Jaz sem bila vaško dete, moj svet je bilo vse polje in gozd okrog domače vasi in to pač ostane. Zato se večkrat prav ob branju takih tem na forumu vprašam, kako za vraga uspe tako številnim slovenskim družinam živeti na 40, 50, 60..kv. metrih. Ko sva se z možem poročila je bila prvi cilj hišica in tako z otrokoma živimo na 170 kv. m stanovanja in še čez 100 m imamo za garderobe, kleti, delavnico, pralnico. Pa so vsi prostrori v uporabi, za vsako dejavnost je svoj prostor. Ne gre za nikakršen luksuz, razen seveda prostorskega, recimo v opremi. Ko gremo na počitnice v apartma, včasih komaj čakam da spokamo domov, ker se mi zdi, da hodimo drug po drugem.
Meni recimo bližina trgovine, uradov, kina…ne pomeni nič, ker se moram za vsako stvar odpeljat 10 km daleč, ne znam pa si zamislit, kako bi brez gmajne na dosegu roke. Seveda razumem vse urbane prebivalce, ki razmišljajo obratno, kot jaz.
Zanima me pa tole – kam za vraga spravite v malih stanovanjih vse tisto, kar meni osmišlja življenje – smuči, kolesa, rolerje, drsalke, žoge, diapozitive, albume slik, knjige, kakšen star šolski zvezek, spomine iz otroških let, izvensezonska oblačila in obutev, sto in en otroški izdelek… Kam se umaknete, ko rabite mir za branje, poslušanje najljubše glasbe, kje v miru opravite kakšno “umsko” delo, kje se ukvarja vaš mož s svojimi hobiji (razen športa), kam se zateče otrok, ko potrebuje odklop od staršev?
Vem, da najbrž zvenim butasto, ampak tudi vse moje prijateljice živijo v hišah in nekako nimam vpogleda, kako se organizira družina na 50 kv. metrih, da vsak lahko resnično najde svoj mir.

Težko se je organizirati na 50m2, sploh če se člani družine ukvarjajo z različnimi dejavnostmi, ki rabijo svoj prostor in čas ter recimo povzročajo hrup….. Ne rečem, da je nemogoče, a zahteva veliko prilagajanja in potrpežljivosti.

Drugače pa ti za tistih 10 km verjetno porabiš manj časa, kot nekdo z enega konca Ljubljane na drugega.

Jaz živim v stanovanju na 50 m2, sicer sama. Mislim, da imam kar ravno prav veliko stanovanja zase. Za vso kramo, pa imam 2 kleti in kolesarnico.

Menim, da je po eni strani v hišici v naravi res lepo živeti, po drugi strani je pa tudi hudo naporno. Z hišo je veliko, veliko dela. Jaz pa moje stanovanjce pospravim 1x na teden za kar ne porabim veliko časa. Vikende pa preživljam na izletih, v hribih, na morju,… Podobno preživljajo prosti čas tudi moji prijatelji, ki živijo v stanovanjih z družinami. Imam pa kolegico, ki živi v veliki hiši na obrobju Ljubljane in cel čas čepijo samo doma. Ne premaknejo se nikamor. Vikende imajo za pucanje in urejanje hiše in vrta, pa pranje avtomobilov. Ne vem če gredo 2 krat na leto kam, razen na dopust, pa mogoče kakšenkrat smučat. Da o kino ali kakšnih drugih kulturnih prireditvah sploh ne govorimo. Jaz tako ne bi mogla živeti. Hišo bi imela edino ob pogoju, da si lahko privoščim gospodinjsko pomočnico, pa da se mi ne bi bilo treba vsak dan cjazit v službo in zapravljat časa z vožnjo na delo.
LP, Nik@

Življenjskega sloga tvoje prijateljice ne posplošuj preveč na vse, ki živijo v hišah.

Hja, draga moja; nimamo vsi take sreče in pogojev (finančnih), da bi si lahko privoščili hišo.
Jaz ne rabim več kot 60m2; zakaj? koliko smo pa sploh doma?………..pa še za čiščenje imam raje manjši prostor…….. :))))
Smuči, kolesa itd.pa itak nimam……….razno kramo pa spravim v klet. :))
Ja, če pa zadenem na lotu, pa si bom tudi jaz kupila eno malo hiško.

tudi jaz čakam dobitek na lotu, žal ;(( toda najbrž bom prej zadela z glavo skozi zid
ja težko je, nevem še kako bo ko bomo postali družinica- čez dva meseca ;)))
bo že kako, samo da bomo srečni in zdravi

Seveda bo!!! Mi smo 12 let živeli na 46m2………..pa smo preživeli. hahaha

itak, sej bo moral, imeli bomo pa 72m2 kar pa tudi ni tako zelo slabo kajne?

Ja, jaz za 10 km do vse infrastrukture in tudi službe porabim točno 12 minut. Najbrž res manj, kot Ljubljančan do prve štacune. Se pa strinjam s tabo, s hišo je delo in stalni stroški,. Če želiš, dfa je vzdrževana, potem pač delaš na njej… Možu je to eden od hobijev. Samo da mi zaradi bajte nismo za nič prikrajšani – stalnom smo zunaj, na izletih. Imamo pa zelo majhen vrt okrog hiše in z njim ni dosti dela. Čistimo pa bolj sproti, med vikendi pa samo v soboto dopoldne. Pri vsaki novi opremi v hiši je prvo vprašanje: kako se bo pa to pucalo, dda ne bo preveč dela:))) Nekako v hiši ni vse natlačeno, je bolj pregledno, stvari so urejene in po omarah in s pospravljanjem zato ni toliko dela, kot bi človek mislil glede na kvadraturo.

Problem npr. v Ljubljani ni samo to, koliko časa porabiš do službe. Verjamem, da npr. iz Grosuplja do Ljubljane porabiš kakšnih 15 minut, ampak šment je pa potem, ko prideš v Ljubljano. Prvo ovira je izvoz iz obvoznice: čakaš ko kreten. Druga velika ovira pa je parkiranje. Če ti plača dopušča plačaš okoli 120 EUR ali pa še več za najem parkirnega prostora ali pa parkiraš avto na dvorišču kakšnega bloka (v veselje vseh tam stanujočih ;-))) in peš odpeketaš do centra, kar ti spet vzame vsaj kakšnih 20 minut. Drugo je, če si zaposlen kje na obrobju, v firmi, ki ima dovolj svojih parkirnih mest.
LP, Nik@

Midva sva si pred osmimi leti nameravala kupiti stanovanje, pa sva ugotovila, da bo ceneje, če zgradiva manjšo hišo.

Tvoje stanovanje v MB je verjetno vredno več, kot je nas stala gradnja hiše.

Nik@ je napisala:***Jaz živim v stanovanju na 50 m2, sicer sama. Mislim, da imam kar ravno prav veliko stanovanja zase. Za vso kramo, pa imam 2 kleti in kolesarnico.***

Ko boš imela desca in dva pamža te bom vprašal,če je še dovolj prostora v stanovanju in je pospravljanje 1x tedensko dovolj.

Ravno tako je primerjava tvojih prijateljev,ki imajo hišo z ostalimi neumnost,saj je večini lastnikom hiš delo na hiši in okoli (vrt) hiše v užitek.
Je že tako,da smo si ljudje različni,eni so radi doma drugi pa so zraven pri vsaki pasji procesiji.

3je imamo okoli 85 m2+teraso+2 kleti+podstreho. Prostora za skladiščenje vseh nepotrebnih stari več kot dovolj. Prej sem živela v hiši, sicer pol manjši kot je od naočarke, pa ne menjam. Nikoli ne. Edino, kar pogrešam včasih, je vrt, pa nam ga terasa kar uspešno nadomešča. Radi in veliko smo doma, vsega časa (in denarja!) pa nam ne požre stalno brkljanje po hiši in okoli nje. Pač, glede na to, kak tip si, tak način bivanja si moraš tudi izbrat. Meni to, da imam zdravnika pred nosom, da bo otrok lahko kasneje sam hodil v šolo in iz nje, da bo lahko šel sam na svoje dejavnosti in ne bom samo njegov taksist, ogromno pomeni.

hm Skr_bna, te stvari (zdravnik, šola..) nimajo veliko veze s stanovanji.. mi živimo v večji hiši v srednje velikem mestu – peš imamo do zdravnika 5 minut, službe 10 minut, otroci že od prvih razredov hodijo peš v šolo in na vse dejavnosti
sem srečna, da živimo tukaj, kajti tudi jaz si težko predstavljam, kako bi naša družina funkcionirala na kvadraturi, ki je manjša od tiste, ki jo pri nas zavzemata samo otroški sobi in spoštujem vse, ki jim to uspeva! 🙂

Sama sem pa 32 let živela v blokih, najprej smo živeli s staršema na 40 kvadratih do mojega 5 leta in ni bilo problema, vse smo imeli pred nosom, jaz vrtec, starša 5 minut stran službo, igrišče pred blokom itd.
Potem sva se z mami (medtem sta se starša ločila), preselili v 75 kvadratov v nov blok. Imela sem svojo sobo, kvadrature veliko preveč za dve, šolo sem imela pred nosom, mami službo 5 minut stran, trgovina, pošta, zdravnik itd. vse na dosegu roke. Ampak okoli nas tudi sam asfalt. In takrat sem že rekla, da nikoli ne želim živeti v bloku, preveč pogrešam nekaj zelenega, naravo in sovražim promet in tisti umazani zrak. Na srečo smo naredili še vikend na Rakitni, kjer smo z veseljem preživljali vikende, počitnice…
Po diplomi sem se odselila v stanovanje na 50 kvadratih, luksuzna četrt v Bežigrajskem dvoru, v kateri sem živela nekaj let, se medtem poročila, imela prvo dete in nekaj psov, dokler mi ni lani počil film in sva si z možem uredila mansardo nad moževimi starši v manjši vasici nedaleč od Ljubljane. To je life – sami travniki, gozdovi, potočki, samo ena cesta skozi vas, živimo pa 100 kvadratih, sedaj še eno dete, prostora imamo čez in čez preveč, ker vse ne trenutno potrebno shranjujemo na podstreho.
Kmalu upam, da se bomo uspeli preseliti v našo lastno hišico, ki bo imela 270 kvadratov skupaj z garažo, kurilnico, skratka vsemi prostori, načrtujeva še enega otroka, tako, da bo imel vsak svojo sobo, pa še ena soba v pritličju bo za goste oziroma starše, če bodo bolni in bodo potrebovali pomoč, pa ena delovna soba za naju z možem, sicer pa 800 kvadratov parcele v predmestju LJ, kjer bomo kot sardele drug ob drugem sosedu. Ni najbolj idealno, a zaradi otrok sva se odločila za tisto lokacijo, saj imajo tako vrtec kot šolo 100 m od hiše, najbližja trgovina, pošta 5 minut stran, skratka, meni se je zdelo zaradi otrok idealno. Hišo sva načrtovala tako, da lahko potem dva otroka ostaneta v njej, ker so vse inštalacije pripravljene in se zlahka spremeni v dvostanovanjsko hišo. Midva pa želiva kasneje tudi živeti nekje na podeželju, daleč stran od mesta in drugih sosedov, v naravi… Upam, da se nama tudi te sanje uresničijo.

Če bi imela dovolj denarja, definitivno hiška tam ene 20 min. od Ljubljane (samo ne v nedeljo dopoldne, temveč ob delavnikih od sedmih do osmih), ker imava oba službi tam. Ker ga nimam, sanjam o atrijskem stanovanju, živim pa v stolpnici v enem od višjih nadstropij in nekoč mogoče …

Se podpišem pod Nik@. 25 let sem živela v hiši svojih staršev, pa sem se z veseljem preselila v blok. Kajti okrog hiše je vedno in zares vedno polno dela, če hočeš imeti lepo urejeno okolico. Raje tisti čas, ki bi ga vlagala v urejevanje okolice in čiščenje hiše, preživim kje na izletu, v kinu ali kako drugače. V hiši bi živela samo in zgolj, če bi si lahko privoščila vrtnarja ter gospodinjsko pomočnico.

Aja, še to. Res je, kot pravi Jon. Ljudje smo različni. Mene bi delo okrog hiše (in v hiši) totalno obremenjevalo, niti najmanj sproščalo, predvsem jezilo. Pa še to brez vrta, da se razumemo.

Hmmm, to je zelo odvisno od človeka. Malo stvari se lahko primerja s tem, da grem peš v službo, spotoma pa še otroka pustim v vrtcu. Saj podeželje je fino, lepo, travniki in drevesa, ampak vsak dan se je potrebno peljati z avtom – do šole, vrtca, službe, etc. Da ne govorim o ostalih stvareh – drama, lutkovno gledališče, zimsko drsališče, in tako naprej. Vse peš.

Kako živeti na 60 kvadratih ? Čist komot, si pač organiziran drugače.

Kakoooooo je lepo brati pravljice!!!

Ma, ne vem, no. O kakšnih delih in stroških pa govorite. Mi živimo v hiši, pa je starejša, sicer obnovljena, ampak, ko daš enkrat to skozi je mir.
Imamo tudi vrt na katerem imamo travo, nič solate, peteršilja, zelja, paradižnika in ostale navlake, ki zahteva čas. Travo kosimo enkrat na 14 dni, spomladi vsak teden, za kar porabimo cca 1 uro. In to je to.
Če nas primerjam z našimi prijatelji, ki živijo po blokih, je res, da oni vsak vikend komaj čakajo, da nekam gredo, saj so že pošteno naveličani svojih 4 sten, mi pa uživamo doma, ali pa na vrtu. Ponavadi s prijatelji.

Jaz sem za hišo. Od strica sem dobila kos zemlje, 10 minuti iz Maribora in komanj čakam, da po 30-ih letih pobegnem iz mesta. Sicer pa, ker sem dobila parcelo zastonj, me pride gradnja veliko ceneje, kot stanovanje. Pri stanovanju me najbolj moti, da tukaj nimamo dovolj parkirišč, da nakupe vlečem in tovorim, ko mula v 4. nadstropje, da se ne moreš poleti mirno vsesti kje in uživati…. večina se dogaja v stanovanju. Sicer imamo sedaj dokaj veliko stanovanje, ampak hiška, klopca, malo trte…..to so moje sanje…..in mirrrrrrrrr, brez milijona avtov, skuterjev…………. Res, da bo potrebno za vse uporabiti avto, ampak to je tudi tukaj v mestu potrebno za večina stvari. Tudi o tem sem veliko razmišljala, vendar je še vedno večina plusov dobila hiška. Smo pa že dogovorjeni, da si potem kupimo vsak svoj skuterček.

lp,

N.

Kar se mora ni težko.

Govorimo o delih, ki so pri hiši nujno zlo, če hočeš imeti lepo urejeno okolico, ne pa kar nekaj… Poleg trave je tu še grmičevje, ki ga je treba obrezovati, pa rože, ki jih je treba saditi (spomladi, jeseni, že kdaj,…) in zanje skrbeti ter jih negovati, lepo pokošena trava, sadno drevje, ki ga je treba obrezovati… Sicer pa kakor komu paše. Poskusila sem hišo, poskusila sem blok in ne grem več v hišo, razen če si bom lahko privoščila vrtnarja in čistilko, kot sem že rekla.

Živimo v hiši na robu gozda in obdani s travniki. Pa na 200 kv.m. Si ne predsatvlajm, da bi živela v stanovanju, čeprav je s hišo res veliko dela. Ampak to, da skozi vrata stopim v naravo, odtehta prav vse.