Oprostite mi in ……….
Ljubi prijateji, oprostite mi, ker ………
nisem v stanju, da bi vam sledila. Nimam
časa, se javim popoldne.
Nikitka, bog ti polončkaj. Prosim, razumi mojo stisko, bodi še naprej moja prijateljica, prosim.
Ker se danes še ne morem javljati, samo nekaj za vas, čisto in samo za vas to, kar me je pričakalo zjuraj v predalčku:
Zgradite si lepše življenje.
Starejši gradbenik je bil pripravljen na upokojitev. Svojemu delodajalcu je
povedal, da želi zapustiti gradbeni posel in živeti mirnejše življenje s
svojo ženo in družino. Pogrešal bo svoje prijatelje, sodelavce in dobro
placo, ampak resnicno je potreboval upokojitev. Bodo že zmogli brez njega.
Delodajalcu je bilo žal, ko je spoznal, da njegovo podjetje zapušca
zanesljiv in dober delavec. Preden pa sta se dokoncno poslovila, ga je
prosil, da zgradi le še eno hišo, zgolj kot osebno uslugo. Gradbenik je
privolil, a s srcem prav zares ni bil vec pri stvari. Zbral je ekipo,
nakupil ustrezno orodje in surovine. To pa zares ni srecen konec moje
kariere, si je mislil.
Ko je gradbenik koncal in je delodajalec prišel preverit njegovo delo, je
stopil do njega in mu v roke potisnil kljuc od vhodnih vrat zgrajene hiše:
To je tvoja hiša, je dejal, moje darilo tebi.
Kakšen šok! Kakšna nerodna situacija! Ce bi le vedel, da gradi sebi lastno
hišo, bi jo zgradil cisto drugace. Sedaj pa bo moral živeti v hiši, ki je
sploh ni naredil tako dobro in s srcem.
Podobno je z nami. Naša življenja gradimo odsotno, išcemo linijo
najmanjšega odpora in se izogibamo stvarem, ki bi od nas zahtevale
spremembo. V kljucnih tockah našega zasebnega in poklicnega življenja ne pokažemo tistega najboljšega, ki je v nas. Potem pa z grozo spoznamo, da živimo v hiši, v kateri ne maramo živeti, a moramo, ker smo si jo sami zgradili. Ce bi vedeli že prej, bi to naredili popolnoma drugace.
Razmišljate o sebi kot o graditelju. Razmislite o svoji hiši. Vsak dan
zabijate žeblje, postavljate oder in nameščate stene . Gradite modro. Tudi
ce živite le še en dan, si ta dan zasluži, da ga živite polno in z
dostojanstvom. Zavedajte se, da je življenje projekt, imenovan
naredi-si-sam. Vaše današnje življenje je rezultat vašega odnosa in izbir v
preteklosti. Vaše jutrišnje življenje pa bo rezultat vašega odnosa in
današnje izbire.
Zgodba, ki mi je segla v srce. Želim vam najlepše, kar bi si tudi sami zaželeli, želim vam prečudovite in nepozabne prvomajske praznike in
Nikitka, zajček, še vedno računam na babji vikend pri nas. Nisem in ne morem pozabiti!
Mariči
Končno sem se uspela ustaviti na tej naši gmajnici. Koliko postov. Nikakor jih ne uspem prebrati, a vseeno – tale Marijin nauk me je razveselil. Hvala Mariči, je pri meni ravno ob pravem času.
Sicer pa vsem skupaj en lep vikend, in lepe praznike vsem, ki boste tako srečni, da boste ves teden dopustovali. Jaz sem v ponedeljek in torek še v službi, potem pa grem pet dni dihat morski zrak in crkljat mojo družinico.
Živel prvi maj in (včasih smo rekli) dan OF – no zdaj je pač drugače (isto sranje, samo drugo pakovanje)
Špela
S delom v sluzbi je križ, težko je vse in vseskozi opravljati z zagnanostjo, z ogovornostjo, marljivostjo, natancnostjo.. Se enostavno navelicas, pa kaj naredis samo da naredis.., ne povsem s srcem, tako kot gradbenik v tvoji zgodbi..
Zato je dobro, da veckrat zamenjas sluzbo, pa stopis novim izzivom nasproti.. Je tezko, sam se poplaca… Kdor zamudi priloznost, kasneje obzaluje, enako kot gradbeenik v tvoji zgodbi.. Upam, da tako tudi ti mislis Marici?
Enako je z gradnjo zemeljske kot duhovne hise… Vedno in v vsakem primeru naredis napake, ki jih drugi morda niti ne opazijo, tebe pa motijo… Mogoce, bi se morali se enkrat rodditi s zavestjo in zrelkostjo, ki jo pridobimo v tem zivljenju.. Pa bi potem ravnali drugace? Kdo ve?
Oh ježek, kako pomirjujoče deluješ, kakor melem
si za mojo dušo, res. Naj ti nekaj zaupam. Najbrž
se bom počasi res nagnila k gradbeniku. Najbrž
pravim, kajti iz dneva v dan se zbujam z mislijo, kaj
storiti in vedno znova mi odzvanja v glavi tista prečudovita misel prijatelja: uzmi sve, što ti život pruža! Bomo videli po praznikih?
Ježek, sanjsko lepo nočko ti želim, jaz še vedno zrem v luno, ki mi nenehno nekaj dopoveduje, pa ne znam razbrati njenih misli. Le to vem, da mi je v njenem soju lepo, da se kdaj pa kdaj nočem odreči lepoti nene bisernosti in nagajivega sijaja, še manj pa lepoti vsega, kar se v njenem siju odraža – brsteča jabolka, ki dobijo drugačen pridih, usihajoče narcise, ki v nejem soju ponovno oživijo, za kratek čas, pa vendar so njihovi cvetovi spet tako polni življenja, srebrna cesta, ki pelje mimo hiše je kot posuta s svetlečo lunino prevleko …. ne, kdaj pa kdaj se resnično splača ob tej uri stopiti na balkon in se prepustiti lunini magiji! Poskusi, ježek, in šepetaj vetru, naj ponese tvoje želje s seboj, poskusi. Videl boš, da ti bo veter odgovoril, iz gmajnice boš zaslišal tudi druge glasove, napni ušesa in zapri oči, razumel jo boš, razumel boš noč in njeno neomajno moč!
M.