NEBO NAD BRNIKOM
Dragi moji prijatelji !
Ne trudite se razumeti, ker tudi sam ne prav dobro, sem se pa vseeno odločil, da vam zgodbo povem, ker sem trenutno na cajtu.
Ko je včeraj sodnikova piščalka oznanila konec tekme in je bilo jasno da smo uvrščeni na Mondial, priznam, da sem potočil par solzic.
– zato, ker smo tako mali, nepomembni in nikakvi, da nas vsi smatrajo za topovsko hrano, pa smo jim podkadili vsem.
– zato, ker je že matematični in statistični čudež, da se uvrsti na svetovno prvenstvo država, ki ima prebivalcev toliko, kot kako predmestje Milana.
– in tudi zato, ker se zavedam, da sem bil živa priča temu, kar se verjetno ne bo več ponovilo, ker gre za zlato generacijo fantov, ki delujejo kot ena duša in eno telo, zmagujejo, čeprav sta jim manjkala dva najboljša, Zahovič in Knavs.
Ponos, so bile tiste solze. Čisti in izključni ponos.
No, ponavadi spremljam tekme reprezentance skupaj med prijatelji, vedno na enem mestu, pri enem od njih, no, včeraj me ni bilo tam, ker je bila tekma v nerodnem terminu, moji otroci ravno obedujejo in legajo k počitku, tako da sem gledal doma.
A so me možje po koncu poklicali in rekli v telefon stavek, ob katerem mi je zaigralo srce: “A bi šel z nami na Brnik, počakat nogometaše?”
Mulčki so spali in nisem rabil minute, da sem se uštimal, ko smo bili še vsi naspidirani in nasmejani na poti. No v tem zanosu, pa se nam je pripetila neljuba napaka. Takoj po vstopu na avtocesto v Postojni, je avto začel kašljat in krehat in potem se je nehvaležneš ustavil, ker brez bencina pač ne gre. Besedne dekoracije tu ne bom ponavljal, samo, ker je bilo do prve črpalke kakih 1500 do 2000 metrov, smo avto pač porivali peš naprej, pa še v klanec, zapovrhu.
Ko smo se tako tresoč, da nas kdo ne posname, polžje bližali črpalki, se bliskovito pred nami ustavi en bel clio in pelje v rikverc k nam. REŠITEV.
Bilo nas je pet krepkih in lušnih fantov, iz avta Celjske registracije pa stopi pet nadvse lušnih bejbic. Ka je pebi, a vas povlečemo?
Opa bato, očitno je Bogu preostalo od tekme še nekaj milosti in nam jo je poslal v obliki teh petih siren. Seveda, seveda. Zapnemo avte skupaj in tako pridrsamo do OMVja.
No, tam se punce niso pustile zvabit v bife, češ, res da smo iz Celja, a smo trenutno v Portorožu, sedaj pa gremo na Brnik, kot vi. In ker hočemo tam prvo vrsto, bomo kar šle. Vam pa gor ne uide pijača, OK?
Vsekakor.
Žal, jih med tisto drhaljo in gužvo nismo več našli, tako da, če slučajno to berejo, drage ANJA, MATEJA, DOLORES, ALENKA IN SERGEJA, (upam, da se nisem zmotil), naj vam bo stokrat poplačano, brez vas, bi še vedno poznali Rudonjo samo iz ekrana. HVALA.
No, parkirati smo morali v Spodnjem Brniku, od tam pa peš. Trumoma, cele horde noro veselih in razpoloženih ljudi, že po poti je bila veselica. Nagi do pasu, v ledenem mrazu sedeli na odprtih oknih od avtov, hupali in peli že na mitnici na AC, pa na vsakem križišču, črpalki, noro, noro….
Po moji oceni nas je bilo kakih 15,000 ljudi in težko vam opišem to prečudovito vzdušje in atmosfero, ki te kar privzdigne in nosi s tokom…
Pozitiva in dobrota v zraku, gužva za pop…., zrinili smo se do druge vrste pri ograji in nisi vedel, ali je kaka roka tvoja ali ne, ali ti res noge vleče v desno, rit pa v levo, da o glavi niti ne govorim, itd….
A trenutka, ko so se prikazali fanje, ne bom nikoli pozabil. Mešanica vreščanja, petja, tuljenja, solz, mahanja, pozdravov, enostavno ni možno opisat, ker je preglupo, če nisi tam.
In v nekem trenutku sem se v tej noriji ozrl v nebo nad Brnikom in videl vse, prav vse možne zvezde, kristalno čisto, zvezdnato nebo in zazdelo se mi je, da jim je bila res dana milost tudi od zgoraj in vsem nam, ki smo bili tam….nepopisno lep občutek, katerega sem prepoln in bi ga rad podelil z vami.
Domov sem prišel ob pol štirih zjutraj, a se mi ni dalo it spat, zato sem jo mahnil direkt v službo in se izlil na tipkovnico.
Če me boste bolj malo brali, pomeni, da spim v službi, no, upam, da se mi to ne bo zgodilo.
Tudi vi ste mi, vsak zase, ena zvezdica na tem nebu…..
Sašk, dobro jutro – in … hvala ti za pogled v nebo na Brnikom. Opis doživetja je tako popoln, da sem začutila zdaj in tukaj pred to škatlico tisti feeling, tisto noro vzdušje, tisto noro kričanje, vpitje, stiskanje, nerodne premike, ko človek sploh ni več človek, ko postane celo njegovo truplo eno samo čustvo, ki ga želi izliti še na druge.
Tudi sama sem doživela eno podobno evforijo včeraj, ko sem prišla s predavanja v en lokalček, kjer sem skušala poiskati kolegico. Vse v dimu, neprebojni dimni zid, mahanje rok, samo za sekundo boleča tišina, nato pa vriski, vstajanje iz stolov, objemanje, poljubljanje ……… v tem trenutku me neki gospod pograbi, objame, stiska k sebi ….. veselje in pivo sta naredila svoje in najbrž ni opazil, da nisem tista, kot bi morala biti …. ali pa mu je bilo popolnoma vseeno, saj sem edina ostala, ki se še ni k nikomur stisnila, ki je še ni nič pograbilo. Še in še me je objemal in stiskal in prežela so me nekakšna čudna občutja, nekakšna evforija je začela tudi v meni delovati in me napolnila. Gospod me naenkrat pogleda in pravi: ” A smo, al’ nismo, a? Dobr’ smo, dobr. A niste nč’ vesel, gospa?” Oči so mu žarele, objem je postal še močnejši, nato pa sem bila deležna …….. oh, takega cmokkkkkkkkkcaaaaaaaaaa, da nisem vedela, kam bi reva sama s seboj. In še en močan stisk in objem, nato pa je sledilo tisto: oprostite gospa, a nisem si mogel pomagati, moral sem nekoga stisniti ….. No, komaj komaj sem mu dopovedala, da je vse v redu, da me nič ne manjka, da je tudi meni godilo, da sva podelila veselje in tako dalje in tako naprej in ….. no, posebno doživetje, ni kaj, ki se me je držalo še do doma.
Nasmeh mi še zdaj obliva obraz, ko pomislim na tega gospoda. In seveda, veselju sem se pridružila tudi sama, končno sem na neke čudne viže našla kolegico v vsej tisti nemogoči situaciji, da sva se izmuznili in se odpeljali proti domu. Celo pot sva razglabljali, pripovedovala mi je, kakšnih je bilo nekaj zadnjih minut tiste tekme, ko me je čakala in smejali sva se, kot pretrgani. Ja, veselje nad zmago je bilo, najbrž tudi za tiste, ki nismo gledali tekme, veliko. Kako so doživljali tekmo najbolj zagreti in zagrizeni “nogometaši”, si pa prav težko predstavljam.
Sašk, smo pa dobri, a!!!
Cmočkaaaaaaaa!!! Marija
Sašo, fantastično jutro, po fantastični noči in po fantastičnem večeru… Čeprav sem jako blizu Brnikov, se mi po včerajšni zidariji resnično ni dalo na Brnike (pa še nekaj kapljic na rovaš naših fantov je bilo prisotnih) vendar sem pri vožnji domov, ženi na jugecu skuril trobljo :)) Ja, ma bo koštalo nekej, pa kaj…. važno da gremo na Mundial… In če pogledam mojega sodelavca zdajle, ko je bil tudi na Brnikih, vidim, da ti današnja služba ne bo lahna… Pa kaj, si rekel, da tega mi ne bomo več doživeli in prov maš :))
Pa fajn delej, n’č spat, spal bomo po Mundialu :)) In en lep, fzbalsko navdušujoč dan!
Jani
Sašo!
Ma, hvala za tole zgodbico, čudovita, in sedaj mi je res žal, da nisem šla včeraj na brnik, pa samo nekaj kilometrov me loči od tam……., sem se pa pred tv-jem drla ko so naši dali GoooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooL, da sem danes popolnoma brez glasu…ampak resnično brez. NORIJA, popolna.
Nikol v življenju nisem gledala žogobrc tekem, včeraj pa presedela , (in , a je odveč, če povem, da sem vse nohte pojedla zreven, ) pred Tv-jem…otroke dala spat me odmorom, brzinskih pet minut, sta oba povečerjala, bla umita, napravljena v pižamo in šla spat…brez pravljice seveda, MAMA NORA NA FUZBALL; kod bi pol še pravljice bral:))))))))))))
No v glavnem, kar lahko rečem je:
BRAVO NAŠI
Sašo,
zdajle najbrž dremuckaš ali pa kar spiš. Ti privoščim.
Mi je pa kar nerodno priznati, da tekme nisem gledala. Bila sem na fitnessu
in tam je vedno gužva.Včeraj pa ni bilo niti enega tipa. Same ženske . Pa imajo kar nekaj televizij. Ko sem se z avtobusom peljala ob pol osmih domov, se je nekaj tipov nagužvalo pri šoferju, da so lahko sledili prenosu.
Ko pa sem prišla v službo, je beseda do sedaj tekla samo o fuzbalu.
Tudi spodaj v lokalu se je pojavil Džoni Novak in še en nogometaš in je bila prava evforija. So vsi dol leteli.
Lp,Kaja
A misliš, da smo ujeli kak babji band?
Sicer je pa padla ena močna na ta račun, ja.
Smo se že prej zmenli, da bo dal vsak nekaj za bencin, potem ko smo pa morali karjolo porivat, smo preklinjali šoferja, zdej pa neč, mona, ko te jebe, ti ne damo več kinte, kar sam nam časti, ko te tu trajbamo.
Pa se zadere nazaj, mone, kdo drugi bi vam pa v sredo zvečer od deseti uri z eno potezo zrihtal pet takih p…