Nikita je ….
…. včeraj razbila avto.
Tisti lepi ( še neodplačan) karavan .
Ni sicer popolnoma stolčen , je pa razrezalo prednja vrata in so za na odpad.
Nikita je tudi (spet) dobila dokaz , kako jo ima gospodar rad, ker ni niti muksnil , ampak jo je lepo stisnil k sebi in jo tolažil , ko je jokala .
Tu je treba povedat , da imamo kasko , zato ni take tragedije.
Če bi koga zaskrbelo – Nikiti ni (razen duševnih bolečin ) nič.
… no , zdej pa le povejte , kaj vse je Nikita – vse tiste moške variante na temo ženskih šoferjev …Jezus !!!
Ma veš , v čem je fora ?!
Evo , da izplunem to grdo , poniževalno skrivnost !
Zabila sem se v enga hudga , kroničnega pijanca, ki je bil , jasno , trd ko čep in to pred našo hišo in kriva sem bla jaz , ki NIKOLI ne pijem ( no , ja , mogoče dvakrat na leto en Martel )
He , he .. in veš, kaj mi je rekel ?!
Pa sej sem kričal , pa niste slišala :)))))
No , on ima eno prastaro petko , razbito pa je imel samo tisto oranžno lučko od žmigavca , tako , če se ni za ubit …
Niki sam, da si ti uredu – kolikortoliko. Ko sem jaz razbila avto, sem tud jokala ku dež. Zato te čist razumem. Kar se pa moških in ženskih šoferjev tiče: imela sem 3 neseče in vedno je bil moški tisti, ki se je vame zapičil. Eden je bil celo policaj. Pa mu zaradi tega nisem rekla: Petelin, glej kot voziš. Sem bila pa besna na zadnjega, ker mi je naredil totalko.
Te pa take stvari čist potolčejo. Nam na gmajni pa je najbolj važno, da si ti uredu. Pa še sonček je na vso moč “zakuril”, da ti ogreje srce.
Lep dan ti želim!
L.
Hey Nicky, nasmešek na ustka prosim !
Glej, je brez veze razpravljat, tudi o krivdi.
Zame so krivi edino pijanci ali norci, vsi ostali pač grešimo. Enkrat zajebeš ti, drugič kdo drug, kaj pa je važno. Noben ni brez napak.
Jaz bi recimo folk, ki se po nerseči krega med sabo kar zaprl. Namesto da bi se objemali, ker so ŽIVI !!!! Tudi če ne bi imela kasko, kaj pa je tiste par miljončkov v primerjavi z zdravjem ali življenjem?
Tudi pripombe o ženskih voznicah so skrajno neokusne in žaljive, saj je dokazano, da so ženske boljše voznice, predvsem pa varnejše in zaneslivejše od moških. Zame obstajajo samo dobri ali slabi vozniki, ne glede na spol. Pač, vsakemu to ne leži, kar pa ne morem trdit zate, saj sem se na lastna kolena prepričal, da si dobra šoferka, he, he :)))))
V glavnem, valda ti tisti objem od gazde pomeni več kot cel fokus skupi.
In ker za duševne bolečine ne izpljunejo nič, je bolje da se tudi v tem smislu nehaš sekirat.
Tako, upam, da bo ta oficirska beseda kaj zalegla.
Sicer ja pa to od mene danes vse.
Na glavi imam pol firme, dela pa do polnoči, ne do osme, zato se s tem poslavljam. Pozdravčke vsem, Nikitka pa še lubčka.
Čau !
Ja, Niki te razumem.
Kar nekaj let nazaj ko so bili še dobri časi pri meni in smo imeli dober avto, sem en danšla ob polnoči po sina, ki je prihajal iz šolskega izleta v Nemčiji. V centru ljubljane križišče ( nepregledno in nevarno )med Šubičevo in Dunajsko, sem naletela na človeka, ki ga nisem videla, pa četudi sem bog. Od kod se je vzel ne vem niti danes, ni vedel takrat niti tisti, ki je peljal nasproti mene in čakal, samo dobila sem ga točno v šoferska vrata. Bil je profesor in pijan ! Medtem, ko je policija naju popisovala, je trešlčilo na drugi strani..
Tudi meni je bilo tako nerodno, ko so mi avto prišlepali domov..Pa so mi rekli doma , da se pač vsakemu šoferju zgodi…
Kupončka nisem dala, ker enostavno ni bilo ugotovlljeno kdo je kriv…
sem pa dolgo nosila krivdo v sebi, da sem bila tak butelj in ga nisem videla.. pa še za dobrega šoferja se imam. Hudo, ja take stvari.
No, torej, vse napisano pa še ne pomeni, da se branim kakih dobrih vicev v to smer….ko naprimer tega…..
> Kamion. Semafor. Plavusa sva zadihana kuca na prozor.
>
> Kamiondzija otvara, a plavusa govori: “Zdravo, zovem se Mirna,
> sve ti ispada nesto iz kamiona, gubis teret”.
> Kamiondzija ne reaguje i nastavlja voznju.
> Na sljedecem semaforu ista stvar. Kuca ona, kamiondzija otvara
> prozor, a plavusa sva zajapurena:”Zdravo, zovem se Mirna, sve ti
> bolan nesto ispada iz kamiona, sve ces prosuti”.
> Kamiondzija opet ne reaguje i nastavlja voziti dalje.
> Treci semafor i plavusa ponovo kuca. Kamiondzija vec vidno ljut
> otvara prozor, a plavusa vec na izmaku snaga ispaljuje rafal:
> “Zdravo ja sam Mirna, a tebi se sve nesto prosipa iz kamiona!”
> A kamiondzija odgovara:” Zdravo ja sam Fikret, napolju pada
> snijeg i ja posipam so pi*ka ti materina….??!!
ma ko slišm kej tazga me koj pogreje – (mi v sluzbi zmrzujemo ker
so se spravli popravljat napeljavo)
ma bi mu jest dala sem kričal, flašo nej pr mer pusti, orka….
je pravica res slepa…..
sem pa vseeno vesela, da s le ti cela:))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))
ma kurnk – tale Kebrov zakon o alkotu bi jest drugače zastavla,
vse une ko kolovratjo kronično pod vplivom maliganov lepo
na obvezno zdravljenje!!!
pa nč milosti – če enga dobijo dvakrat ornk pijanega za volanom,
bi jest lepo avto zasegla ne pa vozniške (ko se itak pol brez vozniške
furajo naprej).
zdej nej me pa kar kregajo – red bi blo treba narest, nekateri pač
ne štekajo dokler jih po žepu ne udari.
Ljubo dekle, draga šefica, Nikita naša:
živa si, cela si še. Kako se počutiš, pa
prekleto dobro vem. Nekja podobnega
najbrž občuti vsak človek, ki kdaj sede
za volan. Ko zaropota in zahrešči, so občutja nepopisna. Strah, obmrlost udov, vročina in mraz v glavi isti čas … In potem, ko stopiš iz avta, ko greš okrog in okrog, ko ugotoviš, kaj je in kaj ni, ko ugotoviš še to, da ni krivda ali pa vsa krivda na tvoji strani, ko ugotoviš, da so roke cele, noge sicer hudičevo telčje, srce hoče uiti iz prsi, roke se tresejo, pamet odide naprej pred avtom ali ostane nekje zapuščena …. ko ugotoviš vse to in skušaš spet najti v prazni glavi malo prostora, da se umiriš … takrat seveda človek pomisli na nastalo škodo in na to, kakšne bodo reakcije – reakcije doma, reakcije prič in tistega butca, ki ti ni dal dovolj prostora na cesti…. Ko sem se danes vračala iz Ljubljane, sem prehitevala eno počasno bitje, ki mi je paralo živce že toliko časa, da bi priklicala hudiča na pomoč, da se je rešim. Pa ga ni bilo treba klicat, je prišel sam … tale hudič. Na zadosti preglednem delu ceste sem tistim za seboj nakazala, da se bom lotila podviga prehitevanja in dala smerokaz ter se pomaknila na sredo ceste, kar naenkrat pa mimo mene …. švic ….. ga ni bilo moč poprej ugledati, ker se je tam kar narisal …. en mali mulo, ki so mu očitno živci še bolj popustili, ko je bilo treba dvajset minut voziti za to gospo 40 km/h in jo je “uscal” mimo mene, da nisem več vedela, kam postaviti katero nogo, bemtiš vraga. Sovoznica je samo zastokala, jaz pa .. ma da ne govorim, jebela cesta, ko je šlo tako blizu, da sem mislila, da me bo snel in z menoj vred na svojih vratih prehiteval tole voznico pred nami. Tako sem se ustrašila, tako, da sem se nič kot nazaj v vrsto pomaknila, dokler se nisem pomirila. Potem sem se spet lotila prehitevanja s tem, da sem vključila še “trombo”, pri čemer je pa tole gospo kmalu s ceste vrglo, tako se je ustrašila. Zmanjšala je hitros in potem nas je šlo vsaj ene dvajset mimo ne. Hvala bogu. Ampak, presrana sem pa bila, presrana, to pa drži.
Tako je to. In spraševala sem sem, kaj hudiča je danes na cesti taka ihta. Pa se mi je to le zdelo, ke sem ribala za uno gospo toliko časa. Ampak tisti mulc mi pa še vedno ne gre iz glave. In kdo bi bil kriv??? Ne jaz, ne sovoznica ga nisva videli, kdaj se je mulo lotil takega podviga ?? In če bi me snel, bi me. Kaj bi lahko naredila? Če bi me podrgnil po levi strani, bi imela danes tudi jaz vrata poripsana, tako pa se je nekako pošlo. K sreči. Kasko imam tudi jaz, saj veš, skoraj moraj, sem več na cesti kot v hiši!
Sreča, draga Nikita, da je bil tvoj gospodar tako razumevajoč. Naš ne bi bil. Njegov komentar bi bil podoben temu: Saj ni čudno, ko pa tako ….. preveč si nestrpna, preveč hitiš …. in temu podobno! Pa še kakšno pikro bi dodal, jaz pa surlo do tal in v .. sobo!
Hvala bogu, živi smo, pleh je tudi še cel … ampak, pravim jaz, kdor je veliko na cesti, ima tudi veliko veliko možnosti, da se mu kaj takega pripeti. Dokler sem se vozila le v trovino, pa h kakšni prijateljci, je bilo možnosti manj, zdaj pa, ko sem trikrat tedensko v glavnem mestu naše ljube domovine, ko se vsak dan vozim v službo 30 km v eno smer in nato nazaj v drugo, je teh možnosti več. In vzela sem jih za … svoje!
Nikita, glavo pokonci, o sramoti pa … in o ženskih voznicah … niti besede, bela cesta. To pa lahko priznam, da se moj mož raje vozi z menoj, kot z bilo katerim drugim šoferjem. A ni to zadosti veliko zaupanje v moje vozniške sposobnosti? In – Saško ima več kot prav!
… vesela , ker ste vsi v mislih z njo tako ljubeznivi :)))
Namreč , sama se še vedno žrem , ker sem bila kriva – to je dejstvo – pa spet ne , ker se je tip pojavil tako , kot je opisala Mariči – sad ga ima , sad ga nema.
Je pa res , da sem imela noge kot iz želatine , namesto želodca pa prazen prostor … in vsakič , ko pogledam tista vrata , mi je da bi se zjokala ! Se ne da verjet , da je možno , da ti tip dobesedno razreže vrata ( lepa luknja zija v njih , poleg udrtin in podrsane barve – no , za na odpad ) na njegovem avtu je pa šla samo lučka od žmigavca ! MATER !!!
Drži tudi , da že dva dni vozim ko seronje :)))
Počasi , štirkrat pogledam na vse strani …
Nikitka upa , da bo do srečanja avto že pošlihtan