dr.
Veliko se je pisalo, pa se še vedno, o zdravnikih, njihovi odgovornosti, prijaznosti, nesramnosti, o zmotah, napakah, plačah, obremenjenosti, o prednostih… Mene pa zanima, če bi se javil kak zdravnik in napisal malo svoje poglede: kake prednosti in ugodnosti vidi pri svojem poklicu. Čisto resno, mislim, vsak poklic jih ima. Lep pozdrav, zvezdica
No, bom pa jaz prva.
Čeprav bo zvenelo kot posladkana pravljica, sem jaz že od malih nog vedela, da bom zdravnica. Ko pa sem odraščala, sem ugotovila, da zelo veliko ljudi tudi umre in da jaz to ne prenašam najbolje. Zato sem se vpisala na stomatologijo in postala zobozdravnica.
Nikoli ne bi hotela menjati svojega poklica, me pa zelo boli, ko berem mnenja ljudi, ki nas pljuvajo,….Sama se namreč nimam za nekega vzvišenega boga v belem, ki ima vedno prav. Zelo lepo je pomagati ljudem – tudi veselje, ko mu odpraviš bolečino zaradi zoba, je veliko. Še vedno mi pacientova hvaležnost v takih trenutkih prikliče solze v oči. Sicer pa sama večino časa posvečam otrokom in sem prav zadovoljna.
O slabostih pa niti ni vredno razpravljati. Večino delovne vneme ti vzamejo pravila zavarovalnice, ki jih moramo spoštovati, poslušati pa moramo povsem upravičene besne izpade pacientov, ki večino svoje stresejo na nas.
Lepo pozdravljeni!
Lepo, da ste se okorajžili z uverturo odgovorov na to temo in poudarili pomen zadovoljne “stranke”. Čestitke in veliko uspehov na delovnem mestu. Bom še jaz kaj pripomnila v pird zdravstvenemu osebju in v prid bolnikom! Res je, da precej problemov (kritike bolnikov itd.) izhaja iz organiziranosti zdravstva + ZZZS in ne zaradi osebja, česar pa marsikateri laik ne ve. Se moram tudi strinjati, ko marsikdo reče, da je denarja več, kot se govori, a ga je kar nekaj namenjenega za napačne namene. Po časopisih ali tu v klepetalnici so že poudarjali, da, recimo, kroničnega alkoholika ali kadilca zdravljenje lahko stane dosti manj (s tem, da se zaveda škodljivosti svojega načina življenja, pa ga nadaljuje), kot na primer nosečnico ali otroka.
Sem zaposlena v zdravstvu in se ob vseh dolgih, razvlečenih debatah o zdravstvu strinjam z obema stranema. Imela sem že zelo slabe izkušnje z zdravniki, sestrami itd., pa tudi že odlične izkušnje. Plemeniti je tisti zdravnik (ali drug zdravstveni delavec), ki zna opozoriti na napako svojega kolega in se je skupaj lotiti, konec koncev, vse v dobro bolnika, ap tudi za dobro ime poklica! Imam tako taktiko (kadar sem jaz bolnica), da povem na korekten način neposredno osebi, s katero se ne strinjam in tega ne obešam na veliki zvon. Tako se mi je že zgodilo, da so uvideli svojo napako, se opravičili in postali bolj uvidevni tudi do drugih. Sama se nisem toliko posvečala svojim bolnikom, kot se sedaj, potem ko sem preživela nekaj dni v bolnišnici in videla težave z drugega zornega kota. Moji bolniki veliko hitreje okrevajo (kar se tiče mojega poklica, mislim) in se pogosteje držijo navodil zdaj, ko se jim posvetim z drugačnim načinom komunikacije, kot pa prej (strokovno dobro opravljeno, komunikacija pa je škripala. Velika napaka). Posploševati se ne da, vsak zato pove svoje osebne izkušnje.
Strinjam se s tistimi, ki si želijo več prijaznih in potrpežljivih zdravstvenih delavcev (da ne bomo govorili samo o zdravnikih). Vsi delamo z bolniki in mislim, da je tudi kljub gneči ali manjši razpoložljivosti s kadrom in opremo naša dolžnost jedrnato in razumljivo povedati, za čem bolnik oboleva, kak postopek ga čaka in kaj bomo s tem dosegli; najpomembneje pa, da se že ob prvem stiku z bolnikom predstavimo z imenom, priimkom in nazivom! Slednje mene hudo moti, kadar tudi jaz iščem zdravstveno pomoč. Včasih ne vem, s kom imam opravka in zakaj sem dobila določeno zdravilo (pa sem visokošolsko izobražena), kako naj se ob svoji bolezni znajde laik? Tako kot pričakujemo jasno in prijazno razlago na občini ali v kakem drugem uradu, od koder nas je večina vsaj enkrat že odšla močno razkurjena, velja enako tudi za zdravstvo (ne samo za zdravnike, kot se sedaj poudarja, ampak tudi administratorje, čistilke, spremljevalce bolnikov, srednje in višje, diplomirane sestre, višje, diplomirane fizioterapevte, delovne terapevte, sanitarne inž., klinične psihologe, socialne delavce, itd.). Dober dan, sem ta in ta, pregledal-a bom to in to, da ugotovim …, prosim, naredite …, pregled/ izvid je pokazal…, zato … , s tem boste … . Torej, zdravniki in ostalo osebje: nosite imenske tablice, predstavite se in kratko ter razumljivo razložite svojim bolnikom, za kaj gre in kaj jih čaka, ker oni niso zdravstveno izobraženi! Bolnik, ki ve, kaj se dogaja z njim, kako lahko sam vpliva na svoje zdravje in bolnik, kateremu se je zdr. delavec posvetil z mirnim, spoštljivim odnosom, se ne bo imel zaradi česa pritožiti. Mislim, da ljudi najbolj prizadane odnos (komunikacija), zato se pogovorite z njimi, kot bi želeli, da VAS nekdo sprejme, ko imate težave! To ne bo vzelo bistveno nič več časa, zdravstveni delavci pa bomo na boljšem glasu in naša nagrada bodo zadovoljni bolniki.
Ljudje (bolniki), ki obiskujete zdravstvene ustanove, pa se zavedajte, da tudi sami pripomorete k nestrpnosti. Če je dolga čakalna vrsta, se ne znesite nad sestro, zdravnikom ali drugim delavcem, na katerega ste naleteli, ker po vsej verjetnosti ni kriv. Tudi ne razlagajte na dolgo in široko o zadevah, ki se ne tičejo konkretnega zdravstvenega problema niti ne razlagajte, kako se je vaša soseda zdravila …(nepotrebne informacije, dolgovezenja, neprijaznost tudi pripomorejo k dolgi čakalni dobi in nestrpnosti). Preden vstopite, se pripravite, kaj boste rekli, imejte vso dokumentacijo s seboj in povejte tisto, kar je potrebno. Oblecite kaj pametnega, da se ne boste preoblačili pol ure, itd. Če se zavedate, da vaše kajenje, pitje, negibanje in npr. prekomerna telesna teža itd. povzročajo zdravstvene težave, za katerimi trpite, pa zavestno ne želite spremeniti načina življenja, se ne znašajte nad zdravnikom ali zdr. delavcem, češ, da vas packa že mesece in vas ne jemlje resno! Poleg tega se lahko za manjše težave (prehlad, prehodne, krajše, blage težave itd.) obrnete na farmacevta v lekarni in se ne gnetete po nepotrebnem v zdravstvenem domu.
Veliko prahu je dvignila tema na zdravniške plače in nekateri zdravniki oz. študentje medicine so se opirali predvsem na to, da zdravnik dela od petka do svetka, podnevi in ponoči, vidi umirati ljudi in ima roke v krvi, odgovornost, itd. Precej zdravstvenih profilov se sooča z enakimi delovnimi pogoji, tudi z odgovornostjo, seveda z nekaj leti manj izobraževanja in za zatorej nižjo plačo. Zdravstveni delavec (tudi zdravnik) ima glede na obremenitev tudi več dni dopusta in dodatka na delovne obremenitve. Tista o petku in svetku je malo za lase privlečena, saj po zakonu oseba ne more delati več ur, kot je določeno in tudi zdravniki (tako kot marsikdo v drugem poklicu, ki preživi tudi nekaj dežurstev, vikendov, praznikov na delovnem mestu) imajo zasebno in družinsko življenje. Je pa gotovo lažje imeti delavnik od 7-15 ali 9-17 po-pet, kot pa izmene, dežurstva, praznike (ti dnevi pa so zato bolje plačani). Glede plač mislim, da imamo vsi nižje, kot države Evropske unije. Pa brez zamere, marsikateri zdravnik s svojo plačo lahko dosti bolj kvalitetno zaživi, kot večina ostalih delavcev Slovenije (razen izjem nekaterih). Prav gotovo pa se v VSAKEM poklicu najdejo pozitivne in negativne stvari, ki ne morejo biti primerljive z drugimi poklici. Če se ne bi toliko debatiralo o denarju, krivcih in napakah gor in dol, pa bi vsak pometel pod svojim pragom in se zavedal svojih odgovornosti ter pripomogel k bolj človeškemu odnosu z bolniki (ti pa z zdr, delavcij), bi naše zdravstvo, kljub številnim pomankljivostim lepše delovalo! Lepo se imejte in ostanite zdravi, Tina
