različni. Začni sprejemati to, da so drugi lahko kakršni koli, prav tako pravico pa imaš tudi ti.
Včasih res zabijam življenje, večinoma pa ne.
Pri meni gre zato, da jaz sem rada v družbi, rad počnem različne stvari, rada potujem. Ni problema. Ampak ko pa presežem “Kvoto energije”, mi pa vse skup dol pade in rabim ene 3 dni miru, samote, da pridem k sebi, da se umirim.
Ali recimo. Končujem faks.
Kolegica je na istem kot jaz. S tem, da… je ona redno zaposlena. Dela 8 ur dnevno, fura vez s fantom, poje pri pevsekm zboru, in se še uči za izpite.
Okrito priznam, meni vsega tega ne bi uspelo peljati. Ker bi zmanjkalo energije za življenje.
Imam prijateljico, ki je stalno aktivna. Na kolesu, na smučkah, na rolerjih, peš, ali pa doma s sesalcem in cunjo za prah. Jaz se pa rada zvalim na kavč, kaj preberem, pogledam kak dober film, malo šarim po internetu… Uživam, če sem kakšno soboto do kosila v pižami – ona pa pravi, jaz pa to ne bi mogla… Sem včasih tudi že skor imela slabo vest. Ampak si pravim, vsak naj počne, kar mu najbolj paše.
Ja in kaj potem, če ti ne bi tega peljala tako? Zakaj uporabljaš besedno zvezo “meni vsega tega ne bi uspelo”? Je sploh treba, da počneš vse to na tak način? Bi ti pa morda uspelo to, kot je rekla swift, da do prihoda otrok ne boš že vsa zgarana od letanja po raznih dejavnostih, ker takrat te šele čaka aktivnost. Pa mogoče boš svoje otroke lahko naučila tudi uživanja “kar tako”, brez letanja sem in tja. Tudi to je uspeh, in danes še posebej velik.
In še: zakaj se sploh primerjaš z njo? Na tale tvoj način – “ko pa presežem “Kvoto energije”, mi pa vse skup dol pade in rabim ene 3 dni miru, samote, da pridem k sebi, da se umirim.” – nas funkcionira še precej, pa smo prav tako uspešni kot tale tvoja hiperaktivka iz pevskega zbora, s katero se primerjaš. Najdi raje vzore, ki ti bodo koristili – tale, ki si si ga izbrala, ni dober za primerjavo s tvojim načinom delovanja, ker imata pač različnega 🙂
Največ je vredno lastno zadovoljstvo in neobremenjevanje z drugimi – v zvezi s čimerkoli že.
Jaz npr. zdaj nisem zadovoljna s svojo aktivnostjo; ne zato, ker bi drugi počeli x stvari več kot jih jaz; ampak enostavno, ker se mi zdi, da bi morala poleg vsega kar zdaj počnem (služba, 2 otroka) imet vsaj še čisto vse tipi top doma in pa kaj (več) časa zase (tako prostega časa, kot časa za kakšno resno delo). In tudi vem, da imam to “breme” od doma, kjer se mi zdi, da je moji mami vse to uspevalo … Stare vzorce spreminjat je pa težko… No, jaz sem prišla vsaj tako daleč, da se brez slabe vesti odpočijem, ko sem res utrujena in da (marsi)kaj spregledam oz. zamižim na obe očesi….
