Ali zamenjati delovno mesto?
Situacija je taka: oba z možem sva na zahtevnih, vodilnih delovnih mestih. Delo naju izpolnjuje, uživava v svojih poklicih. Jaz sem trenutno na porodniškem dopustu, ki se mi bo iztekel čez mesec dni. Torej se moram v kratkem vrniti v službo, ki pa traja uradno od 9 do 17, neuradno pa si v službi okler je treba. To pomeni, da ničkolikokrat pridem domov po 19. uri ali celo pozneje, da ne omenjam poslovnih sestankov, ki se zavlečejo v noč in poslovnih večerij in kosil. Tudi kakšno soboto in nedeljo je treba poprijeti za delo. Enako je pri možu.
Sedaj pa sem v veliki dilemi, saj prav kmalu ne bom z otrokom skoraj nič več. Varstvo imam urejeno, tudi popoldansko. Muči me to, da bodo otroka praktično vzgajali drugi in da si bova z možem komajda utrgala kakšno urico ali dve za otroka, če že ne bo spal, ko bova prišla domov. Imam sicer možnost zamenjati službo, a gre praktično za nazadovanje, za del.mesto, ki mi ni izziv in kamor bi hodila z odporom. Je pa delovni čas od 8. do 16. ure in nič več, sobote in nedelje so proste. Ne vem, kaj narediti. Po eni strani bi zamenjala službo, da bi bila več z otrokom, po drugi pa me sama misel na službo, ki je ne maram, odbija. Mož ima svojo firmo in je tudi zelo uspešen. Če hoče, da vse deluje tako, kot mora, mora biti v službi približno toliko časa kot jaz.
Ne vem, kaj naj. Kakšne misli?
jaz nimam zahtevne službe in sem ob 16. lahko že doma, pa ti povem, da mi je to premalo. Otrok gre spat ob 20. in vmes je treba še kaj narediti, tako, da ti dejansko ostane zelo malo časa za vzgojo. mislim, da bi ga v vajinem primeru res vzgajali drugi. Resno razmisli o menjavi oz. vsaj delovni čas za 4 ure.
To je moje mnenje. Ti pa povem, da imam po več kot pol leta odkar je otrok v vrtcu, še vedno občasne krize, da sem premalo z njim, pa imamo vikende samo za družino.
Upam, da se boš odločila tako, da boste vsi srečni, ker vem kako je če s službo nisi zadovoljen. slej kot prej se ti do začne odražati tudi na drugih področjih tvojega življenja.
lp,
Maja
No, potem se pa Drobnič in ostali sprašujejo, zakaj ni natalitete. Če sta oba partnerja uspešna in na zahtevnih delovnih mestih, enostavno nimata časa za naraščaj. In tukaj je vprašanje, kaj je potem bolj odgovorno: ali imeti ali ne imeti otrok.
Stiska, žal mi je da to preživljaš. V tem primeru ne znam svetovati.
Prioritete bos morala postaviti sama.
Morda ce ostanes v isti sluzbi in si najdes gospo za pomoc pri gospodinjskih opravilih (za vse – od kuhanja, pranja, peglanja…), bos vsaj ves prosti cas iskoristila z otrokom. Z mozem se pa tudi lahko dogovorita, ali da ko si ti sluzbo-obvezna, je on malo vec z otrokom in ko je on v guzvi, se ti organiziras tako, da si vec casa z otrokom ali pa da si vzameta skupne proste urice in ste vsi trije skupaj. Veliko organizacije in kompromisov, pa gre.
Ja, po moje tudi. Postala bi zagrenjena in nezadovoljna, očitala bi možu, da ni nič doma in vse skupaj bi najbolj občutil ravno otrok, ki ga sedaj hočeš zavarovati in ravnati njemu v prid.
Gre pač za zahodnjaški način življenja in bo vedno bolj tudi naš. Otroke nam bodo vedno bolj vzgajali poklicni vzgojitelji. Mi bomo samo za vzorec z njimi. Zato bomo v prihodnosti plačevali bajne vsote dobrim vzgojiteljem.
Tezko ti kaj svetujem. To pa lahko iz svojih izkusenj povem, da pomanjkanje casa ni edini problem. Tudi jaz imam zahtevno delovno mesto in se marsikdaj zgodi, da je ne morem odklopiti tudi potem, ko pridem domov. Otrok cuti, da “nisem tam”. In tudi jaz imam tezave, ker sem razpeta med otroka in sluzbo in enostavno ne zmorem vsega in si ocitam, pa se utrujena in ne-umirjena sem pogosto.
Manj zahtevna sluzba bi bila vsekakor opcija. Samo ce bos hodila v sluzbo z odporom, to najbrz ne bo dobro ne zato, dolgorocno pa tudi za tvojo druzino ne.
Eno figo sem ti pomagala….
Poskusi poiskati manj zahtevno sluzbo, ki ti bo v veselje. Easier said than done.
Odločiti se boš morala, kaj je zate pomembnejše, ker oboje skupaj boš zelo težko zvozila, sploh če si res vsak dan v službi vsaj 10 ur.
Kar ne predstavljam si, da bi te otrok videl šele zvečer in to pet dni v tednu. Navezal se bo verjetno zelo na tistega, ki ga bo varoval v času, ko te ne bo zaradi službenih obveznosti . Kako boš to sprejela ? Sploh pa v zgodnjem otroštvu otrok potrebujem predvsem mamo in očeta (govorim iz lastnih izkušenj, imam dva sina 5,5 in 12 let).
V naši družini ima zahtevno službo samo mož. Sama sem se zavestno odločila, da se bom ustavila pri višji izobrazbi in s tem povezanimi delovnimi mesti, ki mi omogočajo delovnik od 8 do 16 (nobenih nadur), kar sem tudi vedno delodajalcau povedala. Tako imam ves popoldan za dom in družino. Pa še prihaja do problemov zaradi varstva, predvsem ko so otroci bolni (sicer smo sedaj že tako veliki, da jih za urco lahko pustim tudi sama, če je potrebno). Z možem sva se nič kolikokrat prerekala zaradi njegovega delovnega urnika in si doma podajala kljuko na vratih. In tudi sinova sta ga velikokrat pogrešala in želela njegove družbe. Sploh pa si ne morem predstavljat, da bi tudi jaz bila toliko zdoma. Mislim, da svojima otrokoma tega ne bi nikdar naredila.
Zatorej res dobro premisli, pretehtaj vse – in +, saj ni treba, da je sprememba takojšnja, mogoče bi pa v par mesecih lahko prišla ne neko optimalno rešitev. Želim vam uspešno rešitev “problema”.
Dilema res ni lahka. Tudi jaz sem v službi, ki zahteva celega človeka in še čez. Že dve leti, odkar sem se vrnila s porodniške, se z vprašanjem, ali naj pustim vse skupaj, ukvarjam tudi jaz. Pa niti nisem na vodilem delovnem mestu. Kar pomeni, da ne zaslužim dovolj, da bi si lahko privoščila redno pomoč v gospodinjstvu. To, kot predvidevam, pri tebi ni problem, a te vseeno skrbi, da ne boš dovolj z otrokom. Zelo te razumem, vendar preprostega odgovora ni. Kot so ti že povedali, odločiti se boš morala sama. Pa saj to ti je gotovo že jasno. Lahko ti svetujem le to – poskusi in boš videla, kako vam bo šlo usklajevanje.. Veliko je odvisno od količine tvoje energije in od sodelovanja v širši družini. Nekatere družine to rešujejo tako, da za nekaja časa upočasni rast svoje karirere mati, čez nekaj let pa oče. Če je to seveda mogoče. Mene osebno moti, da delodajalci dandanes zahtevajo do nas vse ali nič. Vmesnih variant skorajda ni. Kar nekaj mojih znank v tujini dela polovični delovni čas in živijo mnogo bolj umirjeno družinsko življenje. Pri nas so do tega še svetlobna leta, se bojim. Upam, da se boš odločila tako, da boste vsi zadovoljni.
LP Nea
Preden si imela otroka, si verjetno že kaj razmišljala o tem. Kako si takrat mislila, da bo po porodniški tvoj delovnik?
Če so v podjetju zadovoljni s tabo, ti bodo gotovo odobrili nekaj več prostega časa, kot si ga imela doslej, magari dopoldne. Dela se dajo prerazporediti, enostavnejša dela, dogovarjanje za sestanke, trotl delo, se lahko da podrejenim ali tajnici. Veliko managerjev misli, da so le oni dovolj dobri in morajo sami vse narediti, če hočejo, da bo vse laufalo, ni res.
S šefom se magari zmeni za delo doma, npr. štiri ure si dosegljiva doma dopoldne, lahko napišeta, da gre za dežurstvo.
Če se ne bo dalo nič zmeniti, si še vedno lahko poiščeš drugo službo ali se držiš plana A, če si ga imela. Plan A – načrt pred zanositvijo.
Jaz bi to rekla enako kot Nea in dodala: če ne boš zadovoljna v službi tudi doma ne boš. Po moje pa nisi tak tip človeka, da bi bila cel dan doma z otrokom, čeprav je tudi to “full-time job”, da ne bo pomote. Upam, da boš izbrala pravo pot, mislim pa, da lahko z otrokom vseeno preživiš kak vikend, si vzameš daljše počitnice in se mu potem posvetiš maksimalno. Poskusi se ravnati po sistemu: če je malo, naj bo vsaj dobro izkoriščeno, in izkoristi vsak trenutek z otrokom da maximuma. Pa LP
Neumnost. Zakaj imamo otroke? Zato, ker nam brez njih nekaj manjka, ker nam izpolnijo praznino v življenju in nas dopolnjujejo. Malo preživetega časa z otroci, vendar tisto kvalitetno, to je bedarija. Z otroci je treba preživeti veliko časa in to predvsem, ko so majhni.
Česa ji bo najbolj žal čez petnajst let, ko bo mogoče imela čas? A takrat bo prepozno, otrok bo ubral svoja pota, imel svojo družbo.
Odločitev bo njena, glede na njene prioritete.
težka odločitev-kakor za koga. jaz osebno bi se odločila zta otroka. jaz sem s svojima 4-5 ur dnevno in vse vikende,, pa se mi zdi, da včasih nimamo časa drug za drugega. sama osebno sem pustila službo in še eno leto ostala doma, sedaj pač spet iščem službo, (primerno družini). je pa res, da nam to dopušča finančni položaj, verjetno tudi vam, če imate uspešno svoje podjetje( oz. mož). Tudi moj mož je sp, firmo dobro vodi, nič nam ne manjka, ampak smo veliko skupaj, ker se je sam odločil, da bo delal le do 4. In konec. In tega se dejansko drži, lahko pa bi delal tudi do 22 h, ker tudi ima toliko dela. Sama ne bi za zmeraj ostala doma, mi je tudi pomembno da me služba izpopolnjuje in veseli , vendar ne na račun otrok, dokler so majhni.Sam,a osebno ne bi bila srečna v službi, če bi imela slabo vest, ker otroka vzgajajo drugi in ga vidim zvečer ko spi.
Torej, premislita, vsakomur odgovarja nekaj drugega, to je le moj pogled.
Tudi v moji prejšnji službi bi me otroka zelo malo videla, zato sem aktivno iskala novo službo (kljub temu, da je mož doma ob 15.45).
Ko je drugi otrok napolnil 19 mesecev sem zamenjala službo (velikanski stres!!!), a danes mi ni žal.
Z otrokoma sem veliko, kar meni in nam vsem veliko pomeni. Predvsem pa se mi kakšne “tete” ne morejo vmešavati v vzgojo.
Je pa res, da se moraš sama odločiti in poiskati +/- ob menjavi službe.
Srečno!