Primoževi nauki – Pravilna vzgoja otrok
Največ tem na tem forumu se tiče predvsem vzgoje naših otrok. Vendar dandanes več ne vemo, komu naj verjamememo, poplava učbenikov, knjig in tudi strokovnjakov, pa vsakdo govori drugače.
Kdo ima prav? Komu naj verjamemo? Koga naj poslušamo? Ampak premalo upoštevamo in pozabljamo, da je življenje naša največja šola.
Pravilna vzgoja otrok
(iz knjige Neala Donald Walsch-a: Druženje z Bogom)
Teh resnic učite svoje otroke:
Učite jih, da ne potrebujejo ničesar zunaj sebe, da bi bili srečni – ne osebe, ne kraja, ne stvari – in da pravo srečo lahko najdejo znotraj samih sebe. Učite jih, da so zadostni že sami po sebi.
Učite jih tega in naučili jih boste vsega.
Učite jih, da je neuspeh iluzija, da je vsako poskušanje uspeh in da vsak trud prispeva k zmagi, pri čemer prva ni nič manj veličastna od zadnje.
Učite jih tega in naučili jih boste vsega.
Učite svoje otroke, da so globoko povezani z vsem življenjem, da so eno z vsemi ljudmi in da niso nikoli ločeni od Boga.
Učite jih tega in naučili jih boste vsega.
Učite jih, da živijo v svetu neverjetnega izobilja, da je v njem dovolj vsega za vsakogar in da s čim večjim razdajanjem in ne s čim večjim jemanjem največ prejmete.
Učite jih tega in naučili jih boste vsega.
Učite svoje otroke, da ni ničesar, kar bi morali biti ali pa bi morali storiti, da bi bili primerni za dostojanstveno in izpolnjeno življenje, da jim ni treba z nikomer tekmovati za karkoli in da so božji blagoslovi namenjeni vsem.
Učite jih tega in naučili jih boste vsega.
Učite jih, da jim nikoli ne bo sojeno, da jim ni treba skrbeti za pravilnost svojega delovanja in da jim ni treba karkoli spreminjati ali sebe izboljševati, da bi bili lahko popolni in čudoviti v očeh Boga.
Učite jih tega in naučili jih boste vsega.
Učite svoje otroke, da posledice in kaznovanje niso eno in isto, da smrt ne obstaja in da Bog ne bo nikoli nikogar obsodil.
Učite jih tega in naučili jih boste vsega.
Učite jih, da ljubezen ne pozna pogojev, da jim ni treba biti nikoli v skrbeh, da bi lahko izgubili vašo ali božjo ljubezen in da je njihova lastna brezpogojno deljena ljubezen največje darilo, ki ga lahko dajo svetu.
Učite jih tega in naučili jih boste vsega.
Učite svoje otroke, da biti poseben ne pomeni biti boljši, da razglašanje večvrednosti nad nekom pomeni, da ga ne vidijo takšnega, kakršen je, in da se v priznanju, da »moja pot ni boljša pot, moja pot je zgolj ena od poti«, skriva velika modrost.
Učite jih tega in naučili jih boste vsega.
Učite jih, da ni ničesar takega, česar ne bi mogli narediti, da je iluzijo nevednosti možno izkoreniniti in da jim bo vse, kar bodo resnično potrebovali, povrnjeno s tem, da se bodo spomnili, kdo v resnici so.
Učite jih tega in naučili jih boste vsega.
Vsega tega jih ne učite s svojimi besedami, marveč s svojimi dejanji, ne učite jih s pogovori, temveč z lastnim zgledom. Saj bodo to, kar počnete, oponašali, in postali to, kar ste vi sami.
************************
Beseda »izobraževanje« ne pomeni: »vtepati v«, marveč »izvabiti iz«.
Vsako pravilno izobraževanje izvabi iz učencev to, kar je že v njih.
*******************************
Bog v meni slavi Boga v tebi.
**********************
primož
Naj še jaz izkoristim priliko in prilepim semle gor eno, ki je priletela v moj inbox. Sicer je dolgo, a je vredno prebrati.
Avtor: Pablo Pascual Sorribas
Vsi starši pri vsakem otroku v večji ali manjši meri stojimo pred tem vprašanjem. In večkrat ne najdemo pravega odgovora. V članku avtor predlaga nekaj nasvetov, ki nam lahko pridejo prav.
Imeti avtoriteto, ki ni avtoritarnost, je osnova pri vzgoji otroka. Treba je začrtati meje in cilje in tako jasno razlikovati med tem, kar je dobro in kar je slabo. Najpogostejša napaka očetov in mater je, da so preveč popustljivi. S tem se pričenjajo problemi. Treba je doseči ravnovesje, a kako, da istočasno dosežemo tudi avtoriteto?
Pri enem prvih pogovorov, ki sem jih imel s starši v nekem vrtcu, je ena od mater dvignila roko in rekla:
»Kaj naj naredim, ko moj sinček zleze na mizo in noče dol?«
»Recite mu, naj gre dol,« sem rekel.
»Saj mu rečem, a me ne uboga in ne zleze z mize,« je odvrnila mati z omaganim glasom.
»Koliko je star otrok,« sem vprašal.
»Tri leta,« je odgovorila.
Kaj takega se pogosto dogaja v pogovorih, ki jih imam s starši. Navadno je mati, tista ki razkrije take reči, čeprav sta navzoča oba starša. Oče le molče pritrdi, ker ve, da gre za problem, ki prizadeva oba.
Kaj se je zgodilo v nekaj mesecih z odraslim, družbeno in poklicno uspešnim parom, da sta zapravila ves kapital avtoritete, ki sta ga imela ob rojstvu otroka? Vedênje očeta in matere, velikokrat z najboljšim namenom, spodkopuje njuno avtoriteto do take mere, da najprej otrok, kasneje pa najstnik, nima uravnovešenega razvoja in postane takó vir tesnobe za starše. Oče ali mati, ki prizna, da ne ve kaj storiti ob vedenju svojega majhnega otroka in kasneje čuti, da je izgubil doraščajočega sina, ne more resnično uživati kvalitete življenja, pa naj mu gre še tako dobro v gospodarskem, poklicnem in družbenem pogledu, ker ni uspel v najvažnejšem: pri vzgoji otroka.
Katere najpogostejše napake delamo očetje in matere v odnosu s svojimi otroci?
Predno nadaljuješ z branjem, bi te rad opozoril, da si, kot vsi – tudi jaz – kdaj zagrešil vsako od spodaj navedenih napak. Naj te to ne skrbi. To še ni polomija. Je nekaj naravnega pri človeku, ki skuša vzgajati vsak dan. Tudi to ima dobro stran. Pomeni, da skuša vzgajati, kar je že veliko. Pri vzgoji otroka ni pomembno, kar se stori včasih, ampak to, kar delaš stalno. Pomembno je, da po treznem premisleku starši presodijo, kaj je bilo pri vzgoji otroka negativno in skušajo to popraviti.
Naslednje napake najpogosteje slabijo in zmanjšujejo avtoriteto staršev:
Dopustljivost. Ni mogoče vzgajati brez poseganja. Otrok ob rojstvu ne ve, kaj je dobro in kaj slabo; ne ve, če sme praskati po zidu ali ne. Naloga odraslih je, da mu povemo, kaj je dobro in kaj slabo. Ko dovoliš otroku, da gre z nogami na naslanjač, ker je majhen, iz strahu, da bi ga ´zafrustriral´, ali iz komodnosti, je pričetek slabe vzgoje. Otrok, ki se slabo vede pa ga starši ne popravijo, misli, da je to zato, ker ga oče ne spoštuje in ne ceni. Otroci potrebujejo trdna oporišča in meje, da lahko rastejo varni in srečni.
Popustljivost. Najprej rečeš ne, potem pa popustiš. Ko si se odločil, da posežeš, je prvo zlato pravilo, ki se ga je treba držati, pravilo: Ne. Z ´ne´ se ne trguje. Nikoli ne poskušaj trgovati s svojim ne in oprosti, da vztrajam, kajti gre za najpogostejšo napako, ki povzroči otrokom največ škode. Ko rečeš otroku ne, dobro premisli, kajti nazaj ni poti. Če si rekel otroku, da danes ne bo gledal televizije, ker je bil včeraj pred njo več kot bi smel, ali ker ni naredil naloge, tvoj otrok ne sme gledati tisti dan televizije pa naj prosi na kolenih, s še tako skesanim in prosečim obrazkom za novo priložnost. Nekateri otroci so že tako vajeni te burke, da bi lahko marsikaj naučili gledališke in filmske zvezdnike.
Nasprotno pa smeš trgovati z ´da´. Če meniš, da otrok sme gledati popoldne televizijo se lahko z njim pomeniš, kakšen program in koliko časa.
Avtoritarnost. Ta je druga skrajnost iste palice kot dopustljivost. Poskuša prisiliti otroka, da stori vse, kar starši hočejo ne glede na njegovo osebnost. Avtoritarnost zahteva ubogljivost zaradi ubogljivosti same. Njen cilj ni pomagati otroku, da postane uravnovešena oseba, ki se bo znala obvladati sama, ampak da bo oseba brez iniciative, pohlevna in hlapčevska, ki bo storila vse, kar ji rečejo. Za vzgojo je tako negativna kot dopustljivost.
Nedoslednost. Omenili smo že, da potrebuje otrok oporišča in meje. Reakcija očeta in matere na enake dogodke naj bo vedno enako usmerjena. Naše osebno razpoloženje mora kolikor mogoče malo vplivati na pomen kakega dejanja. Če je danes slabo praskati po zidu, je to prav tako slabo jutri. Ravno tako pomembna je skladnost med očetom in materjo. Če reče oče otroku, da je treba jesti s priborom, ga mora mati pri tem podpreti in obratno. Ne smemo stopiti v past, da bi eden od obeh rekel: »Pusti ga naj jé, kot hoče. Da le jé.«
Kričanje in razburljivost. Včasih je težko ne izgubiti živce. V resnici bo vsak odkritosrčen vzgojitelj priznal, da jih je kdaj izgubil, v večji ali manjši meri. Vendar izgubiti živce pomeni zlorabo moči, kar je za otroka ponižanje in izguba samospoštovanja. Poleg tega se človek na vse navadi. Tudi otrok na kričanje, ki ga bo čedalje manj upošteval. Pes, ki laja, ne grize. Končno bi bilo treba, da bi nas otrok upošteval, kričati tako močno, da kaj takega nobeno človeško grlo ne zmore.
Poleg tega predstavlja kričanje še drugo nevarnost. Ko vpitje nima uspeha, se jeza odraslega lahko spremeni v zmerjanje in žalitve ter psihično ali fizično nasilje, kar je hudo. Nikoli ne smemo priti do te skrajnosti. Če starši čutijo, da vedenje otroka presega njihove moči, naj prosijo za strokovno pomoč psihologe, svetovalce, šolo za starše….
Ne izpolnjevanje obljub ali groženj. Otrok se kaj kmalu nauči, da čim več oče in mati obljubita ali grozita, manj izpolnita, kar sta rekla. Vsaka neizpolnjena obljuba ali grožnja je delček avtoritete, ki ostaja na poti.
Obljube in grožnje morajo biti stvarne, to je – lahko izvedljive. En dan brez televizije ali izhoda je mogoč, en mesec pa ne.
Ne dopuščati pogajanj. Pravilo, da ne trguj s svojim ´ne´, ne pomeni, da si neizprosen in trd. Odsotnost vsakega pogajanja z otrokom lahko pomeni avtoritarnost in zlorabo moči, kar vodi v nekomunikacijo ter pretrga vezi med starši in otroci.
Pomankanje pozornosti. V svoji knjigi ´Umetnost starševstva´ pravi Dodson, da je dobra mati tista – danes velja to tudi za očete -, ki sliši svojega otroka tudi, ko sama govori po telefonu. Navadno se starši pritožujejo, da jih otroci ne poslušajo. A težava se je pričela, ko oni niso poslušali svojih otrok. So jih sodili, ocenjevali, rekli so jim, kaj naj narede, a poslušali… nikoli.
Zahtevati takojšnje uspehe. Pogosto imamo starši z otroci malo potrpljenja. Hočemo, da bi bili najboljši – takoj! Pri lastnih otrocih radi pozabimo, da se nihče ne rodi že poučen. Vse potrebuje učne dobe, z neizogibnimi napakami. Kar starši sprejmejo pri drugih, tega večkrat ne prenašajo pri lastnem otroku, pri katerem vidijo le negativne reči. Te mu potem neprestano očitajo z namenom, »da si bo vendarle zapomnil«.
Ko vemo, česa se moramo izogibati, nam morda pride prav nekaj nasvetov in preprostih ´trikov´, ki pomagajo olajšati težave in pomagati pri uravnovešenem razvoju otrok, hkrati pa doprinesti k miru v družini. Ti nasveti ne zahtevajo drugega, kakor da verjamemo, da so uspešni in da jih vztrajno in dosledno uresničujemo v praksi.
Nekatere od teh tehnik sem že omenil, ko sem govoril o napakah in jih zato ne bom ponavljal. Omejil se bom in v kratkem naštel nekaj konkretnih nasvetov, ki lahko pomagajo doseči pri otrocih ugled in zdravo avtoriteto.
Imejte jasne cilje, kaj hočete z vzgojo doseči. To je prvi pogoj, brez katerega prav lahko otepamo okrog sebe kot bi bili slepi. Teh ciljev naj bo malo, a morajo biti točno izraženi in sprejeti od očeta in matere. Na ta način se bosta oba čutila povezana s ciljem, ki ga zasledujeta. To zahteva časa za pogovor, včasih pa tudi svinčnika in papirja, da so stvari bolj določene in da jih je težje pozabiti. Od časa do časa jih moramo skupaj pregledati, da jih ne pozabimo pa tudi, da vidimo, če niso izgubili aktualnosti z ozirom na starost otrok in razmer v družini.
Učite jasno konkretne reči. Nima pomena praviti otroku »bodi priden«, »lepo se obnašaj«, »lepo jej«. Taka navodila mu ne povedo ničesar. Kar mu resnično koristi je, da mu prijazno povemo, kako naj prime vilice ali nož.
Dajte učenju svoj čas. Ko smo enkrat dali jasna in konkretna navodila, moramo otroka, ko jih skuša prvič izvajati v praksi, spremljati z našo pozornostjo, vzpodbudo in, če treba, pomočjo. Zanj so to nove reči in zato potrebuje časa, vaje in vodstva.
Cenite otrokove poizkuse in napore. Treba je poudariti, kaj naredi otrok prav, pa spregledati pomanjkljivosti. Upoštevati je treba, da kar naredi slabo ni z namenom, da bi nagajal, marveč, da se pač uči. Otrok, prav kakor odrasel človek, je vesel uspeha in priznanja.
Dajte zgled, da boste imeli moralno moč in ugled. Brez skladnosti med besedami in dejanji ne bomo pri otrocih dosegli ničesar. Prav nasprotno jih s tem le razočaramo in zmedemo. Oče ne more pričakovati od sina, da bo postlal svojo posteljo, če sam tega nikdar ne naredi.
Zaupajte otroku. Zaupanje je ena od ključnih besed. Pozitivna avtoriteta predpostavlja, da otrok staršem zaupa. To pa se ne bo zgodilo, če starš ne da zgleda s tem, da zaupa otroku.
Storite kar je treba, a bojte se dolgih razlag. Ko je otroku enkrat jasno, kako se mora obnašati, je nadaljne govorjenje in prepričevanje škodljivo. Dolge pridige ostajajo brez uspeha. Ko otrok enkrat ve, kaj mora narediti, pa tega ne naredi, stori ti, kar moraš, in s tem utrdi svojo avtoriteto.
Priznajte lastne napake. Nihče ni popolen, tudi starši ne. To, da starši priznajo svoje napake, povzroči v dečku ali deklici občutek varnosti in miru, jima da poguma, da se pričneta sama odločati, čeprav se lahko zmotita. Spoznata, da pomote niso polom, če nam povedo, česa naj se varujemo. Priznanje napak pokažejo, koliko je v družini volje do izboljšanja.
Vsi ti nasveti lahko doprinesejo k pozitivni avtoriteti, ali pa so popolnoma neuspešni in celo negativni. Vse je odvisno od dveh dejavnikov, ki sta pomembna na vseh področjih človekove dejavnosti, v odnosu z otroci pa sta neobhodno potrebna: ljubezen in zdrava pamet.
Vzgajati pomeni ceniti, je dejal Alexander Galí. Ljubezen povzroči, da razne tehnike ne spremenijo odnosa v nekaj mrzlega, trdega in neizprosnega, kar je površno in dolgoročno gledano brez uspeha. Ljubezen pomeni sprejeti tudi odločitve, ki so lahko na začetku boleče tako za starše kakor za otroke. Sčasoma pa jih spoznamo in vrednotimo, ker so blagodejne za starše in za otroke.
Zdrava pamet stori, da uporabimo primerno tehniko v pravem trenutku in s primerno močjo z ozirom na določenega otroka in odraslega v vsakem konkretnem primeru. Zdrava pamet nam pove, da ne smemo pobijati muhe s topovskimi streli, niti levov s fračo. Odrasli moramo imeti dovolj zdrave pameti, da vemo, če imamo pred seboj muho ali leva. Če v kakem primeru dvomimo, si poiščimo pomoč, da nam bodo stvari jasne preden ukrepamo.
Vir: http://www.**********/
Stem se pa jaz NE strinjam! Kot prvo so priporočila versko obarvana, kar pomeni učenje neresnice. Verska šola mora biti ločena in za tiste, ki so verni ne pa zavsemalonapočez.
Kot drugo pa je osnovni problem, ki ga ti navajaš v izhodišču ta, da se s šolstvom ukvarja politika namesto stroka. Kako naj sicer razumem vpletanje ministra v izpite, odločanje o dolžini šolanja ipd.? Vemo kaj bi moral minister početi in vemo česa ne sme početi. To je po mojem tudi glavni problem za naše mentalno bankrotirano šolstvo, ki proizvaja samo še slabe uččitelje in še slabše učence.
No, tudi meni se tole zdijo sicer lepo napisane ideje nabožnih tekstov, vendar v realnem življenju je večina nerealnih. Tole dvoje recimo še najbolj po moje:
“Učite jih, da jim nikoli ne bo sojeno, da jim ni treba skrbeti za pravilnost svojega delovanja in da jim ni treba karkoli spreminjati ali sebe izboljševati, da bi bili lahko popolni in čudoviti v očeh Boga.
Učite svoje otroke, da ni ničesar, kar bi morali biti ali pa bi morali storiti, da bi bili primerni za dostojanstveno in izpolnjeno življenje, da jim ni treba z nikomer tekmovati za karkoli in da so božji blagoslovi namenjeni vsem.”
Da jim ni treba skrbeti za pravilnost svojega delovanja??? A potem to pomeni, da lahko delujejo kakor hočejo in seveda tudi nepravilno in kaznivo? Ali gre samo za pobožne ideje, ki nimajo zveze v realnosti? Da bo namreč vedno ravno pravi v očeh Boga (tudi če bo morilec ali tat) in se mu ni treba spreminjati. Čisto nerealno in življenjsko nesprejemljivo.
Ali da mu ne bo treba nikoli tekmovati za karkoli – ja v raju mogoče, ampak v tem življenju zelo težko.
Če se otroka na tak način vzgoji, se mu po moje naredi medvedja usluga. Mogoče bi veljalo v kakšni nabožni skupnosti, ampak v današnjem svetu – lepo vas prosim.
Kot kristjan se z napisanim v večini ne morem strinjat. Ne vem o druženju s katerim Bogom govori avtor, o Jezusu, ki je na prvem mestu ljubezen, pa tudi Sodnik in o katerem govori Sveto pismo, sigurno ne. Kdor v Boga verjame in otroke vzgaja po Njegovih standardih, bi ga moral učiti vse resnice, tudi da bo vsakdo stal pred Bogom in odgovarjal za svoje življenje. O tem, da je Bog svet Bog in da Sveto pismo, ki je Božja beseda govori, naj bomo sveti kot je On svet.
Učiti jih naj ne skrbijo za pravilnost svojega delovanja? Halo? Učiti bi jih morali, da stremijo k popolnosti in svetosti v času vse večje pokvarjenosti.
“Bog v meni slavi Boga v tebi”. New agerska izjava. Bog ni v vsakem ampak v tem, ki ga sprejmejo.
Sorry, ampak tole je par nonsensov, razen tega da otroke učimo s svojimi dejanji in par drugih drobtinic.
Zanimovo, kako različno beremo.
Recimo:
“Učite jih, da jim nikoli ne bo sojeno, da jim ni treba skrbeti za pravilnost svojega delovanja in da jim ni treba karkoli spreminjati ali sebe izboljševati, da bi bili lahko popolni in čudoviti v očeh Boga.”
Jaz sem to razumela, da je vsak otrok (človek), tak kot je, z vsemi svojimi pomanjkljivostmi in zmotami, vreden božje ljubezni. Da ima bog rad prav vsakogar in vselej.
“Učite svoje otroke, da ni ničesar, kar bi morali biti ali pa bi morali storiti, da bi bili primerni za dostojanstveno in izpolnjeno življenje, da jim ni treba z nikomer tekmovati za karkoli in da so božji blagoslovi namenjeni vsem.”
To sem pa razumela, da je vsak otrok (človek) vreden dostojanstva in dostojanstvenega življenja, da se nikogar nikoli ne sme poniževati in mu kratiti temeljnih človekovih pravic.
“Učiti bi jih morali, da stremijo k popolnosti in svetosti v času vse večje pokvarjenosti.” (Timonka)
To se mi zdi pa zgrešeno. Nihče ni popoln in teženje (staršev) k popolnosti naredi otroka nesrečnega, saj kot nepopoln čuti, da ni vreden njihove in božje ljubezni. Človek mora stremeti k temu, da je čim boljši (v smislu humanosti, dobrosrčnosti…), in to je povsem dovolj.
Pa tudi učenje, da je svet vse bolj pokvarjen, se mi zdi zgrešeno. S tem posiljujemo otroke z lastnim negativnim mišljenjem. Mar je svet danes res bolj pokvarjen od sveta v času sužnjelastništva, inkvizicij, sežiganja čarovnic, zapiranja drugačemislečih (komunistov, pripadnikov drugih ver….) .
Katka, nikakor nisem mislila, da bi morali otroke zafrustrirati z mišljenjem, da so popolni ampak na način, da niso z vsem zadovoljni. Da stremijo za poštenjem, resnicoljubnostjo itd. Se pravi, se v tem razumeva.
Ne more pa se strinjati s tem, da je svet danes isti kot pred recimo 20, 100 ali 500 leti. Današnja generacija je bolj razvajena kot katerakoli prej, vojne so na vsakem vogalu, ljudje so (smo) bolj samoljubni in sebični kot kdajkoli, cigareti, alkohol, droga, pornografija, prostitucija- to je danes skoraj normalno in še bi lahko naštevala. Celo moja babica je rkela, da je danes težje vzgajati otroke in v njih vsadit vrednote.
Katka, tudi meni se “da jim ni treba skrbeti za pravilnost svojega delovanja, da bi bili popolni v očeh Boga” lahko zdi “biti vreden ljubezni v očeh Boga”, toda kaj mu to pomaga in kaj to pomeni v vsakodnevnem delovanju na osebnem in službenem področju? Čisto nič! Ker v življenju se je POTREBNO potruditi, da si vreden spoštovanja, ugleda, avtoritete, in to je odvisno samo od pravilnosti tvojega delovanja. Potruditi se je treba celo tega, da si vreden ljubezni svojega partnerja, saj vidiš, da gredo razmerja po gobe, ker se ljudje nehajo truditi in ne skrbijo za pravilnost svojega delovanja.
Tole o brezpogojni ljubezni in sprejetosti lahko velja za starševsko ljubezen do otroka, pa še tu morajo starši poskrbeti, da se bo otrok naučil pravilnega delovanja v naši družbi, povsod drugod pa itak odpade.
Poleg tega sem mnenja, da tvoje “človek mora stremeti k temu, da bo čim boljši” (s čimer se seveda strinjam) ne sovpada s tem, da “mu ni treba skrbeti za pravilnost svojega delovanja”. Kako lahko stremi k dobroti, humanosti…, če mu hkrati ni treba skrbeti za to, kako bo deloval? Saj bo tako in tako v očeh Boga (in svojih staršev) vreden ljubezni. Čemu torej trud?
Minister, kaj konkretno te moti, vmešavnje ministra (kateregakoli) v šolstvo ali vmešavanje ministra Zvera konkretno? Kajti le kje si bil ti in tebi podobni, ko je minister Gaber postavil sistem, kjer se lahko minister preko javnega šolstva vtika v vzgojo prav vsakega otroka, ne glede na svetovni nazor njegovih staršev? Meni recimo je bil minister gaber hujši poden kot Zver. Bi pa takoj dala otroka v privat šolo, kamor gospodi ministri vseh oblik in barv, ne bi smeli stegovati svojih krempeljcev.
Počasi si tudi že zadosti star, da bi lahko dojel, da v stroki obstaja veliko šol, teorij, hipotez, naukov, ki si med seboj nasprotujejo, tekmujejo, se dopolnjujejo. Zdaj mi pa prosim povej, kdo je tista oseba, ki bo nepolitično in nadstrokovno odločila, katera strokovna teorija in nauk sta pravilna in zato primerna za uvedbo v slovensko javno šolstvo? Počasi se strezni in dojemi, da stroka sama po sebi ni politično nevtralna, ne glede na to, kako glasno vpije in zatrjuje svojo nevtralnost.
Mene ne moti, da se minister vtika v javno šolstvo, zato pač, ker je javno evfemizem za državno in zato, ker minister za financiranje, stanje, kakovost v šolstvu odgovarja svojim volilcem. Komu pa odgovarja stroka? Volilcem ne, ker je nismo volili, bogu, slonom, betazoidom?
Meni gre slovenska mentaliteta, da moramo biti vsi vzgojeni kot uniformirani kitajci po istem kopitu, totalno na živce. Če Primož prisega na vzgojo svojih otrok po nekih verskih naukih, je to njegov problem, ki mene in mojih otrok ne tangira. Ni se mi treba z njegovo vzgojo strinajti, ni mi je treba prakticirati, ni pa tudi treba, da mu solim pamet, da versko pa svojih otrok ne sme vzgajat, ker to ni vrednostno nevtralno.
Sej lepo, da se postavljaš v vlogo nekega objektivnega nepristraneža, ampak prosim, dej se sprijazni, da nisi ne objektiven, ne nepristranki, niti vrednostno, politično nevtralen Zato ker vrednostne nevtralnosti ni nae naverskem, ne strokovnem in ne političnem področju ni. Je samo tvoje kopito, po katerim meriš vrednostno ne-nevtralnost (drugačnost) drugih.
p.s. Strinjam se z xxy
Ampak saj normalen človek si vendar želi in hoče v življenju več kot le ljubezen boga (in staršev)! In to – uspeti v življenju – je pomoje zadostna motivacija, da stremi k pravilnemu delovanju. Če ne bo pravilno deloval, ne bo uspel (bil srečen, zadovoljen, zdrav, ne za zapahi…) v življenju, ampak bog ga bo pa še zmeraj imel rad. Ker bog ima rad vse, brez izjeme.
“Ne more pa se strinjati s tem, da je svet danes isti kot pred recimo 20, 100 ali 500 leti. Današnja generacija je bolj razvajena kot katerakoli prej, “
Nikjer nisem napisala, da je svet isti, ampak da ni slabši. Morda je slabši v enih ozirih, a hkrati tudi boljši v mnogih drugih.
Ja, današnje generacija je razvajena bolj kot prejšnje, je pa verjetno manj otrok zanemarjanih, nezaželenih, zlorabljanih, trpinčenih (od staršev, učiteljev idr.), umsko in telesno prizadeti otroci niso strpani v sirotišnice, da umrejo, neporočene matere niso žigosane, njihovi otroci pa ne “pankrti”… pa še bi lahko naštevala tudi pluse današnjih otrok in današnje vzgoje
“vojne so na vsakem vogalu”
ej, poglej malo zgodovino. Vojne so vedno bile. Žal.
“cigareti, alkohol, droga, pornografija, prostitucija- to je danes skoraj normalno”
to je že od nekdaj “skoraj normalno”, samo da je zdaj bolj “javno” oz. očem dostopno, prej se je pa bolj skrivalo.
Praviš, da “normalen človek” hoče v življenju več kot le ljubezen boga in staršev?
1. Kaj je “normalen človek”? Vedno več je razvajenčkov (že odraslih oseb), ki so navajeni delati, kar jim pade na pamet in ki se jim morajo drugi podrejati, ker so se naučili, da jih starši sprejemajo “brezpogojno”, hkrati pa jih niso navadili spoštovanja drugih ljudi in njihovih želja. Uspeh v življenju ti ljudje pojmujejo drugače: ne kot stremenje k dobroti, strpnosti, upoštevanju drugih, ampak kot doseganje svojih ciljev ne glede na sredstva. In so tako čisto srečni in zadovoljni, mogoče se niti ne zavedajo svoje nestrpnosti in jasno je, da ne bodo “pravilno delovali” v smislu kot ga pojmuješ ti. Pravilno delovanje se po moje torej ne bi smelo subjektivno jemati (vsak, ki je “normalen” bo deloval pravilno). “Normalnosti” je namreč več vrst in bojim se, da je tista, o kateri ti govoriš celo v manjšini.
2. Če torej človek hoče v življenju več kot ljubezen boga in staršev, je to o nepotrebnosti pravilnega delovanja čisto mimo in pobija samo sebe. Ker če hoče več, potem je pravilno delovanje nujno potrebno – in to pravilno delovanje v smislu vrednot kot so dobrota, strpnost, razumevanje drugih, empatija….Kar pomeni, da si pravkar zmanjšala vrednost tisti trditvi, da človeku ni treba pravilno delovati, saj ga bo itak imel bog rad. Lahko bi dodali, vendar če ne bo zadovoljen samo z ljubeznijo boga, bo pa moral pravilno delovati. Heh….