Hči je stara dobri dve leti in zadnje čase, odkar je dobila sestrico (3 mesece) je obupna. Za vsako malenkost, ki ji je ne dovolim me udari in to prav togotno. Vem, da je malo ljubosumna, ampak vse počasi presega svoje meje. Včasih imam do male kar slabo vest, ker jo skoraj nič ne crkljam, da le večja ne bi bila ljubosumna. Poskušam vzgajati brez vzgojnih po riti, ampak zdajle mi je prekipelo. Sem jo previjala in je v rokah držala flavto. Zvijala se je, ko pa sem jo poskušala umiriti, me je mahnila po glavi s flavto, da se mi pozna. Seveda sem jo počila čez rit, ker njej očitno ne pomagajo besede. Miljonkrat ji lahko povem, da me boli, da se to ne dela… Skoraj sem obupala. Enostavno ne sliši, ignorira me, ko ji kaj govorim. Zdajle sem jo izolirala v posteljo, pa hodi ven, jaz jo na trdo postavljam nazaj, ona se mi pa smeji. Kričim nanjo, z živci sem na koncu. Sosedje po moje mislijo, da sem zmešana.

Svetujte mi, pa brez tistega moraliziranja, kdo je starš in kdo otrok, prosim. Ker tista ki to reče, zagiotovo ni bila v podobni situaciji.

Živijo

tudi moj škrat je imel togotne izbruhe, kar je po moje normalno v razvoju otroka, mi pa je veliko pomagala knjiga “Otroci so iz nebes”. Sedaj drugače gledam in reagiram na vse take izpade, ki jih je tudi veliko manj in v drugačni meri…

Srečno

Poskušaj jo vključiti zraven pri opravilih pri mlajši. Recimo, ko greš pripravljat hrano in mala joka, reči večji, naj gre s tabo in naj kaj podrži… skratka pomaga pri opravilih po svojih močeh. Tako se bo počutila vključeno in koristno, pa še ta čas bosta skupaj preživeli.

Lahko ji tudi pripoveduješ o tem, kako bo lepo, ko bo dojenček zrastel (za kar mora jesti, spati, se previjati….), ker bo potem imela družbo za igro in se bosta lahko skupaj igrali.

Vem, da se bo malo čudno slišalo, toda po moje te večja zdajle potrebuje še bolj kot mala. Sploh če imaš pridnega dojenčka. Meni se z malo ni bilo treba od začetka praktično nič ukvarjati, medtem ko sem se z večjim načrtno več. Razlagala sem mu vse glede dojenčice. Ko je zajokala, sem jo včasih načrtno pustila kakšno sekundo, če sem imela ravno večjega na rokah, pa je potem zmeraj on rekel: Daj ji hitro jest, lačna je!
Moraš se pa zavedat, da so tile sorojenci po rojstvu bratca ali sestrice resnično bogi. Saj ko si sam v tej situaciji, tega niti ne vidiš. Vidiš samo enega tečnega razvajenega mulca, ki bi ga najraje po riti. Dopoveduj si, da je to samo simptom trpljenja ranjene dušice, pa ti bo mogoče lažje. Moraš razumeti, da se jim je pravzaprav po malem podrl svet. Padli so s prestola. Prej so bili pri mamici zmeraj prvi, zdaj so odrinjeni na stranski tir in tega ne znajo pokazati drugače, kot s sitnarjenjem. S tem skuša pritegniti tvojo pozornost stran od dojenčice. Pa verjamem, da se z deklico ogromno ukvarjaš, ampak vseeno čuti, da to ni več to. Imam trenutno nečaka v tej situaciji in te popolnoma razumem. Razumem pa tudi njega, da mu je hudo.

Aja, pa to ne pomeni, da mej ne sme biti. Naj bodo takšne kot prej. Kar je bilo nedopustno prej, mora biti tudi zdaj.

S tem, da ima sestrico, se bo pač morala sprijazniti in vsako namensko neukvarjanje z dojenčkom zato, da starejši otrok ne bi bil prizadet, ponavadi samo prilije olje na ogenj in je zadeva samo slabša. Otroku na tak način dajete vedeti, da imate slabo vest zato, ker imate še enega otroka in starejši otrok podzavestno dobi občutek, da tudi vi mislite, da bi bilo bolje, če dojenčka ne bi bilo. Deklica mora ugotoviti, da se je z dojenčkom pač potrebno ukvarjati in da sedaj nimate več toliko časa zanjo kot prej – ker je to gola resnica in dejstvo. Vsako prikrivanje tega in metanje peska v oči, je laž, ki jo otrok hitro prepozna in je potem zadeva še slabša. Znanka je dojenčka “morala” takoj, ko je mala prišla iz vrtca oddati k babici in se je potem mama cel popoldan ukvarjala s starejšo hčerko, medtem ko je babica dojenčka hranila z izpumpanim maminim mlekom na stekleničko. Znanka je mislila, da bo tako bolje in da se bo hči postopoma navadila na dojenčka, vendar je bilo vedno slabše, na koncu dojenčka sploh ni več smelo biti v hiši, ko je bila prisotna deklica. Seveda gre za skrajni primer in seveda je znanka popolnoma napačno ravnala, čeprav je starejši hčeri poskušala olajšati situacijo. V bistvu pa jo je samo otežila s tem, ko je hotela otroku prihraniti soočanje s frustracijami. To je popolnoma napačno, otrok se z njimi mora spopadati, ker se le tako nauči, kako jih premagovati. Seveda pa imejte neko določeno uro (mogoče takrat, ko pride ati domov, ko se boste ukvarjali samo z njo). Predvsem pa ne imejte nobene slabe vesti, ko se morate ukvarjati z dojenčkom, saj otrok vašo slabo vest izjemno dobro čuti.

Vsakič, ko vas udari ali se drugače neprimerno vede, jo pač postavite nekam, kjer ne bo mogla do vas (jaz bi začasno uvedla stajico, ne posteljo, ker potem se zna zgoditi, da ne bo hotela spati v njej, saj jo bo povezala s kaznijo). Takrat jo mirno (morate si dopovedati, da se ne smete živcirati, kričati, otroka tepsti…) postavite v stajico, povejte ji, da se to ne dela in se posvetite drugemu delu za nekaj minut. Vendar je bistvenega pomena, da se ne sekirate, kričite,.. ker s tem kažete otroku, da situaciji niste kos, zato otrok instinktivno še bolj izziva. Najprej se torej umirite in štejte do 20, potem ukrepajte mirno in dosledno – za nesprejemljivo vedenje vedno ista kazen- odhod v stajico. Počasi bo spoznala, da se ji tako vedenje ne splača, ker z njim ne živcira vas, hkrati pa zanjo ni prav nič ugodno. Brez odvečnih besed, razen enostavne razlage. Ko jo vzamete iz stajice, ji ne pridigajte, kako se mora drugič drugače in lepše obnašati in kako to, kar je naredila, ni bilo lepo ecc. ecc. – take litanije otroka samo še spodbudijo h čimprejšnji “akciji”. Umirite se torej in delujte brez slabe vesti, prijazno, vendar dosledno.

xxy, lepo napisano. Ta starejši otrok je vzgajan,da se svet vrti okoli njega in zdaj ne prenese,da se mama ukvarja še s kom.

xxy, dobro napisano. Ampak zdaj mi naj pa samo še kdo reče, da je vzgoja psov kaj drugačna od vzgoje otrok! 🙂

tuki ena, ponavadi ob primerjavi vzgoje otrok in psov najbolj užaljeno poskočijo tisti, ki svojemu otroku nočejo biti vzgojiteji, ampak prijatelji.

Kar je pa itak največja zabloda sodobnega starševstva, če mene vprašaš.

Janis, se strinjam, eno je vzgoja, drugo pa prijateljstvo in starši svojemu otroku ne morejo biti PRIJATELJI; lahko imajo kasneje dober, celo prijateljski odnos, ampak v času vzgajanja ne …
T.

Absolutno res. Prijatelje si otrok lahko pridobi vsepovsod, starši pa morajo biti starši, tisti, ki znajo usmerjati, pokazati kaj je prav in kaj ne in tudi kaznovati, če je potrebno. Seveda pa naj bi to počeli odgovorno in z naklonjenostjo in ljubeznijo do svojega otroka.

Prijatelj pa sem lahko svojemu zrelemu, odraslemu in odgovornemu otroku, šele takrat in nič prej.

Se strinjam.

No, jaz se pa s temle ne strinjam. Okej, tale tvoja znanka je za v Polje. Menim, da se nobena (normalna) mama po rojstvu otroka s tavečjim ne more ukvarjati toliko kot prej. In tudi če se načrtno ukvarja več, je to še zmeraj veliko manj kot prej, ker novorojenček le zahteva svoje. Okej, zdaj spet vprašanje, kaj se pojmuje pod načrtno.
Ne vem, nam je kar lepo uspevalo. Tavelikega smo vključevali v skrb za sestrico, vzeli smo si čas zanj in res ni nikoli takole trmaril (je pa imel občasno izpade), je pa vseeno trpel. In mislim, da se tega ne sme zanemariti in se osredotočiti samo na postavljanje mej. Glavno, da otrok uboga, k vragu z vsem drugim? Kje je v tvojem postu poudarek na omilitvi otrokove stiske? Ne moremo živeti samo od discipline.

Omilitve otrokove stiske nalašč nisem omenjala, ker se v današnjem času itak temu posveča prevelika pozornost. Ob rojstvu drugega otroka se veliko staršev dobesedno boji, kako bodo prepričali prvega, da ga imajo vseeno radi. Sem popolnoma prepričana, da stiska otroka ni nikoli tako grozno velika, kot si to znajo predstavljati nekateri starši, ki enostavno preslikajo otrokovo psiho na psiho odraslega človeka. V neki ameriški literaturi je bilo opisano, da otrok trpi tako, kot bi trpela npr. žena, če bi ji mož domov pripeljal drugo ženo in rekel, da bomo odslej vsi skupaj skrbeli zanjo. Bedarija brez primere, sicer se lepo in logično bere, vendar ima dva velika primanjkljaja. Prvi je ta, da v okolju, v katerem živimo, poligamija ni dovoljena in kot taka je obsojena in nesprejemljiva. V drugih okoljih pa je to čisto normalna zadeva, da ima mož po več žena in tam so izbruhi ljubosumja izredno redki, ženske sprejemajo druge ženske kot dobrodošlo pomoč in prijateljico. V našem okolju je tako sprejemljivo in normalno, da imajo starši po več otrok, velikokrat bo že večji edinec kar naprej moril starše, naj že končno naredita bratca ali sestrico. Veliko edincev je nezadovoljnih, ker so sami. Druga stvar pa je ta, da ne moremo primerjati intimnega ljubezensko-spolnega razmerja z razmerjem med starši in otrokom – gre za druge zadeve.

Izhajajoč iz tega (in še iz drugih stvari, ki jih je pa preveč in bi morala zares dolgoveziti) sem mnenja, da je otrokova stiska ob tem, ko dobi bratca ali sestico izrazito prenapihnjena. Dve ali triletni otroci so že tako ali tako nagnjeni k trmi in bi zelo verjetno trmarili in se “grdo” obnašali tudi če bratca ali sestrice ne bi bilo, najbrž je res, da sorojenec malo potencira vse skupaj, ampak tako obupno hudo za otroka to ni. Zadevo velikokrat potencirajo ravno starši zaradi misli, kako hudo mora biti otroku in se poskušajo z njim ukvarjati še več kot prej. Namesto da bi reagirali naravno, se silijo v nekaj, kar otroku ne morejo dokazati – da se namreč ni nič spremenilo. Seveda je jasno, da se bomo otroku posvečali, kadar bo le možno, ampak da bi to dosegli, se ne moremo in ne smemo postavljati na trepalnice. Jasno je tudi, da otroku pokažemo, da ga imamo radi tako kot prej (tega nisem omenjala, ker je samo po sebi razumljivo), da pa je on sedaj starejši bratec in da bo moral kdaj tudi počakati na tisto, na kar mu do sedaj ni bilo treba.

Če misliš, da mi gre “samo za disciplino in da otrok uboga” vse ostalo pa je nepomembno, potem me nisi razumela.

Okej, ti ves čas pišeš o ‘starši počnejo to, starši počnejo ono’. Resnično ne vem, o katerih starših govoriš. Jaz lahko govorim samo o sebi in svojih izkušnjah. In po mojih izkušnjah otrok doživlja stisko, ki se je ne sme zanemariti. Pa ne mislit, da smo se na trepalnice postavljali. Dejansko smo se šele čez par mesecev zavedli, kako hudo je bilo sinu, ko se je v vrtcu z nami pogovorila vzgojiteljica. Prej da nas ni hotela obremenjevati, ker da je to normalno. Namreč, v vrtcu se je to kazalo kot panični napad vsakič, ko je katera od vzgojiteljic zapustila prostor. Na morju se je to manifestiralo kot bruhanje, ko sem enkrat zapeljala malo na obalo, njemu pa nisem povedala. Podobnih pripetljajev je bilo še ogromno. Pol leta je bil dobesedno prilepljen na naju s partnerjem, v vrtcu pa na vzgojiteljice. Če to ni stiska, potem jaz ne vem, kaj je. So pa otroci seveda različni. Eni trpijo navznoter, drugi navzven.
Sprijaznijo se pa itak vsi. Kaj jim pa drugega preostane? Samo je pa lahko to obdobje bolj ali manj stresno in se ne strinjam s tem, da se ne da narediti (ali da ni treba narediti) nič, da zadeve ne eskalirajo. Tudi postavljanje mej seveda sodi zraven. Poleg ostalega.
In ti ves čas opozarjaš na razvajanje, kako se danes otrokom popušča, jaz pa zadnje čase opažam ravno obraten trend – da starši v strahu, da ne bi otroka razvadili, pretiravajo.

Res je, opozarjam na trend razvajanja otrok (kar se vidi tudi na tem forumu), ker sem in sem bila v stiku z velikim številom otrok in imam na tem področju izkušnje. In verjemi, da je trend razvajanja (oziroma nemoči postavljanja meja) veliko bolj pereč kot problem preveč strogih staršev, ki otroka terorizirajo. In nimaš prav, če misliš, da mi je za te otroke in te starše vseeno. Zelo se mi smilijo otroci, ki se ponavadi v življenju ne morejo znajti zaradi domače prezaščitenosti in doživljajo hude travme (veliko je psihosomatskih bolezni, ker otroci enostavno ne znajo funkcionirati v okolju, ki jim ni naklonjeno ali ki jih ne upošteva tako, kot ga upoštevajo doma). To je velik problem današnjega časa, in ja, poskušam pripomoči k temu, da bi se starši zavedali, da vloga starševstva ni v tem, da bi otroku ves čas omogočali srečno in brezskrbno otroštvo, ampak da sem spadajo tudi vsakodnevne frustracije – tudi rojstvo sorojenca, vendar pa pri tem najprej ne smejo imeti starši občutka, kako hudo je to za otroka. Kot pri vseh ostalih naravnih in normalnih stvareh – odhod v vrtec, vstop v šolo…

Stiske, take ali drugačne, se otrok mora naučiti premagovati (s pomočjo staršev in tudi s svojo lastno močjo), prezaščiteni otroci to težko zmorejo. Obvarovati ga pač ne moremo, lahko mu zadeve olajšamo tako, da se naravno in ljubeče obnašamo in da ne izžarevamo strahu, da mu ne bo uspelo, ker naj bi bila ta situacija tako zelo huda in stresna.

Pač mislim, da je danes veliko večja potreba po tem, da govorimo o prezaščitenosti in razvajenosti otrok kot o preveliki strogosti staršev do otrok. Moje mnenje, ti si seveda lahko prepričana o nasprotnem.