je spol otroka res tako pomemben?

Pozdravljene mamice, jaz sem prvič noseča. Odkar sem povedala družini in ostalim, me vsi samo sprašujejo kakšnega spola je otrok, ki ga nosim. Zakaj?
Malo sem razmišljala o tem. Moje mnenje je, da se tisti, ki me to sprašujejo, bojijo, da bi jaz dobila tisto, kar si oni želijo zase. Je tako ali se motim? Recimo moja prijateljica si strašno želi punčko in me skozi sprašuje, če je moj otrok punčka, vedno me meče na razne štose, da bi ji ja izdala ali da bi se zarekla ali pokazala rozaste pajacke. Hkrati vidim v očeh, da se boji, da ji bom potrdila, da res nosim punčko. Je spol otroka res tako pomemben za okolico? Zakaj to ljudje sprašujete? (samo vprašam, tisti, ki sprašujete nosečke, mi boste znali odgovorit).

Za me že ne. Petkrat sem rodila in niti enkrat nisem hotela, da mi napovejo spol na ultrazvoku. Vedno se pustim prijetno presenetit!;-)

Ne vem, zakaj drugi sprašujejo, ker jaz nikoli!

Mogoče nimajo kaj za vprašat pa s tem začnejo.

Vem, da ti nisem pomagala, toda to je to ali pa ne…

Lp,
barica

Evo jaz vedno vprašam, iz čistega firbca.

Na to, da bi komu zavidala spol otroka, ker bi si tudi jaz želela recimo fantka mi še na misel ne pride.

Nevem, jaz to vedno najprej vprašam, poleg tega seveda če je vse vredu, potem pa še za ime. Pa tudi ne zato, da bi lahko ukradla kakšno idejo, ampak zato, ker me pač zanima kakšno domišljijo imajo ljudje v današnjem času, glede imen.

LP

Menim, da ljudje sprašujejo o spolu otroka iz čisto preprostega razloga, ker danes praktično že vsaka bodoča mamica sama vpraša svojega ginekologa, kaj nosi. In okolici se pač zdi popolnoma samoumevno, da mamica to ve in jo pač zato vprašajo. Resnično si mislim, da ne gre za samo pomembnost spola, zgolj za radovednost okolice.

Jaz sem rodila dvakrat in ne bi nikoli želela vnaprej vedeti, kaj nosim. Nosila sem otroka in otroka sem pričakovala z veseljem, srečo, zadvoljstvom. Vedno, ko sem se pogovarjala z njim, sem se pogovarjala kot s svojm “detetom”, vedno je to bilo “naše dete”, “moj otrok”,nikoli pa moj fantek ali moja deklica. In imam … dve dekleti !!! In se srečna z njima in za njiju. Me osrečujeta sami s seboj.

marija (1)

Ma neee, saj ne gre za zavidanje. Meni je lepo vedet, če pričakujejo fantka ali deklico, vprašam tudi po imenu, ap nič slabega ne mislim s tem.

Jaz tudi vprašam, če vejo, kaj bodo dobili. In to iz čistega babjega firbca. :)))

Ah, daj no. “Bojijo se, da bi jaz dobila tisto, kar si želijo zase.” Le zakaj? A potem te nihče, ki že ima svoje otroke ne sprašuje o spolu? Ker pri njih ni bojazni, da bi jim ti kaj ukradla… Prijateljica, ki bi rada izvedela spol tvojega otroka in se hkrati boji, da boš imela punčko, ker so jo ona želi, je (če je to res in ne zgolj plod tvoje fantazije) zrela za pogovor s psihologom.

Tudi jaz vprašam, ker sem firbčna in ker tako pač nekako začneš ali nadaljuješ pogovor z nosečnico (če ni ravno tvoja najboljša prijateljica in si imata veliko drugega za povedati). Tudi zase sem vprašala pri vseh štirih otrocih iz povsem praktičnih razlogov. Pa tudi povedala sem vsakemu, ki me je vprašal (z dodatkom seveda, da je potrebno vzeti z rezervo, ker ultrazvok ni 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}). Ne vidim razloga, da bi se pri tem šla neke skrivalnice in grozne misterije okoli spola – konec koncev sta možnosti samo dve opciji.:) Če pa me stvar ne bi zanimala in spola ne bi vedela, bi pač tako tudi povedala možnim interesentom.

Ljudi te zadeve pač zanimajo iz čiste radovednosti. Saj tudi ko rečemo, da je npr. Marička rodila, vsi vedno vprašajo, ali je deklica ali deček, ali je zdrav/a, kako ji/mu je ime in koliko je težek/težka. Pa ne zato, da slučajno ne bi bil isti spol kot tisti, ki si ga mi želimo. Bedarija.

Evo, še moje mnenje. Sem noseča, v 22. tednu, pa ne želim vedeti, kaj bo. Tudi, če bi vedela, tega ne bi delila z okolico, ker se mi zd, da je zadnje čase že tako: Mi bomo imeli pa…. z imenom….. Ves tisti čar pričalovanja in ugibanja izgine. Prosim, moje mnenje! Vse tiste, ki želite vedeti, super, vaša odločitev.
Je pa smešno, ko me vsak dan kdo vpraša, kaj bo, in ko rečem, da ne vem in da tudi ne bom vedela do rojstva moje bebike, mi pa ne verjamejo. Jaz se pa samo smejem. Nisem pa nič jezna, ko me sprašujejo in ugibajo. Sedajle sem, na približno 90 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vseh mnenj (glede na to, kako nosim, kakšen trebuh imam, kako izgledam), da bo fantek, 1o{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pa da bo punčka.
Mi je pa res popolnoma vseeno, pa tudi to mi ne verjamejo. Mogoče mi pri drugem otroku ne bo in bom imela kakšno željo, sedajle je pa nimam. Veselim se tako enega kot drugega.

Meni se tudi zdi trapasto da ljudje to sprašujejo. O.K., razumem, če je to bežni znanec, ki pač nima kaj bolj pametnega za vprašat, ampak bližnje sorodstvo!?. Ko sem bila drugič noseča, smo imeli prometno nesrečo. Takrat sem bila hospitalizirana in so pač pogledali spol otroka, saj naj bi bile punčke bolj vzdržljive… Pa so rekli da bo punčka. Potem pa sem še svojo zdravnico vprašala (da ne bom narobe – če so mi že povedali – pričakovala), pa je rekla, da lulčka ne vidi. Pa vseeno nisva nikomur povedala. Rodila sem pa fantka!. Tako, da se raje pustim presenetiti, čeprav je po carskem rezu, ko te budijo iz narkoze, zelo težko in naporno vprašati kaj imam. Zato zvem ponavadi šele po nekaj urah.
LP

Mene pa zanima, zakaj tiste ki veste za spol nikomur ne poveste. Če že tako in tako sami veste? Zakaj torej naj ne bi vedeli drugi? Če bi se slučajno zmotili, bi se pač zmotili na UZ, pa kaj potem? Se pač pove, da je proti pričakovanjem na svet privekala punčka/fantek.

Čemu torej skrivalnice? Res me zanima razlog.

Kaj drugega pa naj bi vprašal? Kako velik je plod, me pač ne zanima. Kolikokrat na dan nosečnica bruha, tudi ne. Če vprašam, za koliko se je zredila, bom nevljudna. Spol je še najbolj določljiva kategorija, pa še nihče ne bo užaljen.

Ja no, tudi jaz poznam par, ki je čakal 3. otroka in niso hoteli povedati kaj je, čeprav so vedeli. Za prvi dve hčerki so takoj povedali, kaj bo pri tretjem pa nekakšne skrivalnice češ da ne bosta povedala, ker bosta potem uničila pričakovanje. Pa kakšno pričakovanje! Če sta ga uničila že sebi, ga lahko tudi prijateljem, ki pol tako ne pričakujemo kot oni. sploh smo pa itak vsi vedeli, da bo fant, ker sta bila tako skrivnostna (žena je bila na amniocintezi tako da je bilo ziher). Ma brez veze.

človek pač nekaj vpraša-tko kot rečeš; joj kok je dans lepo vreme, tko se nosečko vpraša po spolu, pa kako bo otroku ime, pa kdaj ma rok-tko pač je:)

Heh, pravkar se mi je porodila misel, da tisti starši, ki vedo za spol svojega otroka in ga ne povedo drugim, tega ne storijo, ker jim je spol zelo pomemben ali/in ker se bojijo, da se je ginekolog uštel in bo namesto tako zaželenega fantka/punčke prišla punčka/ fantek. Da potem ne bi bilo treba kazati razočaranja znancem in prijateljem, spol raje zamolčijo.

Normalno se mi zdi, da če ti je spol pač le ena od novih informacij, kot npr. koliko je otrok velik, in ti nič posebnega ne pomeni, boš to ravno tako delil s prijatelji kot tudi druge informacije o razvoju ploda in veselje ob pričakovanju. Razen če prijatelji niso prijatelji in jim tudi druge stvari nerad zaupaš, ker ti gredo na živce. Ampak to je druga stvar. Ali pa v primeru, da ti spol pomeni zelo veliko.

Samo razmišljanje, mislim, da ne brez osnove.

Jaz bi pa ful rada punčko imela….. in bi bla kr razočarana, če bi bil fantek…..

Znance tudi vedno sprašujem, kakšen je spol….. in če mi rečejo, da je punčka, se ful veselim….. :)))

Hehe, Lara, torej ravno obratno od ideje moonlight shadow. Po njeno bi morala biti zavistna in slabe volje, če ti kdo reče, da bo imel punčko.:)

Nikdar ni dobro z nekaterimi, stavim, da bi bila še bolj poparjena, če bi tvoj trebuh spregledali in bi se priajteljica hotela pogovarjati o tekmi Barca – Chelsea ali o prijahajočem Evrosongu.

Jaz vprašam iz vljudnosti, v resnici mi je vseeno, pa če bo srednjega spola, kliše, ampak resnično, samo da bo zdrav, če pa si vizualiziram sebe nosečo, pa najbrž ne bi hotela vedeti, ker sem rada presenečena, če pa bi vedela, pa bi normalno vsem povedala o bodočem sinu/hčeri, ne pa prikrivala nekaj brezveze.

Namesto, da se ubadaš z drugimi, bi bilo bolj koristno, če bi se posvetila sebi in svojim.

Mene pa zanima, zakaj sploh sprašuješ ginekologa, kaj bo, če pa to sploh ni sigurno. Ker potem namreč odpade tudi praktičnost. Saj te napačen podatek spravi v še večjo nepraktičnost:)

Sama nisem želela vedeti, kaj bo, ne prvič, ne drugič. Sem si pa prvič zelooo želela fantka, verjetno zato, ker smo bile vedno same ženske, oče je umrl, ko sem bila stara pet let, živela sem s sestro, mamo, babico,…
In sem ga dobila, fantka:) Drugič pa mi je bilo vseeno (ma ne, lažem, malo sem si želela punčko), pa je prišel še en fantek….pa smo ga bili vseeno veseli:)

Če bi pa slučajno vedela, tudi ne bi povedala drugim. Zakaj pa ne bi smeli imeti družinske skrivnosti?

Ni pomemben, razen za otroka, pa še tle medicina dela čuda, če mu kdaj ne bo kaj prov.
Ti se pa čimprej odvadi misli, da se svet vrti okrog tebe in tvoje nosečnosti, pa boš boljše shajala. Posebej po porodu, ko se ti bo vse postavilo na glavo.

Mene ta vprašanja ne motijo. Pa me sprašujejo tako sorodniki, kot tudi bežni znanci. Koliko jim pa dejansko spol pomeni, pa težko rečem. Mislim pa, da to ni bistven podatek. Čeprav še vedno zaznavam, da, če je prvi otrok fantek, ti v drugo želijo (ali privoščijo) deklico – ali kontra.

LP

Res je, da je možno tudi, da se ginekolog zmoti, vendar pa to vsekakor ni pravilo. Pri meni se recimo ni zmotil (veliko je odvisno od samega ginekologa, moj je znan po točnosti napovedovanja). No, pa firbec me je tudi matral. Iz čistega firbca sem potem vprašala še za četrtega otroka, pa mi ni moglo biti bolj vseeno po dveh fantih in eni punci. No, pri tazadnji je bilo pa 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, saj sem imela amniocintezo. Praktični razlog torej nikakor ni odpadel.:)

Spol otroka kot družinska skrivnost je pa meni zelo mimo. Ker se mi zdi, da se potem ta spol zelo poveličuje, če se ga ima že za skrivnost. Ampak kakor je komu ljubo…

Meni ni pomembno. Obakrat sem počakala do konca in tudi tokrat bom. Rada imam presenečenja, take in drugačne male skrivnosti in jih pač želim obdržati zase. Če me kdo vpraša, rečem, da ne vem, ker res ne vem, čeprav potem filozofirajo, kako nisem želela povedati (ker sem imela svetlo moder koš, pač čisto slučajno, ker mi je bilo edino to blago všeč).
Imam pa zdaj en problem, ker bi rada za mojega dojenčka nekaj naštrikala, pa ne vem, kaj naj še naredim, da bo kolikor toliko nevtralno. Sem že malo idej porabila za prva dva… ampak bo že šlo.

Da pa kdo drug vpraša, pa pravzaprav čisto razumem, ker tudi jaz vprašam, ampak seveda najprej “kako si”, potem šele “a kej veš kaj boš imela”. To je pač malo firbca, s tem nič hudega ne mislim. Če mi kdo noče povedati, ni problema, morda ima tako kot jaz rad presenečenja.

“Tudi, če bi vedela, tega ne bi delila z okolico, ker se mi zd, da je zadnje čase že tako: Mi bomo imeli pa…. z imenom….. Ves tisti čar pričalovanja in ugibanja izgine. “

Točno, se podpišem. Najbolj bedasto se mi je zdelo, ko smo za novo leto dobili voščilnico s podpisom znancev, kjer sta se podpisala onadva, zraven pa sta podpisala svojega še nerojenega otroka. Največji štos je bil, da se je namesto pričakovanega fantka rodila – punčka :)) – in to čez 6 tednov.

Midva sva vedela za spol in nisva nikomur povedala. Zakaj?

– ker sem lahko malo kombinirala brave cunj,
– ker bi se lahko ginekolog zmotil in najpomembnejše
– ob rojstvu otroka za druge sploh ne bi bilo pomembno, kaj imamo, ampak bi rekli: “XY, je pa rodila.” tako pa so lahko rekli: “XY, je pa rodila fantka/punčko.”, kar se mi zdi veliko lepše.

Nista nikomur povedala, ker sta lahko kombinirala barve cunj? A če bi pa komu povedala, pa ne bi mogla kombinirati barv??

“Ker bi se lahko ginekolog zmotil??” Pa kaj potem? To zadeva najbolj vaju dva z možem, kaj to briga prijatelje? Bi pač rekli: Ančka je rodila deklico, pričakovali so pa fantka. In??

“Ob rojstvu za druge sploh ne bi bilo pomembno, kaj imamo…” Vedno se vpraša tudi po spolu in imenu, če ne zaradi drugega, zato, da se vidi ali se je ginekolog zmotil ali ne. Običajno bi rekli: XY je rodila. “Ali je punčka, kot so pričakovali?” Ja, punčka je. “Kako ji je pa ime?”……Sploh pa kaj te briga, koliko je drugim pomembno, kaj imate…Ponavadi jim dol visi v vsakem primeru. Pomembnost temu pripisujeta samo partnerja, ki otroka pričakujeta.