Sicer imamo v nekem daljnem spominu, da je bilo tudi na to temo ze govora, vendar vseeno.

Vedno znova se sprasujem.
Koliko naj se vmesavam v solo mojih otrok? Kaj je tista meja, da ni prevec?

Naj povem, da imam dva solarja – fanta (2. in 4 . razred devetletke).
Od malega ju poskusam navajati na nek osnovni red, ritem itd. Da odneseta umazano perilo v kos za perilo, da zjutraj pospravita svojo posteljo, da odneseta po jedi kroznik v korito, da si zvecer pripravita solsko torbo, obcasno pomivata, obesata perilo ipd. Moram reci, da kar gre, ampak se vedno jih je potrebno kdaj spomniti, se vedno se zgodi, da se zalotim, ko ju opominjam, da na tleh lezijo umazane nogavice, da naj razvleceno pospravita za sabo.

In se zares sprasujem. Ali naj se naprej vztrajam in “najedam”? (moram reci, da grem vcasih ze sama sebi na zivce s svojim “tezenjem”, ampak po drugi strani – ce ne bom dosledna ali bomo prisli do kaksnega rezultata in konec koncev ce ne bi bila dosledna verjetno se tega ne bi naredila?)

In zdaj kar me se bolj zanima: SOLA!!
Ali je res moja naloga ju vsak dan vprasati ali imata kaksno naloga in ce sta jo ze naredila?
Ali je res moja naloga, da bolj ali manj sledim kaj jemljejo v soli in mimogrede preverim ali razumeta snov?
Ali je res moja naloga, da npr. pred testom malo doma vadimo (npr. matematiko)?

Ko opazujem starse v bliznji okolici opazam, da sta dva pola: eni, ki nimajo pojma kaj se dogaja z njihovim otrokom v soli in ne spremljajo snovi itd. Kar se tice sole vedo samo, kdaj so klicani v solo in ko vidijo konec leta spricevalo. Ce otroci pozabijo nalogo, copate, dobijo slabo oceno je to pac njihova stvar (od otrok), za katero pac otroci sami obcutijo posledice in morajo za to sprejeti odgovornost. So po vecini zelo samostojni (morda z malenkost nizjini ocenami?).
Na drugi strani pa obstajajo prevec zascitniski starsi, ki tocno vedo koliko pesmic ima otrok se za povedati za domace branje, ki vsak vecer z otrokom zvecer preverijo, ce so barvice osiljene in torba z vsem pripravljena, ki se pred testi redno ucijo skupaj z otrokom, ce otrok pozabi opremo za telovadbo doma, bo tak stars letel domov in mu jo prinesel v solo.
Ponavadi imajo taki otroci res morda visje ocene, vendar so manj samostojni, manj odgovorni in ??? Kaj bo potem v srednji soli? Se bo stars se v srednji soli z otrokom ucil in preverjal, ce vse stima?

Sama poskusam hoditi po neki srednji poti: z enim ucom priblizno slediti kaj se dogaja v soli (celo nasa uciteljica je vsem starsem na roditeljskem sestanku “namignila”, da je fino, ce si skupaj z otrokom vzmemo npr. pol ure na dan in gremo skozi “solsko dogajanje”).

Mi pa se vedno otrok dvigne pisker, ce mi ob 8h zvecer ko pripravlja torbo rece: “Ah saj res, imam se nalogo!” In se vedno znova sprasujem? Naj sem tiho (in ne povem “pridige”) in mu pustim, da jo dela in bo drug dan od utrujenosti cisto sesut v soli. Naj ga nazenem spat in bo brez naloge (dobil npr. minus) in bo tako dobil lekcijo, da jo bo drugic naredil prej?
To je le en primer. Ampak je takih veliko.

Res me zanima, kako je pri vas doma in kaksno je vase mnenje o tem?

Ena mami

Predolgo za brat…

tudi meni predolgo za brat. Na naslovo pa ti odgovorim, da je šola stvar otrok in ne tvoja. Ne sedi zraven otrok! Zadaj mu nalogo in ko bo končal preglej. Če kaj ne zna naj vpraša sicer pa ga pusti samega-le tako ga boš navadila na samostojnost, odločnost in delovne navade.

Ni za brat. Predolgo! Če pa berem po naslovu, prej se otrok nauči samostojnega učenja in manj so starši vpleteni, bolj za vse, predvsem za otroka.

Jah, res bi lahko skrajšala malo.

Drugače pa tvoja bolj konkretna vprašanja:

Ali je res moja naloga ju vsak dan vprasati ali imata kaksno naloga in ce sta jo ze naredila?
Ali je res moja naloga, da bolj ali manj sledim kaj jemljejo v soli in mimogrede preverim ali razumeta snov?
Ali je res moja naloga, da npr. pred testom malo doma vadimo (npr. matematiko)?

JA, JA in še enkrat JA.

Meni se to zdi popolnoma normalno pri šolarjih take starosti, kot sta tvoja.

Tako je moje mnenje, če ga boš upoštevala pa je tvoja odločitev.

LpS

Aha, ta skrajšana verzija je pa nekaj drugega. JA. Pomagati otroku, da se nauči učiti se, vzpodbujati ga k samostojnemu učenju in opozarjati na naloge, teste itd…

Prvo moram pripomnit, da ste pa danes res tečne tukaj gori. A mora res vsaka reči, da je predolgo za brat-potem pač ne berite, če je predolgo.
Če hočeš neko stvar natančno opisat, je pač tekst daljši.
Kar se pa tiče vprašanja: jaz sem pri prvi hčeri preveč sodelovala pri šoli, sedaj je v srednji šoli in se še vedno učiva skupaj in meni je za popenit. Nič ne “zna” sama (beri noče), tuli za vsako slabšo oceno- v stilu, nisi mi hotela razložit….itd, da ne opisujem dalje. Imam še eno hčerko v 2. razreduOŠ. Mislim, da pri teh letih še moram povprašat, če je kaj za nalogo, jo malce podrezat, kaj spomnit….vendar bo že drugo leto tega manj, po 5. razredu pa mislim, da je šola njihova stvar. Seveda bom na voljo za vprašanja, vendar prisežem, da se ne bom pustila zvleči v skupno učenje, ker to me sedaj še kako tepe. Očitno sem morala pri prvi narediti napako, da se je bom pri drugi znala izognit.
lp še jaz

Otrok za pozabljeno domačo nalogo ne dobi minusa.

Meni pa je tvoje razmišljanje zelo blizu. Tudi sama imam podobno situacijo in tudi jaz poskušam s srednjo potjo.
Imam 3 osnovnošolce (2, 5 in 8 razred). Sami skrbijo za svoje obveznosti. Občasno pregledam, po potrebi pomagam. Ta mala potrebuje malo več kontrole. Tudi jaz se zavedam, da bi bil uspeh boljši, če bi jih stalno kontrolirala in spraševala snov. Toda moje mnenje je, da se za svoj uspeh morajo potruditi sami. In končno, pri treh otrocih bi lahko potem cele popoldneve porabila za njihovo šolo, jaz pa moram in želim početi še mnogo drugega.
Zaenkrat nam uspeva. Otroci so odgovorni in njihov uspeh je kar uredu, lahko bi bil pa tudi boljši.

S

Še jaz je dala res dober in nazoren primer, kako ravnati. Glede na to, da ima mama salama šolarja v 2. in 4. r. 9-letke, je verjetno treba malo bolj spremljati, kaj se dogaja z njunim šolanjem.

Hkrati pa ju spodbujati, da bosta že sama razvila nek občutek skrbnosti, kar bo počasi pripeljalo do tega, da ju bo treba samo še mimogrede vprašati, če sta naredila nalogo in če kaj pišejo in če sta se učila.

LpS

Jaz za primerjavo in pomoč pri vzgoji jemljem mlado drevo; na začetku potrebuje oporo, da pravilno rase in se ukorenini in potem mu niti veter ne škoduje.
Večkrat se vprašam ravno to kar sprašuješ, naj bi bila prava srednja pot; samo v praksi je to bolj težko. Imam približno enako stare otroke, po tvoji delitvi ( se kar strinjam z njo), padem med preveč zaščitniške.
se mi zdi da je kar potrebno otroku še stati ob strani in ga spremljati, ne pa prepustiti toku in upati da bo splaval( ga je potrebno prej naučit).
Treba je pa upoštevati tudi otrokov karakter in kup dejavnikov, dokler se vsake toliko zgodi da pozabi nalogo , ni problema( gre kasneje spat ali bolj zgodaj vstane), ko pa to postane navada je pa to že problem.
Jaz sem ravno bralno značko izbrala za področje, kjer sem jo prepustila pa je na koncu sama vse končala.

Hehehe, odgovori pred mano, kjer pravijo, kako je zadeva predolga za prebrati so me nasmejali. Podobno kot otrok, ki se mu zdi, da je preveč domače naloge, pa jo raje prešprica ali pa napiše nekaj na hitro. Tak je današnji tempo življenja, kjer naj bi bilo vse instant, nikomur se ne ljubi več kot toliko potruditi za eno stvar, vse bi radi takoj in na hitro.:) Knjigo je težko prebrati, saj je takoooo dolga, težko je narediti domačo nalogo, saj mora delati celih 15 minut, in seveda je težko prebrati en cel post, saj je toliko napisanega. Velikokrat raje izberemo hitrejšo, vendar manj kvalitetno varianto. Odgovarjamo na hitro in brez truda, tudi tukaj, na tem forumu. Potem pa se čudimo, da so naši otroci isti. Da jih je treba kar naprej priganjati k nečemu in da se jim nič ne da, če ravno ne sledijo sankcije. Nikogar ne obtožujem, tako je pač današnje življenje in žal tudi mi postajamo taki.

Mama salama, po moje je pravilna neka srednja pot in prilagajanje vašemu otroku. Jaz pri prvih dveh nisem skoraj nikoli odpirala zvezkov, vprašala sem jih, kaj so delali v šoli, če je bilo kaj zanimivega ipd., skrb za domačo nalogo pa je bila vedno na njih. Vsi trije vedo, da z možem pričakujeva, da bodo domače naloge imeli narejene in da naju ne zanima, da več “kot pol razreda naloge ni imelo”. Oni jo bodo delali! Če se je ob osmih zvečer spomnil, da ni naredil naloge, je šel brez nje v šolo in se zagovarjal pri učiteljici, naslednji dan pa jo je moral narediti kljub vsemu. Moji so navajeni, da takoj po šoli pregledajo zvezke in naredijo naloge. Imajo vsak eno uro računalnika, ki ga hitro zmanjka, če stvari za šolo niso narejene. Pri tretjem otroku pa smo malo več delali za šolo, kar pomeni, da hočemo vedeti, kdaj kaj pišejo in kdaj bo vprašana, sama pa potem ponovi pred testom, če česa ne razume, vpraša. Navajeni so, da nama povedo vse ocene, ki so jih dobili, in do sedaj se nihče še ni zlagal ali tajil oceno. Ne pričakujem od njih, da se bodo po več ur na dan učili za šolo, ker sem mnenja, da otrok več kot uro ali uro in pol za šolo popoldan ne bi smel delati. Če se mora učiti cele popoldneve za odlične ocene v OŠ, to ni realna ocena in je pretiravanje. Raje manj učenja in slabša ocena, kot pa to, da je otrok že v OŠ zamorjen do konca in da sovraži šolo.

Ti torej veš zase in za tvoja otroka, ali potrebujeta tu in tam nadzor ali zmoreta brez njega. Če pri snovi potrebujeta kdaj pomoč, je prav da jima kaj razložiš, vendar pa naj bo njihova stvar, ali bosta naredila naloge ali ne. Če ne naredita, jim pač odvzameš bonitete in naslednji dan naj namesto popoldneva s prijatelji pač delata naloge, ki jih nista naredila. Pa če to učiteljica pričakuje ali pa ne. Skratka, odgovornost za DN preloži na njihova pleča. Seveda pa hodi v šolo na govorilne ure kolikor toliko redno.

Naš je v vrtcu, pa me zelo skrbi, kdaj bo povedal še tisti dve pesmici in eno zgodbico za bralno značko.
Moram reči, da je sam zelo skrben (vsaj zaenkrat) in nemalokrat se zgodi, da samo on (mogoče še eden ali dva) prinese kakšno stvar v vrtec, ki jim je bila naročena (npr. listje jeseni,…). Včasih se spomni zadnji trenutek, ko se že odpravljamo v vrtec, vendar nalogo opravi!

Preverjala ga bom prav gotovo, vsaj v nižjih razredih! Upam pa, da se mi ne bo treba z njim učiti še v srednji šoli :-)!

Naj dodam, da je zelo odvisno, kako skrben je otrok in od tega tudi, koliko mu sploh pomagati!

Mamice, želim vam čim manj učenja s svojimi nadebudneži!

O, pač. Pri nas 3/9 se za pozabljeno nalogo dobi minus.

LP Maja

Ki pa se ne šteje v nobeno oceno. Gre predvsem za učiteljeve beležke, kdaj in kolikorat je bil otrok brez naloge ter za informacijo staršem na govorilnih urah. Vsaj tako bi moralo biti.

Pozdravljena, ena mami,
razmišljam podobno, moje mnenje o vmešavanju pa je tako, da je le to potrebno do te mere, da otrok misli s svojo glavo, da se spomni, kaj so njegove naloge in se ne zanaša na mamo, oz. kogarkoli, da ga po spomnil.
Včasih je dobro pustiti, da kaj pozabi, da potem občuti naravno posledico le tega. Naslednjič bo zagotovo bolj pozoren.
Če bi pa res imel težave s tem, bi pa vadila doma na “posledicah”, v šoli bi mu skušala pomagati.
Glede šole – naš otrok (drugosolec) z veseljem poroča doma, kaj je za nalogo, uživa, ko jo skupaj pregledava, in je to tudi en trenutek, ki ga posvetim samo njemu… Menim, da bova to kar prakticirala, vsaj skozi osnovno šolo.
Srečno, Maja.

xxy sedaj se bo pa našel kdo, ki bo rekel, ma predolg odgovor za brat :-)))))))))))

Pa da ne boš razumela jaz vedno rada prebiram tvoja razmišljanja.
Pa tud kakšen nasvet mi je že prav prišel.

En vic na to temo: Učiteljica v šoli reče Mihcu: Mihec, reči dedku, da naj pride jutri v šolo. Mihec pa, začudeno: Verjetno mislite očka, ali ne? Učiteljica pa: Ne, ne, kar dedku reči. Se moram z njim pogovoriti o napakah, ki jih njegov sin dela pri domačih nalogah.

Jaz poskušam biti čim manj. Postavljene imamo določene dogovore glede priprave šolske torbe, pisanja nalog… in se tega več ali manj držimo. Vsak dan povprašam kako je bilo v šoli, bolj z vidika, da se pogovarjava o vsem , četudi se mu kaj slabega zgodi.
Je 3/9 in moram rečt, da nalogo opravi sam še preden prideva z možem domov iz službe. Torba je tudi običajno tak čas že pripravljena za naslednji dan. Ponavadi ob nedeljah dopoldan malo prebere in obnovi snov preteklega tedna, kakšnega hudega učenja pri nas za enkrat še ni.

LP Maja

Ločiti je potrebno med tem, da ti veš, kaj se pri otroku v šoli dogaja in med tem, da ti z otrokom sediš in z njim predelaš vse naloge, projekte, domača branja, itd.

Imam dva šolarja, 1. in 8. razred, in za oba vem, kaj se trenutno v šoli dogaja in tudi mislim, da je tako prav. Samo pa oba dobro vesta (tudi ta mali že kar dobro), da je šola njuna stvar in sta onadva tista, ki bosta morala opraviti naloge, ki so jima v šoli dodeljene. Vedno pa sem jima na voljo, ko potrebujeta pomoč. Predvsem starejši velikokrat vpraša za nasvet, kako si razporediti delo čez teden (kadar je bolj pestro) in tudi pri snovi kdaj priskočimo s kakšno razlago. Najti je treba neko srednjo pot. Nam mislim, da je to uspelo.
Ne morem pa se strinjati z navedbami, da je šola čisto otrokova stvar in naj se v to ne vtikamo.
Bom zaključila, ker se za nekatere že tako predolga. Lp. Kika

Hvala vsem za odgovore. Na hitro torej lahko recem, da je neka srednja pot kar prava.

Ampak npr. xxy pises:
“Moji so navajeni, da takoj po šoli pregledajo zvezke in naredijo naloge.”

Mene zanima to: kako jih na to navadis, da takoj po soli pregledajo zvezke?? Ok, jaz pridem domov malo pred 17h, pa vsaj 3x na teden so popoldne kaksne dejavnosti. Jih poskusam navaditi, da vse to naredijo predno jaz pridem domov, ampak je vseeno ponavadi tako, da “cakajo”, da jaz pridem. In potem norimo z dejavnostmi, domacimi nalogami, njihovim sitnarjenjem, da nimajo NIC casa za igranje (ceprav se po moji logiki igrata 2 uri predno jaz pridem domov ali ne??). In potem mi za namecek vrzejo naprej se konvencijo o otrokovih pravicah (kjer baje pise tudi pravica do igranja), pa je mera popolna:))

Hec je to, da ko se spravijo delati naredijo hitro in lepo in vse ok in prav, samo tisto pregovarjanje prej mi gre pa res ze nekam.

In potem se vcasih se zgodi, da rece, da je ze vse naredil za solo (po nasem principu ko je za solo narejeno se lahko igramo), se gre igrati in potem zvecer ko pripravlja torbo ugotovi, da je pozabil se npr. iz casopisa izrezati kaksne slikice ali kaj podobnega. Kaj potem torej? Nic racunalnika naslednji dan? Pri nas je drugace 20 min. racunalnika na dan…

Tako tudi je, vendar pa minusi obstajajo. Za našega otroka je to dovolj, da ve, da za nenarejeno nalogo minusi so.,neglede na to, da se uradno ne štejejo v nobeno oceno.

LP Maja

Ja, saj to je prav. Nekatere učiteljice pa si samo zabeležijo datum, ko otrok ni imel naloge, kar je itak isto.:) Verjetno so minusi v nižjih razredih res bolj “učinkoviti”.

Evo BUM! Mene zanima kako si to dosegla?
“…da nalogo opravi sam še preden prideva z možem domov iz službe. Torba je tudi običajno tak čas že pripravljena za naslednji dan. Ponavadi ob nedeljah dopoldan malo prebere in obnovi snov preteklega tedna”

To je zame se vedno uganka. Da bo otrok prez mojega opozorila vzel knjigo in sam prebral/obnovil snov preteklega tedna? No, to se pri nas se ni zgodilo, brez, da bi mu rekli.

Torej BUM tvoj nasvet?

Tudi pri nas sta otroka kakšno uro sama doma in v tem času naredita naloge. Če kaj ne gre, počakata na pomoč oz. naredita, koliko je potrebno. Tukaj je dobro, da vztrajaš (jaz pač včasih pokličem iz službe in vprašam, kaj delata), saj je to tudi prvi korak k samostojnosti. Drugače pred spraševanjem in kontrolkami preverjam, koliko znata. Je pa res, da se ves čas sprašujem podobno kot mama salama. Vedno bom otroku na razpolago, če RABI pomoč, nočem pa prevzemati odgovornosti za šolsko delo. Kje je prava mera, ne vem. Meni je učiteljica rekla, da naj najprej starši naučimo otroka kako se uči, tam nekje v 6. razredu pa ga spustimo, da sam “plava”.