Imam probleme s starši ki trajajo sedaj že skoraj 10 let in gre skoz na slabše. Poročila sem se zelo mlada, v zgodnjih dvajsetih in namenoma sva z možem živela nekaj let na svojem da so nekako dojeli da se je njuna edinka odselila. Potem so prišli otroci ter s tem stanovanjski problem, ki smo ga rešili da smo naredili prizidek k hiši mojih staršev, ločen vhod.

In kje je sedaj problem: to da se starši non stop vtikajo vame, pa zakaj se je starejši jokal zjutraj, pa zakaj pa zakaj…non stop eni zakaji. Eno obdobje ko smo imeli bolezen v hiši je kuhanje prevzela moja mami in od takrat naprej smo povedali da kuhamo sami, ampak sedaj poslušam, a ti dam juho a skuham to…pa bolj dopovedujemo da ne, hujše so zamere, češ da niso dovolj dobri ipd. Pa seveda poveš da otroci ko pridejo iz vrtca naj ne jedo sladkoarij in ne gledajo tv, kje jih najdemo pred risanko in s čokolado 🙁

Drugače sta dobra človeka in super stara starša, ki priznam da sta našim otrokom dala dote za naprej, ampak…

Kako jima dopovedat da smo svoja družina in da živimo sami zase? Priznam da sem razmišljala da se odselimo, ampak imamo tako darilno pogodbo ki prepoveduje prodajo hiše brez njunega dovoljenja 🙁

Hvala, trenutno zelo žalostna mami

No, potem je pa še kdo v takem “dreku” kot jaz. Krasni so, predobri, vse bi naredili in ne dojamejo. Čakam tudi jaz kakšen nasvet. Situacija mi je jasna 🙁

pa boste se preselili in te bo neka x soseda vprašala, zakaj se je tvoj otrok včeraj cel popoldan jokal; se boste spet odselili.

In, če ti ni prav, da so otroci s sladkarijami pret tv-jem, ko ti prideš domov – to pomeni, da gredo tvoji staršpi po tvoje otroke in čuvajo tvoje otroke, dokler ti ne prideš domov?
Mogoče pa bi jim bolj ustrezal čvek s sosedi, kot skrb za tvoje otroke.

Ali pa pomisli kako bi bilo, če bi živela 100 km stran in bi bila sama za vse. Nič gledanja tv pri babici in dedeku, za vsako nakupovanje,m k frizerju,.. povsod bi morala otroke vzeti zraven….
k.

Kot prvo ti svetujem, da naj po otroke v vrtec ali šolo , če se le da, NE hodijo tvoji starši, razen če zares nimaš druge možnosti. Tudi jaz sem svoje pobirala šele okoli 16. ure, pa jim zato ni nič manjkalo, celo bolje se jim je godilo v šoli oz. vrtcu kot pa doma, kot praviš ti, s čokolado in pred TV. V tem primeru je bolje, da so otroci med vrstniki, pa še domačo nalogo naredijo in se družijo…bolj zdravo. Za druženje s starimi starši je v popoldanskem času še vedno dovolj časa, če imate prizidek pa sploh:))
Tu je že ena stvar, zaradi katere boste samostojni in posledično ne boste tako neposredno povezani vsak dan.

Povej,da si že skuhala sama in da jih boš že prosila za pomoč takrat, ko jo boš potrebovala.
Vem pa, da je nekaterim to težko dopovedati in te zeloo razumem.

Konkretnega nasveta nimam, imaš pa kar nekaj možnosti.
če je zadeva tako enostranska kot pišeš, lahko vse skupaj malo potenciraš; jim poveš za vsak gib, ki ga naredi otrok, tečeš k njim za vsako malenkost, prideš k njim na kosilo, naroćiš kaj naj skuhajo in boš videla kako bo šlo;)
Lahko se preselite, rešiš se teh težav in pridejo druge, nekaj jih je že naštela k72.
Lahko pa sprejmeš, da kljub ločenem vhodu ne živite sami, da se bodo do neke meje vedno vtikali, to mejo pa lahko premikaš sama.

K72, včasih je res težko, če staršev oz. starih staršev nimaš za prvim vogalom, zelo pogosto pa je to bolje.

Popolnoma razumem trenutno zelo žalostno mami.Malo tudi iz lastnih izkušenj.
Prepričana, da so krasni in dobri ljudje, ki bi za mlado družino vse naredili, žal pa ne razmišljajo pravilno. Ne dajo si dopovedat, da ima hčerka svojo družino in da je mama oz. stara mama zdaj samo še obisk kot vsak drugi.
Verjetno bo zdaj dobila kup nasvetov, kako naj svojo mamo nekam pošlje… ampak v praksi je to težko izvedljivo, ker to so vendarle njeni starši in po srcu sploh ne slabi starši.

Svoja družinica, da si ne boš nakopala slabe vesti pa da staršev ne boš spravila v slabo voljo, lepo počasi ampak vstrajno ukrepaj – korak za korakom jih boš odstavila.

Rek, ki pravi, da moraš stanovati tako da TAŠČA NE MORE K TEBI PRITI V COAPATAH, ni kar iz trte izvit.

vemvem, tudi mene tolaži dejstva da nisem edina…

k72, pa saj ne gre samo za jok, gre za to da se enostavno vtikajo v naše življenje, res je, hvaležna sem jim da gredo po otroke in jih varujejo ta čas, dejansko gre za 1,5 ure. Nasplošno pa jih ne “izkoriščava” kot si morda želela namigniti, saj so konec koncev najini otroci in midva skrbiva zanje.

Razumem tebe in razumem tvojo mamo, ki ti želi biti v pomoč.
Kaj pa če se zmenite, da enkrat ali dvakrat ali trikrat(jaz bi to, ker moram zdaj vedno sama) ona skuha kosilo. Glede sladkarij in TV pa bodi kar sitna. Prosi jo, da se tega drži. Mogoče bi se tudi dogovorila z njo(njima) za prekršek pri tem enkrat na teden.Saj veš, da so stari starši za razvajanje vnukov. Tudi otroci to hitro sprejmejo.Vem, da je lahko deliti nasvete. Saj tvoje mame sploh ne poznam.
Pomisli pa tudi na to, da ti je njena pomoč že večkrat zelo prav prišla. Je pač taka, da ti želi pomagati. Midva z možem sva za vse sama. In osebno sem ti kar malo nevoščljiva, saj ti verjetno še nikoli ni bilo treba najeti varuške.

Želim ti lep dan in hitro nasmeh nazaj na obraz.

Točno vem, kaj hočeš povedati in te razumem, resnično. Najbolje bi pač bilo odseliti se nekam proč in vdihniti in zaživeti povsem po svoje.
A ti povem, da bi včasih, ko sem imela še malo dete, dala vse, da bi mi kdaj kdo kaj skuhal, tudi za varstvo, prenesla bi tudi gledanje TV s čokolado v roki…Tako pa se mi je včasih mešalo od naglice, razpetosti med službo,vrtcem, domom….
A zdaj vem, da je bilo vse za nekaj dobro in če kaj, sem najbolj srečna, da smo bili neodvisni, sami…
Tudi midva imava zlate starše, se super razumemo, pa vendarle…ne rečejo zastonj, da mladi in stari niso za skupaj!

Partnerjevi starši so tudi taki, živimo v hiši z ločenim vhodom, ampak jaz v tem ne vidim problema, temveč luksuz.
Ni boljšega, kot domače skuhano kosilo, varstvo vedno pri roki – tako takrat, ko želiva s partnerejm čas zase, kot tudi v času bolezni in počitnic.
Pač, meni na pamet ne pade, da bi komu dopovedovala, da bomo vse sami in da želimo biti sami zase. Saj so tudi konflikti, vendar prava beseda pravo mesto najde. Ko gledam tiste, ki živijo več km stran od starih staršev, si takega življenja enostavno ne želim. Tudi midva s partnerjem rada uživava kdaj sama, stari starši so zaljubljeni v vnuke in nam prostovoljno pomagajo – kaj hočeš boljšega. Saj tudi naši kdaj kršijo pravila, vendar nič takega da bi bilo ogroženo zdravje, zato v takem primeru malo pokaram vse skupaj in spet drži za nekaj časa.

Sploh pa, enkrat jih ne bo več in želim, da imajo moji otroci od njih kar največ dokler so tu, saj se tudi sama še vedno spomnim stvari, ki sem jih počela z babico ( pečenje piškotkov in peciva, petje starih pesmi, ki jih danes ni več zaslediti, šivanje, kvačkanje…).

Kar se pa tiče vtikanja v našo zasebnost pa…mah, dokler naredijo toliko za nas, nam lahko vletijo v bajto kadar hočejo. Mislim resno, jaz sem jim hvaležna.

Hvala vsem za vaše vzpodbudne besede, se že nekoliko bolje počutim. Res je težko jim povedati, še posebej če nisi preveč potrpežljiv kot smo pri teh občutljivih zadevah. Pa vendar upam da bo čez nekaj časa bolje, morda res začnemo s tem, da so v vrtcu nekoliko dlje, saj jim konec koncev nič ne manjka. To da pridejo prej je bila želja mojih staršev in ne naju.

Pa tudi večkrat pomislim na to, da sem lahko srečna da imamo nekoga na katerega se lahko obrnemo, čeprav je naporno in bi se včasih želel da bi živel 100 km preč.

Ponovno zahvala vsem ki ste pomagali tako ali drugače.

Kot pravijo, počasi se daleč pride…

Če bi želela biti na svoje, bi se odselila. Tako pa si izbrala poceni varianto.

Glej s pozitivne stvari. Kaj bi dala jaz, da bi me kdo vprašal, ali dam juhco kuhat, pa da je tamali malo pri starih starših, pa da lahko kadarkoli skočiš ven, brez da moraš oba s sabo vlačit, pa lahko v miru študiraš, pa lahko…

Joj, meni bi se zmešalo od zadovoljstva. Raje ne premišljujem, kako ti je luštno.

Pa še malo v tolažbo.
Situacija pri nas je bila zelo podobna, veliko vtikanja oz. skrbi z njihove strani kako bomo, kaj bomo, jaz kot mlada mama in žena pa preobčutljiva za vsako opazko. Ker sva z možem držala skupaj, skupaj postavila meje in pri njih vztrajala se je počasi spreminjalo na bolje. Seveda je prihajalo do kratkih stikov, tudi sedaj je kakšen, ampak, ko sem sama spremenila gledanje na celo zadevo, se je naše življenje spremenilo.
Vedno bom hvaležna, ker jih lahko prosim za pomoč ( prevoz, varstvo). Kuham v glavnem sama, včasih mi pa pride prav tudi kosilo pri njih.
Otroci pa sami zelo hitro sprejmejo pravila svoje družine, za to ti ni potrebno skrbeti. Sem se tudi jaz jezila zaradi sladkarij med obroki, pa sta s časom sami lepo povedali, da bosta po kosilu.
In otrokom,ki rastejo v taki razširjeni družini, je to krasna popotnica za naprej. O selitvi jaz ne bi premišljevala.

Oprosti, ampak tole si shrani in preberi, ko bodo tile stari starši že pokojni. A je res bolje, da so otroci v vrtcu 1,5 ure dlje med tujimi učiteljicami in prijateljčki ( s katerimi so itak preživeli že najmanj 6 ur), kot da bi svojim otrokom in starim staršem omogočila malo medsebojnega druženja, če imaš to možnost in če je želja vseh ( razen tebe) taka??? To je enostavno sebično.

Menim, da je v današnjem času dobrina predvsem to, da se imamo še čas in možnost družiti, ljudje smo po naravi družabna bitja in ne razumem, zakaj v nekaterih ta družabnost umre, ko dobijo svojo družino.

Lep zaključek “svoja družinica¨” Mislim, da ni ničn narobe,če pojejo, kakšno sladkarijo ,kot popopdanski prigrizek, celo zdravo je, ker menim, da v vrtcu imajo kosilo.LP.

svoja družinica,
nisem te hotela zaj….,
samo par stvari sem ti navedla. takšnih kot so. Pri nas je bilo slabše.
samo jaz sem šla.
vem pa, da če ti nekdo iz dneva v dan naseda, pa če ravno so to le male malenkosti; ti enkrat dvigne pokrov.

tako, da dobro poznam življenje z vtikanjem in življenje daleč stan. so na vsaki strani prednosti.

ponavadi pa je tako, da ko jih ni/nebo več, bomo si še kako želeli takšno vtikanje.

svoja družinica,
razumem te, sem v podobnem položaju, ko si včasih želim, da bi živeli nekje vstran sami, ampak saj mine. In za vso pomoč sem tudi jaz hvaležna, samo včasih ti pa res prekipi, te razumem, takrat se raje umakni in se kasneje poskušaj resno pogovoriti s starši, razloži zakaj ne želiš, da jim npr. dajajo sladkarije in naj jim dajo po kosilu. Če sta otroka tam 1,5 ure, popoldne pa ne več, jim bosta verjetno dala sladkarije v tistem času, to moraš razumet. Verjetno ti bo lažje zahtevat svoje, saj so tvoji starši. Pogovorite se na lep način in določite pravila. Boste vsi boljše volje. Jaz, ko me kaj res razkuri, pomislim vedno na to, da sem lahko hvaležna, da imam kam otroka dat, za vso pomoč in se kar malo ohladim.

Rešitve…. evo ti dam kakšno, čeprav ne vseh. Živimo pa pri njegovih, pa še ločenega vhoda nimamo.

Kosilo. Ma mi smo to hitro rešili. Otroci jejo v vrtcu, midva v službi, tako da doma naredimo kakšne palačinke, svalke, hrenavke za večerjo in to je to. Pa ja tud v še tko hudih boleznih smo vedno kuhali sami zase, smo se že nekako potrudili.

Čokolada in risanke. Ne kompliciraj!!! Če bo otrok pogledal 2 risanki ko pride iz vrtca in pojedel košček čokolade mu ne bo nič hudega. Pač ali hodi sama v vrtec ali pa pač nekaj požri. Pač če boste imeli probleme z kakanjem, rečeš, mama mali ne more kakat, danes mu daj raje mandarince, po moje bo razumela. Al pa ji reč, daj jima najprej mal mandarinc pa pol še mal čokolade… bo že zastopla. Pač jima ti ne daš čokolade.

Drgač pa čez en ušes not čez druzga ven… to je cena če živiš pri starših.

Če so res tako krasni in dobri, potem se menda da z njimi normalno usesti in se pogovoriti. Seveda pa, če RES želite biti samostojni, potem ne sprejemajte večjih uslug, kot so redno varstvo otrok, kuhanje kosil ipd., ker potem niste in tudi ne želite biti samostojni in v tem primeru imajo starši pač pravico, da se tudi vtikajo v vas.

Katka, tole si pa dobro napisala. Če bi si ZARES želeli biti samostojni, bi bili.

Moja svakinja isto jamra, kot tale gor. Pa se vtikajo, pa sprašujejo. Ampak ne bi za nič na svetu enkrat spustila kosila pri mami, pa študla, pa vse ji zlika, pa opere, edino sesa sama. In koliko ima ona o tem za pripovovedovat. Pomislite, sama posesa svoje stanovanje. In to pri 40. Je pa drugače velika revca, ker se mama skozi vtika vanjo. Res je boga.

Če je to zares njihova želja, potem jih preprosto postavi pred dejstvo: ali bodo v tiste 1,5 ure otroke hranili in vzgajali tako kot ti želiš (brez sladkarij in tv recimo) ali pa bodo ta čas v vrtcu. Pa to jim povej lepo – da pač misliš, da to škodi otrokom in da kot mati tega ne moreš dopuščati brez slabe vesti. Da pa sicer nimaš nobenih ovir, da ne bi bila pri njiju v varstvu, če sta le starša pripravljena upoštevati tvoje želje. Če se dobro razumete, to ne bi smel biti nikakršen problem. Če pa imata tvoja starša raje svoj prav kot pa da sta z vnukoma, pa naj pač bo tako.

TO PA ŽE NI NOBENA SAMOSTOJNOST, OPROSTI! Kaj pomeni ta stavek? “jih najdemo pred risanko in s čokolado? Ti povem jaz kaj pomeni – da so starši očitno dovolj dobri za pazit vaše otroke, ko pridejo iz vrtca (sami verjetno ne pridejo, pač pa jih gredo vaši starši tudi iskat!!!!), potem pa se vi delate neke svete samostojne, bla bla bla….dej, polna ušesa vas imam takih, ki kar naprej šinfate, nič ne pustite, da vam rečejo in zanikate vse dobro, ki ga starši storijo za vas!!! Dej malo se zamisli!

Ah, to pa res ni nič, da vmes, ko kuhajo kosilo, še skočijo po otroka v vrtec. To ja za njih mala malica. To je normalno za tele odrasle, razvajene “samostojneže”.

Bistveno sem pozabila: da ta stari skočijo…

Če bi jaz začela doma s prizidki in svojo družino, bi bila sedaj že pacient, pa moj tudi.

Ampak ne vem komu se naj zahvaliva, da naju je še pravočasno presvetlilo.

Ampak zmoremo. Smo postali multipraktiki: kuhamo, likamo, pospravljamo, hodimo iskat otroke…..pa še 10 let plačujemo najemnino (upam da kmalu ne več).

In sva ponosna, da se v večini primerov znajdeva sama. otroci se pazijo pri mojih starših toliko, kolikor midva včasih nujno potrebujeva prosto za opravke ali delo na parceli. 1x do 2x na teden. V bistvu toliko, da se naužijejo vnukov. Prijetno s koristnim.

Je pa res, da sočustvujem s tistimi, ki imajo sedaj vse popedenano, pa se bo to enkrat nehalo. Če se odločih pri 27, da boš sam, je lažje, kot pa da te pri 45 postavijo spremenjene okoliščine pred dejstvo.

Kolikor moraš, toliko zmoreš.