Koča v gozdu
SNEŽI!
Drug drugemu zelo simpatičen par, hodi po snegu, toplo sta oblečena in za sedaj ju še ne zebe. Kljub mrazu in tišini se prijetno počutita. Po redkem smrekovem gozdu bredeta po snegu. Sneži in sneg sega skoraj do kolen, mraz je, sneg je prhek in se ga lahko gazi. Ura je pozna in počasi se temni. Potrebno bo poiskati zavetje? Po dobri uri hoje, preneha snežiti, zjasni se pokaže se svetla luna in gozd je obsijan s svetlobo lune. Parček zagleda majhno kočo sredi gozdne jase, ob njej teče na pol zamrznjen potoček. Koča je na izgled prijetna, je iz lesa ob steni so zložena drva in že sam pogled nanjo oddaja toplino. Stopita do vrat in vrata se odprejo, niso bila zaklenjena, vstopita v prostor.
Cela koča je en prostor, po tleh je surov pod, deloma prekrit s preprogo, nasproti vrat je velik odprt kamin nad katerim je jelenovo rogovje, na levi strani vhoda je lesen kot z mizo nad katero je obešena petrolejka, na desni strani pod oknom je manjša dvojna postelja obsijana z lunino svetlobo, ki kuka skozi okno prekrita je s kožami, po stenah urejeno z policami in obešali visi vsa potrebna oprema za kuho in bivanje v tej koči. Na steni za vrati je urejen majhen arhiv vin vgrajen v opečni zidek napravljen za te namen.
Očitno ob tem vremenu in uri pravega lastnika danes ne bo. Nimata druge izbire kot, da preživita skupno noč v gozdu in samotni koči.
Kaj se bo dogajalo v koči skozi noč do jutra?
Ker v kaminu ogenj še ne gori, najprej prineseta nekaj drv izpred hiše in zakurita.
Nato ugotovita, da je poleg arhiva vin tudi majhna omarica, ki je služila kot hladilnik, v njem pa kar nekaj dobrot.
Voku podobno posodo sta naložila nekaj zelenjave, ki sta jo našla ter zalila z vodo in dodala začimbe.
Ko se je skuhalo, sta lepo pogrnila mizo in začela večerjati. Postregla sta si tudi z vinom, ki je bil prijetno hladen in prijetno sladek.
Dobro jutro, Hubert. Lepo, prelepo zgodbico si to jutro načel. Eno cisto miceno parira Saškovi zgodbici, se ti ne zdi!!! Mi dovoliš, da ti grem za glavnega založnika? Ali bi mi celo dovolil nadaljevanje zgodbice?
Marija
Andrejček, Andrejček, Andrejček, jaz sem tudi RIBA, ena gladka, smotana, velika, sluzasta RIBA, RIBA, RIBA!!!!!
Zdaj sva že dve, ljubi Pingvin, zdaj pa od besed k dejanjem!!!!
Marija
Andrejček, zdaj ko si tudi ti tukaj, je zadeva popolna. Manjka res le še naš ljubi Knofek (ne vem, kje tiči danes?) in še Sandra nisem zasledila, pa vendar, je pa nekaj novih, zato mi prejšnji ne pridejo na misel. Svetiniški sorry vsem, ki niso omenjeni, so pa spremljani s polno mero zanimanja!!!
Marija