V premislek
Dragi moji , pozdravljeni !
He , he , upam , da ste me čisto malo pogrešali , kaj ?!
No , ta teden sem bila na bolovanju , pa sem imela več časa tudi za branje.
In prebrala sem nekaj zelo zanimivega , kar me je čisto malo sprovociralo in mi dalo misliti , kaj je prevzaprav naša vera .
No , ne bom že v začetku nič utrujala in filozofirala , vsak naj se dokoplje do svojega mnenja . Me pa zanimajo!
Voltaire je izjavil :” Bog je ustvaril človeka po svoji podobi in ta mu je vrnil milo za drago !”
lisička , ki je sicer verna ( mogoče malo po svoje:))
meni, da ima vsak pravico do svoje vere …… pa naj si bo to On … ali pa Ona ….lahko veruje pa tudi v drevo! morda kdo na kaksni zvezdici le misli name in mi pomaga, da le ne skrenem .. ce pa ze … da mi pomaga najti … kaj pa vem … jaz enacim vero z upanjem ….. upanje v cloveka .. v jutri …. predvsem pa Vase … saj le s tem -zaupanjem vase … lahko odpres vrata sebi in drugim, ki ti prihajajo naproti ……
Lepo !
Ampak , kar mi je dalo misliti , je to , da pravzaprav ima Voltaire zelo , zelo prav !
Človek je s svojo sicer precej bedno , v zlo , hudobijo ( nasplošno gledano ) in črnogledost usmerjeno , ne preveč razvito domišljijo , naredil Nekomu ( v katerega verujem , le da ne čisto tako kot bi bilo po volji katoliški ali katerikoli drugi Cerkvi) slabo uslugo ! Oblikoval ga je po svoji bedni podobi !
Preberi Staro zavezo – takšen Bog , kot se predstavlja tam , nam je lahko le malo v uteho , ampak prej v grozo . Sicer pa tudi Nova zaveza daje poznejšim krščanskim filozofom in teoretikom kaj slabo podlago . Samo poglej , v kaj so razvili sicer lepe Jezusove nauke !
lisička se težko strinja z vsemi krščanskimi dogmami
Lisička, tudi jaz prebiram zjutraj knjižico, ki mi jo je ponudil
prijatelj. Prebiram o razglašanju vere v Jezusa. Dnevno,
vsako jutro po 15 – 20 minut. Sem presenečena, v
pozitivnem smislu. Ampak ne ravno v zvezi s prenašanjem
in razlaganjem same vere kot vere. Presenečena in na
zelo prijeten način sem s to knjižico popeljana v svet ……….
razmišljanja, v svet primerjav, v svet, ki mi doslej ni bil v taki meri prikazan, ponazorjen ….. sem prijetno presenečena nad knjižico zato, ker mi morda en sam prebran stavek eno določeno jutro da ramišlajti …. tako, kot praviš ti v naslovu “V premislek”, gre meni ta knjižica “v razmislek”…… ne bom trdila, da gre pri meni in pri moji letih za spreminjanje gledanja, nazorov in kaj vem česa še … ne, niti najmanj. Gre pa za “razmislek” !!!! In povem ti, veliko, zelo veliko razmišljam …….. o marsičem!!! Morda celo kdja pa kdaj malo preveč, ker sem se pač znašla v letih, ko ………….
Mariči
He , he , čebelica , medve bi pa lahko ene dve vrgle o utopistih !
No , mogoče pa so mal prehitro opravili z njimi :)))
Veš , zdajle z velikim upanjem v Nevidno prisotnost letim k zdravniku , pa bova nadaljevali drugič , saj zgleda , da se nihče drug ne proba dokazat kot mislec , he , he …
lisička se s čebelico v marsičem strinja , sveda z malimi odkloni v DESNO 😉
Še jaz!
Verna nisem, ne hodim v cerkev, le krščena sem. V boga (ali Boga), tistega krščanskega ne verjamem. Imam svojega boga – nima imena, niti obraza, je pa samo moj.
Mimogrede, kaj je zdaj s tistim predlogom, da bi bil verski pouk tudi v osnovni šoli? Je to propadlo ali se pripravlja za naslednja let?
Lili, ki verjame samo v svojega bogeca (z malo začetnico)
Pozdravljeni
Tudi jaz zadnje čase večkrat pomislim : vera …sinova hodita k verouku prvo leto , čeprav starejši ima že 10 let . Sam je želel bolj zaradi prijateljev.Sem mnenja , da je tako prav , čeprav so obdobja , ko mislim da mi je budizem bolj naklonjen . Žal , se krščanske vere spomnim le ob težavi , ko si želim , da bi sam Bog rešil problem . Sicer otrokoma vedno ponavljam , naj poslušata , se naučita in ko bosta dovolj stara oz. bolje rečeno , ko bosta dovolj zrela , bosta sama ocenila ali je stvaritelj sam Bog ali je znanstvena razlaga trdnejša teza . Vera je širok pojem in se strinjam , da vsak mora verjeti v nekaj , včasih je dovolj , da verjameš vase . Poročila sem se v cerkvi , bolj zaradi slike o sanjski poroki v belem …
toda takrat mi je bila vera deveta vas . Glede verouka v šolah sem proti predvsem zaradi tega , ker sem mnenja , da je vera že preveč vplivala na vse vojne sveta , otroke učim , da smo enaki , torej v šoli bi spoznal , da je dober prijatelj drugačen že zaradi tega ker ni prisoten pri verouku …ker ne bere istih knjig , skratka spoznal bi drugačnost tam .kjer jo po mojem mnenju ne sme biti .
pati
Draga Pati,
sama sem vzgojena v verski družini, vendar le polovični, žal, ker očeta ni bilo poleg te vzgoje. Do šestnajstega leta me ja mati “prisiljevala” hoditi k maši in seveda k verouku, doker pri šestnajstih letih nisem župnika povpršala po stvareh, na katera mi /še danes mi je za tega gospoda žal/ ni znal odgovoriti, recimo, v treh minutah.
Danes, kot sem že napisalal lisički, molim in prosim po svoje. Ne da bi moj Bog rešil en problem, ki se mi je pojavil, prosim pa, da bi mi nekdo dal moči za to, da bi znala rešiti problem in težavo. Namesto mene nihče ničesar ne more rešiti. Lahko pa morda v nečem najdem moč, silo, ki mi bo pomagala do tega priti. Razmisli o tej poti, razmisli o tem. Berem knjižico patra, ki je ta nauk nudil mladim.
Mariči
No, pa naj bo malo filozofije, za to pozno petkovo popoldne.
Ko bodo letos popisovali po hišah in stanovanjih prebivalstvo naše ljube domovine, bom med tistimi bojda 70 odstotki ljudi, ki se bodo izjasnili, da so katoliške vere, čeprav pravzaprav sam nisem čisto prepričan, da bo to pošten odgovor.
Pač, spraševalci so ponavadi kakšni študentje ali brezposelni ljudje, ki jih nima smisla obremenjevati z vesoljnimi pogledi moje malenkosti, ter jih zavesti, da napišejo še kaj napačnega. Sem pač tu rojen, krščen in birman, cerkveno poročen (torej, se ne morem ločit, he, he) in hodim k maši.
Ne ravno redno, ampak hodim.
Pomislek, da sem slab katolik ali kristjan, pa imam zaradi drugih dveh sklopov reči. En sklop je tak filozofski, drugi pa je bolj političen in nazorski.
Osebno naprimer ne verjamem v to, da je Marija zanosila brezmadežno, kar bi me sicer uvrstilo v kopico drugih ver, a jaz o njih ne vem nič, niti mi niso blizu. Drugo je, da ne verjamem, da je Jezus vstal od mrtvih, ampak sem prepričan, da so ga zadeli malo nerodno, bil je dolgo v nezavesti, komi, mislili so da je mrtev, ga po njihovo pokopali, nakar je prišel k sebi, ter se pobral od tam. Po mojem mnenju je še dolga leta živel med svojimi učenci in učil vero, a so po smrti nekateri povzpetneži med njimi (ne vem točno, mislim da je bil Pavel) zamolčali, prikrojili, po svoje razlagali, danes bi rekli: ” iztrgali iz konteksta”, spremenili filozofijo, vzeli meč in ogenj in pravico v svoje roke in tako za vedno oskrunili najlepše nauke in misli, kar jih je bilo. Za to, so pa potrebovali pravljice, pridih skrivnostnosti in mističnosti, da so nevedne držali v strahu in komandi.
Idealna podlaga za pravljice o stvaritvi sveta in brezmadežnem spočetju in vnebovzetju……
Slab kristjan pač in ubijete me lahko, prepričali me ne boste.
Ravno tako ne verjamem v spoved. Ta je bila ravno tako orodje za vladanje nad ljudmi. Drugo je, če je spoved iskrena. A če mi je za nekaj žal, Bog to sam ve in ne rabim posrednika med mano in njim, kot tudi obratno. So stvari, ki so po cerkvenih zakonih prepovedane in greh, pa mi zanje ni bilo nikoli žal in kar sem tako zagrešil, On tudi ve, da se ne kesam, četudi bi tak greh povedal. Nevzdržnost že dolgo pred vstopom v zakonsko zvezo je že ena takih reči, ki se jih ne kesam :)))), ali kot bi rekel Mlakar….se usak dan na Buha spunem, še pusjbej, kdr kunem…..
Drugi sklop so pa politična vprašanja, se pravi, eno uči nauk, drugo so pa vojne, umori, fajti v imenu vere, zlato v rimskih zakladnicah, vračanje premoženja in vtikanje v politiko, vendar tu, priznam, sem na tankem ledu, saj je dejstvo, da je to odvisno od ljudi in ne vere.
Za primer vzemite našega prejšnjega nadškofa Šuštarja, dobrega moža, pa sedanjega jastreba Rodeta.
Zato sem sam pri sebi ločil vero od cerkve.
Cerkev pač jemljem kot nek servis, avtoriteto s mandatom za verska vprašanja, upravno enoto za urejanje tovrstnih vprašanj.
Za vero in nje globino, pa sem odgovoren sam. Sašo osebno.
In Sašo je globokoveren človek. Sam pri sebi, brez posrednikov.
Da, verjamem v Boga.
Pa ne kot v nekega strička z brado in tehtnico in njegovo nasprotje , hudiča, v peklu od ognja ali dreka, ampak v Boga, kot LJUBEZEN.
Bog je zame ljubezen in ljubezen je bog.
Ljubezen je tista najvišja vrednota in cilj proti kateri bi morali vsi stremeti.
Ljubezen je tisti nauk, ki ga je Jezus učil, pa so ga poteptali.
Ni važno kakšna in v kaj. Čista ljubezen.
V otroke, ženo, moža, poezijo, rastline, mamo, šport, karkoli, ker je najčisteje in iskreno čustvo.
Zakaj naj bi imel slabo vest, ker ne verjamem, da je Marija brezmadežna?
A je mogoče to pomembno?
A je pomembno to, da je bil Jezus brezmadežno spočet, ali to, kaj je učil?
A sem jaz kriv, ker sem rojen v Pivki, kristjanom,? kaj pa če bi bil hindujec ali taliban ali heretik? A sem za to avtomatsko v peklu? Mar ne s svojimi dejanji, vero, življenjem in ljubeznijo zaslužim kaj več?
Če bom v peklu, bom tam izključno zaradi sebe in svojih dejanj, ne zaradi nazora.
Vem, da je Bog.
Čutim ga včasih ob sebi.
Vem, da včasih posreduje zame pri mojem ljubem starem atu, ki ga ni več,
čutim ga vsakič, ko zjutraj pokrijem z dekco moje sinčke, ko še spijo, zdi se mi, da je nekje okoli bajte vsako pomlad, ko mi vrt ozeleni in še morje stvari in situacij je, ko bi ga lahko naštel, ko ga začutim….
Moja mama ali sestra, ga pač najdejo tudi v miru in spokojnosti cerkve in molitvi in kapo jima dajem dol za to.
Vsak naj bo sebi Bog, dobrota, luč in pot.
Vsak naj bo sebi največja ljubezen, ker če se imaš sebe res rad, boš lahko imel tudi druge, do konca in naprej.
Zato imam tudi vas, dragi prijatelji, zelo zelo rad.
Aleluja in amen.
Dobro jutro !
Ja , tole , kar si napisala , Pati , me je pa spomnilo na nek posredno argument ZA verovanje brez znanstveno podprtih dokazov.
Veš , jaz osebno verujem oz. verjamem , da ima , denimo ježek , lulčka , čeprav mi tega ni ne znanstveno ne kako drugače dokazal , he , he , skratka videla ga nisem , verjamem v njega pa !
Torej , zame osebno ne velja nujno znanstven dokaz kot nekaj veljavnega , saj vsi dobro vemo , kako se tudi (!) in predvsem znanstvena odkritja spreminjajo in bogve kaj bodo v naslednjih sto letih še dokazali in odkrili ! Preprosto verujem tisto , kar čutim oziroma o obstoju česar mi govori vse kar vidim , slutim , čutim , zaznavam tako v iskustvih kot zgolj v duhu . In ta mi govori , da nismo sami , da JAZ kot skupek materije in energije ne bom prenehala obstajati , ko se bo ta uboga materija sesula v prah .
No , o tem bi se lahko razpisala precej na dolgo , pa ne bom !
Pošiljam otroke k verouku in sama občasno grem k maši , v cerkev pa precej pogosteje , ker mi predstavlja enega od idealnih prostorov za srečanje same s sabo in mojim Bogom – pa takih krajev je še več !
Kot sem že napisala , se z marsikako še vedno veljavno cerkveno dogmo ne strinjam in ne verjamem ravno vsega , kar so si v svoji preprosti srednjeveški pameti , podprti s prividi od stradeža , fanatizma in vseh ostalih duševnoh in telesnih tegob, izmislili takratni misleci in cerkveni teoretiki. Pa dobro , s tem bom opravila sama , ko se bom osebno srečala s svojim Bogom ! Upam pa , da bo verouk mojim otrokom vcepil nekaj naukov o ljubezni do bližnjega , kar jih sicer učimo tudi sami . Ampak nismo vedno prepričljivi , vsaj ne z zgledom , zato malo računam na duhovnika 🙂
Je pa nekaj , kar mi je vera dala . Nisem osamljena . Imam upanje. Vem , da okoli mene mrgoli bitij , ki so me za življenja imeli radi in ki na svoj breztelesni način še vedno pazijo name in na moje otroke. Čutim povezanost z mojo umrlo mamo. Ne bojim se smrti , bojim pa se trpljenja in bolečin . In seveda ločitve. Tu pa spet malo pomaga vera – saj ne bo za vedno ! No , mogoče je to precej naiven način spopadanja z metafiziko , pomaga pa 🙂
Vsekakor sem s pomočjo vere , upanja , molitve nekako premagala strahove in grozne stiske ob bolezni moje deklice !
Verujem v Njegovo navzočnost , neskončno dobroto in ljubezen ! In to mi daje moč in mi pomaga premagovati – s svojimi močmi – vse preizkušnje , ki jih pred mene postavlja življenje. Prav tako pa me navdaja z nenehnim čudenjem nad vsem lepim in nenavadnim , kar me obdaja in ni nastalo samo od sebe. Boga vidim v čistih , jasnih očkah moje punčke , vidim ga lepoti narave , v bližini ljudi , ki me imajo radi , v vseh možnostih , ki mi jih daje življenje. In sem hvaležna in molim v mislih !
lisička veruje v Boga v ljudeh , živalih , rastlinah in kamnih
Zdravo ,
Lisička tvoje besede so dokaz , da vera obstaja in je povsod , tudi v nas ob , pred , po …Tudi sama sem mnenja , da verouk otroke le bogati in nauči , da obstaja mnogo lepega in dobrega .Izhajam iz sebe in učim da se imajo radi , saj sem spoznala , da tako imam rada vse , ki me obdajajo in me izpopolnjujejo . Večkrat je težko spoznanje , da ni vedno vse rožnato in v skrajni sili se zatečem k Bogu . Tudi jaz se počutim bogatejša in močnejša , ko sem v cerkvi , pri maši ali pa večkrat le posedim in zrem v oltar . Morda sem prav zaradi tega jezna nase in zmedena , ker se zatečem v objem cerkve le ko čutim potrebo po nekomu ali nečem višjim , po nečem , ki je morda večje od ljubezni same .
Prepričana sem , da skoraj vsaka vera ima svoje bistvo in pozitiven smisel . Rada bi otroke vzgojila v sprejemljive za različnost , v trpežne za današnji svet in polne ljubezni do sebe in okolice .Žal , z leti vidim kako je ta pot težka , večkrat posuta z trnjem , čeprav je tolikokrat rožnata , da sploh ne bode .Pa vendar . Vera je in to je dejstvo . O kvaliteti in kvantiteti pa odloča posameznik .
Lep pozdrav pati
