……. lepo misel Antona Martina Slomška k
današnjem prazniku, za katerega vam želim,
da bi ga preživeli v miru, toploti, sožitju, z rahlo
nostalijo in sprehodom v tisto ne tako davno
preteklost, ko so nas starši peljali na kakšen
semenj in ……..

“Ni prida, če se starih navad pretrdo držimo, prav pa tudi ni, da bi vse staro zaničevali in le za novim letali”.

Tako, prijatelji, dovolimo si pokukati s srcem nazaj, spomnimo se najlepšega dogodka, ki se nam je pripetil na današnji praznik in začutimo za hip, kot preblisk tisto, kar smo čutili takrat. In prenesimo to na današnji dan, naredimo si prav zaradi tega trenutka današnji četrtek za zelo lep dan, in potrudimo se, da bo kateri od naših nabližjih morda kdaj, tudi na še kak Šamren tako, samo za hip, obudil spomin na današnji dan.

Kako težko mi je, ker nisem vedela. Ker vam
nisem mogla posredovati sugestije, da bi to
oddajo gledali. Pravkar se je namreč končala
enourna oddaja na HTV 1 o Materi Tereziji.
Oddaja, ki bi jo lahko gledala še strokrat, verjemite
mi, če bi imela možnost. Kot prikovana sem sedela
na kavču in spremljala to dokumentarno oddajo. Ko
bi le vedela, da bi lahko povedala še vam. Še vedno
imam cmok v grlu in še vedno so mi oči napolnjene
s solzami…. ker se enostavno ne da verjeti, da je kdaj
kak tak človek obstojala, da je kdaj kdo lahko toliko dal
drugim, da se je kdaj kdo lahko samo za druge toliko
razdajal. Saj, kdo bi vedel, lahko je kdaj kak tak človek
tudi bil, pa ni bilo možnosti obelodaniti njegova dela,
kdo bi vedel. Pa vednar, v tej oddaji sem slišala toliko
resnic, ki so tako boleče, a sestavljajo naš vsakdan.
Domislice Matere Tereze so spremljale njo in njene
na poti življenja, ki življenju niti ni podobno. A je življenje,
ker nam je dano, da ga porabimo, tako ali drugače.

Prijatelji, dolgo predolgo že nisem gledala ene tako
dobre oddaje, zato mi je morda tudi tako žal, ker si
je ni še kdo od nas ogledal. Vendar mi je pustila
sledi, prepolno paleto občutkov in stvari, o katerih
velja razmišljati. In ena od vodečih mislih te oddaje
je tudi sramota danšanjega sveta, ki zaradi preobilice
denarja na eni strani iz sovraštva, zla in želje po premoči
peha svet in ljudi v smrt, po drugi strani pa je denar tisti,
ki peha v smrt toliko trpečih ljudi, ki se ne morejo zdraviti,
ker ni denarja za zdravila. Nekdo bi sicer dejal, da je to
“naravna selekcija”, da nam je obleka – svet še vedno
prav, da ne postane pretesna! Že mogoče, že mogoče,
a vendar, zakaj morajo umirati otroci, zakaj ljudje še vedno
ne morajo umreti dostojno kot ljudje in umirajo po ulicah,
na cesti, po poljih …? Mar res ni denarja za več hiš za
umirajoče, kot je Terezina hiša umirajočih v Kalkuti?

Ni pravšnji dan za tako razmišljanje, vem, vendar sem
morala kljub temu nekaj spraviti iz sebe. Nikar m ne zamerite,
prijatelji in če boste imeli kdaj priliko ta dokumentarec si
ogledati, ga nikar ne zamudite!