Da ne bo dolgčas!
Dobro jutro,da ne bo dolgčas podajam novo temo.Žal ne morem aktivno sodelovat,svoje mnenje podajam zato kot prvi.
Govorimo npr.o ljubezni in naveličanosti v zakonu,ki pride če hočemo ali ne,z leti seveda.Kaj je in kaj naj bi bila prava ljubezen.
Je uničujoče ali ne za ljubezen,če si s kom,pa ga ne občuduješ?Ljubezen je občudovanje,je oboževanje.Moški lahko občuti nekakšno prijatelstvo do ženske,s katero je v postelji in v zakonu,in to ni slaba podlaga za znosno vsakdanje življenje.Vendar to ni ljubezen.Človeka,ki ga imaš rad,moraš občudovati,z občudovanjem pride nežnost.Z nežnostjo pride ljubezen,Ljubiti se pravi preiti v drugo bitje.
Kako preprosto je vse skupaj,če ima človek nekoga rad.Potlej ti ni treba več spraševati,zakaj delaš to ali ono.Vse se dogaja samo od sebe.Prideš k ljubljeni osebi v objem,užitek enega,poveča slo drugemu.To pripelje duši dveh,ki se imata rada,skupaj….
Levček, četudi sem ta hip mislila pod tuš, žal ne morem.
Ne morem, ker si me zaintrigiral in mi dal toliko misliti.
Se ti morda, dragi levček, sploh sanja, kakšno temo si
odprl? Pred letom dni, oz. nekje tam sredi septembra pretekleta leta je en Hubert odprl temo “Moški & ženska”. Tema je bila več kot zanimiva, verjemi, ker so se sprožala vprašanja in razmišljanja o trenutkih v življenju moških in žensk, v katerih se človek znajde v hipu, ki postane neskončna veličina, v hipu, ko se mu odpre nov prečudovit svet, pa ne ve, kako ta svet izkoristiti, ker bi ga rad izkoristil in okusil, zaveda pa se preprek in “prepovedi”, ki mu tega ne dovoljujejo. In potem stopiš na križišče, stojiš v križišču in ne veš, kam se obrniti oz. sprašuješ se, ali bo to križišče še tukaj, če se boš čez hip vrnil nazaj in se usmeril tja, kamor se ne bi smel ali obratno, če si se usmeril, kamor se ne bi smel, ali bo križišče za pravo pot še tukaj. Tisoč in eno vprašanje se vzbudi v človeku, ko razmišlja o svetu, ki bi se ga rad dotaknil in ki bi ga spet za hipec vrnil v sanje …..
Ljubezen in naveličanost v zakonu, dve vprašanji, na katera pa je neskočno veliko odgovorov. Naveličanosti v zakonu bi bolj pristojala beseda “RUTINA ali USTALJENOST”, ki počasi a vztrajno ubija našo domiselnost. Vendar, zakaj bi se ji prepustili? In čemu! Morda zato, da imamo potem vsaj rahel izgovor za iskanje vznemirjanj ali da se upravičeno lahko malo pojezimo zaradi te naše rutine, za katero pa smo, hočemo sebi to priznati ali ne, sami krivi. Ljubezen ? Hja, nikoli in nikdar izpeta melodija. Ljubezen je, seveda je, le da ji počasi dajemo drugačna imena. Če občutiš do partnerja, s katerim živiš tisto globoko spoštovanje in tisto obliko ljubezni, ki te kljub stažu še vedno vleče domov, potem ni potrebno veliko, da vzplamti tudi še tista iskrica, tista sla in tisto poželenje, ki nam hitreje dvigne prsi v sunkovitem dihanju, ki nas naredi poletne in vznesene. Ni potrebno veliko, morda stisk roke, pogled v globino oči in srca, trepet in drget prebujenega telesa … A to ne pride kar samo, ne, za to je treba tudi kaj narediti, kaj malega, rahel dotik na točko, ki nam je morda poznana, nežen in obetajoč objem, poljub na sence, potovanje z drgetajočimi prsti po hrbtu …. Levček, to ne more biti rutina, to je tisto, za kar moramo poskrbeti sami, ne moremo čakati, da nam bo prinešeno, nak … Ja, in vse kar se naredi, se naredi tako spontano, tako naravno, v močni želji ugoditi partnerju ….
Ljubezen, levček, ljubezen je glasba, od katere nas ušesa v močni slasti bolijo, ljubezen je odprto okno, skozi katerega preštevamo zvezde, ljubezen je murnova pesem v jasni noči, ljubezen je pogled sredi vasi, ob katerem se zašibijo kolena, ljubezen je utrgati na sosedovem vrtu rožo s korenino vred in jo prinesti domov partnerju, ljubezen je v pravkar pokošenem senu prebujeno in zahtevno telo, ljubezen …..uf, levček, povem ti kasneje, grem ……
… na, vidiš levček, pa sem nazaj, zavita v jutranjo
haljo, sveže stuširana, dišeča po gartrožah, uf ja,
tudi to je ljubezen, vidiš.
Poprej sva, eh, sem no, ampak mislim, da si nekako na oni strani in mi slediš, torej govorila sva o ljubezni. Vendar pri zakonu z daljšim stažem torej govorimo bolj o rutini skupnega življenja, o ustaljenih navadah, preveč poznanih, da bi nas še vznemirjale. Da. In o preveliki naveličanosti, o iskanju pravega smisla. Kako lepo si opisal, kaj bi naj bila ljubezen, vendar menim, da si pri navajanju primerov, najbrž tako kot jaz, bolj mislil na zaljubljenost kot na samo ljubezen. Kajti sama ljubezen prenese tudi rutino, tudi naveličanost, ob obojem pa hrepenimo po ponovni zaljubljenosti, ki bi nam spet ponudila krila in nam olepšala vsako jutro posebej, vsak dan posebej, vsak trenutek posebej, ko bi se nadejali biti v bližini osebe, ki nam take občutke povzroča. To pa je, levček moj dragi, tista zaljubljenost, za katero se trudimo obdržati jo ali ponovno doživljati. Iščemo jo povsod in kjerkoli, kadarkoli in ……. ko naletimo na nekoga, ki nam v tem iskanju prisluhne, smo že na poti boljšega počutja. Kdo ne ve, kako prijetno zaščemi v želodcu in kako hitro postane naše dihanje, ko se nam v občutkih zaljubljenosti javi bitje, ki smo mu posvetili toliko misli, želja in hrepenenj? Kdo od nas, ljubi levček, misliš, da tega ni doživel in da si tega ne želi znova in znova doživljati ali morda celo ponovno doživeti? Ta hrepenenja so del nas in če jih znamo prav obrniti, če jih znamo prav usmeriti, potem … morda spet najdemo tisti kanček pozabljenega tam, kjer smo najprej našli, kjer smo najprej imeli, kdo ve?
In naša zaljubljenost je stanje, ki v nas prebudi pozabljeno in zaspano bitje, ki živi polno, ki živi zato, da osrečuje, da izpolnjuje, da zadovoljuje, bitje, ki si samo prav tako želi biti osrečeno, zadovoljeno, izpolnjeno. Srečni smo lahko, če najdemo to bitje in če smo mu sposobni in mu znamo vse to nuditi.
Zaljubljenost je stanje, ki nas naredi močne, sposobne, kreativne, ustvarjalne, domiselne, lepe, srečne, z občutkom popolnosti, naredi nas – žive.
Levček, bi ti rad živel?
Danes sva na liniji,Marija.To sem hotel slišat!Super.Sicer nisem v zakonu,vendar vseeno,to je tisto kar je pravo.Vedel sem,da boš razumela.Nima smisla pisati o tej temi,če ni iskrenosti,je vse zastojn.
Ko se vname nova iskra, ni nič več tako kot je bilo.V želodcu nas stiska,kolena se tresejo,nekatere muči nespečnost,drugi niso več za nobeno delo,spet tretjim(tako kot meni)se mota po glavi samo še eno:njihov objekt poželenja.Za telo pomeni zaljubljenost stres.Čudoviti stres 🙂 .Vendar iz te toboganske vožnje čustev, se kasneje le razvije ljubezen?Možno, je kajne?
PROTI NENADNI ZALJUBLJENOSTI NI NIHČE IMUN!
Vesel sem tvojega posta,in grem na pir!
Na, vse sem prebrala,pa nimam nič dodati.sem še prezelena..a lahko bi marsikaj povedala o ljubezni…LJUBEZEN JE, IN OBSTAJA… TISTA PRAVA…
Lahko rečem samo to,živim za ljubezen in umrla bi za ljubezen….Za ljubezen..tisto pravo,ampak res pravo! Pa če se prašate kaj je tista prava ljubezen ,to je tista;,ko čutiš skupaj z nekom,ko dihaš z njim.,to je tisto s čimer se zbujaš,pri kom zaspiš..to je tisto s komer jočeš in se smeješ..in ko vsak dan posebej izživiš,seveda z njim,je iskrenost,je preprostost.Zame tista prava ljubezen,ki vem da obstaja nikakor ne pomeni in ne bo pomenila rutino…Zato upam trditi ,da je ljubezen ,zaljubljenost ,predajanje…nekaj najlepšega za kar je vredno živeti….še lepše pa je skupaj z njo umreti….NAJ ŽIVI LJUBEZEN…naj živi ljubobolezen……
Toliko,več pa ne bi….
Veš Muca, toliko kot je ljudi, toliko je vrst ljubezni,
kajti vsak človek zase in posebej doživlja to vrsto
življenja. Nekomu pomeni ljubezen že samo topel
pogled dobrodošlice, krožnik toplega obroka na mizi, čisto perilo, pospravljen dom, nekomu je ljubezen toplina domačega ognjišča. Nekdo drugi potrebuje še malo več, potrebuje vsake toliko časa pogovor, klepet, kresanje mnenj, filozofiranje, dogovarjanje, odgovarjanje. Spet tretji potrebuje še in še in še in še … ni konca dajanja, ni konca razdajanja, ni konca sprejemanja. Več je vrst ljubezni, a vsaka zase je za človeka, ki jo doživlja nekaj posebnega, nekaj tistega, kar si je želel. Če pa nima, po tem normalno hrepeni in išče. Morda najde, morda ne, kdo bi vedel. Menim, da ljudje, ki so zelo apatični, ki jim na obrazih razbereš zdolgočasenost, katerih obraz odraža njihovo dušo, ki ne ve, kaj naj na tem svetu sploh počne, ki se ne najde v tem, kaj je njegovo poslanstvo, menim, da taki ljudje na žalost tudi niso našli ljubezni. Ali je ne znajo iskati, ali je ne znajo zagrabiti, ko se jim ponudi, ali je niso sposobni sprejeti, ali je celo niso sposobni dojeti. Kajti kdor doživi ljubezen in jo doživlja, ta živi tako polno življenje, da mu je to moč razbrati iz vse njegove biti.
Imaš prav Marija…in veš vedno več je takih…vedno več tistih,ki se psrašujejo ali je ljubezen res samo to…..je to to? Tisto pravo?
Se spominjam,ko sem še kot ledik punca razmišljala in premišljevala o ljubezni…Ma zame je to bilo uh in oh….a moram priznati,vse skupaj je bilo nekako ala pravljica o belem konju in seveda princu…….ali to ali pa nič…sem si velikokrat rekla..A hitro spoznaš,da je veliko več……da tistig snežno belih konjev ni princi (tisti nežni…) pa sploh ne obstajajo več….že dolgo ne več….Ampak še vseeno če imaš srečo,te zna tista prava ljubezen poiskati te objeti in te popeljati na svojih krilih naprej v živlenje…tako…..mah nakladam uh sory..
Nič ne nakladaš Muca, nikar besede sory, ko še
nikomur nisi ničesar naredila in nikogar z ničemer
žalila. Nikar. Tema je pač taka, da v nas ženskah
prebudi tiste sanje, ki smo jih sanjale kot dekleta. Zagotovo se vsaka od nas, ki to prebira spomni svoje zaljubljenosti. In izkušnje, življenjske izkušnje, ki prinašajo veliko lepega, a tudi trdna tla pod nogami, nas opozarjajo, da je pravljica to, kar bi mi želele in da je resnični svet to, kar imamo. Tegobe, s katerimi se dva mlada človeka srečujeta in s katerimi se ubdata, jima počasi jemljejo energijo, le-to pa človek tudi potrebuje za negovanje ljubezni. In potem vsakdanja skrb, tekanje od vrat do vrat za službo, tekanje od zdravnika do zdravnika zaradi bolnega otroka, tudi to pušča posledice na naših čustvih, ki se počasi a zagotovo preusmerijo v en cilj, ostale, prav tako pomembne cilje pa počasi puščamo ob strani, da pač pridejo na vrsto. In to je tista rutina, ki nas zapopade, ki nam vzame nekaj zelo lepega. In spet se moramo močno potruditi, da obudimo v sebi željo po drugačnosti in da s to željo začnemo živeti in na njeni uresničitvi delati.
Vidiš Muca, tudi jaz nakladam. Ampak tako razmišljanje se mi ob tej tem ponuja in moram ga izpisati. Morda bo komu to dolgočasno prebirati, pa si potem mislim, da mu pač ni treba prebirati, ker ga v to nihče ne sili. Bi pa srčno rada prebirala tudi mnenja drugih o tej temi.
Tudi jaz verjemi,bi rada brala,brala in tako spoznavala.Zanimivo bi bilo prebrati različne poglede na ljubezen…Kljub vsemu,da se poznamo..tako ali drugače,se pa še vseeno zapiramo vase,ne povemo vsega kar nam leži na duši,ne povemo kako to doživljamo…
zakaj? Nevem…nekateri povemo več kot preveč,drugi pa se previdno skrivajo za veliko temno zaveso….
velikokrat se spozabim,pa napišem marsikaj,vedno več in več…in za vsako napisano besedo mi ni žal..za vsak delček ki ga vam odkrijem in napišem sme gor niti malo ne obžalujem..navsezadnje to sem jaz..to je to…moje živlenje..In zmeraj bolj rada ga delim z vami…Zato mi to ..zato mi vi vsi skupaj toliko OGROMNO pomenite….tega se ne da napisati…
le kje so še drugi,?? Mogoče se jutri razpišejo….
Morda, Muca, morda. Nič ne de, če se ne bomo
v polni zasedbi odzvali temi, dejstvo je, da je tema
zanimiva in je moč na veliko načinov spoznavati
veliko vrst ljubezni skozi mnoge druge oči. Če si
to želimo, drugače pa ne. Včasih se res težko odločimo za to, da razglabljamo o temi, v katero je treba vlagati naša razmišljanja – morda iz bojazni, da bi se pregloboko spoznavali, kdo bi vedel, morda iz bojazni, da bi preveč povedali o sebi. Seveda te bojazni obstajajo, vendar nismo vezani drug na drugega s popkovino in tako lahko sodeluje kdor pač želi.
Muca, midve bova pa rajali in peli ljubezni vse slavospeve, ki jih to mogočno čustvo zasluži, a prou, a?
Velja bova..enga lupčka Marija jaz se odpravljam spat.Ura je že pozna,moje očke in telo pa trudno da je kaj.En težek dan je za mano…jutri ja še en nov,ki se bo zbudil z jutrom..Naj bo lep Tudi zate in za vse moje gmajnarčke.LAhko noč***in mirne sanje……naj bodo lepe..papa*****
S teboj pa še nisem končala, mili moj zajček!
Srčno upam, da ne bo nihče užaljen zaradi tega,
kar sem napisala. Menim pa, da je v tem veliko,
če ne celo preveč resnice. Saj, zakaj pa bi se odkrivali, če nam ni do tega. Bodimo tam, kjer želimo biti in to kar želimo biti, ne to, kar drugi želijo iz nas narediti. In s takimi kot smo, smo pač zadovoljni.
Bo prilika, zajči, bo prilika in če nauš takrat govorila,
ti bomo zadi naštelali uni patent, a veš, kot je za
konzerve odpirat, a veš, in pol bomo mi zadaj navijal,
in kolker bomo mi zadaj navijal, tolk boš ti govorila!
Duša draga, ti veš, kaj je mučenje. Ne bi to bilo
mučenje, to bi bilo ……vidiš, zdaj se praskam gor
po tej butasti okrogli glavi, ker ne najdem izraza.
Ne, to bi bil pritisk nad stresno situacijo!
Uf, u luftu sem ubila molja, ali pa je bil zametek ene vešče. No, vešče mi res niso všeč tako, da sem pripravljena delati tudi veščomore!
Mišek moj zlati, lunica moja okrogla, uhlji moji
dolgi, repek moj kosmati, učke moje temne,
tačke moje uboge, zgoraj sem se že poslovila,
pa sem vseeno še pribrzela tu doli, da te cmoknem in
spet odbrzim. Lahko noč, pošast nočna! (hehe, heheh).