Kaj je z nami vsemi ????
Moji ljubi in mili prijatleji,
že dlje časa opažam, da se na tem forumu počasi redkajo vrste in postavlja se mi vprašanje: zakaj in čemu? Smo morda preutrujeni? Smo morda preveč zasedeni tako v službi kot doma?
Za Janija si lahko le predstavljam, kako je z njegovim časom, ker sem to, v čemer je zdaj sam (študij in obslužbene dejavnosti!!!) izkusila na lastni koži in moram mu izreči vse priznanje, čeprav nisem za to postavljena jaz, da to izrekam, ker kljub temu najde čas in se javi naši gmajni. Ne glede na urejanje proge, ki mu je vzelo in pobralo vse moči in energijo, da ne razmišljam o študiju in o zimskih aktivnostih, ki jih od njega terja in zahteva družina.
In razmišljala sem še naprej: tako naša draga šefica, kot naš ljubi Tonny sta nas obvestila, da sta se tudi doma opremila z novo aparaturo etc.etc. in da se bosta lahko tudi od doma ob “kaj čudnih urah” javljala v našo preljubo klepetalnico.
Zapustila nas je naša Becky, odpovedala sem jaz zaradi svoje preutrujenosti in napornosti, a mislim ta greh kaj kmalu popraviti…. zapustil nas je naš ježek …. naš Štumpi …. naši dragi in ljubi znanci, s katerimi je bilo tako lepo poklepetati.
Preostali smo postali počasi res utrujeni. In s tem postom se javljam zgolj in samo zato, da vprašam, koliko ima še smisla bedeti in se javljati na naš forum. Zasmili se mi moja ljuba muca, ko zjutraj s toliko energije vstaja in priklopi PC, se nam s polno energije, ki jo črpa že iz rezerve, javi. Zasmilim se kdaj sama sebi, ko se zvečer javim, pa ugotovim, da vse počiva. In privoščim vsakemu posebej lep in odpočitter trden spanec in se nadejam kratkemu in živahnemu klepetu naslednje jutro, dialogom, kakršnim smo se znali kdja pa kdaj od srca nasmejati. A tega kar nekako ni in ni. Smo res vsi postali naveličani, utrujeni, morda ni večzanimivih tem?
Ali ni morda čas, da si odkrito in pošteno povemo, vsi skupaj, jasno in glasno, o čem bi se želeli pogovarjati, kaj nas teži, kaj je tisti klepet, ki bi nas razvedril, katere teme bi lahko predelali, razen sproščenega kratkega in neobveznega klepetanja “kr’tja v en dan”? Menim, da smo vsi dovolj odrasli, da si pošteno povemo, kaj bi radi: ali smo pripravljeni poleg vsakdanjega klepeta in parih besedic ob kavi pokramljati tudi o resnih zadevah, o dnevnih dogajanjih v svetu, politiki, kaj je tisto, kar nas še zanima? Bodimo ljudje, saj se poznamo. Povejmo si, česa si želimo.
K temu mojemu razmišljanju me je spodbodlo to, kar je napisal naš zajček: da smo si prijatelji, ki si odkrito povemo, česa si želimo in česa ne. Vemo torej vsi, da si ne želimo žaljenja in blatenja, zaželjena pa je zagotovo kakšna konstruktivna debata, “prepir v izmenjavi mnenj in izkušenj”, takih ali drugačnih …….. ?????
Ne upam si več razmišljati, ne upam si več sanjariti,ne upam se več zajebavati in podjebavati, ker nisem prepričana, če vas nisem pregnala s tem svojim pisanjem s tega foruma. Ne želim si ne vem česa, a kratkega klepeta z vsakim od vas pa zagotovo. Ni nujno in nemogoče je, da se javljamo kar po cel dan, če želimo razviti debato, od katere želimo nekaj odnesti, seveda nam to časovno ne znese, ker si je le treba vzeti nekaj časa za konstruktivno repliko.
Pa pustimo zdaj razmišljanje o našem zajčku, za katerega vemo, kakšno službo ima in da se nam lahko javlja le na kratko. Zato sem jaz osebno zelo zadovoljna, da je to milo stvorenjce dobilo soklepetalca, ki si vzame zanj čas in poklepeta z njim v stilu “aj, žio, grem pomeša mineštro” in spet prileti in odleti. Vemo za ta način komuniciranja, poznamo ga, zato nam ne bi smel biti tuj, mar ne.
Bojim se le, kot pravim, da sem vas s svojo “osladnostjo” in “sladkobnostjo” in kaj vem čim še jaz osebno odgnala s tega foruma? Ne želim si zatrjevanja, da temu ni tako. Prenekateri od nas si pač enostavno želi klepeta. In tile se javljamo: muca, zajček, jani, seba, severnica …… o bog, koliko sem ji najbrž izpustila. Vsem se globoko opravičujem. Kaj pa je z drugimi, s tistimi, ki jih jaz močno pogrešam: Saško, Nikita, Štumpi, čebelica, ježek, Nioba??? Kaj nas ne marate več ???
En lep vikend želim vsem skupaj, bodite kjerkoli in kakorkoli že, rada vas imam, resnično rada in pogrešam vas, močno močno vas pogrešam. Magari samo za dobro jutro. Vem, da nihče nikomur ni ničesar dolžan, o prekleto dobro se tega zavedam: nikomur nihče ni dolžan polagati za svoj način življenja nobenih računov, oh, saj to je ja normalno, saj o tem nihče ne razmišlja drugače in na drug način, a dolgčas nam je pa vseeno lahko po vsakomur, anede?
Nikarte mi zamerit za to moje besedičenje, nikarte prosim, morala sem malo pisno razmišljati ……
Ljubčki moji, prijatelji najprijetnejši, še enkrat: rada vas imam in ……… have a nice weekend in ….. javite se kaj, ko boste našli samo minutko časa ??!!!
Ku ku evo jest sem
tuki….
Iz trgovine, aja najprej iz službe,potem iz trgovine..pa iz vrtca no zdej pa v miru malo kavice da mal zadiham..pol pa kej več napišem..
Ja Marijaaaaaaaa jest sem est..eto..taka ko zmeri..le čas me mal j**e…tko da kaj češ…ampak še vseeno je in bo..eko…
In za lep dan in še lepši vikend nekaj
lepih misli in …….. vzemite si nekaj časa
tudi zase!
“Resnične besede niso nikoli prijetne,
prijetne pa nikoli niso resnične.” (Lev N.Tolstoj)
“Knjige imajo enake sovražnike kot človek:
ogenj, vlago, živali, čas in –
svojo lastno vsebino.” (Paul Valery)
“Lahko obupaš, ne smeš pa odnehati.”
“Ne misli, ali smeš. Vedi, da zmoreš!” (Morpheus – “Matrica”)
“Ljudi ne vznemirjajo stvari,
temveč mnenja, ki jih imajo o stvareh.” (Blaise Pascal)
“Gram sreče je boljši, kot tona modrosti.” (Valonski pregovor)
“Ena sama napaka ni usodna,
usodno je ponavljanje iste napake.” (Žarko Petan)
“Izkušnje so najboljša šola.
Samo šolnina je zelo draga.” (Jean P. Sartre)
“Izkušnja je ime, s katerim poimenujemo svoje neumnosti.” (Oscar Wilde)
“Ceni besede!
Sama bi se nekako podpisala pod tvoj post .
Moje razmišljanje okoli tega vsega , hm , kaj vem kako bi rekla . Povedano po pravici , še vedno mi je do prijateljstva z vami . Zame pač prijateljstvo ni krpa s katero skupaj brišeš dolgo časa prah in jo potem , ko ni več tako lepa , prožna in nova , zalučaš v smetnjak . Ponavadi jo potem operem , očistim , zlikam , se pravi negujem in greva spet naprej…veselo..
Teme foruma..
yah , ni jih , ker jih ne odpiramo..
S Sebastjanom se običajno drživa na eni temi , da pač ne ovirava drugih , bova pa rada čvekala tudi na bolj konstruktivnih debatah , poleg svojih :)) ko bodo. Sama priznam , sem trenutno brez idej o čem govoriti , ker sem enostavno ..ma kaj vem..
dalje..
povem vam takole…ne bom več govorila kot sem vam neštetokrat kaj…kako..zakaj…dobro veste ničkolikokrat sem vam ob takih prilikah povedala svoje mnenje, vam razlagala o pomenu besede prijatelj . Zdaj pa naj vsak zase pomisli..koliko rabi tale forum..oziroma ljudi , ki so življenje in dih tega foruma . Ker forum živi z nami , samo tako lahko to gre..
in da ne dolgovezim..
tu bom in imela bom voljo ja, dokler bodo tu Mariči ( nikogar nisi odgnala, je nemogoče to mislit ) muca , Sebi :)) , severnica in nenazadnje Jani, ki vem , da ko pride s planine , pride nazaj :))
O, pogrešam še koga ja , in predpostavljam , da se vrnejo ko se rešijo svojih težav . Čeprav verjamem , da bi jih lahko reševali skupaj !
Oki , gmajna , držite se !!
Danes je tako , jutri je nov dan !
se beremo
again and again
cmoka
Marija, zame zdejle ob tej uri.. po 18 urah na nogah, absolutno preveč globoko razmišljanje 🙂 ampak, zakaj bi se obremenjevali? Jest vem kje so moji prijatelji, prijatelji vejo kje sem jaz… torej?
obljubljam, da se ne bom sekiral, če nekega dne ostanem NA FORUMU SAM….. v srcu ostajate vsi vi.. moji prijatelji in prijateljice…
Jani zdej gre spat.. ma vsega čez glavo.
Ja Jani, sej imaš čisto prav, le odpočij
si, si je težko predstavljati toliko dela …. v
službi, pa šola in še tele aktivnosti. Bo pa
kmalu bolje.
Danes me je v razmišljanje malo zaneslo, ko
sem imela glih par minut časa in sem skočila
sem gori, no, pa nobenega. Se opravičujem vsem,
ki sem jih s svojim pisanjem spet zamorila.
In, hudičevo prav imaš Jani. Tako je, kot si napisal, bemtiš, res je tako. V nas samih bodo še vedno tisti, za katere smo naredili prostoro. Če jih ne bo tu gori, bodo drugod, tako je! Hvala ti. Nima se smisla obremenjevati z nečim, pri čemer se ne da pomagati.
Mariči….
Sicer ne vem števila zaposlenih na RTV, mislim, da je nekaj sto ljudi, z vsemi zunanjimi sodelavci, tehničnimi službami in suportom pa verjetno nekaj tisoč ljudi.
Ki delajo izmenično 24 ur na dan, 365 dni na leto.
Od čistilke do generalnega, od kozmetičark, scenskih delavcev, do voditeljev, spikerjev, prevajalcev itd itd…preveč je vsega, da bi jih znal naštet.
Delajo po svojih najboljših močeh, vsem na očeh, za to so plačani i to je njihova skrb in hruh in preživetje.
In potem se mi…konzumerji…vsega tega zvečer uležemo na kavč in po nekaj minutah ali urah “štrkanja” z daljincem naveličano zavzdihnemo: “Ah…dolgčas” in ga ugasnemo ali gremo počet kaj drugega.
KAJ TI HOČEM POVEDAT ?
Da je potem težko verjetno, da bi tu na forumu, ki je tako, na prvi pogled…v ekran pač gledaš kaj piše…zgleda kot kak tv program…
težko oziroma nemogoče, da bi 15,20 ljudi kolikor nas je, ustvarjalo vedno zanimiv program…berljiv, gledljiv, prebavljiv ipd.
Prvo je, da nismo tu službeno in s polnim delovnim časom, drugo je to, da je dejstvo, da s časom sem prenesemo tudi del naših trenutnih počutij, torej ne samo radosti, ampak tudi tečnobe in sitnosti ali dolgočasja.
In dejstvo je, da je prva zaljubljenost minila.
Ampak…šele ko zaljubljenost mine, se ustvarijo pogoji za LJUBEZEN.
Sigurno, da ni več kot na začetku, ko sem hodil delat ob 4 zjutraj, se izgovarjal doma, da je dosti dela, domov sem hodil uro ali dve v zamudi,
ves tačas pa visel tu gor……tega ni več. Ni euforije, ni poleta, ni droge.
Kar je normalno in naravno.
Je pa ostalo nekaj drugega.
VI VSI:
Prijatelji.
Ti Mariči naprimer. Ker vem da če me pot zanese ke v vaše konce, da ne bo nikoli niti pod razno dvoma, da ne bi skočila na kofe, pogovor, ali obratno, če tebe nese k nam. In seveda z ostalimi tudi.
Drugo je samo delo, služba, čas…enkrat so razmere ugodne in se najde da ga imamo vsi…drugič pa seveda ne, kot je to primer sedaj.
In težko je tudi mislit, da bojo ljudje kot Mambica, Pandica, Gabriel imeli časa za forum…naj naštejem samo njih…ob njihovem tempu življenja, pa tudi dinamičnosti in življenskemu stilu.
Jaz sem povedal že stokrat….sem sem našel iz dolgega časa v službi.
Če bi bilo to sedaj, nikoli ne bi vedel za tjavendan, ne za forume, ne za nič.
SAMO DVE spletni strani obiskujem zadnje dni. Ena je tjavendan, druga pinkponk. S tem sem povedal vse.
Ker si pa ravno omenila mojo novo mašino, še dve besedi o tem.
Ja…imam jo…doma.
Ampak, zaradi tega, se moje življenje ni še nič spremenilo.
Doma pač nimam preveč časa se s tem ukvarjat in tudi nisem rekel, da bom zdaj več prisoten, rekel sem, da bo pa zdej možno da se tu in tam le pojavim, oglasim, pozdravim…ob kaki čudni uri…namesto bulit tv.
In sem tudi se en dan…he he….iskal driverje za scanner, pa namesto tega blebetal z zajckom in Janijem :))))))))))
No…povem ti tako…
Moja sinčka nekako ne marata hodit spat sama.
En z drugim bi se garbala in igrala do jutra, če ju ločiš je kriza z obema in kaj mi ostane? Grem z njima spat pač…a mi je hudo?
Kurac mi je hudo…uživam. In se zavedam da čez par let ne bom imel komu zvečer pet pesmic in govort pravljic.
In se zavedam, da so moji prsti veliko bolj potrebni njunim dlanem in rokicam….kot pa tipkovnici.
In v 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} primerih, zaspim prej sam, kot onadva.
Če pa se že uspem “rešit” od tam…sem pa samo še za na kavč in pogledat odmeve ali Sopranove….kar bi uspel tipkat bi bil itak samo “Hello”…dosti premalo za zanimivo branje.
Kaj sem hotel povedat….
UŽIVAJ Mariči….ne sekiraj se. Mi te vsi radi beremo, drug drugega spoštujemo in imamo radi in poznamo se že kot stari prijatelji.
V bistvu sem hotel napisat samo to, kar je Jani napisal v dveh stavkih.
VEM, KJE SO MOJI PRIJATELJI IN MOJI PRIJATELJI VEDO, KJE SEM JAZ.
Kaj lepšega ne vem kdaj sem zadnjič bral, mislim, da si bom kar sprintal to.
Hawk, govoril sem.
Zdej grem pa še par stvari narest, pol pa jo bom podričkal domov in si pisal 6 ur. Prazničnih. Dvojno plačanih. He he… to je life.
Kot uni, ki je srečal eno punco na cesti, pa rekel, gospodična, a bi spali z mano za 500 evrov?
Una je rekla “Neotesanec” in ga treščila po buči…on pa nazaj…oj škoda.
Pa tako bi mi prišli prav ti šoldi……..
Mariči čau in dej……nikar sekirancije in vprašanj…če je še smisel kaj pisat sem. Seveda je….
Koliko in kaj bo kdo pisal mu pa tako ali tako pove notranji občutek.
Cmokca od Saškota.
Dobro jutro, vsem ! Hvala Sašk za “real life”.
Lahko rečem, da si šele ti zadel v živo, ne jaz!
In zato mi je všeč, da sem temo odprla. Nisem
hotela nikomur nič žalega reči, drži, tudi tebi, ki
imaš nov PC nisem želela česa poočitati, bog ne
daj, upam, da si me vseeno prav razumel. Res je,
ne moremo viseti tu gori kot eni zasvojeni norčki,
saj imamo vsi kje viseti tudi drugod. Ampak, boli
me pa vseeno nekaj drugega. Pa pustimo zdaj to, ne bomo teh stvari vlekli kot prašičja čreva. Rekel si bobu bob. Rekel si, kaj je real life. Prav in razumem in verjam, sploh uno z mulčki, bemtiš, Saško, za tiste trenutke sem ti še vedno nevoščljiva, resda. Čeprav podoživljam sama nekaj drugega pri svoji petnajstletnici. Dejstvo pa je, da se človek res vpraša po smislu svojega početja. Prav. Hvala ti v popolnosti za konkreten in prijazen, pošten in resnično pravi odgovor, odgovor, ki vsebuje vse! Ker imaš očitno le ti toliko jaj.c, da veš, kaj je bob in da bobu rečeš bob (in zajček tudi, seveda!), in poveš, zakaj se ti ne da pisati tu gori, da ne gre zgolj za domneve in …… Oki, Sašk, tisto, kar je napisal Jani, je pa seveda tudi pri meni že arhivirano.
Čauči.
Imejte se vsi prelepo! Tudi jaz odhajam v službo !!!
Bemti……….hmmmm:))))))
Life gor ali dol..tudi to tukaj je life..Tudi tisto kar napišem pa če prav je samo dobro jutro,pa hello..pa ah sej veste vsi-včasih totalni nonses…
Ampak napišem, pokljucamo… pa je.
Ma tudi pri meni (bom odkrita kot vedno) je en tak čuden občutek glede naše gmajnice,pisanja v njej,glede tega kdo se oglaša…in predvsem kolikokrat.Resnično, že nekaj časa vlada zatišje…Zakaj tako… si lahko razlaga vsak po svoje.
Res je dragi moji,da ima vsak svoj križ,ki ga nosi skozi živlenje..in ga bo še nosil naprej…Ti križi pa niso vsi enako težki.Pridejo trenutki,ko enostano res zaradi njih skoraj pokleknemo na kolena…In takrat si človek reče uhh Dobro da imam prijatelje….
Nikoli ne ocenjujem kakšna je tema oz.ali je napisano sploh vredno odgovora..NIKOLI….Včasih pašejo tiste tanajbolj odštekane…spet drugič resen pogovor…
Dragi moji vsak zase ve,po kakšnjem ključu smo se dobili,spoznali,tako tesno povezali…
Zase lahko rečem,da je ta vez z vami zelo močna.Vse kar sem zmogla z vašo pomočjo..vse kar sem videla in začela gledati z odprtimi očmi..vse to in še več…..mi je uspelo samo z vami.Zato vas ne dam! Pa naj bo karkoli…..
Marsikaj kljub temu da tega ne veste..sem mogla tudi dol požreti,pretrpeti…a kaj je to v primerjavi s tem kar mi dajete..Nič! Vem in poznam tudi ostale,ki so šli po podobni poti samostojnosti…da so dosegli to kar imajo sedaj….In še in še bi lahko pisala.Nevem kolko me v tem razumete…
Če grem dalje je potrebno vedeti in pogledati dejstvo,da se nekateri oglašamo izključno od doma.če si doma nebi vzeli čez dan nekaj minut od 24 ur dnevno ali pa tistih nočnih pred spanjem..potem se sploh nebi javljali…Spet drugi bi vseeno preživeli,ker se oglašajo izključno iz službe…
No pa jaz ne želim vzbujati kakšnega občutka nelagodja ali vesti okoli tega….
Vsak ve zase…res pa je,da smo vsi skupaj le ena celota..vsi skupaj smo krtjavendan……
ne mi zamerit a fejst pogrešam tiste stare čase tu gori..vse tiste prijatelje s katerimi smo vsakodnevno ga biksali,se smejali in tudi skupaj jokali…Močno pogrešam……
Že večkrat sem napisala,da tistega umirjenega živlenja nimam,nimam časa na pretek…ni tistega dolgčasa…..a vseeno sem tu z vami!
Tudi sama imam 2 otroka..enega majhnega s katerim je ogromno dela in eno veliko punco,ki je skoraj že dama a tudi ona me porebuje…Da o vsem drugem niti ne govorim,pa čeprav kot se reče vse vogle v hiši podpiram jaz…in tudi dejstvo da za vse stvari skrbim sama,..sem tu z vami…In ostala bom!!Pa zaradi tega niti nisem slaba mama,ne slaba gospodinja…ne slaba žena….Kako je natrpan moj urnik čez dan…da niti ne omenjam…a tu sem z vami….
Za konec pa samo še nekaj kar me močno muči…Dejstvo da se nikakor ne moremo dogovoriti in pridet skupaj glede srečanja…Tistega sproščenega,ko te nihče ne preganja zarad ure..ko se pogovoriš,nasmeješ…poveseliš skupaj s svojimi prijatelji….
En večer,zaradi katerega ne bo nihče trpel…En večer v celem letu….No očitno je to za nas preveč težko….Tisto srečanje v slogu 17.11.leta 2001 je bilo zame nepozabno….in v takšen slogu bi ga bilo potrebno spet obnoviti..ampak z vsemi!!Kaj naj rečem še naprej…mogoče samo eno misel oz tudi ostavek iz pesmi,katere besedilo je tako resnično….
Za prijatelje,si je treba čas vzet…
Se poveselit in z njimi včasih potrpet…
Nalijmo brz s slastjo dokler ……
saj za prijatelje je dobro le najboljše…
Prijateljstvo je treba negovat,če ne razpade……
Grem od začetka po muci.
Ja, tudi to tuki je life Saško ! En del lifea , ki ni izmišljotina marveč realnost na drugi način. Ker se poznamo “in life ” zato smo toliko bolj občutljivi , drug do drugega ,sicer bi jaz rekla , ma kaj mi mar tale virtualen klepet..
nadalje.
strinjam se z muco in obenem razhajam z tvojim mnenjem Saško. Če imaš prijatelje /a , ga boš iskal tudi ko si žalosten, sam obupan , sklonjen pod težo križa , ki ga nosiš . Zato tudi poleg ostalega ,so prijatelji ..in zanj boš našel tistih pet minut …
( ma ne me zdaj brat osebno in mislit , da sem preveč z srcem tuki ) Je to le moje mnenje , ki je v meni in si tako razlagam prijateljstvo. Kot vsako stvar , je tudi to potrebno negovati . Nekaj narediti zanj …brez nič ni nič…ali drugače čič…ne da nič…
Muca , jaz te razumem kako je z dnevno obremenjenostjo doma. Tudi sama imam vse narejeno, pa še tule visim..ampak volja je tisto , samo volja, pa mi ni treba zdaj solit pameti , da ni mogoče najti pet minut…res ne , ne me več solit .
ja, vsak sam se bo odločal koliko bo prispeval k temu tuki gor !
Muuuuuuuuuuuucaaaaaaaaaaaaa!
Muuuuuuuuuuuuucccccccccaaaaaa!
Oh, saj vem, marsikdo, ki naju bo sedaj bral, bo dejal: babe, doma jim nekaj majka, pa se obešajo na nas! Doma nimajo vse pošlihtano, pa se lepijo sem gor. Pismo rosno, pa to ni res!
NI IN NIKOLI NE BO RES ! Res je lahko, da čutimo eno potrebo biti z ostalimi, s katerimi smo se našli, res je, da kakšna malenkost tudi doma zmanjka, meni osebno je danes zjuraj zmanjkalo potrpljenja, ker je mož odprl novo zobno pasto, pa je v prejšnji tubi še za tri jutra za oba za umit zobe. Pa je škatlico papirnato pustil kar na oknu, staro tubo v lončku češ, pa naj se ona matra z njo!!!! Mislim, ej, tu mač! Včasih res popustijo živci. Zakaj se prilagajati in slabo pobirati samo eden od partnerjev, zakaj?? Osemnjst let eno in isto in na osmega februarja 2003 poči!!! Ja, poči! In zato sem srečna, ker imam vas, da mi olajšate to težavo, to “pokanje” po šivih. In zato sem srečna, ker lahko nekomu potožim to “kruto malenkost” in bo takoj bolje, raje, kot da si uničim razmerje, ki ga imam zaradi (po njegovem) tako nepomembne “malenkosti”, ki je malekost že sedemnajst let!!!
In vem, da se bom nekomu od vas zazdela tudi malo pritegnjnega in zrela za v hotel brez zvezdic, ker sem tako navezana na vas. Ni me sram priznati: RES SEM NAVEZANA NA VAS, RES! Ampak, prijatelji, za to ste vi sami krivi, ker ste ljudje, na katere se človek mimogrede in lahko naveže! NIsem pijavka, da bi komu kri pila, ne, ne, ampak – imam vas rada. In nisem nekdo, ki reče: “Pa kaj, saj nisem s popkovino privezan nanje, saj nisem od njih odvisen, saj nisem …….!!!” Vse to je čista resnica, bemtiš in povrhu vsega sem jaz doma še v teh “prek…..ih” govcih, odročnih, stran od ……… in bi človek dejal, da mi manjka poleg dedca čisto in popolnoma vse! Jok, brate, odpade, manjkate mi samo prijatelji! Nihče drug, noben ljubimec, noben lllllllllllllllllllllllllll in nobena ženska, ki se ima za mojo prijateljico!!! Ne, manjkate mi vi, ki ste mi res prijatleji !!!! Zato moje blesavo razmišljanje, zato moje blesavo stokanje in zato moj blesavi “real life”, kot pravi naš ljubi Sašk, ki ga razumem. In vem, da tudi on razume mene. Kur….c pa zaljubljenost in evforija v ta forum. To je čista resnica vse, kar pravi, samo morda zgolj in le zanj in za vas, ki prihajate do tridestih in do petintridesetih, ki imate male fantke in deklice doma!!! Jaz imam najstnico in prav zato in tudi zato vas potrebujem. Imam težave, imam tisoč in en problem, velik, zame težko rešljiv, kdaj pa kdaj celo po moji neumni pameti nerešljiv, a ker vem, komu in kje in kdaj in kako lahko potožim, se reši, tudi ta problem se reši! Ko vam nekaj malega napišem, nekaj, kar izhaja iz moje duše, iz moje bolečine, mi je bolečina manjša in ko odhajam domov, imam tudi že rešitev na dlani!!!! Zato – HVALA VAM, KER STE IN KER STE TUKAJ IN ZDAJ, KO VAS POTREBUJEM.
O tem sem razmišljala, pa ne znam drugače kot tako, kot sem. In ne znam drugače povedati, kot tako, bolj na dolgo. Lahko bi le v dveh stavkih, pa me ne bi razumeli. Lahko bi ….. pa ne bi bilo to, kar čutim, lahko bi… pa bi me ošacali za neprištevno ….. lahko bi, pa bi ………. in tako dalje in tako naprej.
Zato tudi razumem marsikaterega od nas tu gori, ki se je “nalimal” in “zalimal”, ker mu je to kdaj pa kdaj res rešilna bitka, rešilna slamica v trenutkih, ko bi segel po tem, kar nam je dano – po lepoti bivanja in življenja, iz golega obupa! Zato razumem marsikatero od nas žensk, ki si resnično polnimo baterije tu gori, ki se najdemo tukaj in s solzami v očeh pišemo druga drugi; norčije, traparije, norosti, veselost kdaj pa kdja izžareva to naše pisanje, to naše norenje in zajebancija in poleg vsega še piksna pira in kaj vem česa še. Za ekranom pa obraz, oblit s solzami! Zato potreubjemo nekaj, kamor izpišemo nekaj našega srca in nekaj naše duše, zato, da vikendi kdaj pa kdaj niso tako hudičevo dolgi, zato, da se kdaj pa kdaj počutimo manj osamljeni, kot v resnici smo, zato …….. ker smo prenekateri že nekaj izzživeli v tem življenju in ne najdemo več prave poti … zato, bemtiš, ker se imamo radi in ker vemo, da so še drugi, ki občutijo podbno in nas in mi njih potrebujemo!
Opravičujem se vsem za ta izliv čustev, ampak, če hočem povedati, kar mi leži na srcu, pač moram. Ker le tako povem to, kar čutim. Jezi me sprenevedanje, jezi me nekaj, čemur ne znam in ne morem ali pa celo ne smem dati imena, da koga ne užalim. Jezi me tisto tiho sprenevedanje in tisto tiho odmikanje od nečesa, kar človeku ni ravno povšeči, pa se samo odmakne in ne pove, kaj ga jezi. Jeza se v njem kopiči in ga dela nepristopnega.
In jezi me prefinjenost in pisanje o samo lepem, jezi me to, ker se velikokrat poslužim tudi sama te “krute” prefinjenosti zato, ker mislim, da drugim naredim lepši dan, pa za par uric tudi sama zaživim tako lepo in spokojno in vesela, češ, pa sem naredila eno dobro delo, pa sem nekoga morda celo razveselila …….. pih, pa taka finost! Pih pa finost v belih rokavicah in pelcu. Raje sem to, kar sem in kar ne morem biti vedno, kot nekaj, kar nisem. Danes sem jezna ženska, žalostna žena, otožna mati, ženska, ki nekaj potrebuje … ne dedca, ne ljubimca, ampak besedo ali dve topline ….. in vem, kje bom to našla. Doma gotovo ne, ker me nihče ne bo poslušal, ker bom spet v vsakdanjih opravilih, v cunjah, v prahu …….. in kaj vem čemu še. Našla bom tukaj, pri muci, pri zajčku, pri Niobi …… zato sem tukaj. Vem, da sem egoistična in sebična, ker me zdaj tako skrbi, da bo tom ta forum izgubila …… sem pa! In kaj zato ???
Vsi smo egoisti, ko gre za nas same, čisto in popolnoma vsi. Radi delimo dobro in slabo, kaj radi o tem govorimo, še raje pišemo. A kdo izmed nas je tak egoist, če ne bi imeli tega foruma, da bi se klicarili po moibjih in razlagali naše težave in klepetali s svojimi “prijatleji”??? Jaz si ne upam poklicati (morda z eno ali dvema izjemama!), ampak zgolj za klepet, prijeten, prijateljski. Drugače nimam obraza, da bi koga doma maltretirala s svojimi problemi, resnično nimam obraza. Prijatelji gor ali dol, ne morem. Tukaj gori pa lahko izpišem ves žolč, vso jezo, vse nabrane tegobe. Naj mi tisti dve moji ljubi in dobri ženski, s katerim govorim po mobiju tudi norosti ob teh napisanih besedah oprostita, resnično oprostita, ker sta iz tega mojega “govna” izvzeti. Njima upam povedati vse, le poklicait ju je težje!!!
In srečanje – oja, srečanje! Iluzija – ker ga pač ne potrebujemo več. Ampak, kar se mene tiče, se pač dobimo, tisti, ki to res želimo. Jaz pridem, pa pokličem! Pa smo tam, kjer želimo biti.
PRIJATLEJI – BOG VAM POLONČKAJ ZA VSE!
PRIMOŽ – HVALA TI, ISKRENA HVALA ZA TA FORUM ! DOKLER BO, BOM NA NJEM IZRAŽALA VSE, KAR ME DOLETI!
Pismo rosno, kaj mi je odleglo, res mi je!
In zdaj se, bogme da res, zajček in muca,
smejim ……. res se smejim in solzne oči imam……..
čisto in zares!
Solzavost me je obšal iz kdo ve kakšnih razlogov, morda bosta vedeli vidve, smeh pa zato, ker sem pravkar ugledala vajina obraza, ko sta našli tako dolg in ihtav post in ker sta si edino vedve lahko zamislili, kako je nastajal pod mojimi prsti …………
Rada vaju imam, obe! Zelo! In mojo zlato NIobči in svetlo Severnico !!!!
In vse ostale, kolikor se mi pustijo radi imeti!
Mariči !
Saško te razume…v popolnost te razume, verjemi mi.
Vendar je mogoče ravno ta…različnost življenj in razmer vsakega ki sem vstopa…neko zagotovilo…enkrat za evforijo in letenje…drugič pa za razhajanja in nerazumevanje.
Verjemi, da je vse, kar sme ti napisal tudi res tako.
Meni pač zaenkrat domače razmere nudijo zatočišče, varnost in pobeg.
Nekomu drugemu to pomeni forum. Meni tudi forum pomeni pobeg…ampak pred službo in tamkajnjimi pritiski. In ko zaprem vrata poslovalnice…na nek načim pustim tam za sabo tudi forum.
Upam, da me razumeš, kaj hočem povedat.
Zato ta naša enkrat trenja, drugič hecanja, enkrat dolčas, drugič bi ne šel najraj niti scat, kakor se mi meša od postov…vse to je odraz in prenost naših počutij sem na forum.
Zato sem napisal ZA FORUM…that’s life…TO JE ŽIVLJENJE torej…..ne pa da to ni real life. Ravno obratno in to je moj point. Tudi to je lajf.
Kaj počnem zdej tu :))))))))))))))))))))9
Tončija Sopranovga sem buljil…tudi dans ni nobenga poču…je pa na koncu sedel ob bolani kobilici….pa ena kozica mu je delala družbo…tako, domače sem se počutil, he he…
Bay bay…se beremo kej v sredo.
Ja, Sašk, tudi jaz sem gledala Tončija …….
je imel skrb za kobilico, kajne ………… tisto,
kar je priblebetalo k njima, tista pisana živalica
pa je meni bolj sličila na ovčico, kot na kozico,
he, he, he!