HCI BOJKOTIRA FRANCOSKO HRANO
Leto in pol zivimo v Franciji. 3,5 letna hci je ze dobro leto vkljucena v solski program, kjer imajo tudi kosilo. Ze od samega zecetka zavraca vse kar ji ponudijo. Niti poskusi ne. Tovarisice so mi rekle, da se sicer trudijo z njo, pa brez uspeha. Na koncu poje samo malo kruha in popije vodo.
Ko pride domov je lacna kot volk, saj mora preziveti 8 ur ob kruhu in vodi. Veliko bolj zdravo bi bilo, ce bi pojedla tudi kaj drugega.
Kako jo pripraviti do tega, da ji bo teknila Francoska hrana?
Če samo pomislim na vse smrdeče sire … jo popolnoma razumem.
Poskusi tako, da ji daš hrano za sabo. Ne jo stradat, če ji njihova hrana ne leži.
V malo torbico ji lahko daš npr. kruh pa male putrčke, marmeladke, med, paštetko, lahko ji narediš sendvič, dodaš sadje in sok ali mleko po njenem okusu. Puding, skuta, jogurt, …
Lahko se na poti v šolo (verjetno vrtec) ustavita v pekarni in si sama izbere, kaj bo jedla…
In kaj je tako drugače v francoskih kosilih, da jih ne mara, slovenske pa?
Francozi jedo isto kot mi, bojamoja, francoski siri pa so zaključek kosila ali pa tudi ne in če samo tega ne ješ, ne boš zato prav nič lačen.
Meni se bolj zdi, da ti hčerka z zavračanjem hrane poskuša povedati vse kaj drugega kot to, da ji kosilo niso všeč.
Ne mara hrane, ki je pripravljena s kremami, maslom,… prav tako ne mara dobro poznanih francoskih slascic. Skratka nic.
Saj tudi ni ne vem kaksen ljubitelj slovenske kulinarike, ampak vsaj nekaj poje. Bolj ji tekne kitajska kuhinja, saj smo prej ziveli na Kitajskem. In to je res velik kontrast francoski kuhinji, saj kitajci ne uporabljajo masla, krem… vso zelenjavo pa pekuhajo.
Res bi jo rada navadila se na kaksno drugo hrano. Trenutno je niti Mc Donald ne zanima.
Meni so smrdeči siri sicer všeč, ampak verjemi, bojamoja, da se oddelala nekaj življenja v Franciji in da tam ni nobene kulinarične eksotike, ki bi bila tako nagravžna, da bi otrok osem ust stiskal zobe in bil rajši lačen, kot pojdel vsaj tistih deset grižljajev, da bi bil za silo sit.
Sploh če deklica doma praktično enako hrano normalno je, imaš na dlani, da gre za psihične probleme.
Tudi sama sem pomislila, da je morda psihicnega izvora. Da je morda preobremenjena.
Na zacetku smo si rekli, se bo ze navadila, ali vsaj kaj poskusila. Pa noce niti poskusiti. Naj povem, da se dogaja enako tudi v restavracijah in hotelih, kjer je samopostrezni bife in je izbira res velika, pa je nobena francoska hrana ne pritegne.
Ne, nobeden od nas ni kaj prevec zadovoljen v novem okolju. Tudi novi prijatelji ne stojijo v vrsti. Enostavno nimajo interesa za nova znanstva. Tako se tudi ne druzi z otroci iz sole. Ima pa nekaj drugih se svezih kontaktov in druzenja niso kaj pogosta.
Francoski otroci so zelo agresivni in tezko obvladljivi. Predstavljam si, da ni lahko sedeti med temi razgrajaci, medtem ko tovarisice kricijo na njih. Saj ko se s hcerko igrava solo, govori z menoj francosko in govori s takim glasom in mi tako ukazuje, da me postane kar strah.
V Sloveniji imamo sorodnike in prijatelje, ki jih relativno pogosto vidimo. K nam pridejo tudi na obisk.
…..
Ja kaj pa če jo vprašaš kaj bi ona jedla a ti pove mami skuhaj npr. makarone. Moja dva sta stara 3 leta in ko ju vprašam kaj bi jedla mi povesta. Pa saj tudi sama lahko pripraviš kitajsko hrano doma. V vrtcu se pa probaj zmenit da ji ponudijo kaj drugega. Ma saj bo ko bo videla da drugače ne gre bo že popustila. LP
Zdaj si me spomnila na naše podnajemnika, inženirski par iz Ukrajine. Ko sta prišla, se je njuna starejša hčerka nemudoma vključila v okolje, postala je prava slovenofilka in že po dveh letih zmagala na nekakšnem tekmovanju iz slovenščine.
Manjši sine pa nič. Niti besedice slovensko. Bojkot. Prvo slovensko besedo je spregovoril čez tri leta – ampak ni šlo samo za besedo: začel je naravnost bruhati slovenščino.
Šlo je najbrž za stres; otroci ga pač povežejo z oblikami bojkota, ki so jim sploh na voljo.
@Zmerna:
>Ja s kakšno kitajsko hrano si jo ti hranila pri starosti POD dve leti??!?
Kitajski otroci preživijo, pa ni vrag, da ne bi tudi slovenski deklič na Kitajskem. Najbrž je živa in zdrava in povsem dobro razvita punčka.
In še tole: moj bratranec po devetem mesecu (torej po dojenju) ni spravil vase niti žlice mleka ali kakega mlečnega izdelka. Izpljuval in konec. Ni ga bilo načina, kako bi kaj od tega spravili vanj.
Koliko meri ta zdravi tridesetletnik? Nič manj kot 2 metra in 6 centimetrov! Je morda videti kot kak ves polomljen košarkar? Nikakor ne.
Moja izkušnja s francosko hrano je taka:
Najprej naj poudarim, da nimam prav bogatih izkušenj, saj sem bila v Parizu predlani in lani, vsakič po en teden. Predlani sem navdušeno poskušala vse po vrsti in se mi je res zdelo dobro. Lani se mi je njihova hrana že prvi dan uprla in sem bila prav vesela, če smo s kolegi šli npr. v italijansko restavracijo ali pa v francosko, kjer so imeli tudi pizze ali kake testenine. Sin, ki je bil lani z mano, je imel podobne težave. Mi ga niti nismo silili, naj poskuša. Ker je hrana res drugačna. Sicer verjamem, da jih ne pitajo ravno s smrdečimi siri, drugače se pa strinjam z nasvetom Boje Moje.
Kaj pa imajo v vrtcu npr. za kosilo? Če praviš, da otrok niti ne proba in niti ust ne odpre, prav gotovo ne more vedeti, ali je hrana dobra ali zanič. Veliko otrok tudi v Sloveniji bojkotira hrano, pa ne zaradi tega ker bi se jim zdela zanič, ampak zaradi psihičnih razlogov. Mogoče jo preveč silijo/silite in se ji že misel na hrano upira. Bolj verjetno pa se mi zdi, da se ji upira bivanje v vrtcu, kjer nima prijateljic, kjer ji niso všeč vzgojiteljice, in zaradi tega zavrača tudi hrano.
Mislim, da se vrtite okoli napačnega problema. Po moje ne gre za hrano, ampak stisko, ki jo deklica doživlja ob zamenjavi okolja, šole, prijateljev…
Nam se je zgodilo podobno ob vstopu v vrtec, kjer ni hotela probati niti grižljaja hrane (domače, slovenske, pristne vrtčevske, da ne bo pomote…). Se je videlo, da je zelo lačna, saj je takoj, ko sva stopili skozi vrata spraševala po hrani. Tam pa ni odprla niti ust, pa sta vzgojiteljici probali vse, postregli sta ji celo na hodniku…
Čez mesec in pol se je to uredilo in zdaj normalno je tam stvari, ki jih v moji kuhinji niti ne pogleda (npr, razne enolončnice, ričet ipd). Sicer pa pri nas doma jemo ogromno jedi različnih nacionalnih kuhinj (vključno s kitajsko, še največ pa indijske) in to hrano moja že od začetka uvajanja goste hrane normalno sprejma. Zato so vsaki predsotki, ki jih omenjate v svojem omejenem razmišljanju povsem ne na mestu.
Probaj se pogovoriti z njo? Mogoče ima stisko zaradi vklapljanja v novo okolje? Ali pa kakšne druge težave. Čimprej rešite in dober tek.
Čeprav se meni Dejina zgodba tudi zdi malo za lase privlečena (francoski otroci so agresivni, prvi dve leti življenja je mala jedla kitajsko hrano, nihče nima interesa za nova znanstva…), Zeta, ti moram povedati, da je francoski “šolski sistem” precej drugačen kot pri nas in da se “šola” imenuje vsaka oblika javnega vzgojnovarstvenega zavoda za otroka, ki je starejši od 2 let.
Deja, nekako se ne čudim, da se otrok ne vklopi, če pa ti samo v tej temi izražaš toliko negativne energije, eno leto in pol si že v Franciji, pa še vedno misliš, da bodo domačini iskali stike s tujci. Po življenju na Kitajskem bi pa ja lahko vedela, da se mora ponavadi tujec potruditi in navezati stike.
Sploh pa se s tvojimi trditvami ne strinjam. Dve leti sem bila v kosu varuška v franciji, vsega skupaj pa sem v franciji preživela precej precej časa, pa ene same tvoje trditve ne morem potrditi.
Nikoli nisem imela težav z navezovanjem stikov, otroci so pri treh letih ali pa pri sedmih letih ravno toliko živahni kot pri nas, nikoli nisem imela težav s priseljenci in njihovimi otroki.
V katerem koncu Francije pa ste?
Kot je že zgoraj napisala ena, v tujini otroci res vstopijo v vzgojnoizobraževalni program pri treh letih, vendar je to še vedno vrtec in ne šola, se pa velikokrat izvaja v isti stavbi, kjer potem otroci pri 5-ih letih vstopijo v malo šolo in potem s 6-imi leti v prvi razred.
Tudi jaz se strinjam, da je vse skupaj bolj psihičnega izvora.
Tudi mi živimo v tujini.
Lep pozdrav!
Vladka
Otroci na različne načine odslikavajo spremembe v svojem življenju. Ker pišeš, da hčere niti francoske slaščice ne ganejo, je utemeljeno pomisliti, da se tako upira prehodu iz ene v kulture v drugo in poleg tega še vstopu v institucijo, kjer se ne počuti sprejeto. Aha, in omenila si maslo: tega Kitajci res ne poznajo, kajne? Mogoče jo njegov okus res lahko zelo moti … Vendar to traja že poldrugo leto, a ni to kar tretjina njenega življenja?
Pot do sprejetja francoske hrane bi vodila preko počasnega
vživljanja v njen novi svet.
Pišeš o dokaj velikih težavah, ki jih ima deklica v svojem razredu. Ali misliš, da so premostljive, ali razmišljate o prešolanju? Res je, frankofonski šolski sistem je v marsičem drugačen od tistega, kar si slovenski starši predstavljamo kot dobro šolo: veliko več je poudarka na disciplini, več je vpitja in sankcioniranja neprimernega vedenja, vendar po drugi strani otroci to jemljejo kot samoumevno in se – vsaj v našem okolju – vedejo se tako, da zadoščajo zahtevam učiteljice in tudi staršev, po drugi strani pa ostajajo otroci kot vsepovsod: so radoživi, igrivi, odprti … Agresivnosti pri njih mi ne opažamo.
Pišeš tudi o svojem nezadovoljstvu z novim okoljem – kako ga pa ti izražaš? Veš, na koncu se mi zdi, da je dekličino odklanjanje šolske hrane pri vsem skupaj še najmanjša težava … kako se boste lotili reševanja drugih, pomembnejših?
Naši otroci na enem od frankofonskih območij tudi odklanjajo nekatere jedi, občutek imam, da jih predvsem motijo okus zelene, luštreka in še nekaterih začimb in seveda za njihov okus nezdružljivo mešanje sladkih in slanih okusov. Vendar bolj ko spoznavajo tukajšnjo kulturo in jo sprejemajo, več imajo poguma marsikaj poskusiti in v tem celo uživati.
Za nekatere dvomljivke: tradicionalna kitajska hrana je zelo primerna, tudi za otroka, tudi za slovenskega otroka. Tako kot tradicionalna slovenska hrana. Česar pa ne moremo trditi za sodobno slovensko, francosko in verjetno tudi del kitajske hrane. Mislim na predelana, preveč sladka, preveč mastna živila.
Verjetno smo res cudni. In vesela sem da si imela sama tako lepe izkusnje. O teh se lahko tudi sama pohvalim, ampak v treh drugih drazavah, kjer smo ziveli preden smo prisli v Francijo. Mogoce imamo smolo, saj zivimo v zelo snobovskem delu mesta, kjer je zelo znano, da imajo tudi francoski priseljenci velike tezave z vklaplanjem. Verjami mi, smo zelo druzabni in prilagodljivi, ampak tukaj ni efekta. V bloku je veliko druzin z malimi otroki, pa jim ne prides zraven. Mogoce lahko razumem, saj tempo je hud. Tukaj se dela normalno no 18., 19. ure, torej je dan mimo, vikendi pa so druzinski, ali?
Kar se pa tice sol, nimas prav. Obstajata vrtec in sola. Normalno se sola zacne s tremi leti.
Hrana je meni zelo vsec tukaj. Hceri pa ne. Ker je skoraj v vsaki jedi krema, ali je gratinirano, makaroni imajo prevec masla…. Ne vem, kaj jo moti.
Kot sem omenila, francoski otroci so zelo agresivni…. mogoce je razlog ta, da jih starsi oddajo ze pri dveh mesecih v jasli in potem jih ne vidijo do vecera? In so samo vikend starsi? Vsekakor so na splosno zelo nevzgojeni. Moje mnenje pac.