nimamo prijateljev
Zadnje čase vse večkrat ugotavljam, da naša družina nima prijateljev.
Jaz sem v bistvu že celo življenje brez prijatelj/prijateljice. S sošolkami iz OŠ smo se zelo zastopile, potem pa smo se vse razšle, čisto potiho in nenačrtovano. Vsaka je v svojem kraju, ima svoje opravke in smo si tudi sicer zelo različne. Za večino sploh ne vem ali so poročene, kje delajo, …
Sošolke iz srednje šole isto, razpršeni smo na območju šolskega okoliša 40km. Z nobeno nimam stikov.
saj, če se s katero srečamo, prav prijetno poklepetamo, da bi se pa dobivale, pa ne. SE mi zdi, da nobena nima interesa, čeprav bi meni zelo pasalo.
V vasi kjer živim so vsi starejši ali pa mlajši, tako da vrstnikov nimam, posledično tudi prijateljev ne. V službi se zastopimo dobro, ni pa to prijateljski nivo.
Z možem je podobno. Priselil se je k meni iz 70km oddaljenega kraja, kjer kakšnega konkretnega prijatelja ni imel, ima par kolegov s katerimi se srečajo za okrogle rojstne dneve.
Edino družbo, ki jo imamo je moj brat in njegova punca, nimata pa še otrok. Pa dve družini z otroci starosti, kot je naša bejba, z njimi pa se srečamo okoli 4x letno.
Najbolj me skrbi za hčer. Stara je dve leti, ker nimamo nobenih družinskih prijateljev s katerimi bi se redno srečevali, nima nobene družbe. Hodi v vrtec, tako da je tam med vrstniki.
V vasi so otroci starosti 6 let in več, s katerimi je ne pustim, da se igra, včasih no kadar oni pridejo k nam in jih imam pod nadzorom, saj so zelo divji in predvsem po starosti mislim, da ne sodijo skupaj.
Skratka imamo ogromno znancev, kolegov, ampak prijateljev pa ne. manjka mi prijateljica, kateri bi lahko včasih potožila čez moža, potarnala o utrujenosti, ali pa z njo čvekala tja v tri dni.
Bojim se, da bo hči odraščala tako kot jaz brez prijateljev.
Kako pa je pri vas, imate družinske prijatelje?
Mi pišeš na moj mail: [email protected]
Iva, prijatelje začutiš ali pa ne.
Četudi imaš dovolj znancev, se pač še ni našla oseba, ki bi bila tvoja prijateljica. Preberi forum, koliko oseb, ki imajo naziv prijateljica, je drugim obrnilo hrbet. Bolje je biti brez pravih prijateljev kot pa s celo goro namišljenih (zahrbtnih) “prijateljev”.
Prepričana sem, da je kje oseba, ki ti je (no poleg moža) pisana na kožo.
Za začetek pa vsaj napiši, kje ste doma (saj ni treba prav imena vasi).
Sigurno se bo na tem forumu našla kakšna punca, ki je blizu tebe. Vsaj za znanstvo za začetek.
In še ena.
Moja pokojna mami (ki je bila moja najboljša prijateljica ) mi je vedno govorila:”Ne imej tako rada prijateljev, po prijateljih te bo bolela glava.”
In res je bilo tako. Vsi prijatelji kar sem jih kdaj imela so me razočarali na tak ali drugačen način.
Moja prijatelja sta trenutno moj partner in sin, drugih prijateljev nimam in si jih tudi ne želim. No ja, včasih pogrešam pravo prijateljico kateri bi lahko vse zaupala, ji jokala na rami in ona meni, da bi bila ob njej lahko sproščena in se mi ne bi bilo potrebno pretvarjati.
Žal mi je edino za sina, ki odrašča v družbi vrstnikov v šoli in družbi mene in očeta. Na obisk razen sorodnikov ne pride nihče.
Imela bi iskrene prijatelje s katerimi bi šli lahko skupaj na izlet, na morje, smučat, na kakšen družaben dogodek;
imela bi iskreno prijateljico s katero bi lahko šli skupaj po nakupih.
Žal ugotavljam da je za sklepanje prijateljstev prepozno. Vsak ima svoj krog prijateljev že izbran……
Ste me kar malo potolažile. Ravno nekaj dni nazaj sem se spraševala, če je z nama kaj narobe. Znancev ogromno, prijateljev skoraj nič. pa saj se imamo lepo tudi tako, edino ko se nimaš s kom zmenit za kake praznike (npr Novo leto) je malo zoprno. Sem prišla do točke, kjer se nič več ne sekiam za te zadeve. Bo boljše:)
Uživajte v lepem dnevu, magari sami na soncu in v miru, brez kravala okoli vas.
Lepo je imeti prijatelje, a ne za vsako ceno. Včasih sem se zelo trudila in na vse mogoče načine poskušala priti do prijateljev. In zaradi tega me ni imel prav noben nič rajši.
Sedaj se prilagajam manj in sem bolj odkrita. Imam malo pravih prijateljev (2 prijateljice, 1 družinske prijatelje kot celo družino). Ni veliko in malo se vidimo, ampak sem srečna, ker mi je v njihovi družbi lepo. In njim v moji/naši.
Nima pa smisla včasih na vsak način obdržati ”prijatelje”. Sem imela na ta račun par takih dobesedno babnic (me kar pogreje ko se spomnim kaj sem dopuščala), ki so me klicale vsako dopoldne in mi niso poustile niti zadihat, kaj šele da bi jaz kaj povedala nazaj, poslušat me pa itak niso imele nikoli časa, ker so imele toliko problemov za razkrit. ME ČIST RAZKURI, KO SE SPOMNIM NANJE (IN NASE, KI SEM DOVOLILA, DA MI NEKDO KRADE ČAS IN ENERGIJO IN NIMA NOBENEGA ČUTA VZDRŽEVATI PRIJATELJSTVO TUDI TAKO, DA KAJ SVOJEGA ČASA POKLONI IN NE SAMO VZAME).
Tako, da nič ni narobe, če pač trenutno nimate prijateljev. Bodite odprti za nove stike, pokličite koga prvi. Vendar pa naj to ne postane navada, na katero boste navadili svoje nove prijatelje.
Ma to je slovenska folklora, vsak se zapira v svoje lastno stanovanje in je fouš drugemu, če mu gre bolje. V takih razmerah prijateljsvo ne šteje kaj dosti. ja, seveda bi imele prijatelje za kakšen izlet v naravo ipd., če pa bi bilo treba komu priskočiti na pomoč, pomagati iz zagate, dati finančno pomoč, bi pa hitro obrnili hrbet drug drugemu. Kdor ima prave prijatelje, se tega bogastva zaveda in ga goji. Kdor pa ima samo “prijatelje”, pa je zadovoljen dokler se družijo v veselju, ko pride do žalosti, pa se ponavadi umakne. Takole po forumu iskat nove prijatelje, je pa itak utopično.
Zdravo
Imamo družinske prijatelje. Res je, da jih je večina brez otrok, zato sem si tudi našla kolegice, ki imajo otroke iste starosti kot so naši.
Res je, da je ob tem tempu življenja težko ohranjati stike, ampak kar delamo na tem. Poleg tega vedno povabimo vse na praznovanje rojstnih dni.
Poleg družinskih prijateljev imam še svoje prijateljice, s katerimi se redno družim.
tako je.
S prijatejstvom je tako, kot je z drugimi odnosi: najprej ga moraš vzpostavit, potem pa ga je treba negovat.
Prijateljstvo je veliko več, kot pa neki klepeti, novoletna zabava in rojstni dnevi. Jaz lahko moji najboljši prijateljici povem vse, a ma čisto vse, pa vem, da če tudi pride do ne vem česa, da tega ne bo nihče izvedel. Pa sva dali v življenju skozi tudi slabe reči, žalostne trenutke…to prijateljstvo samo poglobi!
Je pa tako: pri nas imajo prijatelji vedno odprta vrata, nikoli, ampak res nikoli nismo še nobenemu rekli, da naj ne hodi, oz. nismo odprli vrat, ker se niso najavili. Pri nas se ni treba. Vem, da moji prijatelji ne bodo gledali, kakšno imamo, kako je nekaj skuhano, a so pomite šipe al ne….kakor pa berem na tem forumu, je pa tega ogromno.
Pa tega se moraš zavedat, da je vsak po svoje patron – in takega moraš znat sprejet.
Sicer imamo prijatelje s katerimi se družino, hodimo pohajat itd. … nimamo pa družiskkih prijateljev, da bi imele otroke iste starosti, da bi lahko šli skupaj na izlet. Sicer je sedaj en par s katerimi smo prijatelji ravno povil dojenčka, tako da upam, da se bo iz tu kaj izcimilo … :)))) … čeprav je res, da bo razlika med otroci velika.
Drugače pa prijateljice s katerimi lahko “poklepetam” sem dobila ravno tu … na teh forumih. Ena piše, da je to utopija … ne, ni!! Res je, da lahko vzdružuješ prijateljstvo le preko neta, mogoče se res tu pa tam dobiš na kakem “srečanju” … ampak ti povem, da mi stojijo vedno ob strani. Bolj kot katerakoli prijateljica, ki je v sosednji stavbi.
Ma daj lepo te prosim! Ja, lahko imaš prijateljice, s katerimi čvekaš prek neta in ki ti v virtualnem svetu “stojijo ob strani”, pa tudi sicer se strinjajo s tistim, kar praviš. Kaj pa če bi prišlo do resnih težav, kaj če bi kakšna taka “prijateljica” kar prišla k tebi in ti začela govoriti o tem, kako je zapustila moža in če je lahko začasno pri tebi? Kar na tleh v spalni vreči, ni problema! Tako prijateljstvo bi se ob resnih problemih hitro končalo. Ja, imamo radi svoje “prijatelje”, dokler nam druženje z njimi ustreza in nam je v veselje, ko pa pridejo nenajavljeno, ko telefonirajo, če jim gre slabo, ko pokličejo prevečkrat za naše pojme, ko nas bog ne daj vprašajo za posojilo, se pa vse konča.
Lepo pa je razglabljati, kako bi bilo lepo zdajle ko prihaja pomlad, imeti prijatelje, da bi z njimi hodili ven. Tako se veliko ljudi spomni imeti psa, ko pride vreme za dolge sprehode, ko pa spet zima trka na vrata, ga pa po hitrem postopku dajo v zavetišče ali celo pustijo ob cesti. Če vidiš primerjavo.
… —
saj avtorica posta ni rekla, da na forumu išče prijatelje. Je samo potarnala in mogoče se bo bolje počutila.
Če pa se preko foruma najde kdo pa tudi noben problem, ane.
Tudi sama imam nekaj prijateljic še iz srednje šole in faksa vendar stanujemo približno 200 km stran od vseh. Z njimi se srečam mogoče 4x letno, kr je čisto premlo za gojenje pravega prijateljstva. Najbolj me jezi, ker nimamo več časa eden za drugega. Vsi so preokupirani s familijo, otroci, gospodinjstvom in je že prav praznik, če se nam uspe dobiti za kakšen rojstni dan.
Še huje mi je pa, da se ne družimo z nikomer (mislim celo družino) zaradi otrok. Pa imajo vse moje kolegice otroke približno toliko stare kot so naši.
Jaz pogrešm npr. to, da bi kdaj šli skupaj v bazen, izlet ipd. Od mojih kolegic(prijateljic) vse počnejo sami.
Ko jih pa srečaš, ti pa vedo popvedat samo to kako nimajo nič časa, ker so šli včeraj s familijo na morje, jutri gredo tja, ja za drugi vikend so pa že zmenjeni, da gredo tja in tja……
Se mi zdi, da bi bilo lepo, če bi kdaj šli dve familiji npr. skupaj na izlet ipd.
Jaz imam tudi kar nekaj prijateljic s katerimi se srečujemo na vsake “kvatre”.
Dve sta pravi, še iz časov srednje šole.
Samo smo se kar malo oddaljile, ker ena je kar daleč in se redko vidimo, druga pa zaenkrat živi v čisto drugem svetu kakor jaz (žuri, šport, še brez otrok, na sveže zaljubljena,….).
Sem pa spoznala družinico v isti ulici, kakor sedaj tudi sami živimo (smo priseljenci), ki pa so fantastični. Imata otročka podobne starosti kakor midva, če je potrebno si priskočimo na pomoč.
Ne vem, medve sva se spoznale, ko sem bila jaz prvič na porodniški, začele sva s skupnimi sprehodi, čveki,….. Takoj sva se ujeli. Sedaj ji lahko povem veliko več kakor komur koli drugemu. Res imaš občutek, da te posluša in skuša pomagati s kakšnim pametnim nasvetom.
Rada jo imam in vesela sem, da smo našli dobre prijatelje.
LP
Vidim, da nas je več takih. Huje je, ko misliš da imaš prijatelje in se razdajaš za njih, se jim zaupaš, potem pa nekega dne ugotoviš da pravzaprav o njih ne veš skoraj nič, da je šlo le za tvoj enostranski monolog. In si prizadet in razočaran. Ti prijatelji ti čez noč postanejo znanci s katerimi se vidiš le še na rojstnih dnevih pa mogoče med letom naključno še parkrat. Pogovor zamre ali pa se suče le okoli vremena in bolezni. In moja prijatelja; mož in otrok. Pa bivša sodelavka, s katero pa se samo še slišiva po telefonu, ker je predaleč stran. Pa nam gre kar lepo, le prazniki so bolj žalostni, ker nimaš koga za povabit. Smo pa zato kot družina ZELO povezani, držimo skupaj kot pribiti in se imamo superca!!
Tudi mi nimamo takih, s katerimi bi hodili na izlete, sprehode, na morje… Jaz imam nekaj prijateljic, vendar ali so samske ali še nimajo otrok, imamo pa tistih nekaj “družinskih” prijateljev, je pa tako ali nimajo časa, denarja, volje.. Sem že zdavnaj ugotovila, da se je težko uskladit z nekom, zato gremo raje sami na izlete in na morje, pa je prav tako luštno.
Iz kje pa ste kaj, mogoče se kaj zmenimo kdaj?
Mi pa imamo ogromno takih s katerimi se družimo in hodimo naokrog skupaj, pa praznujemo skupaj, pa pomagamo en drugemu, če je kaj za delat in vsi so še iz tistih časov, ko so bili otroci še majhni- ampak čisto pravi prijatelji pa to le niso. Če dobro pomislim, nimam takega prijatelja ali prijateljice, kateremu bi res lahko zaupala in to je pa tudi malo žalostno, a ne?
Tako kot je napisala Barbara – vsak je po svoje patron! Mi in prijatelji. Težko je dobiti dobre prijatelje še težje jih je obdržat, saj se je za to treba zelo potruditi. Malo prijateljev, včasih en sam odleže za dvajset, je bolje kot cel kup znancev za katere upaš, da bodo postali prijatelji pa se pogostokrat izkaže, da se kljub trudu ne izide. Zato je bolje negovati dobre sosedske odnose. Biti dober sosed, vedno priskočiti na pomoč, prav tako dobrim sosedom, ki jih lahko prosiš za pomoč sredi noči…to je zame še najbolj podobno dobremu prijateljstvu. Za intimne pogovore to seveda ni; pravzaprav pa je intimo bolje zase obdržat, ker silno redko se zgodi, da ne obvelja pregovor “kar vesta dva ve pol sveta”. Meni se je tak način v življenju izkazal za dober in nikoli nisem bila razočarana, ker pač nisem pričakovala več. Seveda pa imam s sestro in svakinjo zelo prijateljski odnos in z njima se lahko pogovorim res vse saj se nanju najbolj zanesem.
LP