"KO BOM BIL VELIK …"
Dobro jutro vsem, ki se bomo danes srečevali tu na forumu. Naj začnem današnje jutro z dvemi razmišljanji Z.Modreja. Prvo se imenuje: “Smešna navada” in o tej pravi pisatelj tako:
“Naj smehlaj na obrazu postane navada, ki se ponavlja sama od sebe. Ko se bomo navadili, nam bo kar nekaj manjkalo, dokler si ne bomo na obraz priklicali sovjega obveznega okrasa. Nasmešek bo stalno osrečeval nas in druge.”
Prijatelji, jaz se zdaj smehljam.
In tudi zdaj še, ko vam pišem drugo modrost taistega pisatelja (ne vem, kaj bi dejala temu, da se mi je knjiga na tej strani, stran 93, sama odprla ……???), ki se imenuje:”Ko bom bil velik ….” Ta modrost pravi takole:
“Kako mi odleže, ko izrečem te otroške besede: ko bom bil velik, bom to razumel. Ta zasilni izhod uporabim ob priložnostih, ko naletim na nekaj, česar v življenju ali pri sočloveku ne morem razumeti. Otroški način izražanja uporabim zato, da poudarim nedoraslost svojega doumevanja in upanje, da bom v pirhodnosti vedel še veliko več; mogoče bom razumel celo to, česar zdaj ne.”
In če danes česa ne boste razumeli, nikar si ne belite glave, morda boste razumeli, ko boste “bili veliki”. Jaz velika sicer nikoli ne bom, sem bolj kot “nizki fižol”, pa vendar, morda, morda nekoč pa le …………
Lepo dobro jutro še enkrat vsem in cmooooooooočkaaaaaaaaa – vsem!!!
Marija
Dobro jutro , tebi Mariči in vsem Tjavendanovcem,
Hvala za lepe misli in besede… To, z nasmehom se trudim, pa me dostikrat vprasajo, zakaj se smehljam. In za zdaj sem vedno nasel dober odgovor…
Ampak, ko bom velik, bom razumel? Temu malo ugovarjam… Ko sem bil majhen (ne mislim dobesedno) sem mislim, da moram vse razumeti…In bil sem kot radovedni tacek, pa sem brskal in iskal… Sedaj dolocene stvari enostavno sprejmem kot dejstva, ki obstajajo, kot neke vrste zakonitost, bozji zakon ali cudez narave… Ne izgubljam vec casa in energije, da bi vse v zivljenju skusal doumeti do dna…. in nimam iluzij, da jih bom sploh kdaj razumel… Zivljenje enostavno jemljem kot veliko in vedno nepojasnjeno skrivnost…
Pepi
Draga Marija,
naj ti povem, da si kot balzam za mojo dušo, še posebej zjutraj, ko je treba na silo odpreti očke, vstati iz še tople postelje (brrr), sesti v mrzel avto (oh, groza – ampak danes ni bilo treba “praskati” šip) in se odpeljati novemu dnevu naproti. In prav danes sem si med vožnjo rekla, najprej moram pogledati, kaj je napisala Marija. Ker je sigurno kaj lepega, mirnega in prijetnega za ušesa in dušo.
In točno tako je. Spet. Tudi danes, tako kot vsak dan.
In hvala ti za to. Hvala, ker nam zjutraj izvabiš nasmešek na ustnice, hvala, ker na pogreješ dušo in hvala, ker nam tudi zaradi tebe zaigra srce.
Moj nasmešek na ustnicah danes bo imel prav gotovo cel dan nekaj tvojega in četudi sončka ne bo zunaj, bo sonček v meni. Tudi zaradi tebe.
Glede druge tvoje misli pa – mislim, da ne bom nikoli velika. In morda je tako tudi bolje. Življenje verjetno ne bi bilo zanimivo, če bi vse razumeli. In včasih je prav prijetno biti (namerno ali nenamerno) majhen.
Lep dan želim tebi in vsem ostalim tukaj,
M.
Tudi jaz, Pepi, tudi jaz. Vendar, ko sem odprla knjigo, se mi je misel in razmišljanje zazdelo tako zelo zanimivo. Bolj kot vse se mi je zazdel zanimiv trenutek, slučaj, ki mi je knjigo odprtl prav na tej strani? In vprašala sem se, zakaj tako in zakaj prav to!? V marsikateri stvari človek dejansko pomisli: morda pa enkrat res bom razumel ….. tudi to…. Četudi se potem ne trudimo več, da bi sploh razumeli. Kaj pa je v življenju pravzaprav posebej za razumeti? Vzeti ga je treba in živeti ga je treba. Nekoč sem na enem kombiju prebrala velik velik napis: KO BOM VELIK, BOM AVTOBUS! Ja, veliko bi ljudje radi postorili, ko bi naj bili odrasli. In potem smo odrasli, postorili pa še vedno nismo skoraj nič. Kajti z odraščanjem odraščajo tudi stvari, ki jih je treba postoriti in vedno, vedno ostanejo nepostorjene, nedodelane, nedorečene stvari. In, ljubi Pepi, imaš prav, ko praviš:
“Ne izgubljam vec casa in energije, da bi vse v zivljenju skusal doumeti do dna…. in nimam iluzij, da jih bom sploh kdaj razumel… Zivljenje enostavno jemljem kot veliko in vedno nepojasnjeno skrivnost…”
Tudi jaz se največkrat prepustim toku in skušam razumeti in oprijeti, kar voda pripelje s seboj …… Velikokrat gre plavajoči kos mimo, včasih pa sem ga prisiljena zagrabiti in ugotoviti, kaj ta kos je in čemu mi je bil dan!!!
Lep dan želim, en košek sončka, in en košek cmoooooočkooooooov,
Marija
Dobro jutro, vsem tukaj prisotnim. Sicer malo pozno, pa vendarle. Nasmeh… Če bi vi poznali Janija pred 7, 8 leti, bi rekli, pa ta človek ne zna nasmeha niti nakazati, kaj šele da bi se smejal. Pa se zgodi, v življenju, stvari, dogodki, človek postane drugačen… Danes je vsaj nasmeh moj stalni spremljevalec… Velikokrat pa smeh :)) In vsi, ki se ne znajo smehljati ali smejati, ne vedo kaj izgubljajo. In kaj zamujajo :))))) Naj si rečejo: Ko bom bil velik bom bil smeško :))
Ko bom bil velik… Fizično me je dovolj v višino, če se pogledam imam pa včasih občutek, da ne bom nikoli velik, oz. odrasel. Sedaj ne vem, ali je to 2. puberteta, a je to kriza srednjih let :)) Kaj pa vem… vedno bolj mi gre spet na otročje :))))))
Pa lep dan in velik sončka :))
Jani
Lepo pospravljeni vsi !
Ja Mici imaš prav. Tako zelo smo se navadili, na Marijine jutranje blagodejne besede, da bi nam prav manjkalo, če jih ne bi bilo. Pa še dobro, da velja pri njej, rana ura zlata ura, tako da so nam njene lepe misli na voljo že takoj zjutraj, ko se bašemo ven iz postelj.
Zatorej še enkrat, draga Marija, veeelika hvala!
Lp, Jana
Ja, Mariči, ko plavas s tokom, je zelo vazno, da kdaj pa kdaj zamahnes z roko ali nogo, da te matica toka zivljenja ne odvrze na breg in tam nasedes na produ! Glede avtobusa, pa si me spomnila na primerjavo zenskega srca in avtobusa. Pravijo, da je zensko srce taksno kot avtobus! Tudi, ko je povsem polno, se vedno najde prostora se za enega, hehehe…
Pa enga dolgega vrocka lupcka v zahvalo in za dobro voljo,
Pepi
Ti, Pepi, si pogrešal Jano, jaz pa že dolgo hudo hudo pogrešam našo Perlo. Ima kdo kakšen glas od nje? Naj nam kdo že kaj pove, saj upam, da ta naš ljubi hihihihihihi ni šel v ilegalo!!!!
Marija
Dobro jutro tudi tebi dragi moj pepi!
Ja, danes se mi zdi, Drejčke ne bo. Pa sem kar mogla zlest iz grmičja, da te vsaj jaz čuvam, sicer bi bila drejči huda,veš. Pustiti te kar tako, brez kontrole..
Ja, volka sem pa res srečala, do sedaj sva divjala po host, pol pa mi je zverinica kar ušla..
Prijeten jesenski cmoček ti pošiljam!
Jana
ej Jani Jani .. drž se tega občutka, pa nikol ga ne spusti ..
tudi jaz upam da nikoli ne odrastem , hihihi … se mi zdi da je življenje tako precej lažje …
enkrat sem nekje prebrala misel Pabla Picassa ….
Znal sem risati kot Rafael,
nato pa sem potreboval vse življenje,
da sem se naučil risati kot otrok.
Pozdravček pa veliiiik smaha,
Barbara.