Da spet malo potežim s svojimi problemi .
Veste , da sem precej manjkala , ker sem bila doma z mojo M.To pomeni , da je zamudila veliko pouka , razlag in vaj. Sicer smo vse vestno prepisali , nekaj smo se celo učili (kolikor je reva zmogla , ampak moram poudariti , da je bilo bolj bedno )
No , zdaj pa se bliža konferenca in učitelji rabijo ocene. Z vseh strani jo bombardirajo s spraševanji in testi , reva je pa s počutjem čisto na tleh in se sicer uči in uči , ampak od tega je bolj malo rezultatov. Že več kot mesec jo muči slaba koncentracija in občasno motnje spomina. To pa je , jasno , pogubno za ocene.
Primer : včeraj sva PONAVLJALI družbo (kar pomeni , da naj bi jo že znala , ker sva se jo že precej učili) no , pa sem ji vsaj petnajstkrat povedala , da “zemeljska skorja razpoka in se zato premakne” – seveda šestindvajsetič ni NITI PRIBLIŽNO znala ponoviti teh par besed.
Danes bo vprašana. Se bojim , kakšna ocena bo padla. Če bo slaba , jo bo to tako potrlo , da bo spet za nekaj časa izgubila voljo .

Kar vas želim vprašati , je sledeče – naj jo začnem spet vlačiti okoli raznih psihologov , defektologov ipd ( pred letom je bilo to zelo priporočano s strani nevrologa , zdaj pa meni , da ji to bolj škodi kot koristi , da bi jo morali pustiti nekaj časa v miru , da se malo umiri in pozabi )
Kaj zdaj – naj ji skušam pomagati tako , da bi jo morda le kdo naučil kake finte , kako se da lažje in s čim manj truda in izgubljanja časa zapomniti učno snov.
Ali naj jo pustim pri miru in se sprijaznimo s slabimi ocenami. Ampak s temi se ONA ne more sprijazniti , ker ve , da je v normalnih pogojih sposobna doseči petice, dvojk se pa sramuje.

Veliko vas je in več ljudi več ve .
Kaj bi na mojem mestu naredili vi ?

Nikita je pasje utujena , telesno predvsem pa duševno … pomagal bi ji kak srečen dan na snegu … ali pa spati , spati , pozabiti ….

Joj Niki kako te razumem. Kaj pa pravi M. na to? A bi si ona pustila pomagat od nekoga drugega, da ji pove finte za izboljšanje spomina? Vsekakor jaz mislim, da je dovolj velika, da se o tem odloči. In če so ji ocene (za katere ve, da zdaj niso realne) tako pomembne, potem je treba poiskati pomoč. Če povem po pravici, ne vem čigavo. Pri poizvedovanju za K. sem slišala, da je v centru Soča veliko strokovnjakov, ki se s tem ukvarjajo. In, če jo bo rabila, bo tja tudi šla. Za otroke pa res ne vem. Bom poskusla kaj zvrtat.
Sej vem, da je hudo,ampak dej, glavo pokonci, sonček v srce in gremo dalje!
L.

No , lani , ko so strokovnjaki trdili , da nujno rabi pomoč , so nas napotili k psihologinji in defektologinji. Ta , slednja , naj bi ji pomagala izboljšati koncentracijo in mnemotehniko. Ampak , potem so se začele počitnice , takrat vlada mrtva sezona , letos pa je zdravnica spremenila mnenje in trdi , da moramo M. pustiti, da na vse skupaj malo pozabi in živeti tako , kot da ji nič ni.
Žal ravno tisti , ki naj bi vedeli , nimajo trnega in enotnega , predvsem pa ne stalnega mnenja.

Ja , M. ocene pomenijo precej zato , ker jo prizadene , če se otroci iz nje norčujejo , da si oan itak nič ne zapomni , da je tako počasna in da je , pomisli , tupa. Z dobrimi ocenami tako dokazuje njim IN SEBI , da ni tako . Po vsem , kar je prestala , ima zelo nizko samopodobo , midva z očitom pa nisva strokovnjaka , ki bi vedela , kako naj to rešiva. Samo neskončna ljubezen očitno ni dovolj !

Nikita si tako poleg vsega očita še nepotrpežljivost , ker ji včasih RES poči film

Predvsem , je ne bi vodila nikamor več . Ne ta trenutek, ne ta hip , ne glede na situacijo . ( psiholog, defektolog ) Utrujena od pregledov, preiskav, si verjetno želi malo miru . Mislim tudi, da je najmanj kar si trenutno želi , da ji nekdo čeprav iz strokovne plati upravičeno, vsiljuje svoj naučen model razmišljanja kako na bi bilo prav da se uči itd…
Naj se M. odpočije, naj si telo samo nabere novih moči ob miru, razumevanju in toplini ki jo ima doma.
Tudi odrasli se včasih težko skoncentriramo , še posebej, če se slabo počutimo, ali nas pestijo težave. Tudi z M. je tako. Kljub temu, da je njeno stanje posledično pogojeno z jemanjem zdravil menim , da se bo zadeva izboljšala.
Prihajajo prazniki, šole ne bo….Doma naj se v zraku ne čuti vaša skrb, popestrite si dneve z kratkimi potepanji v naravo, saj veš kaj jo recimo sprosti..
Ta trenutek, pa naj se ne ozira na ocene. Zdaj bo morda kakšna na ” dol “, ampak vedno ne bo tako . Saj je že bilo, pa se je potem popravilo anede ?
Poskusite tako z relaksacijo doma, za obisk terapevtov je še vedno čas..
Takole mislim jaz, ni nujno da je prav , ni pa narobe !

Evo , hvala , vidiš tole je tudi moje mnenje.
Sem pa na trenutke v dvomih , ker se bojim , da ji škodim. Zato tusi sprašujem , kaj bi naredili na mojem mestu drugi.
Včasih je res težko oceniti , kaj je boljše, še posebej , če niti strokovnjaki nimajo o tem trdnega mnenja.

Niki zajčku zelo zaupa , ja

Jaz ti še ne morem svetovati. Mogoče čez par let, ko bom jaz v tem. Vsekakor se strinjam z zajčkom. Ne ji vsiljevat teh specialistov zdaj pred prazniki. Uživajte z njim, imejte se fajn. stvari se bodo popravile. Sploh pa zato, ker se zaveda slabih ocen. In to je že ena pot k uspehu. Pa srečno

Kaj pa novoletne počitnice na kakšni kmetiji? Glede na to, da ima rada konje? Mogoče bi ji svež zrak in zunanje aktivnosti tudi pomagale. Takšna sprostitev bi tudi mami pomagala, a ne de? Ne očitaj si , da si nepotrpežljiva. Imaš vso pravico, da ti včasih poči film. Stvar traja že dolgo, predolgo in v želji, da bi bilo čimprej konec…

Neki pa ne razumem. In to je starše, ki ne znajo svoje otroke vzgojiti tako, da razumejo tudi drugačne. Mislim, da otroci rečejo, da je nekdo tup samo zato, ker ima zdravstvene probleme… Halooo, mislim, da imajo njihovi starši resne “zdravstvene probleme”. A tudi učitelje ne strese ob taki pripombi?!?

Čuj , moj otrok ima stalno bolezen in občasne težave v šoli so posledica te bolezni.
Tu se pa samo po sebi , brez ustrezne strokovne pomoči ne bo s časom nič uredilo.
Seveda se zaveda občasnih slabih ocen , saj je sicer nadpovprečno inteligentna , zato jo neuspeh tudi tako prizadene . Ocene pa zgledajo nekako takole : 5 , 2 , 4 , 3 , spet 5 , celo 1 – kar pa ne kaže na kampanjsko učenje , pač pa na težave , v njenem primeru so zdravstvene.

Tako. Samo pa sebi pa se ne uredi NIČ.

Tako, draga Nikita, tudi sama sem pasje, ampak res pasje utrujena. Komaj se vlačim, komajda, res. Nimam volje, nimam nobene želje več, nimam v tem hipu tistega, česar bi se z obema rokama oprijela. Morda je to zapoznela reakcija na napore, ki sem jih zadnje čase vlagala v svoj način življenja, kajti tudi sama imam take težave in take probleme, da se z reševanjem le-teh ne premaknem niti za ped. In to je tisto, kar me ubija. Ampak, če me ne bo ubilo, me bo pač okrepilo…….. nekaj zagotovo bo iz vsega tega!

Zdaj pa k tvojemu problemu. Ob vsem, kar si povedala, sem se najprej vprašala: kje je zdaj problem. V Maški? Tako boš dejala ti, kot mama, skrbna mama in kot obupana ženska, ki je od vsega že tako utrujena, da ji zmanjkuje volje. Ali v njenem hudem strahu? Da, problem je najbrž res v tebi in v Maški. Menim, da bi vam vsem skupaj koristilo temeljito razčistiti, kaj komu od vas v resnici pomeni dvojka, kaj štirica, kje in kdaj je dobrodošla petica in zakaj je med ocenami tudi enica !! In najbrž rabi Maška eno stoodstotno zagotovilo, pa ne, da ne bi bila prepričana v to, da ste ji to že dali, ampak morda ne bilo odveč to ponavljati v nedogled, da vam je pomembna ona in ne njene ocene, da se ji to nekam “vsede”. Lahko da Maška ne more sebi odpustiti slabe ocene zato, ker živi v okolju, kjer take ocene niso “zvezda stalnica”, ker je vaša starejša hči bolj blesteča, ker ste vi sami na “stopnici” in na “položaju”, pri katerih se to “ne spodobi”. Nikar me ne razumi narobe, draga Nikita, lahko se te misli pletejo seveda tudi po Maškini glavi nekje v podzavesti… Ne rečem dvakrat, da ima morda dekle neprijeten občutek, da je glede na svojo bolezen, ki ji onemogoča marsikatero aktivnost, “udarjena” še na uspehu, kar je seveda brez nadaljnjega težko breme za tako mlada in mala ramena!

Psihologi ??? Mislim in sem malodane v to tudi prepričana, da ga ni boljšega psihologa, kot je družina: mati, oče, sestra, bratje. V družini je začetek in konec vsega, po mojem skromnem mišljenju. Kateri psiholog pozna vas in vašo družino, kateremu psihologu vi poveste čisto, ampak res čisto in popolnoma vse?? Ste sami pred katerim od teh psihologov in psihiatrov tako odprti, kot ste drug pred drugim?

Ne vem, zakaj se mi tako dozdeva, ampak dozdeva se mi vseeno, lahko mi boš to tudi zamerila, draga Nikita, ampak bom prav na ta riziko iznesla to svoje mnenje. Dozdeva se mi namreč, da se Maška sama v sebi boji ponovnih razočaranja, ampak morda ne toliko zaradi sebe, kot zaradi vseh ostalih, ki živite in delate z njo, se zanjo trudite, ker ona to vidi in občuti, koliko vsega vlagate v njeno dobro počutje. Morda se boji razočarati vas, družino, prijatelje, znance???

In nenazadnje, kaj je dvojka v primerjavi z nasmehom na njenem licu? Ste ji to v stanju dopovedati, ji je moč to dopovedati in predočiti, kateri so tisti predmeti, kjer ni nujno, da blesti? Kaj je petica v zvezku ali redovalnici, ob pogledu na njene solzne oči in strah v njenem malem srcu in ko to vidiš, tvoja duša trpi in joka?? Dekle je dovolj brihtno, da bo razred izdelalo, ali s peticami ali s trojkami ali s štiricami ali z dvojko v kakšnem predmetu, to pa ………. ne vem no, morda je dekle že tako globoko v tem strahu nad razočaranji, da ko pridejo, so ji za lastno trpinčenje morda še dobrodošla? Vem, kaj sem ta hip napisala, vem in se globoko zavedam, da morda s temi izpisanimi besedami lahko globoko prizadenem tebe in delam krivico Maški, ampak … ali morda le ne obstoji možnost, da je morda kdaj pa kdaj tako “trpinčenje samega sebe” celo dobrodošlo, da se človek nekako opraviči pred svojo takoimenovano “nesposobnostjo”, ko mu nekaj v nekem trenutku ne gre od rok in se potiho začne sam sebe prepričevati, da tega ne zmore, ker je “nesposoben” ……? Vam je kdaj psiholog tudi kaj takega povedal?

Pregrešne so moje misli, vem, predvsem zato, ker nisem noben psiholog, dejstvo pa je, da po vseh obiskih, ki ste jih z Maško okrog takih in podobnih ljudi že naredili, niste izvedeli nič posebno novega, niste dobili nobenih novih napotkov, navodil, priporočil….kajne? Mar to ne pove samo po sebi dovolj? Zakaj bi spet utrujala svojo deklico in jo vozila od Poncija do Pilata za to, da boste imeli vi sami tisti občutek, da ste pač naredili vse, kar je bilo možno narediti in da vam bo ta občutek v uteho? Saj vseeno naredite popolnoma vse, v to ni nobenega dvoma, ali vozite Maško še kam ali ne. Če dekle ve, da ji stojite ob strani, da ste z njo v dobrem in slabem, da ne bo jeze v vas, če ne bo ravno blestela na vseh področjih, morda lahko na ta način razbremeni še sebe in se spravi ven iz “lastne stiske”? Kdo bi vedel, res, le kdo bi vedel?

Veš, draga Nikita, kaj bi jaz rada naredila za tvojo Maško? Vzela bi jo k sebi, za štirinajst dni, da bi samo malo spremenila okolje, da bi samo malo pozabila in na šolo in na bolezen, da bi z menoj hodila v gmajno, videla življenje narave, prebujanje vsega, kar leze in gre in …….. morda, morda bi preusmerila svoje razmišljaje na trenutek, ki ji je dan, ne na včeraj, prejšnji dan, predprejšnji dan in na strahu poln jutrišnji dan …… Oprosti, ne morem povedati vsega, kar bi si želela, še kar sem povedala, se bojim, da boš napačno razumela in da boš jezna na moje razmišljanje. Ampak, v sili še hudič muhe žre, pravijo!

Bog, kako hudo mi je, res mi je hudo. Kako rada bi vaju obe zdaj objela, stisnila k sebi, kako rada bi vama ponudila toplo zavetje domačnosti kmečke peči, gledanja ven skozi okno v padajoče snežinke, kako rada bi vama ponudila ta hip čisto in samo vonj po pravkar pečenem kruhu in toplem kakavu ………. kako rada bi ……….

Ne me kregat, nisem nič slabega mislil. Ampak že to je veliko, da se zave slabih ocen. Moja sestra npr. se jih ni, pa čeprav so bile same slabe ocene. Zaradi tega sem to napisal. Glede na razliko med mojo sestro in tvojo punco.

zajček lima Nikici cmoka !!!!!!!

Hja , otroci svojo hudobijo navadno stresajo naskrivaj.
Moram pa povedati , da M. ne želi , da bi razlagali okoli , kaj je z njo. Pravi , da bi se počutila drugačna. Sama veš , da je za otroke (še posebej , ko vstopajo v puberteto) zelo pomembno , da ne izstopajo , da se zlijejo z vrstniki.

Ma ja , saj nekako furamo , ampak tale borba z ocenami pa postaja zmeraj bolj naporna. Namreč – skrbi me za M. prihodnost. Kakšne možnosti bo imela na srednji šoli , če se tole ne bo uredilo ?!

Nikita, mogoče bi bilo dobro včasih pustiti času čas, ne vem, nekako se mi zdi da nekega univerzalnega pravila ni.
Vsak otrok je popolnoma sam svoj svet in hvala bogu da je to tako.

Neko poletje sem pomagala “hendikepiranim” otrokom; ko sem vprašala
“vzgojitelja” kako naj jim se pravzaprav približam, se je le nasmehnil in dejal, tako kot bi se kateremukoli otroku.

Danes dobro vem kako zelo prav je imel. S tem da nekoga zavijamo v vato mu delamo prej ko ne medvedjo uslugo.

Odrasli smo tisti ki ne sprejmemo, ki vcepimo marsikaj svojim otrokom…
Tudi pričakovanja, takšna ali drugačna. Zavestna ali podzavestna.
Pričakovanja,ki hlepijo po priznanju bodisi okolice, šole, profesije….

Menim da bo M. veliko lažje ko bo nekega dne lahko sprejela določene posledice (npr. slabše ocene) kot pač le “zoprno” posledico bolezni nikakor pa ne kot rezultat njenih sposobnosti. Pri tem ji lahko pomagate najbolj njeni najbljižji. S tem da krepite njeno samozavest in razvijate pozitivno samopodobo in ji pomagate da bo sprejela svojo bolezen kot dejstvo, saj se bo le tako lahko njej tudi uspešno zoperstavila.

Mislim draga Nikita da je glavno razumevanje in ljubezen, vse ostalo je postranskega pomena.

Zato kar korajžno naprej
S.O.S.

Vem, da idealiziram in upam, da so ljudje bolj strpni. Mogoče pa bi bilo vseeno bolje, da bi VSI (tudi starši) vedeli, da lahko to doleti kogarkoli (ne da jim želi, daleč od tega) in kadarkoli in kako bi se oni počutili ob tem, ko bi jih “prijatelji” obrnili hrbet, se jim posmehovali, odrekli še tisto zadnje samospoštovanje, ki ti ostane po taki kalvariji. Mislim, da rabiš neki takega (sem pobrskala po starih postih, pa si preberi):

Ljuba Rebeka .
Sama sem se znašla v podobni situaciji pred skoraj dvema letoma.
19.septembra bo točno dve leti , kaar so moji 9-letni hčerki odstranili možganski tumor.
Vem , kaj prestaja družina ( ne samo na smrt prestrašeni starši ) , vsa družina , tudi sestre (imam še eno , starejšo hčerko ) ko se znajde pred diagnozo “morebitni rak” – ker vemo , kaj v končni fazi to pomeni !
Vem , kaj vas še čaka . Vem pa tudi , kako neskončna hvaležnost , kakšna sreča nad življenjem dobesedno preplavi človeka , ko izve , da le ni vse tako hudo kot je kazalo sprva. Čeprav , veš , tudi operacija nikakor ni lahka , okrevanje je težko , človek po vsem prestanem ni več isti , potrebno je silno potrpljenje , volja in upanje !
Ampak , ko vidiš ljubljeno bitje , ko se ti po prihodu iz operacijske dvorane nasmehne in dahne “mami” …veš , da bo še vse dobro , da te je prekletsvo samo oplazilo in da BOG obstaja !

No , nekaj bi ti le položila na srce. Tvoja sestra bo potrebovala veliko nege , ljubezni , razumevanja in potrpljenja – saj boste sproti videli. Najbolj od vsega pa bo potrebovala ob sebi svojo družino. Razumi jo , spodbujaj jo in imej jo rada – ampak to ji tudi velikokrat POVEJ !

Verejemi , velikokrat vas bom imela v mislih ! Če ti ne bo odveč , sporoči , kako bo šlo . Če pa vas kaj zanima , vprašaj – moj mail je objavljen !

Vsem vam , še posebej pa tvoji sestri želim veliko veliko sreče in poguma !
Andrejka

Hotela sem te samo spomnit, kaj je tisto najbolj pomembno.

No , mogoče se je res komu pritaknilo tudi tako razmišljanje , da smo mi starši tisti , ki od otroka preveč pričakujemo , smo preambiciozni , jo silimo v nekaj , kar ne zmore.
Res je , da si za naši deklici želimo čim boljšo izobrazbo , pač zato , ker dandanašnji pri iskanju dobre službe vedno več šteje čim višja izobrazba. Dobra služba pa pomeni brezskrbno prihodnost. Nič nimam proti poklicem kot so frizerka , kozmetičarka ipd. , nasprotno , spoštujem prav vse poklice , vendar pa to niso poklici , za katere bi želela , da jih imajo moje hčere. Predvsem zradi tega , ker si ONE ne želijo postati ne frizerke , ne recimo prodajalke , da ne govorim o tem , kako so ti poklici težki !
VENDAR: želela bi nekaj še prav posebej pudariti.
Tisti trenutek , ko sva slišala , da najina punčka ni obsojena, nama ni bilo nič več drugega mar ! Vse ostalo – denar , izobrazba , položaj , bla , bla …. je postalo tako postranskega pomena , da to lahko razume le tisti , ki poskusi.
Seveda , denar je pomemben – zato pa naš oči cele dneva dela , ker življenje , ki smo ga prisiljeni živeti , zahteva kar nekaj denarja (saj veste , zdravje NI zastonj).
Smo pa V CELOTI in že pred časom opravili s tem , da bi od M. pričakovali same dobre ocene. Nasprotno. Ko prinese domov kako slabšo ( po njenih merilih) , se potrudimo , da jo potolažimo in ji zagotovimo , da ime vse možnosti , da to oceno popravi. Da je popolnoma vseeno , kakšen bo njen uspeh , ker njo ocenjujemo po delu , ki ga vloži, ne pa po teh varljivih zunanjih rezultatih , ki so posledica njenega trenutnega počutja.

Veš , vsa žalost je v tem , da so M. že velikokrat testirali in vedno se je pokazalo , da je nadpovprečno inteligentna , kar sama v obdobjih , ko nima težav , tudi z lahkoto dokaže z ocenami in vsem svojim vedenjem , ko hodi v knjižnico in si sposoja vsemogoče knjige o arheologiji , zgodovini ipd. in sanjari , da bo postala arheologinja. Vidiš , to je njena velika želja , to so NJENA pričakovanja in načrti za bodočnost.
Potem pa pridejo slaba obdobja in vsa prizadevanja , vse učenje , ves trud prav nič ne pomaga. Njeni možgani pač ne zmorejo delovati tako kot možgani zdravih otrok – uprejo se , v kritičnih trenutkih odreagirajo z napadom , z absenco , z nezmžnostjo si zapomniti par podatkov , povezati par logičinih sklepov , za enostavne miselne operacije porabi dvakrat več časa kot ostali otroci ( testi pa so časovno omejeni , ne ) – in slaba ocena je tu.
ONA SAMA se še predobro zaveda , kaj je z njo narobe. In upa , da imajo zdravniki prav , ko napovedujejo , da se bo po puberteti bolezen umirila.
Ampak – ali ne bo takrat že prepozno za njene sanje ?
Želi si v šolo , želi si znanja , ogromno stvari jo zanima …. vendar se ji dogaja , da iz obdobij največje volje in moči v trenutku pade v obdobje slabosti , no , vseh tistih težav pač. To pa močno najeda tudi njeno čustveno stabilnost in samozaupanje.

Ja , Marija , v nečem imaš pa prav. Uboga punčka se obremenjuje z očitki , da “se ni rodila v redu” , da nam pomeni razočaranje.
Ne veš , kako boli , ko mi kaj takega reče , sama na robu obupa.
In ji ne moremo dopovedati , kak ponos in sreča nam je !!! Da nam jo je Bog poslal , da se naučimo , kaj je ljubezen , kaj je potrpežljivost , kaj je drobna sreča vsakdanjika , kakšno veliko darilo je že to , da sploh živi ! Da jo poznamo !
Da je naše sonce !
Veš Marija , vseeno mi je , kaj bo postala ! Zaradi mene je vseeno . Zaradi nje pa ni. Hotela bi ji omogočiti , da uresniči svoje sanje.
Zato pa se ukvarjam s tem , da na vse konce in kraje sprašujem in iščem pomoč. Ker vem , da obstajajo strokovnjaki , ki nas lahko naučijo pravilnega učenja in metod mnemotehnike. Samo ne vem , ali naj še malo počakam , da dogodki v njenem spominu malo zbledijo – ampak v tem primeru reskiram , da zamudim pravi trenutek, ko se ji še lahko pomaga.

Upam , da sem pojasnila.
Seveda , sem pa še preveč človeška . Zato delam napake. Ni pa me sram prositi za pomoč in nasvet.
Zato – hvala vsem , ki mi razkrivate svoje videnje našega problema. Tudi tako dobivam nove ideje in se učim.

Bala sem se, Nikita, da bo moje pisanje morda izzvenelo v prazno in kot “žalitev” in “podcenjevanje” vaših prizadevanj, pa tega nisem želela. Klikor mi le uspeva, sem hotela gledati kot “zunanji oprazovalec”, kot smo mi si tukaj gori, ki ne poznamo vaših razmer, poznamo zgolj iz tvojega pripovedovanja, ne poznamo pa M. in vseh ostalih okoliščin. Vemo, kolikokrat ste že bili z njo na vseh mogočih krajih in povsod in vemo, kako se trudite. Zdaj mi je malce žal, da sem se sploh javila… ne morem pobirati stvari nazaj, jih tudi ne želim in … kaj čem, sem štor in štor bom ostala. Vendo in povsod. Žal mi je Niki, ne bom več na to temo, ker se najbrž ne bova prav razumeli. Priznati moram, da najbrž nihče od nas do danes ni vedel, da tvoja M. prebira tako težko literaturo, da je nadpovprečno inteligentna in da so vse, kar navajaš zgolj in le NJENE želje. Človek pač pomisli na vse.

Sem človek, ki vse spodrsljaje in vse napake najprej išče pri sebi in se od jutra do večera sprašujem, ali sem res vse prav naredila, ali res nisem preveč zahtevna, ali res …… ali res ….. in prav zato je bilo moje razmišljanje morda vodilo mene same, zato mi oprosti moje pisanje. Lep pozdrav in vso srečo!

… in še vedno je vse res !
Ampak , saj vidiš – življenje gre naprej in pred nas postavlja nove zahteve. Zdaj , ko smo se rešili najhujše groze , se – jasno , ljudje smo tako narejeni – ukvarjamo z veliko manjšimi problemi in si jih slikamo kot velike 🙂

Hvala , da si me spomnila . Pa da se še malo pojokcam in opravičim – he , he , danes je tudi dan za PMS , saj sem že povedala. Zato mogoče vidim stvari bolj črne kot so :)))

Andrejka

Ma dej no , Marija :))))
Saj veš , kako cenim tvoje mnenje. Pa saj sem lepo povedala , da se učim tudi s tem , ko slišim , kaj mi imajo povedati “zunanji” opazovalci. Ker je še kako res , da ko je človek globoko potopljen v svoj problem , nekako ne zmore videti pravih razsežnosti , pač pa živi v lastnih predstavah. Sčasoma jih lahko preceni – ali podceni.

Resno mislim – hvala za tvoje mnenje !
In tudi v tem se strinjam s tabo , da je treba bistveno znižati kriterije in pričakovanja.
In tako bo vse , kar bo nad tem , samo naše veselje , ne pa naše razočaranje.
Važen je “punto di vista ” , ne :))))

Marija , bodi mi fajn , prijateljica moja!
(btw – si dobila mail ?)

Andrejka

…. mogoče bi mi pa ti s svojimi izkušnjami dala kako pametno idejo , kako , recimo , naučiti M. , da se ceni in si zaupa !

Drugič , ko se vidiva , jo pripeljem s sabo , da jo spoznaš :)))

ha,ha, mogoče pa zato, ker je baje jutri sončev mrk!! Ne sekiraj se, bomo vse prenesli, tudi tvoje toženje danes, ker vsi vemo, da je jutri nov dan in tudi sonček je že pokukal in nam boš z ogromno energijo, ki se je danes nekam skrila, zaklicala Dobro jutro ali udarila kakšno “nespodobno” temo, da se bomo lahko krohotali.

Hvala, da SI, pa čeprav danes malo GIU.

Ja , to bo najbrž zato , ker se gledam in vidim , da bom morala nehat s fritelcami in višnjevim štrudlom in čokoladnim mandulatkom , če hočem sploh še oblečt uno moje lepo novo krilce :)))

Če češ pa še mal svinjarije – evo , ni vse slabo – tele moje nove oblince bi bile najbrž všeč mojmu Šaškotu ( pa še kateremu dedcu , he , he … upam , da ježku :))) in zdej , če se jih čem znebit , bo treba več jahat :))))
… sem rekla JAHAT , na konju 😉

Niki upa , da je zdaj Becky contenta 🙂

hmmm, ne me v zadrego spravljat…
sej pravim da ni nekih univerzalnih pravil, vsi smo drugačni ne de:)

kokrkol, M. mirne duše pripelji s seboj, ker tale škrat ima rad otroke, samo
da ne boš potem čivkala če jo bova z M. mahnili po svoje;-)

gugalnice, pa take stvarce ne de(((:::)))))

CMOKA
S.O.S.

Becky je very kontenta. Meni fritelce nč ne pomagajo. Teža vztrajno pada, so pač živčki požrešni. Sem naročila ene hlače (saj veš kje, tam kjer usnjeno jakno) in pozabila, da bi morala vzet dve številki manjše. Se je moj smejal, da sem dobra za klovna. Men ni blo smešno, ker nočem met spet 50 kil in padat po tleh.

In jest tudi bi rada spoznala tvojga sončka. Ko se spomnim nanjo, mam mojo M. še rajši (kolikor je to sploh možno).

Glej ga glej, k je pršu sonček. JUPIIII!!! Pa bo kmal gelati spet na vrsti.

… da potegnem črto čez tole in z veseljem povem , da me je ravno poklicala moja malčica in mi povedala , da je pisala teste iz narave 4 , iz druže 4 , ustno pa je dobila 5.
Tako je zadovoljna kot muca , ki je pravkar polizala smetano :)))
In z zaupanjem in veliko voljo pričakuje jutrišnji dan , ko bo vprašana še naravo.

Takole. Včeraj , ko sva ponavljali je imela pač slab dan. Saj pravim , nič od nje , kot da se ne bi učila. Danes pa je eden boljših – in rezultati so vidni.
Letos je manjkala že 57 ur , drugi pa recimo po 5 (tako jim je danes povedal razrednik) In jo tudi zelo pohvalil, kako se trudi , da sproti vse prepiše in se še nauči .

Ja , ta teden bo še lep !

Niki je vesela ( še njen PMS je mal manj divji :)))

Heh , tole si pa velja zapomnit – ti jo kar pelji mal naokoli , bo mami šla tačas mal po BTC-ju firbec past – sej veš , ko provincialci pridejo v prestolnico , jim kar čeljust dol pade od vsega lepega , he , he 🙂

Samo glej , da mi hitro ozdraviš , ker mi bomo že drug teden hodili tam po vaših koncih !

Niki prisega na imunal kapljice in Coldrex tablete