Vem,da je o tej težavi pisalo že mnogo deklet, a tudi jaz si želim olajšati dušo in vam povedati kaj o mojem peklu.
Torej, stara sem 20 let-seveda zelo uspešna na večini področij-tudi študiram, se pa že od 14.leta borim z bulimijo-bolj in večinoma manj uspešno.
Bila sem bolj okrogel otrok, nekje ob koncu osnovne šole pa me je to začelo nadvse motiti.Na zdrav način-prvič v svojem življenju sem se srečala s tekom in športom nasploh, seveda pa sem manj in bolj zdravo jedla-sem izgubila 10 odvečnih kilogramov, potem pa nisem več vzdrala, da bi se odrekala hrani in sem se zatekla k navidez idealni rešitvi-bruhanju. Morda je zanimivo, da sem idejo za to početje dobila ob prebiranju revije Smrklja, v katero je pisalo dekle, ki je potrebovalo nasvet; jaz pa v tem nisem videla težave, temveč odrešitev in idejo sem na žalost uvedla v vsakodnevno prakso. V najhujšem obdobju sem izgubila še dodatnih 10 kg-takrat so doma končno spregledali. Potrebovala sem več let, da sem začutila, da potrebujem strokovno pomoč, saj se svojega početja zelo sramujem.Udeleževala sem se druženj skupine na Polikliniki, ki pa so se na žalost zelo kmalu zaključila-in ostala sem zopet sama s hrano.Bila sem tudi pri dr.Mrevljetu, ki je menil, da sem dovolj močno dekle,da ozdravim s pomočjo skupine. V društvu Muza mi njihov način dela ni ustrezal, zato sem tam pred dobrim letom dni obupala.Bila sem še pri nekaterih strokovnjakih in zelo me čudi, da me niso nikoli napotili na kake preglede-zadnje čase me namreč zelo skrbi moje zagotovo že poškodovano telo.Lani sem bila že zelo ponosna nase in bila sem prepričana, da sem rešena. Zelo sem se posvetila sebi in 5 mesecev nisem bruhala, zato pa sem seveda pridobila nekaj kilogramov, ki sem jih skušala zreducirati s tekom. Tolažila sem se, da je morda bolje, da jem malce več kot pa da bruham, a sem se septembra lani zopet zlomila. S prehrano sem obsedena- prebiram mnoge knjige o njej in begam iz ene skrajnosti v drugo- nedavno sem imela nekajdnevni post, seveda z upanjem, da pomagam od bruhanja izčrpanem telesu, da si odpočije, a od takrat je še huje, čisto sem zgubljena…
Sem motivirana, zelo si želim normalnega življenja, saj me bulimija ovira na vsakem koraku, zato vas vse prosim za odziv s čimveč nasveti in vašimi osebnimi izkušnjami. Vem, da rabim pomoč- vedno težje verjamem, da bi zopet zmogla popolnoma sama.
Problem je tudi, da nočem soljudem odkrit svoje motnje-zanjo vesta le starša in moj fant, a prav vsi mislijo, da sem lani z njo odpravila. Hudo mi je, ker nimam poguma povedat resnice, a nikogar ne želim razočarat.Tolažim se, da je to le začasno, da bo itak kmalu spet vse O.K. in bi bilo zato o tem govoriti neumno.
Svetujte mi, na koga se naj obrnem. Nekaj časa že razmišljam, da bi se obrnila na žensko svetovalnico.Zelo si želim tudi, da bi me natančneje pregledali zdravniki in ugotovili morebitne poškodbe organizma.Ali je to možno?
Že vnaprej se vam zahvaljujem za vaš odziv!

Lep pozdrav!

Ob prebiranju tvoje življenske zgodbe, sem podoživljala skoraj identično svojo zgodbo! Le, da sem jaz vedno skušala sama rešiti “problem”. Nikoli nisem poiskala pomoč, tako kot ti in vedno sem razmišljala, če bi to kaj pomagalo?! Sama se tako kot ti ubadam z bulimijo od 14 leta, zdaj jih imam že 21 let in boljše ravno ni!!! Tudi sama se tolažim; imam dobra in izredno slaba obdobja, ko se mi zdi, da nikoli ne bom prebolela vse to!!! Že dve leti skušam najti globlje razloge za to in sem prišla do zaključka, da je vse kar se mi zdaj dogaja posledica moje mladosti…Pri svojih 12 letih sem bila 2 x spolno zlorabljena – ne posiljena ampak nadlegovana; bila sem že zgodaj razvita in…To je pustilo globoke rane. Tako se je vse to začelo – hotela sem biti neprivlačna za moške in sem začela…hotela sem se uničit = enostavno to, ker nisem imela moči za kak drugi način, da naredim samomor. Velik občutek krivde sem imela, ker sem mislila, da sem sama kriva ker sem že tako razvita… In…In preživela sem do danes,ugotovila sem marsikaj in še danes imam težave! Kaj pomaga!?!? Pogovor, pogovor in še enkrat pogovor…vso jezo, ki jo imaš v sebi spraviš na tak način ven oz. najdi sama svoj način…Predvsem najdi poglavitni razlog za svojo boleze , očisti se odznotraj!!!

Želim ti veliko sonca!!!!!!!!

Andreja

Mojca!
Na žalost ti jas ne vem svetovati, kam bi se obrnila. Kljub vsemu pa ti bom povedal “mojo zgodbo” oz. moj pogled. Ne, nimam bulimije, ima pa jo moja dobra prijateljica, zato o tej temi večkrat razmišljam. Ne bom ti govoril in ti svetoval, ker imaš tega najbrž že vrh glave. Rad bi ti pa povedal da se mi zdi najpomembnejše, da ne obupaš – NIKOLI! To govorim tudi moji prijateljici. Dokler ti verjameš, da je možno, da se ti tega rešiš, tako dolgo boš tega zmožna. Glej, vsak v resnici zmore toliko, kot si sam misli, da zmore. Ne vem kako se počutiš ti, moja prijateljica je glede tega čisto izčrpana, pravi, da ne more nič… Sam temu ne verjamem. Še ko je človek najbolj v deresiji lahko v sebi, na samem dnu najde vsaj malo moči in poskusi stvari spremeniti z tisto malo moči. Večina ljudi takrat ugotovi, da navsezadnje le niso tako nemočni, kot se je zdelo. Skratka, bori se, ne obupaj, ne obupaj! Držim pesti za tebe.

Draga Mojca,

Jaz sem ena tistih ozdravljenih dolgoletnih bulimikov…. Tudi moja bulimija se je začela podobno kot tvoja – sošolka je s to “metodo/dieto” izgubila zelo veliko teže, zato sem rekla, da bom še jaz poskusila. Bulimija se je sprevrgla v resno odvisnost. Z njo sem se bojevala celih 8 let. Bila sem dobesedno “zasvojena” z njo. Nikoli je nisem nikomur omenila, z njo sem se spoprijela sama. KOnčanje te odvisnosti je bila ena najtežjih stvari v mojem življenju. Odvajanje od kajenja je bil pravi mačji kašelj v primerjavi s tem. Večkrat sem šla nazaj, toda po kakšnih 6ih mesecih vztrajnosti sem jo premagala. Naučiti se moraš, kaj je občutek sitosti in četudi se prenaješ se moraš vzdržati bruhanja. Teža se bo sama normalizirala, mogoče boš pridobila kilogram ali dva na teži – boš pa zato veliko srečnejša in tvoje življenje se bo nehalo vrteti okrog hrane. Tudi moj organizem si je oddahnil in se po določenem času spet spravil v normalno stanje. Kakšne so pa dolgotrajne posledice se bo pa verjetno še pokazalo. Sedaj je 5 let odkar sem ozdravljena.
Svetujem ti, da zbereš voljo in sama poskušaš poiskati pot iz svoje odvisnotsti. Želim ti veliko trdne volje in sreče na poti do ozdravljenja. Držim pesti, da bi ti čimprej uspelo.

LP

Tjaša

Draga Mojca, čisto po naključju sem na spletnih straneh naletela na tvoje pismo. Morda ti to, kar bom napisala, ne bo ravno v pomoč, pa vendar… splača se poskusiti. Moram reči, da si precej pametno dekle, ker je več kot očitno, da sama dobro veš, da s svojimi dejanji sama sebi škoduješ. Mislim, da imaš prav, ko vztrajaš pri tem, da bi te moral pregledati kak zdravnik. Tu ti sicer ne bi vedela posredovati kakšnih informacij o zdravnikih, ki so za tovrstne težave najbolj primerni (vendar sem prepričana, da veliko informacij o tem lahko najdeš kar na medmrežju), lahko pa ti predlagam nekaj drugega. Kot si že sama ugotovila, je šport dober način, kako izgubiti vsaj nekaj odvečnih kilogramčkov in si malce utrditi mišice (in telo nasploh). Sama nisem ne vem kakšen zagreti športnik in tudi nikoli nisem bila. Letos pa sem se, po prijateljevem prepričevanju, vpisala na kick-boxing. Moram priznati, da se mi je od tedaj raven samozavesti za kakšno stopničko dvignila (čeprav že prej ni bilo nič narobe z njo). Nikdar se sicer nisem pretirano obremenjevala s svojimi kilogrami, čeprav je moja postava daleč od idealne, a kljub temu dobro poznam občutek, ko misliš da se boš razlezel po kavču in si greš sam sebi na živce, ker misliš da si predebel in ne narediš ničesar, da bi ta občutek izginil; dokler se ne spraviš migat in se potem dobro počutiš. Da ne bom preveč dolgovezila. Kar ti želim povedati je to, da bi se morda lahko, namesto v kakšno posvetovalnico, vpisala v kak športni klub. Če si iz Ljubljane ali njene okolice, lahko prideš pogledat tudi v naš klub. Pri nas trenirajo ljudje vseh starosti, majhni, veliki, suhi, debeli in kar je najpomembnejše, nihče nikogar ne ocenjuje. Med sabo smo vsi dobri prijatelji in se imamo fajn. Skupaj ga hodimo ven žurat, in tudi naš trener je ful faca. Jaz zase lahko trdim, da sem iz treningov “izvlekla” vsaj dve dobri stvari: spoznala sem kar nekaj simpatičnih ljudi, s katerimi se zelo dobro razumem in tudi občutek slabe vesti, ko se preveč nabašem s hrano, je izginil. Verjemi mi, da po treh napornih treningih v tednu začneš misliti, da si si tisti veliki sendvič pravzaprav zaslužil, in zaradi tega sploh nimaš slabe vesti. In kar je najbolje, telesna aktivnost preprečuje, da bi se to na tvojem telesu sploh kaj poznalo.
Ne vem, če sem ti s tem dolgovezenjem sploh kaj pomagala, vendar če bi želela kaj več informacij, mi lahko kadarkoli pišeš na moj e-mail naslov. En lep pozdravček in stay strong! Meri 🙂

Naj se ti najprej zahvalim za tvoj odziv!
Veš, med prebiranjem različne literature sem tudi jaz že večkrat prebrala, da so spolne zlorabe v otroštvu najpogostejši vzrok za pojav bulimije, zato sem tudi sama že premišljevala o tem.
Pravzaprav moram priznati, da se svojega otroštva sploh ne spominjam oz. res zelo,zelo slabo. Nisem imela enako starih prijateljev, sem pa veliko časa preživela pri nekem starem paru, menda zelo rada.Ta stric je pred 8-leti že umrl, jaz pa takrat sploh ne vem, če sem šla na pogreb. Res je, da takrat nisem več zahajala k njima, a vendar se sprašujem, če nima vse skupaj kakega globljega pomena-da nisem vsega skupaj, moje celotno otroštvo s posebnim vzrokom potlačila v nezavedno…Želim si, da bi me nekdo hipnotiziral in preko tega kaj ugotovil…Tudi jaz sem bila precej zgodaj razvita in morda tudi ni zanemarljivo dejstvo, da sem se po dolgem obdobju nebruhanja dokončno zlomila na dan, ko me je nek starejši sosed zapeljal do avtobusa, v avtu pa me je začel nadlegovati z neprijetnim govorjenjem, me prijel tudi za nogo in vprašal, če ne bi raje kot šla na bus ostala z njim v avtu…
Zanima me, s kom se pogovarjaš o svojih težavah z bulimijo in podoživljanjem spolnega nasilja nad teboj. Jaz žal tako težko o tem spregovorim z ljudmi, ki me obdajajo…
Želim ti veliko uspeha v boju z bulimijo!

MOJCA

Dragi prijatelj, hvala za vspodbudne želje!
Strinjam se s teboj, da se je vsakdo sposoben spremeniti, a verjemi, da je to za bulimična dekleta, kot seveda najbrž tudi za vse ostale zasvojence, nadvse težka naloga, ki jo nekdo zelo težko razume, če skozi ta pekel ni šel sam. Ena stvar se pri težavah s hrano močno loči od drugih odvisnosti-hrana je namreč v našem življenju nujna, brez nje ne moremo živeti, ostalih odvisnosti pa se res lahko rešiš le s popolno abstinenco.Kjerkoli si, se vse vrti okrog hrane-razni obiski, srečanja in nenazadnje domači skupni obedi. Večina ljudi žal pogujuje hrano z ljubeznijo (babice!) in so zelo hitro užaljeni, če si ponujenega ne postrežeš, čeprav si tega sprva, ko si še močan v sebi, sploh ne želiš, ko pa popuste zavore, gre vse po zlu. Nepričakovana hrana nas vrže popolnoma s tira. Prav tako s strahom hodim jest za študentske bone, ker se bojim, da bom vsega dobila preveč (hrano, ki jo dobim na krožniku, zelo težko pustim!), hkrati pa vem, da v napornem dnevu v Lj pač potrebujem zadosten obrok.Žal ne živim v Lj, da bi si sama kuhala,če pa se prehranjujem z raznimi štručkami,…se mi zastavljeni dnevni načrti še hitreje podrejo.Ne moreš si predstavljati, kako ves čas premišljujemo, če smo pojedle preveč. In če smo to žal že storile, izkoristimo še “zadnjo”možnost v življenju, da si pošteno privoščimo stvari, ki jih rade jemo, in tako pojemo še goro raznih dobrot, ki nas potem zapuste po nepravi poti.V upanju in s trdno voljo, da bo zdaj vse drugače, začenjamo novo življenje-štejemo dneve,ki so pretekli od zadnjega poraza in žal največkrat pri štetju ne pridemo daleč. Verjemi, tu ni vse v volji, kajti BULIMIJA JE BOLEZEN, to ni le neka razvada! To sem v času svojega bolnišničnega zdravljenje v skupini večkrat slišala.
Vem, da bom z njo zaznamovana celo življenje-vedno bom na hrano gledala drugače kot drugi in o njej več premišljevala ter se ves čas bojevala z njeno pogubno močjo, upam pa, da se bom kmalu spet oddaljila od dejanskega pomena besede-torej bruhanja.
Me veseli, da si eden tistih redkih fantov, ki o tem kaj več ve in poskuša razumeti, čeprav si bil zaradi prijateljičinih težav najbrž v to primoran. Poskušaj ji pomagati z lepo besedo in je ne obsojaj, kajti to ne bo prineslo rešitve.
Lep pozdrav,
Mojca

Draga Tjaša,
čestitam ti za zagotovo tvoj največji življenjski uspeh-da si prenehala z bruhanjem. Tudi jaz sem že mislila, da sem to nesrečno obdobje mojega življenja zaključila, a se je po uspešnih petih mesecih bulimija vrnila v moje življenje.
Zanima me, če si ugotovila-našla in odpravila vzrok za tvojo motnjo. Menda je to pri vsem tem najpomembneje in jaz ga še vedno iščem.
Želim si tudi izvedet, kako zdaj ješ. Saj veš, kako je z mano-ko zelo težko najdeš razumno količino hrane. Vsa ta priporočila, koliko česa naj bi človek zaužil, se mi vedno zdijo količinsko ogromna,neizvedljiva zame. Ne gre za to, da bi se tako zelo bala dodatnih kg-v najhujšem obdobju moje bolezni sem imela namreč 15 kg manj kot zdaj-, ampak resnično hitro se zredim.V uspešnih mesecih sem se ukvarjala s tekom, nisem veliko jedla, pa sem se kljub temu še zredila za nekaj kg.Upam, da me razumeš-razumno bi se mi zdelo, da bi pridobila kilograme, če bi bila shujšana, tako pa temu še zdaleč ni tako!
Želim ti uspešno nadaljevanje življenja po ponovnem rojstvu!

Mojca

Kako ste rešili zadevo? Nasvet?

21 let stara tema. Dvomim da ti bo avtorica odgovorila in da se sploh še spomni, da je tukaj napisala svojo zgodbo