Koliko od vas je res imelo pri porodu partnerja zraven in pred koliko leti ste rodile.

Jaz sem rodila pred 8 leti in mi niti na kraj pameti ni padlo, da bi še deda vlekla sabo. Nekako ga nisem želela zraven. Mislim, da sem sposobna rodit otroka, da bi mi nekdo, ki je pač moj mož diktiral tempo dihanja in močil ustnice. To lahko storim sama.To je moje mnenje.

Poznam nekaj očkov, ki so bili navdušeni in nekaj ki so bili čisto zgroženi in nekaj, ki so bili v to prisiljeni od partneric in so iskali vse izgovore samo da jim ni bilo potrebno biti v porodni sobi ( lulat, kakat, moram na cigaret, poklicat moram firmo…….)

Kako je bilo pa z vami? Pa ne pravljic, če se da, ker poznam nekaj babic in povedo precej drugačne zgodbe kot se jih sliši v javnosti – predvsem od mamic.

Moj ni bil, niti prvič, niti drugič.
sam ni izrazil želje, jaz pa ga tudi nisem silila.

Moj bo zraven in nisem ga prisilila. Otrok je najin, skupaj sva ga nčrtovala, naredila in skupaj bova ko se rodi. Vseeno mislim, da je fajn, če imaš fanta/moža zraven, saj ti je v oporo. Ne vem kako bo z mano, kako zgledajo popadki, vse bo novo in vesela bom, da ga bom imela ob sebi, da se bom počutila bolj varno, da mi bo v pomoč in ko bo najhuše da ga bom lahko držala (stiskala – karkoli) za roko.

LP!

moj je bil pri carskem rezu (sicer vnaprej določenem in imela sem spinalno anestezijo) in je povrh vsega še čez zaveso škilil, tako ga je firbec matral:)) res da mi zdaj, po enem letu reče, da je bilo nazaj gledano kar grozno, ampak v tistem momentu mu ni bilo, da bi skupaj padel, saj je bil preveč vesel male štručkice, ki jo je prvi podržal v naročju:)

Moj je bil pri vseh štirih. Prvega sem rodila pred 18. leti v Ljubljani in to ni bilo še tako pogosto kot danes.

Nisem ga imela zraven, da bi me učil dihati in mi močil ustnice, pač pa zaradi moralne podpore in zato, ker je tudi on sam želel biti zraven. Še zdaj pravi, da je to za očeta enkraten dogodek. Prvi je popestoval vse naše otroke in tisti moment, ko je malčka držal v naročju (vsakega posebej), se mi bo za vedno vtisnil v spomin. Drugi sin ga je polulal, prvemu je z roko zakril očke (ker je zaradi svetlobe mižal) in ga je otroček potem pogledal. Še zdaj razlaga, kako je bil tisto najbolj svetel in najlepši pogled na svetu.

Biti prisoten pri rojstvu svojega otroka ni monopol ženske in če moški le hoče, ne bi smel biti za to prikrajšan.

To je stvar odločitve obeh partnerjev, ki je precej odvisna tudi od vrste odnosa, kakšrnega imata. Eni očetje čakajo otroka ob mamici, drugi v gostilni za šankom, tretjih ni kaj dosti blizu niti takrat, ko je otrok že doma.

moj mož je bil prisoten pri prvem porodu pred 4,5 leti (na lastno željo) in bo tudi pri drugem letos septembra. narobe razmišljaš, da je partner tam samo zaradi dihanja ali močenja ustnic…moj je bil z mano predvsem zaradi tega, da se je z mano pogovarjal…ja, za moralno podporo, kot pravi xxy. imela sem izredno dolg porod (17 ur) in babica me je prišla pogledat vsake toliko. pomoje bi me bilo konec od dolgcajta:) pa tudi, želela sva si ta pomemben dogodek doživeti skupaj! po porodu so me pod narkozo šivali, tako da je prve 4 ure on držal sina v rokah. pravi, da je bil to najbolj nepozaben trenutek poroda zanj. videti sta bila…prekrasno!

ga pa nikoli ne bi prisilila, če sam ne bi želel. čeprav si ga, takega kot je, ne predstavljam, da ne bi želel biti poleg.

pred 12.leti bil prisoten

Bil je zraven pri vseh treh, in tudi septembra bo.Tega si je želel in po njegovih besedah mu je bilo to nekaj najlepšega.

Mož je bil dvakrat pri porodu, ker sem sama tako želela, prvič predvsem iz razloga ker me je bilo grozno strah samega poroda.Njega pa je bilo še enkrat bolj strah kot mene. Neke konkretne pomoči z njegove strani ni bilo je pa bilo pri prvem porodu fajn, ker sem rodila prezgodaj in jo je takoj videl preden so jo z inkubatorjem odpeljali.

Sedaj grem rodit tretjič avgusta in sva se dogovorila da grem sama oziroma bo zraven prijteljica ki dela v porodnišnici. Je bil takoj zato.

Sama menim, da je porod zadeva, ki ga opravi mama in otrok seveda pa je zelo lepo, če je partner zraven ob tako lepem a hkrati pretresljivem dogodku kot je porod.

Vendar ljudje smo različni, razglabljat o tem ali je moški pri porodu modna muha se mi zdi nesmiselno. Vsak par se odloči po svoje in verjetno si veliko moških želi takoj videt otroka skupaj z mamico.

podpišem.

Bil dvakrat zraven in je definitivno rojstvo vzel bolj čustveno od mene. Zelo mi je pomagal, predvsem psihično in mi krajšal čas. sploh prvič bi mi bilo zelo težko, ker je potekalo istočasno več porodov, tako, da je redko kdo prišel.

Bil zraven lani, na lastno željo. Ni mi močil ustnic in tudi dihanja mi ni diktiral. Njegovi razlogi za prisotnost so bili popolnoma drugačni. Vse to je odvisno od odnosa in v odnosu kjer ženska svojega partnerja imenuje ded in ga vlači kamorkoli niti ne pričakujem, da bo razmišljala drugače kot ti. Pa brez zamere in ne pozabi, da je ta tvoj ded tudi oče vajinega otroka.

Vendar ljudje smo različni, razglabljat o tem ali je moški pri porodu modna muha se mi zdi nesmiselno. Vsak par se odloči po svoje in verjetno si veliko moških želi takoj videt otroka skupaj z mamico.

Nikakor ne mislim, da je oče pri porodu modna muha. Nekako se mi pa začenja dozdevati, da je prisotnost očeta pri rojstvu otroka nekako prešla na nivo dojenja.
Kdor ne doji je………..če oče ni pri porodu je ………………

Nikakor se pa ne strinjam z xxy glede tega, da bi ženske imele monopol nad prisotnostjo očeta pri rojstvu otroka.

Zdaj pravim hipotetično – če ga pri porodu NOČEM je to moja pravica in njegova moralna dolžnost je, da to spoštuje.

ja, tako je, stanka.

“dve stvari na svetu me čudita: zvezdnato nebo nad mano in moralni zakon v meni”

mišljeno vse dobro.

Ded je ljubkovalno ime za očeta mojih otrok. In nisem štajerka oz. le toliko kot je lahko turist na dopustu na Pohorju.

Vleči sabo? No lahko bi lepše zveneloče bi rekla deda nisem povabila sabo. O.k.?

Od kje pa imaš ti pravico odrekat očetu, da ne bi smel biti prisoten pri rojstvu otroka, ki ni samo tvoj, ampak tudi njegov. Predstavljal si čisto banalno, da bi tvoj partner hodil z otrokom na sprehod vsak dan, pri tem pa tebi prepovedal prisotnost, ker je pač njegova pravica, da počne kar želi in ti moraš to moralno spoštovat.

Napisala sem, da biti prisoten pri rojstvi svojega otroka ni monopol ženske. Verjetno si to imela v mislih, ko si napisala monopol “nad prisotnostjo očeta pri rojstvu otroka”.:))

Sedaj dodajam, da ne bi smel biti monopol ženske in če moški želi in je pripravljen biti zraven, bi mu to moralo biti omogočeno. Celo v primeru, ko se dva ločita še pred rojstvom otroka, vendar oče otroka sprejme vse očetovske dolžnosti do otroka in seveda pravice do njega. Ne vem sicer, zakaj bi kakšna ženska kratila željo svojega partnerja po tem, da bi bil prisoten pri porodu, vendar se očitno tudi to dogaja. Jaz nisem mnenja, da je prisotnost pri porodu moža izključno ženina odločitev in da mora partner njeno željo upoštevati. To zame ni partnerstvo. Žal.

Iz čisto preprostega vprašanja je nastala že cela drama.

Spregovoriti želim o tem, da marsikatera mati ” prisili ” očeta svojega sončka, da je prisoten pri porodu, ker kaj bodo pa drugi rekli.
Enako kot z dojenjem. Če ne dojiš dokler in takrat kot otrok želi si slaba mama.

Kakšen dogovor sva midva z dedom ( očetom mojih otrok ) sprejela je najina stvar in ne predmet obsojanja okolice.

Zakonci se med sabo poznajo, vsaj upam, zelo dobro. In vedo kako bi se kdo obnašal v določeni situaciji.

To slednje bi ženske z monopolom prisile prisotnosti moža v porodni sobi veliko bolj upoštevati.
Roko na srce, če bi ve svoje može ali partnerje lepo prosile, da bi bile pri porodu rade same – mislim, da bi se v zglednem partnerstvu to dalo na zelo lep način dogovorit.

Če bi pa partner kljub moji želji na vsak način hotel prisostvovati in bi mu bilo to ugodeno – bi pa že razmišljala o drugem monopolu.

Katerem že?

Moj je bil zraven pred 6 leti in lani februarja.
Res je super ko je partner zraven ..vsaj zame.

Moz je bil pri porodu pred desetimi leti. Sicer je bila zelja bolj moja kot njegova, je pa rojstvo mulcka dozivel veliko bolj eksplozivno kot jaz. Zdaj pravi, da mu je najnormalnejsa stvar na svetu, da bo prisostvoval tudi pri morebitnem drugem otroku.

Mislim, da ima moski, ki zal ne more nositi in roditi plod, pravico prisostvovatu rojstvu lastnega otroka. Mislim, da tako kot naj bi moski spostoval zeljo zenske, da zeli roditi sama, bi morala zenska spostovati zeljo moskega, da je prisoten pri porodu. Saj kompromisi obstajajo, a ne?

Ne razumem pa moskih, ki si ne zelijo doziveti rojstva lastnega otroka.

Kaj je pa tvoj “ded” želel?

No, jaz sem si pa želela za prvič, da bi bil zraven in to bi mi ratalo samo s prisilo, pa sem raje odnehala in šla sama rodit, za v drugo sem pa vedela, kaj me čaka in ga nisem potrebovala tam, ker bi, kolikor ga poznam, se morala jaz in ostali še z njim ukvarjat. Je 100x večji panik kot jaz in ker sem imela obakrat urgentni predčasni porod, nisem potrebovala še enega paničarja zraven. Če pa bi bila že sama njegova želja, da je zraven, pa ne bi komplicirala.

Jaz sem bila dolgo časa prepričana, da njega pa res ne potrebujem zraven. Ko pa se je pojavila mala pikica, sva jo z veseljem pričakovala oba in čisto spontano je prišlo, da me je spremljal v materinsko šolo in tudi pri porodu. Glede na to, da se je porod počasi razvijal in da so bili umetni popadki na koncu res močni, mi je bil ves čas za oporo. Kar pa je najpomembnejše, pa je spomin nanj, ko je prvič prijel “štručko” v roke … tega ne more noben več vzet. Soba je bila dobesedno nabita s čustvi… (naj ne zveni to kot pravljica, dejansko je bilo tako).

Tudi drugič je bil zraven, le da je vse hitreje potekalo in žal tudi očutki so bili nekoliko blažji (pri obeh) kljub veselemu pričakovanju (mogoče ker sva poznala celoten postopek, ker je vse hitreje potekalo…).

Tistega prvega trenutka pa mu res ne bi vzela… Nepozabno.

Res je, da se je tehtnica prevagala na stran, ko so možje skoraj pri večini porodov prisotni. Vendar kljub temu ne mislim, da bi to moralo biti samoumevno. Komur to odgovarja, pač odgovarja, nikakor pa to ne sme biti prisila. Ker nima nihče nič od tega.

Pred dvemi leti bil zraven na lastno željo, pa si še želi. Pravi, da je bilo neponovljivo in da mu ni žal.