slaba mati
Zanimivo je, kako je danes čisto normalno in nobeni ni težko priznati, da je slaba kuharica (ali sploh ne kuha), slaba gospodinja, slaba ljubimka svojemu možu, celo slaba delavka v službi (saj vidimo, koliko jih na forumih visi v delovnem času), ampak da bi kakšna priznala, da je slaba mati, to pa ne. Tega namreč ni, slabe matere ne obstajajo
No, jaz priznam, da sem slaba mati, nisem znala pravilno vzgojiti svojega sina, ki je sedaj izredno težaven tudi v šoli. Pač ne znam, ampak zato še nisem slab človek, samo premehka sem in nisem dosledna, ne morem si pomagati. Sem pa zato dober strokovnjak na svojem poklicnem področju, kjer se pulijo zame. Samo to za vas ne šteje, če ženska ni dobra mati, je tudi zanič človek, kajne? Je še kakšna taka tukaj? Ma kaj sploh sprašujem, seveda ni nobene.
:), jaz še nisem mama… bom pa glihkar…. in že sedaj vem, da bom premehka… na srečo bova vzgajala otroka oba z možem…. tako, da… upam, ne bo imel posledic :)))))… za to, da bom premehka, pa se ne mislim imenovati “slaba mama”. Pa še kje ga bom usrala, sigurno. Če ga userjem z možem, bom tudi z otrokom, garant.
Sem pa ponosna nase, da sem se močno spremenila v vseh teh letih, sicer bi zelo slabo shajala sama s sabo in drugimi. Torej, tudi otrok s “slabo vzgojo” ima možnosti na tem svetu :)))
Kaj si pa tako zagrenjena, no?
Mislim, da sem dobra mati – res tudi jaz sem premehka, na srečo, pa je mož
pri vzgoji otrok bil trd, včasih za moje pojme veliko pretrd. Malo se je zadeva pokompenzirala in danes mislim, da sta moja fanta super.
Eden že na svojem z univ. izobrazbo, drugi sicer še študent – pa vendar,
mož dobro ve, če bo kaj rekel čez najine sinove bo meni narastel pritisk
na 300 – me pa veliko heca zaradi tega. Skočim vanj, ga pocartrlam in življenje je spet bolj lepo.
Vedno, vedno, v dobrem in slabem pa moja fanta vesta, da njuna mama stoji za njima – o oporo, v pomoč, za nasvet – previharili smo tudi že marsikaj.
Vedno pokaži svojemu sinu, da stojiš za njim, da ga podpiraš in čez
čas ti bo začel zaupati, skupaj bosta reševala težave. Brez zaupanja ni
dobrega odnosa tudi na relaciji starši – otroci.
Pozdravljena, stolca!
Verjetno sem tudi jaz slaba mati…. saj se je hčerka odločila, ko sem zapustila moža, da ostane raje pri njemu. Verjetno je torej krivda v meni.
Cvetki pa povem, da sem sama poiskala strokovno pomoč, tudi nekaj knjig sem prebrala na temo vzgoje otrok, skozi čas šolanja hčerke v osnovni šoli sem ves čas sodelovala s šolsko svetovalno službo, pa vendar…. ni šlo. Teorijo je prekleto težko spravit v resnično življenje. Verjetno sem bila toliko obsedena, da spravim hčerko na zame pravo pot, da mi ni ostalo časa biti dobra mama. Sedaj, ko gre hčerka v srednjo šolo, pa sem prav presenečena, kako jemlje vse skupaj resno in se je začela obnašati povsem odraslo. Mogoče je včasih res treba pustiti času čas….
Lep dan vsem, tako dobrim kot tudi “slabim” mamam!
Poiskala sem vse mogoče pomoči, otrok je bil obravnavan pri pedopsihologu, jaz sem poiskala pomoč, da bi se naučila pravilne vzgoje, ampak nič ni pomagalo. Sem samohranilka, moža nimam, otrok bo zdaj šel v 9. razred devetletke in mu grozi zavod, če se ne misli poboljšati. Šla sem čez vse faze samoobtoževanja in samopomilovanja, rotenja, prošenj, tudi fazo obtoževanja vseh ostalih in valjenja krivde na druge sem dala skozi. Na koncu sem ugotovila, da pač nisem kos vzgoji. Tega ne govorim iz neke zagrenjenosti, ne več. Čisto zavestno sem ugotovila, da ne zmorem biti vztrajna in dosledna, ko gre za mojega otroka, vsakič mu popustim. Tudi do zaključka, da bi bilo bolje, če sploh ne bi imela otroka kot da ga imam pa ga ne znam vzgajati, sem prišla.
Tiste, ki veste, da ste premehke, če le morete se spremenite preden pride tako daleč, da bo že prepozno. Ker otroci znajo to lastnost prekleto izkoristiti in izkoristijo jo vedno tako, da izgleda kot da je v njihov prid na koncu pa se izkaže, da je to bilo njim v pogubo.
Ena je napisala, da to da je premehka še ne bo pomenilo, da bo slaba mati. Slaba mati ni samo mati ki otroka ne mara. Slaba mati je tudi taka kot jaz, ki ga ima zelo rada, ampak mu ne zna nuditi pravilne opore v življenju in mu ne zna postaviti meja. Žal, globoko in iz lastnih izkušenj verjamem, da je tako. Moj sin se bo ali pa ne bo izkopal iz okoliščin, ki sem jim v veliki meri jaz botrovala s svojim neznanjem in nemočjo. Sem pač pogrnila na starševskem izpitu – prav gotovo ne namenoma.
Stolca, a tvoj te nič ne uboga al kako? Če nisi znala pri svojem (itak ni nikdar prepozno, zato ne obupaj), lahko pomagaš meni in kateri drugi tu. Meni mlajši (11) tudi take govori, da te kap, da me sovraži in podobno, ponoči pa vendarle pride in se stisne k meni v postelji. No, saj mene ni zelo strah, da ga ne bi obvladala in tudi tega ne, da ne bi znala reči ne, a nikoli ne veš, kaj bo ratalo z otroka.
Ampak če malo bolje in čisto realno razmislimo, zakaj bi bila slaba mati samo tista, ki otroka ne mara ali ki ga zapusti? Zakaj to ni tudi tista, ki ne zna pravilno vzgajati otroka, da bi zrasel v srečnega in zadovoljnega človeka, ki bi znal živeti z drugimi? Samo zato, ker se trudi, pa ji ne uspeva? Saj se jaz lahko tudi trudim kuhati, pa mi enostavno ne gre in če bom potem skuhala kakšno prismojeno in zanič enolončnico, pač ne moremo reči, da sem dobra kuharica samo zato, ker se matram kuhat. Recimo bobu bob. Vem, da je tema zelo delikatna, kot je napisala stolca – slabe matere ne obstajajo (no, če ravno ne ubijejo, zapustijo, pretepajo…svojega otroka). Ampak po moje je res tako, kot pravi stolca – če nisi sposoben prav vzgojiti otroka, pač nisi dober starš, ne? In to je zelo težko priznati.
Ne gre za popolnost. Jaz nočem biti popoln starš, ampak bi bila rada pravi starš. Kaj dela moj sin? Pretepa se, izsiljuje, jezika učiteljem, meni jezika, ne dela nič doma, se klati okrog, ne dela nalog, se ne uči zato komaj izdeluje…zna pa biti izredno sladek, ko kaj potrebuje. Takrat celo kaj naredi, se lepo z menoj pogovarja, dokler ne dobi željenega, potem je spet isto.
Sobotka, spremeni svoje vedenje, če moreš, ker bo kmalu prepozno. To da se stisne k tebi ko te rabi (je delal tudi moj ko je bil mlajši) pomeni samo, da te pač takrat rabi in takrat se mu zdi samo po sebi umevno, da to tudi dobi. Če pa ti kaj zahtevaš, mu pa ne pade na pamet, da to naredi, ne?
Betka, se strinjam. Točno to sem hotela povedati. Mogoče bi morala ustanoviti klub staršev, ki priznajo, da so sfalili v vzgoji.
starševstvo je naš najtežji poklic v življenju..predvem mama
jaz sem tudi “mehka” mama, mož mi to večkrat pove,da ne bo imela hči nobene avtoritete..a jaz se zelo težko premagam samo sebe.
Sama ne razumem edino tistih mater, ki pustijo svoje otroke-čeprav vem da so te ženske v veliki krizi takrat,a menim da si celo življenje ne potolažiš duše ko to nardiš.
Vsaka ženska ni nujno najuspešnjejša v materinstvu,lahko je bolj v svojem poklicu to se mi ne zdi tako narobe, pač enemu bolj leži služba kot otroci.imamo jih pa itak vsi starši radi na svoj način
Kaj pa ti, ally, a si ti mogoče slaba?
Mah, saj se mi je zdelo, da bo tole spet naletelo na neke osebne obtožbe. Jaz sem pač na glas razmišljala in nisem obtoževala nikogar. Tukaj ni pomembno, ali je Ally dobra mama ali je Betka slaba ampak kaj naj bi bilo tisto, kar bi objektivno lahko kazalo na to, da je nekdo dobra, druga pa slaba mati. Pri kuhi npr. je jasno, da ne more biti dobra kuharica tista, ki naredi zanič jedi, pa naj se še tako trudi. Pri čiščenju bajte je dobra tista, ki ima spucano, pospravljeno in zrihtano stanovanje. Kaj pa pri vzgoji otrok? Ali je tam dovolj samo to, da se trudiš ali je potrebno še kaj več? Vsi namreč vemo, da obstajajo težki, nesamostojni, razvajeni, neodgovorni mladostniki. Najlažje je reči, da so pač taki in da mi pri tem ne moremo nič. Ali res? Ali nismo sami k temu pripomogli kot starši in če smo, ali nas to ne naredi slabe starše? Ne glede na to, da se bo tak mladostnik pozneje mogoče sam pobral.
Gre samo za razmišljanje o tej temi in če ima kdo drugačne ideje, bi prosila, da jih argumentira, če gre tukaj za neko debato. Ali zahtevam preveč?
Do sedaj se je namreč pojavilo samo mnenje, da nekateri gledajo na to drugače in da tudi če pri vzgoji fališ, zaradi tega nisi slab roditelj. Na kateri podlagi? Morda samo na tej, ker je slabo roditeljstvo nekaj groznega in obupnega, česar se ne prizna niti sebi, kaj šele drugim.
Zato te – stolca – občudujem, da si tega zmožna. Za tvojega sina pa upam, da se bo v življenju pozneje vseeno znal izkopati iz težav.
Dobro, ampak ali ni to zgolj valjenje krivde na druge? Res je, da na otrokovo osebnost vplivajo tudi drugi faktorji, ampak glavni vzgojitelj je starš (ali starša). Kdo je kriv, če učenec psuje in zmerja učiteljico, ker je dobil negativno oceno, ko ni znal? Učiteljica? Sošolec, ki je tudi predrzen? Učenci, ki tako vedenje podpirajo? Po moje zgolj in samo starši, ker niso prvič ko se je kaj podobnega zgodilo, ostro in strogo ukrepali. Ali pa niso znali ukrepati. Tisto o genih pa verjamem samo toliko, da so pač otroci različni glede na temperament, da so bolj ali manj aktivni, trmasti… Ne morejo pa geni vplivati na to, da bo otrok jezikal ali da se bo pretepal z vrstniki. Agresivnost v otroku lahko spodbujamo (z omahljivim vedenjem ali z našo lastno agresijo nasproti otroku) ali pa jo zatiramo (z nedopuščanjem agresivnega vedenja že od malega).
Betka, po eni strani se strinjam s tabo glede teh definicij, čeprav je izraz “slaba mati” res grozen in se v našem okolju uporablja predvsem za starše, ki svojih otrok ne marajo ali jih trpinčijo. Nisem še slišala, da bi bila za slabo mater označena ženska, ki ima svoje otroke rada, ki se trudi, vendar ji vzgoja nekako ne gre najbolje od rok.
In če razmišljam naprej. Kam pa sodijo tisti starši, ki imajo enega “normalno” vzgojenega otroka z univ. izobrazbo, dobro službo, urejenim življenjem, drugi otrok pa je narkoman, diler in že od 18. leta več po zaporih kot doma? (taka družina živi v naši soseski) So njuni starši tudi slabi po tvoji definiciji?
Menim, da sploh nisi slaba mama. Za mene je slaba mati tista, ki z otrokom ne bi iskala strokovne pomoči, bi ji bilo vseeno zanj, ne bi hotela uvedeti njegovih in svojih napak.
Marsikje sem prebrala, da si otroci izberejo takšne starše, da se lahko ob njih naučijo še česa pri svoji poti duhovnega zorenja, seveda pa naj bi bilo to povezano z reinkarnacijo. V stvar popolnoma ne verjamem, mi je pa kdaj bila za trenutek v tolažbo, ko nisem vedela, če delam s svojimi otroci prav ali ne.
Pa še nekaj sem v življenju velikokrat slišala, v enakih okoliščinah se različni otroci odzovejo popolnoma različno, nekateri tudi tako, kot da so popolnoma nevzgojljivi in niso krivi le tisti, ki so ob njih. Morda pa se bo s sinom ob njegovem odraščanju obrnilo drugače in bo lahko še v redu človek. Ravno letos smo imeli v zaključnem letniku fanta, ki je prišel v srednjo šolo iz “popravnega” doma, mama in oče nista zmogla z njim, a fant se je osamosvojil, ob šoli delal in neverjetno dozorel v štirih letih. Zato, upanje da se zgodi čudežni preobrat, naj kar tli.
Jaz se pa kar strijam z betko. Če otroku preveč popuščamo in dopuščamo vsekakor ne moremo biti zares dobri starši. Mislim, da pa ne obstajata smo ti dve skrajnosti, ampak je vmes še dosti nians. Starši imamo poslanstvo, da svojega otroka vzgojimo v zrelo in odgovorno osebnost. To je težko delo, ker ne živimo na osamljenem otoku in moramo svoj način vzgoje prilagajati okolju v katerem živimo. Tudi otroci so si med seboj različni, zato imajo nekateri starši težje delo kot drugi. Zato je težko takole kar na pamet koga označiti za slabega ali dobrega. Verjetno bo čez par vsak pri sebi vedel, kakšen je bil.
Vseeno pa težko razumem starše, predvsem tiste še s trebuhi, dojenčki in malčki, kajti ti otroci so še vodljivi, ki se zavedajo, da je oz. bo njihova vzgoja napačna in preveč popustljiva. Zakaj zavestno, v otrokovo dobro tega ne spremenijo?
Ko pri otrocih ne gre najbolje, se matere prevečkrat obremnjujemo, da smo mi krive. Vsaka povprečna mati se trudi, da bi otroka najbolje vzgojila in dela v njegovo dobro, čeprav se drugim zdi kakšna stvar nepravilna.
Zame je slaba mati tista, ki zanemarja otroke, hodi na žure, ali pa se preveč posveča svoji karjeri na račun otrok in družine. Tako je moje mnenje.
Jaz bi rekla, da obstajajo dobri starši in slabi vzgojitelji, dobri starši in dobri vzgojitelji ter slabi starši in slabi vzgojitelji. Tako kot nekdo zgoraj se strinjam, da je mati, ki naredi vse, da bi otrok našel sebe in bil dobro vzgojen (pa čeprav ji na tej poti spodleti), lahko le dobra mati. Seveda pa je lahko slaba vzgojiteljica, ker ne zna ali ne zmore prav vzgajati svojega otroka.
Vendar kaj narediti, če uvidiš, da ne zmoreš pravilne vzgoje, čeprav veš, kaj je prav. Kaj narediti, če ne zmoreš vztrajati pri zahtevah do otroka? Težko vprašanje. Mislim, da se je prav za te stvari dobro obrniti po strokovno pomoč, tudi tako, kjer je otrok nekaj časa sam v kakšni dobri vzgojni skupini – npr. Bogdan Žorž se ukvarja s takimi otroki in njihovimi starši.
Le čevlje sodi naj kopitar, zato nikoli nokomur ne solim pameti, le zase sem takoj vedela, ko sem rodila prvega in nato še drugega otroka, da vsega ne bom zmogla in, ker mi je otrok in njegova vzgoja, družina pomenila tisti trenutek vse, je kariera ostala na stranskem tiru in sem bila nekaj časa le mati,obkrožena z družino…in v tem resnično uživala, ker sem tako želela sama in ne bila v to prisiljena, kasneje pa je steklo še vse ostalo. Danes mi ni žal, ker lahko rečem, da sem dobra mati, vzgoja ne peše… in dobra žena in uspešna na svojem področju, vse ob svojem času gre, vse naenkrat pa sigurno ne! Kajti takrat nekdo trpi in zelo mi je žal in hudo, ko vidim, da je nekaterim ženskam več do kariere kot lastnih otrok…ampak kot sem napisala na začetku, le kdo sem jaz, da bi nekomu solila pamet!