TU SEM …
Šla sem danes v gmajnico našo, šla počasi,
tiho sem pestovala misli v sebi. Nosila sem
strah s seboj, nosila jok nemoči. Zelo me je
strah. In prišla sem pod macesen, najprej pod
tistega prvega, ki ga imam tako rada…. pa nisem
našla utehe, tudi tam ne … in sem šla naprej, naprej do drugih štirih, ki stoje drug ob drugem, močni in nežni hkrati. Naslonila sem roko najprej na enega, zaprli oči in se z dušo zazrla v njegov vrh. Nato sem šla do drugega macesna, odškrnila delčkega njegovega lubja in se zazrla v mrčes, ki ga je najedal. Nato sem stopila k tretjemu, se ga oklenila z obema rokama in ga tiho, prav potiho prosila za moč, za veliko veliko moči, za voljo …. četrti je stal tam mogočno, obdan ob vznožju z vso mogočo navlako iz gmajne. Tja so odložili veje, ki se jim jih ni dalo vlačiti naprej. Že dolgo so tam, tiste veje, tisti odpad. Stopila sem še k temu četrtemu macesnu in takrat sem zahlipala kot otrok …. obsedela sem pod njim, naslonila glavo na kolena in jokala. Jokala kot otrok, ki ne ve, kje ga boli, ve pa, da se ne počuti dobro. Jaz sicer mislim, da vem, kaj me teži, in danes, bogme prijatelji moji, je šlo ven. Jani je dejal: pojdi, Marija, k svojem macesnu in se mu potoži. In Lilagem mi je svetovala nekaj podobnega. In jok, ki sem se mu prepustila, mi je malce olajšal dušo. Psička je sedela poleg mene in me vprašujoče gledala. Njene črne učke so gledale in ne razumele. Jaz pa sem se prepustila olajšanju; pustila sem solzam prosto pot.
Oh ja, lepo je imeti take prijatelje. Zelo lepo. Prijatelje, kot ste vi in kot so moji macesni. Ne morem verjeti, a ko sem se dotaknila debla z dlanmi, se mi je zazdelo, kot bi to drevo … dihalo z menoj … kot bi mi res želelo pomagati. Je to mogoče? Je to sploh možno, ali je možna tako močna avtosugestija, je res lahko tako močna želja po tem, da je nekaj čisto tvojega in da se človek nečemu s kančkom samega sebe popolnoma preda. In ko sem tako držala dlani na deblu, so mi solze privrele v oči in joka nisem mogla več zadržati. Kot bi to drevo potegnilo iz mene vso bol, ki sem jo zadrževala v sebi že več kot teden dni???
Stopila sem še do cerkvice, potegnila dvakrat za zvon in si zaželela, da bi tisti štirje macesni stali tam tudi še takrat, ko ne bom mogla več do njih, da bi se veter ulovil v njihovih vejah in zapel pesem olajšanja za vse trpeče, da bi ….. Nekako lažja mi je bila pot domov. Še sem v skrbeh, še se bojim tega, kar je pred menoj, še me je rahlo strah, pa vendar se danes kljub vsemu počutim malo močnejšo, malo bolj sposobno, malo …
In ko sem prišla domov, takoj v knjige. Zdaj sem knjige pustila, zdaj sem prebrala malo poezije in našla tole, kar vam prenašam. Elisabeth S.Lukas je morala prav tako občutiti težko žalost in bolečino, ko je pisal atole pesem. Morda se bo kdo od naših gmajnarjev našel v tej pesmi, morda bo kdo v njej našel samo vrstico ali dve, morda mu bo cela pesem povedala, kako se trenutno počuti? Naj ne spregleda zadnje kitice. Tale zadnja kitica je mene spomnila nečesa, kar mi je nekoč nekdo dejal, nekaj v zvezi z biserom, kar bi danes rada ponovila, pa sem pozabila. Nič ne de, morda kdaj spet najdem tisti prečudoviti stavek, ki mi je toliko povedal, ki me je naredil tako močno…. tako veselo in srečno …. Ljubi moji prijateji, vsi smo neke vrste školjke. Vsi smo zaprti, a se odpremo, če nam nekdo ponudi roko in uho ….
Tujek zaide v školjko.
Boli.
Oster pesek drgne
njene mehke dele
do živega.
Školjka trpi.
Poskuša se ubraniti,
a ji spodleti.
Zrno peska
se ne gane.
Bolečini ni moč
uiti.
Tedaj zajame žival
prav iz dna
svoje narave
moč, da trpljenje
spremeni v zmagoslavje.
Iz muk in stiske,
iz soka njenih solza
nastane v dolgih urah
notranje rasti –
biser.
Sam bog ve, Niobči moja, kje ga žurajo zdajle!
A ko sem danes prebirala tisto pisanje, ki smo ga
imeli pred letom dni, sem se najprej od srca nasmejala,
potem pa me je zagrabila rahla nostalgija …..
Na, pa sem te spet izgubila. A nimaš lučke v
rokah? Dej, odpri, posveti, da te spet najdem?
Zajček, pomagaj, prižgi pa ti laterno. Niobči sem
izgubila …????
Kaj zdaj? Mar so vsi pred TV – gledajo Prakso,
ali pa morda unega – Velika tarča, ali kaj že je?
Morde grem pa še jaz to pogledat, najbrž niti ne
bo tako slabo – ameriški film, kot pač ameriški film.
Lepo mi je bilo, ko sem prebrala tvojo izpoved. Še vedno je nekaj na tem, da človek v soglasju z naravo najde samega sebe. Ti si dokaz za to in macesni. Vsi štirje, vsak je dal nekaj od sebe, da ti je na koncu četrti malo olajšal dušo.
Bi te pa nekaj vprašala, ne vem če veš odgovor, ampak kako pa vrniti človeku tisto …kako bi rekla….tisto čut do narave, da v njej najde nekaj , kar je nekoč že našel..
Krasna pesem na koncu je to..
Zajček dragi, vedno sem živela v naravi, od malih
nog … mati velikokrat pravi, da je malo manjkalo,
da me ni “stresla kar v njivi krompirja”, ki so ga
takrat pobirali. Smešno se sliši, pa vendar …. tako
je bilo. Ljubim naravo, v njej najdem vse tisto, kar ne
najdem drugod. Ko mi je najtežje, se podam v gmajno in z njo delim svojo bolečino. Ko mi je lajlepše, ko sem najsrečnejša, se prav tako podam v gmajno, kjer kdaj pa kdaj tudi glasno zavriskam, ne boš verjela. Pogovrjam se s psičko in istočasno z naravo. Z vsem, kar je v njej. Osrečuje me. In včasih postanem v njej tudi zelo otožna. Daje mi tisto lepoto, za katero se mi zdi, da ni tako dobrega malarja, da bi jo lahko naslikal, da se še ni rodil pesnik, ki bi jo lahko upesnil, da se še ni rodil fotograf, ki bi jo lahko poslikal, da se še ni rodil pisatelj, ki bi jo lahko opisal. Narava ima nad menoj nadnaravno moč … moč, ki jo cenim, spoštujem, se je včasih celo bojim … in zanjo tudi živim. Občudujem vsak list posebej, vsak cvet posebej, vsak češarek , bilko …. ptico nas seboj, črva, ki leze pod skorjo debla, polža, ki si utira pot v “svet”, vonj trohnečega listja …. ljubim in vem, da narava ljubi tudi mene, kajti v obratnem primeru se mi ne bi dala tako videti in občutiti, kot se mi da …
Ni druge poti, kot iti v naravo z namenom, da se
ji izpoveš, da se ji predaš, da ji ponudiš sebe v
zameno za njo samo. Ko človek gleda drevo, ne
sme videti le debla, ki mu je napoti, temveč nekaj,
kar je potrebovalo tako ogromno dosti časa, da je to, kar je: deblo z vejami, ki silijo pod nebo in v svojo širjavo, ki nudi svojim listom nepopisno lepe preobleke: od svetlo zelene zgodaj spomladi, do bogato zelene poleti, katera daje tudi nekaj sence od sebe, naprej do nepopisnih barv od oranžne, rumene, bordo rdeče, svetlo rdeče jeseni in končno snežno bele pozimi. To je moč drevesa, ki sprejema moč narave …..
Hojla Nioba ! Obema dober večer :))
Ja, tile verzi mi pa glih ne grejo ):
Namreč, kdor trpi, tisti je ponavadi blag, ker trpi ravno zato, ker si dovoli, da mu poblemi preveč pridejo do duše in srca.
Tisti pa, ki ne trpi je ponavadi močan, ker mu življenje prizanaša, nima skrbi in je močan ( samozavesten itd… )
Ali je mogoče mišljeno drugače, ne vem Nioba moja draga.
Dekleti moji dragi, nikar. Zaprita svoje lepe
učke, trikrat globoko vzdihnita in …… popeljem vaju
v mesec marec, april, maj , ko je naša dolinica dobila novo
obleko ….. tako, kot si jo jaz vse življenje močno močno želim: zelena barva na novo zrasle trave v mesecu aprilu … toplina sonca ogreje naše duše, srce zapoje in zavriska v radosti videnega ….. dolina, vsa zalena, vsa dehteča v svoji novi obleki …. rjave ni več videti, le še lepa zelena, mehka trata, ki vabi bose noge, da občutijo njeno prlestno mehkobo …… Nosnice se razširijo v iskanju še novega, še dodatnega znanega vonja …. vonja vrstečih bukev, vonja klobasic na leskovih grmih ……. vonja belih zvončkov …
Veš, zajček, kako jaz to razumem:
Kdor ni razdražen ,
je lahko mehak,
kdor ne trpi ,
ni čuda , da je blag .
Kadar je človek umirjen, da ga ne pestijo težave, takrat pač ni razdražen. In če nisi razdražen, si srašansko mehak, dojemljiv za lepote, ki se ti nudijo na vsakem koraku vsak hip. Vse, kar vidiš, opaziš ne le z očmi v glavi, ampak z očmi duše, z očmi svoje domiselnosti, domišljije, z očmi, ki ponavadi niso vedno odprte.
In kdor ne trpi vsakdanjih življenjskih muk in težav, ki grenijo življenje, ki delajo življenje trdo, ki ga preizkušajo, ta ne bo znal biti blag, ko bo to trpljenje odšlo, ko bo končano, ko bo enkrat spet začutil lepoto bivanja. In tak človek bo znal biti spet … nepopisno blag, tak človek, ki je kdaj trpel nečloveške muke, tak človek ni čuda, da ve, kaj je blagost in kako z njo živeti ….
Tako, zajček moj mili, sem te verze razumela jaz. Bova videli, kaj nama poveda naša Nioba.
Eno fotografijo imam, ki sva jo naredila z
možem pozimi …. to moraš doživeti in videti,
da potem, ko sliko spet vzameš v roke, dejansko
podoživiš to lepoto … prav imaš, Nioba, tudi zima
daje drevesom nek posebe čar, neko skrivnostnost,
ki jo pokrije snežna odeja …. in skoz ivje vidiš modrino neba ………. A te ne zajame hlad, ne, nekako prelepo je, da bi sploh bilo lahko res ……