V zadnjih dneh potekajo mnoge debate o Strategiji za dvig rodnosti. Bilo je veliko kritik, malo manj pohval.

Želimo si, da bi tudi Med.Over.Net prispeval košček v mozaik k prizadevanjem države, za reševanje tega “problema” oziroma razumevanja stanja.

Malo smo se pogovarjali o razlogih za “nerojstva”. Nekateri izpostavljajo finančne težave, mnogo pa je takih, ki si zaradi načina življenja in hitrega tempa, ki je danes stalnica naše realnosti, preprosto ne morejo predstavljati, da bi morali skrbeti za (še enega) otroka.

Kje so po vašem mnenju vzroki? Kako gledate na te reči? Prosimo vas, da skupaj z nami razmišljate, zapišete vaše poglede o tem, zakaj se ne odločite za rojstvo otroka, oziroma zakaj se ne odločite za rojstvo še enega otroka?

Vaša mnenja, tudi anonimna, bi radi zbrali in jih posredovali naprej. Po tem, ko bo narejena še ena takšna ocena stanja in pogovor z ljudmi, je (po našem mnenju) mogoče iskati rešitve in oblikovati predloge.

V kolikor ste mnenje že podali v kakšni drugi temi, pa nas samo opozorite z linkom.

POVEJTE svoje mnenje TUDI VI!

Slonček je pisala:

Zato ker sem samohranilka, s službo za določen čas. Poleg tega še včesih na črno delam popoldne, da lahko normalno preživim. Ker sem podnajemnica in ker na vsakem razpisu za neprofitna stanovanja padem čez, kot če bi imela 400.000 na mesec. Vemo pa kdo dobiva ta stanovanja.

Čisto konkretna bom: sem samozaposlena in sem si lani drznila zaslužiti malček več, še vedno govorimo v bistvu o povprečni bruto plači, mogoče kakih 10.000 sit več (se pravi okoli 300 jurjev bruto). No, davkarija in zpiz sta me takoj udarila z višjimi prispevki – tako da jih zdaj namesto okoli 65.000 na mesec plačujem skoraj sto jurjev. S tem je moja plača na vsem lepem pod povprečjem. Imam dva otroka, stanovanjski kredit, letos sem si končno lahko privoščila nakup devet let starega enoprostorca za dober milijon….
Poleg tega sem letos spomladi kot samozaposlena morala plačevati bistveno več vrtca, kot bi ga sicer, ker so mi k dobičku in prispevkom prišteli še bruto zavarovalno osnovo (to je pomenilo skoraj dva milijona sit več “prihodkov” ob bruto dobičku 2,5 mio – se pravi dobiček minus stroški plus prispevki). Lansko leto je bilo tudi sicer za samozaposlene pravi orkan glede novih zakonov. Torej kot samozaposlena nikoli ne vem, kje me bodo spet udarili po glavi.

Za zdaj z možem ne vidiva prave možnosti za večje stanovanje (preselili smo se iz LJ v trisobno stanovanje zunaj LJ, ker si ga v LJ sploh ne bi mogli privoščiti), ker jih tu v bližini preprosto ni, o hiši lahko samo sanjamo – bi glede na trenutne cene potrebovali še najmanj 20 mio. Oba z možem imava visoko izobrazbo in oba dobivava povprečno slovensko bruto plačo, s čimer bi se dalo čisto spodobno živeti, če bi imeli rešeno stanovanjsko vprašanje in če bi jaz vedela, da se bodo predpisi za obrtnike oziroma s. p. in samozaposlene spreminjali izključno v našo korist, ne v našo škodo – da bi torej lahko delala v miru, brez skrbi, da se mi to lepega dne preprosto ne bo več splačalo. Mož sicer dela v državni službi za nedoločen čas, a jim prav vsako leto namigujejo, da bo morda prišlo do reorganizacije, odpuščanja, in tako dalje in tako dalje. Ker smo enkrat že dali skozi precej hude finančne čase, naju je preprosto preveč strah, kako bo.
Amen.

zastonj vrtci
dodatek pri plači
zmanmjšanje dajatev za delodajalce
zaploslitev za nedoločen čas za mlade mamice, saj tako ne bi bilo straha, da ko bomo povedale, da smmo noseče, da se bomo znašle na cesti – prepogosto se to dogaja
krediti za mlade družine
ugodnosti za poročene starše – ne pa samo za na črno ne skupaj živeče – in tako rekoč potem mamice samohranilke, ki pa to v resnici niso
in še marsikaj bi se našlo, ne pa da ukinjamo splave, potem pa še kake spodnje hlačke naj nosimo….. halo??????????

Evo jaz

starost skoraj 30 let, končan faks, magisterij, stanovanjski problem rešen, plača solidna, babice ne dosegu roke in zdrave (pa komaj čakajo na vnuke, oz. blazno uživajo pri ukvarjanju z vnuki – otroki mojega brata, tako da je vrtec res samo za “igralne urice”)

zakaj še nimam otrok …. zato ker me čaka še pravosodni izpit (na katerega se čaka 6-8 let, če nimaš ravno hudo blestečega povprečja ali kakšnih vez pri odvetnikih in notarjih, ki lahko človeka spravijo not mimo vrste)

Si enostavno ne predstavljam, kako bi koncentrirano študirala 6 mesecev po 12 ur/dnevno z otrokom ali otroci, ki bi imeli tudi svoje potrebe.

Sva pa z možem dogovorjena, da bova imela tri, da bo tudi on šel na dopust za nego otroka. Vrtec pri nama ni nuja, ker jaz in mož prihajava iz družin, kjer medsebojna pomoč in podpora ni nikoli problem.

Barbika, navajaš več razlogov:

– služba za določen čas – kar pomeni neko nesigurnost za prihodnost
– preobremenjenost na delovnem mestu
– stanovanjski problem
– odsotnost partnerja

Smo že v enem postu strnili vse objektive razloge?
Kaj pa notranji razlogi? Kot so naprimer trah, pomanjkanje stabilnosti, vere v boljši jutri, brezizhodnost položaja, neenakost …

so me pri plačilo vrtca tako usekali, da mi je blo kar slabo. pri 37 sem rodila drugega otroka, ker sem si ga neizmerno želela ( rodnost v slo me pri tem seveda ni zanimala) in ker sva z možem v tem času v službah napredovala in nimava ravno pripravniških palč, sva padla v najvišji razred pri vrtcu- 77.000 jaslična skupina. bi imela še enega, ampak se ne grem več izključno zaradi vrtca.

Metuljčica, hvala za tvoje mnenje.
Zelo zanimiv pogled tudi iz zasebnega sektorja, za katerega mnogi govorijo, “oh, če so pa privatniki, se jim pa godi.”

Pa je jasno, da nikjer ni prav rožnato. Morda v zasebnem sektorju še nekoliko bolj razburkano za urejeno in varno družinsko življenje.

Čisto simpl: če imaš otroka – ženska si:
– neprespektiven v službi, zato ne dobiš službe,
– varstvo otrok je groza, v matičnem vrtcu nisva mogla dobiti varstva, ker oni pa delajo samo od 6 – 14; midva pa od 6.30 – 15.00 v 50 km oddaljenem kraju.
– cena vrtca – obrok za kredit za nakup vozila je bil nižji od mesečne položnice za vrtec
– delali smo stanovanje – brez finančne pomoči celotnega sorodstva – knap denar, v eni sobici se je problem stiskati z dojenčkom čeprav gre, potem z dvem je že katastrofa
– ko sva se odločila za prvega, sem po prihodu iz porodniške ostale brez službe, mož imel taktrat tudi priložnostno delo,
– ko sva se odločala za drugega, sem bila preveč v paniki, da bom spet ostala brez službe, zato se nisva odločila
– zdaj pa se ne odločim več za otroka, ker bi bila starostna razlika za moje pojme prevelika – 8 do 9 let – pa še na komot smo
– z enim mi ostaja upanje, da bom vsaj tega lahko spravila do kruha.

mogoče da strnem: kot ženska, ki mora v službo, ker se z eno plačo enostavno ne da živeti, se ne odločim za drugega otroka iz finančnih razlogov, kakor tudi posredno zaradi nemogoče politike države do podmladka. Za otroke na žalost ne vidim nič drugega kot črno prihodnost pod pogoji ki jih imamo danes in pod “voditelji” ki so danes na oblasti (od drobniča in njemu podobnih naprej – saj imamo vedno take cvetke) še bo šlo vse samo navzdol (nezaposlenost bo rasla, šole se bodo plačevale, stanovanj tudi v prihodnosti ne bo, o penzijah lahko še samo sanjamo). Še ta otrok me bo čez čas vprašal: zakaj si me morala sploh roditi….

Tole sem že enkrat napisala, pa bom skopirala:

“
Splošna miselnost je, da je treba otroku nuditi vse – večkrat letno ornk počitnice, pa vse mogoče tečaje, pa vsaj štiri športe, če se otroku nekaj zazdi malo težko v šoli je takoj nujno treba zrihtat inštrukcije, pa vsako sezono nove smučke, kolo, rolerje,… pa računalnik, pa kasneje avto in vsaj stanovanje, če že ne hišo… In to je, gledano s stališča družinske računice, hud zalogaj. Da bi imel potem dva otroka? Tri? Štiri? Še več? Jok, brate, odpade.
Kdo od nas je pa dobil vse na pladnju? Če gledam malo odgovore na primer o pufih za stanovanja, nas ni kaj dosti. Pa smo preživeli, pa smo tudi v študentskih časih sami zaslužili kakšen tolar, da nam je šlo boljše, pa prvi avto ni bil nov punto ampak zlupana katrca. Naši srčki in sončki morajo pa vse dobiti od nas, pa vse mora biti seveda novo novcato in najboljše. Zakaj že?
“

Ne rečem, da to velja za vse, ampak iz pogovorov s prijatelji, pa recimo iz raznoraznih tem na forumu se da tako splošno mnenje razbrati.

Ne vem, no, saj večkrat dobim občutek, da so moji odgovori zrak oziroma prezrti, ampak sem se razpisala o mojih “zunanjih in notranjih” razlogih, pa so očitno tudi ti šli na “ignore”….
Že družinske pobude tegobe samozaposlenih prav malo brigajo, očitno smo res tako majhna in zanemarljiva kategorija staršev, da je za nas čisto vseeno. Saj na zavodu nismo, da bi zažirali državo, delamo, kako pa preživimo in kaj si mislimo, pa nikogar ne zanima.

No, mi smo pred tremi meseci pričakali našo drugorojenko. Ne vem, če se bomo odločili za še kakšnega otroka, čeprav sva z možem v štartu razmišljala o treh. V prvi vrsti me najbolj bremza zdravje (sin ima postavljeno dokaj težko diagnozo, sicer trenutno brez težav, ampak napovedi niso prav optimistične). V drugi vrsti pa seveda materialne zadeve – smo najemniki, z možem oba zaposlena, oba solidni plači (on nad državnim povprečjem), pa vseeno ne moreva najeti kredita za spodobno (dovolj veliko) stanovanje ali manjšo hiško. Cene nepremičnin namreč rastejo hitreje kot višina osebnih dohodkov. Na cesti vem, da ne bomo, vseeno pa bi se hitreje odločila za še enega otroka, če bi bilo na tem področju bolj poskrbljeno za vse, ki želijo sami priti do lastne nepremičnine. Smiselno bi bilo tudi zmanjšati davek na zaposlenega in stimulirati delodajalce, da zaposlujejo za nedoločen čas. Moram pa priznati, da me brezplačen vrtec ne bi prepričal za še enega ali več otrok, če si tega tudi sicer ne bi želela. Lahko pa bi bila cena nižja. Ampak še prej je treba uvesti REALNO plačilo, če je že sistem plačila glede na prihodke posamezne družine.

Aja, glede splavov- raje naj uvedejo vso brezplačno kontracepcijo. Če ženska ne želi otroka, bo šla na splav ali v bolnico ali pa k mazaču. Če pa se bo za otroka pod pritiskom odločila, to ne bo ravno neka pozitivna popotnica za novo življenje, o tem ni nobenega dvoma. Sama bi uvedla plačilo splava le tistim, ki ga jemljejo kot obliko kontracepcije in se ga poslužijo tudi tri ali večkrat.

LP

Stara čez 30, en otrok, rešen stanovanjski problem, denar tudi ni ovira.

Ampak: problem je služba, saj so se že pri prvi nosečnosti (še vedno sem na porodniški) kislo držali, čeprav sem delala do konca (nisem bila nič na bolniški). Po pravici povedano me je strah, kaj bi bilo, če bi se kmalu spet odpravila na porodniško, ko bi se spet vrnila. Bi me še čakalo delo, ki ga imam rada?

Verjetno bi bila tudi več doma pri dveh otrocih zaradi bolezni, še posebno, ker nimam druge možnosti varovanja kot vrtec. Tudi to je eden od razlogov, da še samo razmišljamo o drugem otroku, saj nimamo v bližini nobenega dedka in babice.

Upam, da ne bom na koncu prestara za še enega. :(( Ker v idealnih okoliščinah bi imela še vsaj enega, in to kmalu.

Eh, Andreja, očitno sva pisali hkrati…. Sem mislila, da me sploh nisi prebrala. Se opravičujem, če je možno, moj odgovor izbriši, ker je postal čisto neumesten.

Cherocke, bi zase rekla, da si ziheraš?

Morda malo provokativno sprašujem, vendar, veš kaj želim izvedeti? Zakaj, ampak res, zakaj ni mogoče študirati in imeti otroke?
Naj bo samo jasno, ne obsojam in ne prepričujem, samo rada bi zbrala prave razloge.

Kaj je v resnici bistveno. Zakaj ne more nekdo skrbeti za otroka in poleg še študirati? Kaj je tisto?

No sama sem ostala sama ze na zacetku nosecnosti in sem se na podlagi tega odlocala ali bom otroka obdrzala ali ne…no potem sem se odlocila da ga bom in takrat se je moja trnova pot sele zacela…koncevala sem s studijem, nobenih rednih prihodkov nisem imela nic…in vsi boji na socialni,ko moras dokazovat,da res nimas prihodkov in da si brez pametne imovine, ti na podlagi tega dolocijo nek minimun prihodkov, s katerimi ne bi prezivela,ce bi zivela na svoje…sluzbe v nosecnosti nisem iskala,ker me s trebuhom ne bi noben zaposlil, niti leto po porodu saj sem bila delezna komentarja, a tako malega otroka imate…halo?

Sem mnenja,da ce ze imamo otroke jih imejmo sami in ne pricakujmo pomoci od drzave…pa vendar se oglasam,ker pravijo koliko je potrebno narediti v smislu povecevanja rodnosti? Zakaj naj bi se rojevali revezi,ki bi potem ziveli le od ljubezni ali pa se to ne?

Sluzbe danes niso vec sigurne, sploh je luxuz ce jo dobis za nedolocen cas, ko otrok enkrat stopi v soli so s tem povezani spet ogromni stroski..vidim sosedovo druzino,ki imajo 6 otro in jim ne morejo nic nuditi,kot zgolj ljubezen…se morja si ne morejo privosciti…torej kje je smisel?

Ce pa zavihas rokave in naredis nekaj za boljsi jutri, zase in za otroka, ce zasluzis malo vec, je pa toliko vec prispevko,ki jih moras odvajat…

Glede na dane predispodicije bi rekla,da so starsi pametni,da rodnost upada, saj ce ze drzava ni na nekem socialnem nivoju, so pa tukaj starsi,ki se raje odlocijo za enega otroka in vsaj tistemu nudijo osnovne stvari…eden mora bit bolj pameten…

“Vse je odvisno”,
če prav razumem, želiš povedati, da je naš (mlajše generacije) vrednostni sistem drugačen.

Če malo poenostavim, da ni več dovolj “preživeti”, ampak želimo kakovostno preživetje. Počitnice poleti in pozimi? Najbojše za naše otroke? Udobje, dober avto … hkrati pa pozabljamo, da vse to ni najbolj nujno in da bi se dalo tudi brez tega?

Kokakika, je to tudi oblika protesta?

ne, Andreja ne bi rekla, da sem ziheraš. Dodiplomske izpite sem polagala brez problema in kot študentka nisem delala samo tista dva meseca, ko so bili izpitni roki in življenje na ful. Magisterij sem v celoti opravila ob delu, ki je tudi take narava, da ni služba odmerjena s peščeno uro na točnih 8ur/dnevno.

Pravosodni izpit je v sloveniji svojevrstna tortura. Praktično ne poznam človeka, ki ne bi imel zdravstvenih problemov zaradi izpitnega stresa. (čiri na želodcu, izguba menstruacije … so kar redno na spisku).

Samo zato, ker imam službo za določen čas. Stara sem 29 let, še brez otrok. Zelo dobro vem, da bom:

a) ostala brez službe pred porodniško (zato imela dosti nižje nadomestilo)
b) ostala brez porodniške, ko se bo iztekel porodniški dopust

Žal ne želim biti revna in skrbeti, ali bom lahko otroka nasitila, oblekla. Poleg tega želim otroku nuditi kakšen izlet, igračo itd…
Ne zdi pa se mi fer, da si poiščem sl. za nedoločen čas in grem takoj na porodniško, poleg tega je to bližnjica za hude zamere..

Zunanji razlogi se ponotranjijo. Sama pri sebi vem, da v tem trenutku pač nisem sposobna dat ničesar še enemu otroku. Biti samohranilka ni nič tragičnega, je pač ena od oblik življenskih skupnosti. Se pa zelo veliko stvari začne in konča pri denarju, žal. Vem, da bi se mi z bodočo porodniško prihodek drastično zmanšal in ne vidim razloga zakaj bi si to dovolila. Zaposlovalna politika je podenj od podna. Ko sem prišla na razgovor v eno veliko tujo banko, pri nas, za mesto poslovnega sekretarja me je tipček na razgovoru vprašal, potem ko je videl da pač enega otroka že imam, kdaj planiram drugega.????? Na enem drugem razgovoru je gospa me začudeno pogledala, a vi kar otroka imate, in sem vedela da sem odletela, ko strgan gumb. Da ne govorim o najemih stanovanj, kejr otroke že skoraj enačijo z domačimi živalimi-žal resnično.

Mama12,

praviš, da šo ženske zgubile službo zaradi nosečnosti?
Poznaš tak primer?

Lahko kaj napišeš, komu se je to zgodilo? Ne imena in priimka, imen podjetja, vendar v stilu … Prijateljica, stara 26 let je delal v javnem podjetju … in kaj se je zgodilo?

Samo konkretni primeri so tisti, ki lahko streznijo in pokažejo, kaj se v resnici dogaja tam zunaj v realnem svetu pridobitništva. In ko to vemo, bomo lažje ocenili, kje so problemi in ne bo potrebno politikom pisati o hlačkah, kot je ena rekla.

Jaz si vsak dan posebej želim da bi imela še enega otroka ali pa dva. Imam hči staro 18 mesecev, sama pa 25 let. Sem absolventka, službe nimam, živimo pri negovih.
Počutim se ujeto, pa čeprav mi moj ničesar ne očita. Preživimo lahko z njegovo plačo, a samo s tem ne bomo prišli na svoje. Želim si tudi sama da bi lahko pomagala. Njegova služba se lahko v parih letih spremeni in bo treba iskati drugo.
Tašča bo šla v penzijo, meni se pa zmeša da bom vsak dan z njo doma. Zato se upirava želji po še enem otroku, da najprej pridem do zaposlitve potem pa bo treba nekaj časa delati nato otrok? Razumem pa da je mogoče potem staršem lažje ko jim otrok že toliko odraste da so bolj komot in se zato nič več ne odločijo še za enega otroka. Imate vi kakšno rešitev?
Jaz vem da bi otroka obdržala. če bi zanosila, bila bi ga ful vesela.

Absolutno samo zaradi denarja. Oz. ker kljub trudu in trdemu delu ne dobim malo bolj zanesljive službe za nedoločen čas. Ker sem še po vsaki porodniški izgubila službo – po prvi, ker je šlo podjetje v stečaj, po drugi, ker sem si drznila imeti še enega otroka in mi pogodbe zato niso podaljšali (ustna obrazložitev lastnika firme, ki ni pozabil dodati, da za svoje zaposlene ne dopušča privat življenja!). Z možem imava voljo in željo, posebnih zdravstvenih težav nimava, glede varstva imava vse pogoje – babi servis. Samo keša oz. službe pa ni!