zadnja budala
Na naslovu:
je zdravnik, ki ga zelo SPOSTUJEM in mi je osebno z svojim nasvetom ze pomagal, odprl mojo srcno temo! Po odzivu sodec izgleda, da sem jaz edina budala v Sloveniji, ki se ji zdi, da je zdravstvenih napak pri nas se vec kot drugje! Ljubi Bog bo imel razumevanje zame, kaj pa nase zdravstvo in Vi, ki se ne ne rabite Kosirjevih uslug??? Oprostite mi, saj sem, vec kot ocitno, zadnja idealisticna budala!
Dragi Ježek !
Verjamem, ker vedno verjamem v dobro, da nisi ne zadnja, sploh pa ne budala.
Da si idealističen je zame spotovanja vreden kompliment in na to si lahko le ponosen. Mogoče je krivo le poletje, dopusti in čas kislih kumaric in lahkotnih tem, da temu ni pritegnilo več ljudi.
Pa saj so tudi na lahkotnih temah “teme” in slab odziv.
Žal grem čez pet minut domov in prav rad bi še kaj napisal, a obljubim, da se bom semkaj v petek še vrnil.
Ostani tak, Ježek !
…ježek, nisi edina budala, vendar, glej če nas ne bi opozoril na to temo, niti ne bi vedeli, da obstaja, ker iskreno priznam, se v večini zadržujem tukaj na tem forumu. Ker sem tud jest zdejle v stiski s časom, obljubim, da bom jutri tudi na tej temi povedal svoje mnenje. Zato ježek… glavo gor in ostani trden kot do sedaj in… veliko zdravja 🙂
Tematika o zdravstvu : zahtevna, grozljiva, najboljše, če bi pacienti držali jezik za okli…
zakaj ? Ničkoliko primerov ostane zatuškanih za zaprtimi vrati dohtarskih soban, definitivno !!!
Kar pride v javnost, se blaži, umirja, gladi , spreneveda…
strah pacientov, pred morebitnimi sankcijami zdravnikov, če razgalijo njihove zmote, je ogromen…..če jih prijavimo, ne dobimo niti to….niti to….
dejstvo je, da je zdravstvo na psu…..zdravnikom pada morala, ker niso zadovoljni niti z delovnim časom, niti s plačami, niti z razmerami v katerih delajo….zdaj jim ne dovolijo niti honorarnega dela in je še huje…
Generalni UKC se spreneveda, razmere so mi malo bolj poznane, ker pač imam to srečo ali pa smolo, da poslušam vsak dan štorije svojih strank…
Na kratko, jaz se bojim….biti bolana…spet rečem žal….
.. uh ja .. tudi jaz se bojim biti bolana … groza me je .. samo enkrat sem bila v bolnici .. pa imam tako bedno izkušnjo …
ma sej ne rečem .. poznam ljudi ki so zadovoljni z zdravstvenimi storitvami … imajo pozitivne izkušnje … ma jaz je nimam … na nobenem področju … pa upam, da še dolgo ne bom potrebovala … zdravniške pomoči … uh kaj šele kakega kirurga …
B.
ježek … se strinjam s tabo na polni črti .. samo sej veš kako je s temi stvarmi .. ko zdravnika rabiš in z njim nisi zadovoljen .. nimaš ne časa ne energije se boriti s sistemom .. ko ga ne rabiš .. pa o tem takoali tako ne razmišljaš .. kar je seveda napačno .. samo .. pač .. tako je ..
pozdravljen.
B.
Dobro jutro, prijateji.
Zadnja budala!!! Močno se me presenetile
tvoje besede, s katerimi si se označil, dragi
ježek. Potem pa sem šla zadevo brat naprej,
preberem tvoj posti in nato grem na link in še
na starejše in to ob pol štirih zjutraj, ko sem se
odpravljala spat. In sem šla prav žalostna spat.
Kajti – prvo kot prvo bi rada že takrat vpisala svoje razmišljanje, pa je tisti hip postalo nekako neresnično, neoprijemljivo, nekako ni bilo razmišljanje, ki bi imelo rep in glavo. Pa sem potem v postelji še nekaj časa o tem razmišljala in so mi prišle na misel reči, s katerimi se bojujem že lep čas. Nisem pa prepričana, da bi jim lahko dejal “zdravniške zmote”. Morda tudi? Morda je “zdravniška zmota” ne le zmota, ki jo plača pacient tako ali drugače ali jo plačujejo pacienti dolgo, predolgo časa. Morda je najpoglavitnejša zdravniška zmota že samo v tem, da se imajo ljudje v belem za bogove, za nekaj “nadnarvnega” za nas navadne smrtnike, ki se nismo odločili za ta poklice, ker nismo “bili zanj poklicani”, ker nismo bili v stanju odreči se desetim letom življenja in dojeti vso znanost in knjig, ki bi jih morali v tem času preštudirati, ker nam tega naši starši niso mogli omogočiti …. In seveda, redka je bila svojčas “vrsta teh izbrancev”, ki so doštudirali in postali zdravniki! In res najboljši še naprej specialisti! In gledamo jih, vsi mi ostali resnično kot bogove. Zakaj se potem sami ne bi oklicali za nekaj posebnega, za nekaj nadnaravnega, za nekakšna nadnaravna nedotakljiva bitja?? Morda je ta njihova miselnost prva “zdravniška zmota”, ki je tudi že napaka, ki jo mi dovoljujemo? Dovoljujemo jim biti nekaj za nas nadpovprečnega, ker se ne spoznamo na njihov posel, ker nimamo dovolj vedenja in znanja o problemu,ki nas muči, ker smo preveč malomarni, da bi si vzeli čas, preštudirali tudi sami problem, okrog katerega se sučemo in okrog katerega bi nam po vsem, kar nas doleti zdravnik moram dati več pojasnil, če bi mu seveda mi sami znali postavljati prava vprašanja, kar bi na vsak način bilo možno le, če bi se o bolezni, o težavi, ki nas muči, o problemu, s katerim se soočamo, znali sami poučiti, preštudirati, prebrskati možno litaruro, se z vsem seznaniti. In to bi bil korak h temu, da bi se zdravnik in pacient lahko obširneje pogovarjala in razreševala težavo, “morda celo na trenutke partnersko pogovarjala, kot pravi dr. Janko Kersnik. Le in samo v tem primeru bi zdravnik bil deležen vsega spoštovanja, a na drugi strani taistega tudi njegov pacient in le in samo v tem primeru bi lahko bil začet odnos med tema dvem človekoma v prvi vrsti kot med človekoma, med človekom, ki je pomoči potrebem in med človekom, ki je sposoben najti način za posredovanje te pomoči. Ampak ….
Ampak, žal, mi ljudje, pacienti, si nikoli ne vzamemo dovolj časa, da bi se z boleznijo in z vsem, ki povzroči tako njen nastanek, kot njen razvoj, nadalje vse okoliščine, ki jo lahko ali pospešijo, ali ublažijo, ali skrajšajo, ali pozdravijo in odpravijo, ja, žal si nikoli ne vzamemo časa za tak temelji študij in tako smo že po relaciji “zdravnik -pacient” in potem še zaradi naše lastne “nevedenosti”, če temu lahko tako rečem, in zaradi nebogljenega odnosa v močno podrejenem položaju. Če pa se slučajno zgodi, da je kateri od pacientov npr. kot ti ježek, kot naša Nikita, ali bogve koliko še takih zaradi lastne želje po znanju in poznavanju bolezni, ki nas pesti toliko radoveden, da se pouči in z njo in vsem okrog njen seznani in o tem razpavlja z dokorjem, potem mora imeti poleg pridobljenega znanja samo še pogum govoriti kot “partner” in seveda veliko veliko sreče, da ima zdravnika, ki je na tak način dela pripravljen, ki ni “nadnaravno bitje in bog v belem”, ampak je pripravljen sodelovati v partnerskiem dialogu. Če ima to srečo, potem bo skrb za njegovo zdravje res prepuščena človeku, ki bo, če bo napako naredil, le-to tudi priznal. Drugače pa, ……….
Tudi sama sodim v razred ljudi, ki so o boleznih, ki me mučijo in zaradi katerih stopim po pomoč k zdravniku, rada poučim. Nasploh sem na tem področju zelo vedoželjna in če mi čas dopušča, seveda v knjigah in drugih razpoložljivih pripomočkih poiščem znanje in poznavanje raznih pojavov. Žal pa imam zdravnika, ki tudi sodi v razred “malih bogov”. Je sicer dober specialist, priznan doktor v naših krajih, kljub pripravljenosti sodelovati s pacientom na ravni partnerskega odnosa, poslušanju vprašanj in potrpežljivem odgovarjanju nanje”, pojasnjevanju te in one reči, kljub vsem tem dobrim lastnostim pa ima človek pred njih nekak rešpekt, ki ni porojen le iz spoštovanja do njega kot človeka, do njegovega znanja, do katerega je s trudom in vztrajnostjo ter z dolgoletni delom in izkšnjami prišel, do njega kot do zdravnika … Ta rešpekt je pogojen z odnosom, ki ga zdravnik vzpostavi z vso svojo pojavo, z odnosom do pacienta, lahko bi rekli s “telesno govorico”, ki jasno in glasno postavlja tisti velik nevidni most med oba, ki jasno in brez besed pove, da je ta zdravnik “mali bog v belem”. Morda kdaj pa kdaj le dobiš občutek, da ceni in spoštuje tudi tvoje poznavanje in znanje reči, ki ne sodijo ravno v tvoj resor dela in poklica, da ceni in spoštuje zanimanje in poznavanje pacienta v zvezi z njegovo boleznijo, pa vendar, še vedno je doktor tisti, ki je v nadrejenem položaju. Normalno, kako pa če drugače biti, ko pa tudi je res tako, nismo vsi zdravniki ….
Tukaj moram končati moje razmišljanje o tem, zakaj so naši zdravniki bogovi v belem, zakaj je njihov odnos tako nadrejen, kje se najprej začne osnovna “zdravniška zmota”, ki pa ni le zdravniška, saj sami pripomoremo k temu, da zdravnik do takega menja pride. Mi smo tisti, ki dovoljujemo osnovno zdravniško zmoto, t.j., da se imajo za male bogove. Zakaj se za male bogove nimajo npr. farmacevti, ki imajo za seboj sedem, osem let šolanja (diplomirani), zakaj se nimajo konstruktorji, piloti ……. za male bogove, saj so njihovi poklici tudi poklici, ki sodijo v razred, ko bi se resnično lahko, četudi ne v belih halja, pa v modri obleki, ali…. imeli za male bogove??? Ali zdravnik ve, kako pilotirati letalo in zgraditi stopedeset nadstropni stolp???
In, ježek, uf, pisala bi lahko o svoji izkušnju na poizkusu govoriti z doktorjem o bolezni, o kateri sem ogromno prebrala in se mi je zdelo, da nekaj vem in da znam kaj vprašati. Lahko bi povedala, kako in na kakšen način sem bila prizemljena, da sem “samo pacient”, lahko bi govorila o zdravniškem neetičnem obnašanju do pokojnega tasta, ki so ga pošiljali od zdravnika do zdravnika na preglede: eden je dejal, da ima rano na dvanajsterniku, drugi da ima rano na želodcu, tretji da ima prebavne težave, četrti da …. in če je hotel priti pri vseh teh zdravnikih pravi čas na pregled in se rešiti neznosnih bolečin, negotovosti, dobiti zdravila in ….. je moral pač k njim kot samoplačnik …. in po letu dni romanja je pristal v bolnici na operaciji za rakom črevesja, se še pol leta mučil kot žival ……. kaj niso tudi taka dejanja nič drugega, kot zdravniške zmote? Zakaj se mu en mali bog v belem pri prvem pregledu ni posvetil deset minut dlje in ga poslušal ne le z očmi, temveč tudi z drugimii čutili, o čemer je na desetletnem šolanju in usposabljanju za ta poklic in nato po svojih nabranih izkušnjah najbrž tudi že ka slišal?
Porajajo se mi vprašanja, na katere vem, da nikdar ne bom dobila pravega odgovora. “Dolgost življenja mojega je kratka ….”, a zakaj ne bi v tem času vedela več, kot vem, če se za to trudim, zakaj v tem času ne bi bila deležna od boga v belem pozornosti, ki si jo zaslužim brez malikovanja teh bogov???
Prijatelji, danes je praznik, želim vam lepo preživetje tega dne, ob bitju zvona z male cerkvice na vašem najbližjem hribu pa izpolnitev ene vaše želje. In oprostite dolžini mojega razmišljanja!
…. in ježek, to tvojo temo sem še želela
pokomentirati oz. zgolj dodati, da se zdravstvene
napake dogajajo, seveda se, v veliki meri. Če samo
poslušaš znance, prijatelje, sodelavce, pozorno
poslušaš, naletiš nanje praktično vsak dan. Le da
so te še v mejah, ko jih je možno poporavljati ali
prikriti. Druge napake prikrije le še zemlja, na žalost.
Doktorji doštudirajo, opravijo staž, nato specializacijo, le redki se izobražujejo še naprej. Drugi pristanejo v splošnih ambulantah, v zdravstvenih domovih, v kliničnih centrih, po bolnišnicah, kot taki in drugačni zdravniki. Nihče ne ve in ne more reči: ta zdravnik je pa naredil z odličnim, ta je pa nadpovprečen, ta je pa šolo komaj spacal skupaj, po naših ocenah je ta naredil šolo komaj s trojko in tako dalje in tako naprej. Vsi pa so – zdravniki, doktorji, nikjer ne piše, s kakšnim uspehom je zaključil študij, nikjer ne piše, kako dobro mu gre od rok praksa, nikjer ni razvidno, kako dober diagnostik je kdo. In tako se napake lahko vrstijo druga za drugo.
Le z razliko od USA, kjer so ljudje očitno bolj osveščeni, takoj letijo na zavarovalnico, takoj k odvetniku, očitno je to že njihov način življenja, da brez ene psihoseanse na dan ne gre, brez enega obiska pri odvetniku na teden ne gre, brez enega uveljavljanja zavarovalniške odškodnine na mesec tudi ne etc. Pri nas je pač tako, da smo o naših pravicah in o možnostih, kam se kdaj za kaj obrniti, ljudje vse premalo obveščeni oz. se imamo še vedno premalo radi, se premalo cenimo in premalo spoštujemo svojo osebnost, s katero lahko doktorji in kaj vem kdo še tako manipulirajo. Neosveščenost, neupoučenost, morda tudi malo nerodnosti in sramežljivost so tisti elementi, ki pri nas človeka še ne pahnejo na omenjene urade in kot bi nam bilo nerodno zahtevati nekaj zase, se pač ne pritožujemo. Zato je tako kot je in zato je lahko toliko napak, kot jih je. Če bi pri nas delali tako, kot v USA in morda še v kateri drugi deželi, ko se vsak zdravnik takoj, ko odloži kirurško opremo že vpraša: “Uf, ali je bilo zadosti dobro, ali nas bo tožil?”, no, ko se bodo pri nas tako vprašali, bomo tudi pri nas vedeli, koliko smo vredni in koliko napak lahko naredijo tudi “bogovi v belem”. In takrat bomo spoznali, da so kljub vsemu le ljudje, ki so se odločili iz njim znanih razlogov za študij, ki naj bi pomagal ljudem. Vsi so sicer izpeljali zadevo do konca, vsi tisti, ki so danes doktorji, le o uspehu velja razmišljati. Morda so mnogokateri sredi študija ugotovili, da je njihov entuzijazem, njihov idealizem o pomoči pomoči potrebnim, njihova močna altruistična želja po razdajanju pač neumestna, da je niso sposobni izpolniti, izpelejo sicer zadevo do konca, a delo vnaprej je pač stvar rutine in vsakodnevne obveznosti do lastnega preživetja. In skrb za človeka je pač prepuščena tudi – Sreči.
Ej, ježek, dobro jutro. Saj se mi je zdelo,
da vas je včeraj večina nekajm odromala in
nazaj utrujena priromala. Me pa nekaj hudo
skrbi, ježek:, namreč to, da ti jaz s svojim
pisanjem povrzočam preveč skrbi in ….. ti
kradem preveč časa. Dejstvo namreč je,
kar sem ti že povedala, da meni pisanje
ne vzame toliko časa, kot najbrž tebi branje?
Pišem, kar mi pride na misel, včasih morda
nastane tudi kakšna slabo povezana klobasa,
kdo bi vedel. Vendar me potegne v razmišljanje
in potem … razmišljam. In nastane, kar nastane,
bojim pa se, da ti kradem čas. Saj vem sicer kako
je: če človek sam odpre temo, potem rad prebere
odgovore, pa četudi so dolgi. Če pa ne, je pač
stvar posameznika, koliko časa si bo vzel za
prebiranje. Kakorkoli že, dragi ježek, nikar naj
ti to ne krati časa in tvojega veselja. Upam pa,
da nisem pri pisanju nerazumljiva in da me ti
znaš “razvozlati”. Lepo jutro, dragi ježek!
Aja, nobenega posebnega truda veš, ne
vlagam v pisanje odgovorov, ker je pač to
tisto, kar tudi meni nekaj pomeni, ker pač
razmišljam o stvareh in moji odgovori so le
moje “glasno” razmišljanje. So pa najbrž zato
bolj zakomplicirani, saj veš, kako misli letijo
človeku po glavi, kaj se vse v parih minutah
razmenja, zamenja, prehiteva po tej praznini?
Marici, ti si super punca! nic mi ne krades casa, saj raje preberem tvoje pismo, kot pa bi gledal kaksne bedarije na TV. Vedno veliko poves, ceprav ti besede res tecejo kot gorski potocek, hitro, bistro, pa vcasih na hitro zavijejo in se spet poglobijo v kaksni kot tolmun globoki misli.. , pa se umirijo ali zdrvijo kot slap.. Ja, tako jaz dozivljam tvoje poste..
Lep in uspesen dan ti zelim, enako kot vsem na Tjavendanu!
Pozdravljen Jani..
Sem si podaljsal praznik in se pripravljam, da grem nad plevel na vrtu in sadovnjaku.. Pa se rosa noce in noce dvignit.. Spet cisto k dezju visi, ti pa pravis, da bo sonce .. Samo naj bo kakor koli, kosilnica danes mora zapet!
Tud ti se drz se na sihtu, saj ga je ze pol minilo, hehe!
Ti Ježek, ti.
Vidim, da ste včeraj namesto romanja se marsikaj rekli glede na tvojo temo in temu bi težko kaj dodal.
Mogoče bolj na ta tvoj post, ki me spominja na tisto….Nočas mora Prozor pasti…..saj veš, iz unga pratizanskega filma.
Potem pa dodaš…….i prozor, i vrata, i stalaže……..
Torej, danes mora kosilnica zapeti…..pazi, da ne bo tako kot meni, zapela v kak štor in si zvila gred……meni pa zvila prtošl za 16 jurjev.
Sploh pa, kako lahko pišeš ob desetih, da mora kosilnica zapeti.
A še nisi slišal, kdaj kosec vstane ?
Ob štirih, ljubi moj.
Pa en brinjevček v rit, pa hitro kosit, ker pri rosi bolje odreže :)))))))))
Ojej, Bruce, vedno me pozitivno presenetis, tokrat si po moje strokovno zajebal! Eno je prava zelezna kosa injkosenje ob treh ali stirih zjutraj, kar je izkusil moj oce.. Jaz priznam, da tiste kose ne znam sklepati, nabrusim jo kar prek bohr masine.. Ampak za lakserco sem strokovnjak in vem da mora biti trava ustrezno suha, da nimas brezveznega dela..