otok mu gre na živce
Ne vem,mogoče se meni samo tako zdi,ampak zmeraj bolj opažam,da se partner ne zmeni za otroka. Ko pride domov se loti “svojih stvari” otrok pa naj se po njegovo igra po svoje. Vse kar naredi je to,da mu pripravi večerjo in to je to. Ko pa mu gre otrok na živce, je tečen recimo ali ne uboga na prvo besedo, takrat pa si bo uzel čas da ga bo kaznoval, spravil predčasno v posteljo ali karkoli drugega si bo takart zamislil. Ko se vmešam in mu povem,da se mi njegovo početje ne zdi najbolj primerno, pa je jezen še name. Zmeraj bolj me to moti in se bojim kam bo vse to pripeljalo. Pogovoriti o teh stvareh sem se že probala, pa se vedno končajo isto. Da mu dajem potuho, da je otrok razvajen in bla bla bla. Pa naj povem še to, da nisem ena tistih, ki bi vse naredile za otroka. Ga tudi jaz kaznujem,prepovem stvari, ne dovolim početi stvari ki niso primerne……
Hvala vsem za nasvete, ideje, mnenja.
Tole je bilo pa res žalostno prebrati. Pomoje ti kot mama dobro veš in čutiš glede svojega otroka. Se res nikoli ne igrata skupaj? Mene bi na tvojem mestu možev odnos zelo bolel, kako mora šele otroka. Če to ni le moževa začasna faza (morda preobremenjenost v službi, ali je pod velikim stresom?) in tudi odkrit pogovor z njim ne bi ničesar spremenil, bi jaz verjetno začela razmišljati o ločitvi, ker tega ne bi prenesla, pa še bala bi se, kakšne posledice bi moževo zavračanje otroka pustilo na otroku. Če pa se bo stanje še slabšalo, pa lahko pride celo do psiho-fizičnih zlorab otroka.
Ma kako vezo ima odnos oče – otrok in ločitev??? Dejmo no … Pomisli malo. Ona se bo zdej ločila, ker se oče noče igrat z otrokom (pa je lahko super partner – o tem ni nič napisala)???????? Pa sej ni čudno, da je toliko ločitev, če vsi razmišljajo na tak način … In da otroci nočejo od hiše, ko pa mame živijo le zanje in jim na tak način ne dovolijo odrezat popkovino …
Marjetkaa … poskusi se enkrat v sproščenem pogovoru pomenit s svojim možem. Mogoče če dobiš tudi kakšno literaturo in pokažeš možu kako pomembna je igra z očetom. Verjetno si tudi on želi, da bi imel dober odnos s svojim otrokom (če ga kaznuje samo pomeni, da mu ni vseeno zanj, ker ga s tem želi nekaj naučiti – vseeno bi mu bilo če bi recimo samo kričal nanj, ga pretepal in ga pošiljal v sobo samo da bi imel mir pred njim). Poskusi ti dobit zanju neko opravilo ki bi ga počela skupaj … kakšno igro ki bi se igrala … Očitno mož ne ve kako naj se z otrokom igra.
Mojemu se tudi kdaj “zaštopa” pa jima potem naročim kaj naj naredita skupaj. Boš videla da bo šlo … ;)) :))
NO, jaz pa ravno obratno razmišljam. Če škriplje v odnosu jaz-mož, bom naredila vse, da ga izboljšam, a če bi videla, da mož dela kakršnokoli škodo moji hčeri, potem se ne bi obotavljala in bi takoj šla.
In če oče nima niti najmanjšega veselja, da bi karkoli počel z otrokom ter vso svojo vlogo očetovstva vidi v discipliniranju (in tega uporablja tudi za izgovor, da se znebi otroka) sori, to zame ni noben oče.
Ja najlazje je met otroka, da mu ga kdo drug pedena, da se igra sam in da mu v skrajni sili damo tudi kaj za jest??? Super, a tvoj moz pozablja na eno bistvo…otrok potrebuje blizino, potrebuje pozornost, potrebuje nekoga, ki ga bo ucil o tisoc in eni stvari, nekoga,ki si bo vzel cas zanj in ki bo kvalitetno prezivljal cas z njim…ce ne druzga, da gresta ven, v naravo in da se mu cimvec razlaga, pripoveduje, v koncni fazi tud ce skupaj gledata risanke, pa se mu kaj zraven pripoveduje…otroska domisljija nima meja…
Jst bi svojemu ene parkrat poskusala razlozit, pol bi mi pa pocu film…ker ne razumem,zakaj je treba otroka za vsako malenkost kaznovat? Sej,se jim da vcasih tud kaj dopovedat, le cas si je treba vzet…
Se pravi … Če bi bil tvoj mož krasen mož, ki bi ga nadvse ljubila in on ljubil tebe, ki bi ti bil tvoja duša dvojčica, tisti s katerim si želiš postarat in vse oh in sploh … … vendar se ne bi znašel v vlogi očeta (mogoče tudi zato, ker je imel sam slabega očeta in ne ve kaj pomeni biti dober oče in se žena ne zna potrudit, da mu obrazloži kako biti dober oče – če si seveda to želi) … bi ga ti kratkomalo zapodila … se ločila … in konec??!!!
Veš … zanimivo. Mene sta me moja starša vedno učila, da neglede na to koliko naju imata s sestro rada in vse, je v prvi vrsti njun odnos, ker onadva sta tista, ki bosta ostala skupaj vse življenje. Otroci pa gredo po svoje. Pa sta bila oba krasna starša!
A ne pomisliš na možnost, da se mogoče res ne znajde v vlogi očeta? Če je imel sam očeta, ki ni bil prisoten, kako naj on sploh ve, kako se igrat in ukvarjat s svojim otrokom? Jaz vedno pravim, da smo otroci svojih staršev … se pravi znamo tisto, kar so nas naučili naši starši (vsaj kar se družinskega življenja tiče). Če prideta skupaj dva z različnimi vzgojinimi navadami nastanejo problemi (tudi midva z mojim jih imava) in takrat se je treba usest in se pomenit kakšno vzgojo se bo pri hiši pravzaprav imelo. To naj bi se storilo še predno se otrok rodi, vendar je težko, ker se ti takrat še sanja ne, kaj otrok od tebe zahteva in smo po večini presenečeni, ko ugotovimo da to pa ni ena igračka ki jo samo postaviš na eno mesto in da bi tam ostala. Sama tudi pri sebi opažam, da ne vzgajam samo svojega otroka, ampak ob tem spreminjam tudi svoje navade. Matere to čutimo drugače in nam to ni problem (saj bi za otroka naredile vse) … očetje so pa malo drugačni (ne vsi … ampak kot opažam kar večina) in je pot do njihove spremembe malo daljša in napornejša. Predvsem pa morajo imeti ob sebi ženo/partnerko ki je pripravljena na pogovor (in to ne samo obtoževanja in kritiziranja, ampak POGOVOR!!!!) Če rečem npr.: “NE SMEŠ delati tega in tega! MORAŠ delati to in to!” in podobne izjave .. se ve kakšna bo reakcija. Takšna kot pri otroku (saj je znano, da so moški le malo večji otroci) ;)))))) Ponudi jim vpogled v drugačno vzgojo. Pokazat jim je treba, da bodo mogoče z drugačnim načinom prišli do boljših rezultatov. Vendar ne mu vsilit tega načina. Otrok je tudi njegov in ima vso pravico ga vzgajat tako kot želi (seveda … govorimo o vzgajanju v mejah normale). Če vseeno želi vzgajat z kaznovanjem in če želi otroka naučiti samostojnosti tako, da ga pušča samega, je to njegova odločitev, ki jo je potrebno spoštovati.
Mislim, da se mož enostavno ne znajde, od njegovega otroštva je že dolgo in mogoče ima idejo, kako se morajo otroci zamotiti sami ves božji dan, poleg tega mogoče ne ve dobro, kaj bi lahko počel z majhnim otrokom ali pa je navajen, da vedno matere skrbijo za vzgojo in nego otroka. Veliko takih mož potrebuje le spodbudo in pogovor s strani žene, veliko jih je takih, ki znajo z otrokom šele ko le-ta zraste in ga potem vodijo povsod s seboj, z malim tečnežem, ki stalno nekaj zahteva in tečnari, pa se enostavno ne znajdejo. Moj oče je npr. bil že tak. Do kakšnega mojega tretjega leta je baje v depresijo padel, če je moral sam poskrbeti zame, ko pa sem začela hoditi v šolo, se je z menoj veliko več ukvarjal kot mama. Spomnim se tudi, da sem povsod hodila z njim, vse mi je razlagal in kar naprej sem ga spraševala o raznih stvareh v naravi, tehniki ipd. Takrat je enostavno zacvetel kot oče.
Skratka, ne obupaj nad njim. Tudi to je možno, da se taki očetje pri prvem otroku ne znajdejo najbolje, lahko mislijo, da otroka ne znajo prav vzgajati, saj ga sploh ne uboga, pri naslednjih pa so že veliko bolj samozavestni. Če mama ni samozavestna pri vzgoji in meni, da materinstva ne obvlada, bo verjetno depresivna, žalostna ipd., moški, ki meni, da mu očetovstvo ne gre od rok, pa bo reagiral točno tako kot tvoj: jezen bo nase in na otroka, tečen in kaznovalen. Tako da mu najprej poskušaj dopovedati, da zna biti dober oče, če to želi in da bo očetovstvo iz leta v leto lažje.
Če pa ugotoviš, da je tvoj mož v bistvu še vedno otrok, ki ne zna sprejeti teže starševstva in da je spopadanje z otrokovimi zahtevami zanj samo problem, ki ga ni sposoben reševati ter da vse skupaj občuti samo kot neznosno breme, imaš še vedno možnost razdreti zakon.
Kaj pa je narobe z zadnjim odstavkom.
Kolikor mogoče ne verjameš, obstajajo tudi odrasli ljudje, ki v bistvu niso še zreli in se ne znajo spopadati z realnim življenjem, kaj šele s starševstvom ter kar naprej bežijo v razne omame (alkohol, droga, deloholiki, ki jih nikoli ni doma…) in pustijo težo življenja in vzgojo otrok svojemu partnerju. Z nezrelim človekom si npr. jaz ne bi želela deliti partnerstva, kaj pa ti?
Glede na to, da ne vemo, kam spada marjetkin mož, ker ga ne poznamo, sem navedla več različnih možnosti. Skrajni primer je seveda naveden v zadnjem odstavku.
…Kolikor mogoče ne verjameš, obstajajo tudi odrasli ljudje, ki v bistvu niso še zreli in se ne znajo spopadati z realnim življenjem, kaj šele s starševstvom ter kar naprej bežijo v razne omame (alkohol, droga, deloholiki, ki jih nikoli ni doma…) in pustijo težo življenja in vzgojo otrok svojemu partnerju. Z nezrelim človekom si npr. jaz ne bi želela deliti partnerstva, kaj pa ti?…
se podisem pod tole! zato sem pa dones sama in prav vesela,da sem se tako odlocila!!
Saj to sem že v prvem postu napisala:
“Če to ni le moževa začasna faza (morda preobremenjenost v službi, ali je pod velikim stresom?) in tudi odkrit pogovor z njim ne bi ničesar spremenil, bi jaz verjetno začela razmišljati o ločitvi”.
Seveda bi najprej poskusila problem rešiti s pogovorom, kot tudi marjetka (“Pogovoriti o teh stvareh sem se že probala, pa se vedno končajo isto.”)
Jaz berem marjetkino pismo kot klic iz obupa “takrat pa si bo uzel čas da ga bo kaznoval, spravil predčasno v posteljo ali karkoli drugega si bo takart zamislil. Ko se vmešam in mu povem,da se mi njegovo početje ne zdi najbolj primerno, pa je jezen še name. Zmeraj bolj me to moti in se bojim kam bo vse to pripeljalo.”
Predvsem pa me je zaskrbel zadnji stavek “se bojim kam bo vse to pripeljalo”. Pa tudi “karkoli drugega si bo takart zamislil”. Meni to vse vleče že na neustrezno kaznovanje (upam, da se bo marjetka še oglasila in povedala kaj več o metodah kaznovanja) in na stopnjevanje kaznovanja v smeri zlorabe.
Seveda se lahko povsem motim, a jaz sem dobila ob marjetkinem postu pač tak občutek, in to zelo močan.
:))))) No … če je tako, pol pa ti kar zaploskam … :))))))
Pa še odgovor: Res je, obstajajo takšni “veliki otroci” ki iščejo vse sorte izhodov in realnega življenja in odgovornosti. Vendar ponavadi takšni niso sposobni biti niti dobri partnerji … oz. ne … se popravljam … niti povprečni partnerji ne zanjo bit. In ob njih je tudi žena nesrečna itd. itd. in res … v takih primerih, če ima žena dovolj vsega in noče biti njegova služkinja vse življenje, je rešitev tudi ločitev.
No … ker je marjetkaa govorila le o tem, da je njen mož bolj slab oče (no … spet … navedla je le nekaj njenih opažanj … Mogoče pa konec koncev vseeno ni ravno tako slab … le da ni idealen) in da ni omenjala, da bi imela kakšne hujše zakonske težave, sklepam da se da situacijo rešit tudi brez ločitve … :)))))
Jaz sem pa ob njenem postu dobila bolj občutek, da imata pač marjetkaa in njen partner različen način vzgoje. Svoje cajte (v davnih starih časih) :))))))) se je tudi puščalo otroke veliko same, da so se sami igrali, da so lahko starši naredili še kaj drugega. Ja .. pa tudi teplo se jih je, jih pošiljalo spat brez večerje in podobne zadeve … :)))) Mislim, da je njen mož bolj pristaš “stare šole”, ona pa vzgaja na način “nove šole”, se pravi, otroku bolj prizanesljivo (čeprav … sama raje uporabljam eno srednjo reč, ker za moje okuse, ta nova šola tudi ni kaj prida). Tu je treba samo malo uskladit način … in kot je tudi xxy napisala … verjetno se tudi ne znajde glih najbolj. Mogoče pa bo res kasneje krasen oče. :)))
Seveda, tu imamo opažanja samo ene osebe – mame. Mogoče pa v svoji želji po čimboljši vzgoji pričakuje, da se bo mož 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} posvetil otroku, ko pride domov. On pa je utrujen in želi kakšno minutko samo zase. Mogoče se mož vseeno ukvarja z otrokom, samo ne v takšni meri, kot ona pričakuje. Mogoče pa oče skuša na tak način otroka navaditi, da se zaigra tudi sam (nikjer ni napisala, koliko je otrok star).
Ko sem bila prvič noseča, mi je neka stara teta rekla, da če se z možem prej nisva kregala, se bova pa zdaj. Kako je imela prav! Če žena zagovarja en koncept vzgoje, mož pa diametralno nasprotnega, zna prihajati do trenj in nesoglasij. Ki pa jih poskušamo zgladiti z nekim kompromisom, ne pa z ločitvijo!
Da ne bo pomote, otroka mož ne tepe, ampak samo kaznuje s predčasnim spanjem, brez risanke, brez pravljice……saj z načinom kaznovanja se strinjam, vendar se mi ne zdi vedno sploh potrebno kaznovanje, ker otrok ni nič takega naredil. Bolj me moti to, da za kaznovanje iima vedno čas oz. si ga vzame, za igro pa ne.
Ma ni vsak moški za igro … Raje kot da se igra z njim (zlaga kocke, vozi avteke itd.) naj mu otrok “pomaga” pri njegovih opravilih … :))) Ne moreš veerjet kako je to zabavno .. (čeprav potem seveda porabiš dvakrat več časa kot bi ga sicer) … in to za oba … :)))) Naš mali velikokrat pomaga mojemu z kakim šraufanjem … zabijanjem žebljev (seveda mu ne daš ta najbolj težkega kladiva) in podobne zadeve … To je super način, da bosta skupaj in še ta mali se bo naučil nekaj novega.
Ne obupat nad možem. Iz tvojega pisanja se mi vseeno ne zdi tako grozno slab … Le da imamo včasih matere drugačno predstavo kako naj bi zgledal naš “očka” :))))))