Dobro jutro Tjavendanovci!
Ceprav je spodnja basen pred priblizno dvema letoma krozila kot verizno pismo po medmrezju, je zagotovo vsi se ne poznate.. Tistim, ki jo ze poznate, se v naprej opravicujem, naj bo izhodisce za eno resno temo…

Soncnega nedeljskega jutra pritece zajcek mimo lisicinega brloga,
ko si lisica ravno zvija joint.
Da te ni sram! Tako lep dan, sredi narave, ti se bos pa zakadila!
Pojdi raje z mano na jogging..
Lisica pomisli: prav ima, odvrze joint in skupaj odsibata..
Priteceta do volka, ki si ravno greje zlico nad sveco.. Zajcek
ponovno: Volk, pusti drogo! Teci z nama, je bolj zdravo, poglej
kako lepo jutro je danes!
Volk malo zagodrnja, pri sebi si misli: mali ima prav, in gre z njima..
Tako sibajo okrog, poberejo jazbeca med njuhanjem koke,
medveda ki je podkuril vodno pipo..
in v ekipi je ze lepo stevilo zivali….
Ko pritecejo do leva, starega jankija in zajcek ze od dalec vpije:
Hej, lev, lev…!.
Lev pa rece: Jebemti, kaj mora vedno cel gozd sibati naokoli,
ko zajcek vzame preveliko dozo ekstazija……

Zdaj pa malo resnosti:
Ze pod temo Klufuta, smo nekaj rekli o mamilih. Pa dajmo se nadaljevati.
Kako je z mamili v vasem kraju? Ste pouceni o teh stvareh? Vas je strah, da jih vas otrok naskrivaj jemlje in kako ga kontrolirate? Imate razen zaupanja vanj, se kaksno svojo izvirno metodo?

Mamila so resnično stvar, ki se jo bojim, kot ” hudič križa “. Tu pri nas v Ljubljani, je mamil precej. Že v bližnji okolici, v kateri živim, se nedaleč stran shajajo mladi, nekateri izmed njih so še dijaki (gimnazija moste ), ki veselo kadijo travo, kar na šolskem dvorišču. Ker sama osebno, ne verjamem v ozdravljenje tistih, ki so že močno zapadli v uživanje drog, me je bilo tega zelo, zelo strah. Svojima sinovoma, sem že v njuni osnovni šoli, kasneje v srednji stalno ( ob primernih prilikah ), govorila o neprimernosti in škodljivosti uživanja takih stvari. NO, zdaj hodita na faks, pa verjeli ali ne, tu ni toliko od mamil odvisnih ljudi, kot na srednji šoli. Ker se z sinovoma zelo lepo razumem, ker mi zaenkrat še zaupata, tudi jaz zaupam njima. Še posebno mi je v veselje dejstvo, da sama kadim (tu mislim na cigarete, da ne bo pomote 🙂 ), onadva pa sta ostra nasprotnika kajenja. Vem, da mnogi pravijo, da nikoli ne veš in podobno, kaj se lahko zgodi, vendar jaz jima neomajno zaupam.., saj nemalokrat poslušam njuno razmišljanje o življenju in načinu le-tega, pa sem z slišanim zadovoljna. Tako pridem do misli, da je dobro z ” otroci ” čimveč govoriti o takih in podobnih primerih, že v zgodnji dobi njihovega odraščanja.

Lp, Jana

Dragi Pepi!

Najprej dobro jutro tebi seveda, pa vsem ostalim, ki bodo danes razmišljali o mamilih. Precej resno temo si načel, debate bodo resne in dolge, kakšnega resnega zaključka oziroma tiste tabletke, ki bi jo lahko spili in bili rešeni pa po mojem mnenju, žal, ni.

Je pa to resen problem, problem posameznika in problem celotne družbe. Rešujejo ga povsod, no, ja, vsaj poskušajo, pa nikjer niso kaj preveč uspešni. Moje mnenje je, da je ključ do rešitve samo vzgoja in razsvetljevanje otroka. To sta dve ločeni stvari. Vzgoja se prične ob rojstvu otroka in poteka vseskozi. Ne moreš pričeti vzgajati otroka tisti trenutek, ko se bo srečal z mamili. In tu ne gre za nekakšno vzgojo, povezano z mamili. Gre preprosto za tisto vzgojo, da si bo otrok tisti trenutek, ko se bo srečal s tabletko, jointom ali čim drugim, preprosto rekel – aha, to je to, se obrnil in šel naprej igrat košarko ali počet karkoli drugega. Da pa bo lahko rekel, aha, to je to, pa mora zadevo poznati. Poznavanje vrst droge, vplivi na človeka in njegovo zdravje, problemi, povezani z jemanjem mamil, pa pridejo na vrsto verjetno malo kasneje, ampak ne prepozno.

Moje izkušnje?
Nimam svojih, sama sem se sicer srečala z drogo, ampak sem si k sreči točno rekla – aha, to je to. Poznala pa sem kar nekaj učencev (osnovna šola), z nekaterimi sem se tudi precej osebno vpletla, ampak vsi so imeli nekaj skupnega – razbite družine. Verjetno mi bo kdo oporekal, tudi otroci iz urejenih družin so med mamilaši. Ja, verjetno, ampak je to verjetno precej izjema, kot pravilo, in v teh primerih gre predvsem za pokušanje.

Toliko na kratko. Krajše ne znam povedati, na dolgo pa bi se lahko razpisala še in še. Pa je zaenkrat dovolj.

Lep dan želim vsem,
Mici

Tako kot Jani ,se tudi jaz bojim “kot hudič križa “. Sam še nikoli nisem probal nobene droge, ali kaj podobnega . Sem pa dosti prebral.
Lep in bogat dan !

Ha ha ha, pepi, dober tale stos!

Mene pa zanima, kako pa sprejemate alkohol pri svojih otrocih? Ne pozabit, da je to tudi trda droga, pa čeprav legalna! In navkljub vsemu je to pri nas še vedno mnogo večji problem od drog, le da ga nočemo videti. Čeprav sem prepričana, da prav vsakdo pozna koga, ki ima težave s tem – neposredno ali posredno.

Pa ne zdaj mislit, da sem kaka strastna borka proti alkoholu a la Rugelj, samo malo me moti, da se toliko poudarjajo mamila in porast njihove porabe med mladimi, ob tem pa se pozablja, da je z alkoholom prav tako in da je tudi to droga!

Dobro jutro, vsem Tjavendanovcem.
Verjetno se vsi strinjamo, da s tem našim pisanjem o mamilih, ne bomo rešili niti malo problema. Vendar, ko sva s Pepijem včeraj “debatirala”, sva bila oba mnenja, da bi bile naše in vaše izkušnje in mnenja, lahko vodilo za delo z našimi otroci, predvsem za nas, katerih otroci so še v letih, ko se da na njih vplivati.
Ker smo s podeželja, o drogah in podobnih stvareh več aali manj samo poslušamo. Res se na centralni šoli (ne bom pisal kraja), že nekaj časa pojavljajo tako trde, kot mehke droge. Ker je starejši sin letos začel obiskovati 5. razred na centralni šoli, naju je precej skrbelo, kako bo s temi stvarmi. Z otrokoma se velikokrat pogovarjamo, o drogah, o kajenju, o alkoholu, o težavah, ki jih prinese uživanje teh substanc. Stvar sprejemata kot nekaj normalnega (sicer mlajši še ne ve točno, za kaj gre), pojav ki se pojavlja v družbi. Starejši se vedno bolj zaveda tudi škodljivosti tega.
Ker so kot razred iz podružnične šole prinesli veliko pozitivnih znanj o življenju in zato, ker so kot razred nerazdružljivi – tako fantje, kot punce (praznovanje rojstnih dni v okviru skoraj celega razreda 🙂 živimo nekoliko mirneje. Ker v razredu ni problematičnih otrok (izstopajočih) in ker se vsi dobro razumejo med sabo.
Sedaj sicer čakamo, kako se bo stvar razvijala naprej, v naslednjih razredih, vendar imava v starejšega popolno zaupanje. Tudi njnegovi konjički so čisto v drugo smer – rokokmet, gasilci, vrtičkanje, ministriranje v cerkvi… tako, da vse to zaupanje še povečuje. Res pa je, da je sedaj v najbolj občutljivem obdobju, tam, kjer se barka obrne v eno ali drugo stran. Z ženo se trudiva, da v življenju zanj ne bi bilo “skrivnosti”. In če bo to pomagalo pri usmeritvi otrok, bova zelo srečna.
Toliko, o drogah in naših otrocih, lepo se imejte in lep dan vsem, ki boste danes tu gor.

Jani

p.s. pa veliko sončka :))

Hja mamila. Na živce mi gredo trde droge, nimam pa kaj proti marihuani.
Na žalost pa živim v takšnem kraju, kjer med šetnjo po mestu vidiš veliko “pikic” v očeh. In potem sem jezna. Saj mi nihče ni naredil kaj imam pa sina, ki bo nekoč večji in za njega želim lepo prihodnost, ne pa dilerja za prvim voglom.
Pred letom je zaradi heroina umrl moj star prijatelj. Pravzaprav smo skupaj prenoreli mladost. Ampak on je pač bil tak, da je mogel vse probat. Ni poznal meje. In si je dal zlati šus. Konec. Nisem šla na pogreb. Sovražim heroin in kokain in exstazy in podobne zadevščine.

Dobro jutro Pepi !

Ja , pri nas je mamilarska scena zelo razvita.
Me je že od nekdaj strah , da bi moje hčere zabredle v slabo družbo , pa kot kaže , zaenkrat ni bojazni . Hvala Bogu. Naša najstnica ima resnega fanta , oba sta proti kajenju in pitju ( to vem zato , ker sem si enkrat privoščila in prebrala njen dnevnik – saj me je bilo malo sram , ampak sem si rekla , da kot mati imam pravico vedeti , kako razmišlja moja najstnica :)) V disko ne hodita , raje na plesne vaje ( on je bil v državni mladinski reprezentanci) drugače pa se držita lepo pri nas doma ( kar mi gre včasih na živce , ampak to štorijo že poznate :))
Torej – zaenkrat gradimo na zaupanju in pogovorih , vsekakor pa na upanju za naprej!
Me pa čaka še ena runda z tamalo deklico. Ampak se zanašam na to , da sva z možem ubrala pravilno vzgojo , kolikor je to odvisno od naju.
lp A.

Pepi, tale basen je pa res enkratna :))) … nisem je še slišala, zelo mi všeč !

tema “droge” je za moje pojme zelo široka … jaz štejem pod to, vse vrste odvisnosti … ne le heroin in alkohol, tudi hrano pa računalnike, in pretirano pospravljanje … pa še kaj bi se našlo .

nekaj o drogah sem že napisala tam, pod temo “klofuta” … tu bi pa rada samo še dodala, da se popolnoma strinjam z Mici … največkrat po raznih drogah posegajo tisti otroci, ki živijo v neurejenih družinah in okoljih. Pa tu ne mislim samo tiste iz razbitih družin … marsikdaj so navzven povsem ‘normalne’ družine .. navznotri prav gnile (oprostite izrazu).

Še vedno mislim, da če se z otroki pogovarjaš, vzpostaviš zaupanje, se ni kaj pretirano bati da bi zašli … to govorim iz izkušenj svojih najstniških let. Zavedam pa se, da je vsako leto huje, kar se tiče drog in ostalih odvisnosti … zato močno upam, da mi bo pri svojem mulčku uspelo vzpostaviti tak odnos, da bom lahko rekla, da mu popolnoma zaupam.

V osnovi naj bi bili odnosi med partnerjema zdravi, nato šele lahko razmišljamo .. da bodo zdravi tudi odnosi med starši in otroki. Če se partnerja med sabo ne znata pogovarjati, je res težko pričakovati, da se bosta znala pogovarjati z otroki.
Otroci pa tako ali tako čutijo, če v familiji ni vse tako, kot bi moralo biti … in tu je krog sklenjen …

Zato po moje niso problem droge … problem je odnos v familiji in odnos med posameznimi družinskimi člani.
Premalokrat si povemo .. kaj dejansko čutimo in premalokrat slišimo, kako zelo smo v družini potrebni. Mnogi prevečkrat čustva držijo v sebi, potem pa jih je enostavno potrebno na nek način spravit ven … nekateri s športom, drugi z nasiljem nad družinskimi člani … tretji z drogo … če bi vsi znali izraziti kaj si želijo, kaj čutijo in kaj mislijo .. bi bil svet mogoče lepši.
No, jaz ponavadi to povem .. moram pa rečt, da mi zunaj družine, te moje lastnosti večkrat škodijo, kot koristijo.

Ma se ne dam … dvomim da se bom kdaj spremenila … mi je veliko lažje če o stvareh govorim, pišem … se pogovarjam .. kot pa če bi jih držala v sebi :))) … mogoče tudi zaradi tega nisem sprejela tiste igle, ki mi je bila nekoč ponujena …

no, sem mislila da bom kratka, pa ni šlo 🙂

lep dan vsem, imejte se radi pa pogovarjajte se … ne kuhat mule (baje je to najnižja oblika komuniciranja) .. življenje je prekratko …

…. ampak lepo :)))) … lubčka vsem!!!

Barbara.

Dober dan, dragi prijatelji. Danes me “baše”, ampak tema, ki nam jo je v razmislek in debato ponudil Pepi, me je pritegnila tako, da moram odgovoriti.

Sem mati dveh hčera v malce večjem starostnem razponu in to je, kar ugotavljam danes, moja velika velika prednost. Starejša hči je že samostojna, s končanim faksom in dokaj prijetno službico, mlajša pa je najstnica, stara štirinajst let. Tako starejša, kot mlajša hči, sta bili v šoli vedno pridni in uspešni. Kar me najbolj razveseljuje pa je njuna medsebojna navezanost. In tako smo prišli počasi v tisto fazo, ko mi starejša hči “več kot pomaga” pri vzgoji mlajše. Tudi pri nas piše mlajša hči dnevnik, vendar je to njen tihi prijatelj, ki je samo njen in dogovor v hiši imamo, da ga lahko pusti kjerkoli, kadarkoli, nihče ne naredi z njim drugega, kot da ga preloži na ustreznejše mesto, če je napoti. Dogovorili smo se, da ga ne odpiramo in ne pogledamo in tega se vsi sveto držimo. Marsikdaj sem se vprašala, kako bi bilo, če bi bila moja radovednost le prehuda in kaj bi bilo, če bi zelo na hitro vrgla eno oko na list papirja …. pa ne gre, ne morem, ker sem dala besedo in ne upam in ne želim, ker se mi zdi, da smo ob dani besedi sklenili eno medsebojno zaupanje, ki ga ne želimo izgubiti. Četudi si dekle v ta dnevnik piše lahko vse mogoče stvari, ki bi me lahko posvarile, ki bi nas lahko marsikatere jezne besede obvarovale, želim to izvedeti na drugačen način, iz njenih ust.

Vendar imam, kot sem že povedala, pomočnico, zaveznico, ki mi ne pove, kaj vse ji “mala” zaupa, temveč me opozori, kaj bi lahko bilo bolje, kje sem falila, zakaj bi bilo bolje, če bi določene stvari ne naredila, kako bi lahko nekaj bolje naredila …… In hvaležna sem starejši hčeri, ki mi svetuje, ki me mimogrede in skozi določene primere na posamezne stvari opozori, skratka, zelo zelo mi pomaga.

Doma se odkrito, jasno in glasno pogovarjamo o drogah, o poskusu kajenja, poskušnji pitja alkoholnih pijač in drugih vrstah odvisnosti. Kadarkoli je po televiziji oddaja s tem v zvezi, ji prisluhnemo skupaj vsi in potem o tem razpravljamo, kadarkoli kje zasledimo zanimiv članek o tovrstnih zasvojenostih, si ga skupaj preberemo in se o njem pomenimo. Naša mnenja si včasih hudo nasprotujejo, pa vendar si mislim, da smo na uspešni poti, ker se “prepiramo”!!! Ker se toliko poznamo, da morda zasledimo skozi te naše prepire, kakšno je mnenje posameznika v zvezi s tem in morda si tako lahko “naslikamo” odziv pri poskušnji teh zapeljivih stvari. Najbrž imamo srečo, da naše odnose gradimo na zaupanju in na pogovorih. Najbrž imamo srečo, da sva s starejšo hčerko preživeli njena rana mladostniška leta v krizi, skozi katero sva si skupaj pomagali in takrat naju je reševalo prav to medsebojno zaupanje in pogovori, za katere tudi danes, kljub preobremenjenosti vedno najdemo čas.

Pred leti sva imela z možem prijatelja v Kopru, ki je rad zvil smotko in si jo prižgal ter se ji v celoti posvetil. Močno sem bila radovedna o počutju pri tem kajenju in sem seveda poskusila tudi sama. Še danes ne vem nič posebnega o tem povedati kot to, da mi je bilo slabo, počutila sem se neprijetno, skratka, ne bi še enkrat, res ne!

Mislim, da faza odraščanja prinese s seboj poskušnjo vsega: pitja, kajenja … morda tudi zaužitja ekstazija ali kake druge tabletke. Če so odnosi v družini pravi oz. kolikor toliko normalni, ne more ta “poskušnja” neopazno mimo. In takrat je čas za alarmni zvonec in za debate. Če pa ta trenutek zamudimo, lahko zamudimo zelo veliko. Vprašanje, kje se stvar potem ustavi, če se. Ne vpitje, ne jok, ne stok, ne ustrahovanje, niti tuljenje in tepežka pri tem ne pomagata. Najbrž pomaga samo razgovor o tem, kakšno je počutje, kako otrok na to gleda z moralne plati “opravljenega dela” in morda ne škodi malce radovednosti o načinu oskrbe!!! Dobro je na najprimernejši način in tako mimogrede otroku posredovati informacijo o tem, da imamo zagotovljen vir informacij o dogajanjih v klapi, ki spremlja te pubertetniške izpade. To najbrž ne škodi -ne staršem, ne otrokom.

Pred letom dni sem se dločila obiskovati vse seminarje in razne roditeljske sestanke, pa še druge razprave, ki bodo odprte na to temo. Seznaniti se se tem področjem ni nikoli prepozno. Zato tem temam vestno sledim in se razprav, sestankov in razgovorov tudi udeležujem.

Res je, kar so povedali že nekateri razpravljalci pred menoj: vse bolj in bolj pereč je ta problem v družinah, kjer ni zaupanja, ker ni pogovarjanja, kjer ni navezanosti članov in kjer ni tistih osnovnih medčloveških odnosov. Vendar to ni edino okolje, iz katerih mladostniki pogosteje zapadejo v “poskušanje drog” in drugih odvisnosti. Pomalem gre v to večina najstnikov vsaj enkrat, toliko, da sploh poskušajo, ker drugače “niso pravi najstniki”, “niso vsega poskušali”, “jih ne sprejmejo v klapo”, “si nič ne upajo” ….. in še in še. Ni pa le mesto tisto, kjer se je z vsemi temi pripomočki možno oskrbeti. Žal!!! Smo družina, ki se počasi seli iz mesta na deželo. Nekaj let že preživljamo pol življenja v mestu, pol na deželi in moram priznati, da je težje najti “pravo klapo na podeželju”, kot v mestu. Naše dekle je prišlo v fazo, ko bi se rado dokazalo drugi klapi, ne tisti, s katero živi vsak dan. In prav ta druga klapa je izziv zanjo. In smo v fazi, ko se medsebojno zelo potrebujemo. Upam, da nam bo uspelo. Resnično upam, da se nam bo uspelo pravilno prestopiti čez ta prag preizkušenj. Vsi se bomo morali potruditi, da bo dekle, karkoli bo že storilo, res vse le “poskusilo” in da ne bo šlo dlje od poizkusov.

Kajti zgoda o mamilih, drogah, pijači, kajenju je – never ending story!!!
Hvala vsem, ki ste prebrali,
Marija

ja to je pa res zajebano !- test