tašča in tast drugič
Spodaj sem videla eno temo o tem kako pogosto obiskujete taščo in tasta in koliko ste odaljeni od njih.
No, mene pa zanima kolikokrat vas obiščeta tašča in tast in koliko km ste oddaljeni.
Mi imamo namreč kar velik problem s taščo, ker misli, da bomo mi hodili k njej kadar se ji bo zljubilo, sama pa vedno išče neke izgovore in se ji ne da priti. Mi smo od tašče oddaljeni dobrih 50 km in nas mogoče obišče 2x na leto, pa še to mora biti “praznik” (npr. rojstni dan, krst, poroka, rojstvo pač nekaj, da pride z “razlogom”). Meni je začelo to iti malo na živce, zato smo tudi mi zredčili obiske.
Ja, pri nas pa ima avto in izpit, pa še sama je in razen službe nima kakšnih posebnih obveznosti.
Pa še vedno vztraja, da bi jo morali kar naprej obiskovati, kljub temu, da imamo 10 mesečnega otroka, mož službo od 8.30 do 16.30 in še vsak dan 40 minut vožnje na vsako stran, torej si lahko predstavljate, da med tednom res nimamo časa še zase ne. Poleg tega nimam blizu niti svojih staršev, ki bi mi lahko pomagali, tako da je vse gospodinjstvo in otrok na meni.
Nika, tudi pri nas je imela ene nore ideje, da bi jo mož (se pravi njen sin) raje prišel iskat, ker si ne upa peljat, čeprav vodi od nje do nas zelo neprometna cesta, en del pa je avtoceste. A sama se vozi vsak drugi konec tedna na drug konec SLO in to po najbolj prometnem delu naše dežele.
Dom dododala še sama svoj lonček. Moja tašča in tast nas nikoli ne obiščeta, niti ne pokličete po telefonu. Svojih vnučkov ne vidita, če jim jih ne pripeljemo pokazat. Naj povem, da jih zadnji dve leti sploh ni bilo, niti za rojstne dneve vnukov….. In ker se do drugi članov družine obnašata bistveno drugače, se pač tudi mi ne pripeljemo prav pogosto na obisk. Oddaljeni pa smo 60 km.
In povem pošteno, me srce boli, ko otroka vprašata: Zakaj babi nikoli k nam ne pride?
In sem še ena tistih grdih “ta mladih”!
Smo narazen 20km, prideta 2-3x letno. (Bodoči) tast bi večkrat prišel, pa ima (bodoča) tašča toooooollliiiikkkkoooo opravkov odkar je v penziji. V soboto ne more, ker je treba dopoldne vse pospravit, popoldne se ne spodobi, v nedeljo pa tudi ne moreta, ker ima (bodoči) tast v ponedeljek službo.
Ko pa že prideta, se pa (bodoča) tašča ne vsede nikamor, ampak cel obisk stoji, ker se boji, da bo kako mačjo dlako pobrala na fotelju, čeprav 2 uri drgnem tist fotelj, da ja ne bo kake mačje dlakice na njem. No ja, sem drgnila, zdaj mi že dol visi … Po dvajsetih minutah začne, da bo treba domov in potem tast obupa in gresta po pol ure domov.
Evo, tako izgledajo ti naši obiski tašče in tasta. Seveda bi pa ona najraje videla, da sva midva vsak dan tam in zato je vsak večer klic, zakaj se nisva nič oglasila.
Meni se zdi vse skupaj že dobesedno smešno, čeprav moram priznat, da mi kar odgovarja, da so tile obiski bolj poredko. 🙂
LP
podobno kot lija1, čeprav je res, da tašča pokliče vsaj 1x tedensko. Na obisk pa niti slučajno. Ker ima “svoje” vnuke doma in nima časa, mi pa imamo zlati čas hodit k njim na obisk.
pa še to: ko je bila njihova soseda v bolnici v LJ, ni bilo nobenga problema prit na obisk.
Moram pa dodat, da se jaz trudim, da gremo na onisk vsaj 1x mesečno, čeprav mi ni, ker pri takem odnosu največ izgubljajo naši otroci: oni ostanejo brez babic in dedkov, ker mi nismo kompatibilni. In to se mi zdi mimo. tako jaz tisti en vikend malo stisnem zobe in si mislim svoje, dete pa le neizmerno uživa.
No jaz nimam več tasta in tašče. Moževa tast in tašča pa živita cca 35 km stran. Na obisk prideta sigurno za vsak rojstni dan v naši družini, sicer kdaj tudi z nekajdnevno zamudo, pa vedno kadar imata kakšen opravek v našem koncu se oglasita vsaj na kavo. Mi jih pa obiskujemo kakor kdaj: včasih trikrat na teden, včasih pa tudi po dva meseca ne. Čist je odvisno od naših aktivnosti oz. njunih. In potem se zgodi, da ta teden ni nas oz. nimamo časa, potem ni njih, itd.
In življenje teče dalje ………….
Moja tašča živi cca 20 km stran, nima avta. Na obisk pride (tako kot tudi oba ostala otroka eden z družino in eden brez) samo ene 3x na leto, ko jih povabimo na rojstne dneve, včasih za božič…
Pa se pravzaprav nič ne sekiram, ker smo itak zelo malo doma. Za rojstne dneve se potrudim in sem jih vesela, sicer pa obiskov nič ne pogrešam (bolje da jih je manj kot preveč, to smo že ugotovili). Mi gremo tja na obisk na cca 14 dni do 3 tedne, včasih tudi nje ni doma ampak se zato nihče ne sekira. Kar tako se ne kličemo, razen če je kaj pomembnega se za zmenit, preprosto nam to ni v navadi. Sicer pa konec koncev tudi moji starši s katerimi živimo v isti hiši ne pridejo pogosteje kot enkrat na 14 dni (oče) ali 2x na leto (mama, ki pa je bolana in težko hodi po stopnicah). Če je kaj nujnega stopim jaz do niju in to zadošča.
lp tinca
Prideta max 1xletno (100km), od nas pričakujejo, da smo vsak vikend tam.. pa sta oba še dovolj mlada in vitalna, s prevozom ni težav, imata zelo dober avto in oba vozniško… včasih gresta kam na izlet (mimo našega kraja in se ne ustavita… ali pa splanirata tako, da je doma samo moj mož… rojstne dneve bi bilo treba praznovati pri njih, tako njune kot naše… v glavnem, škoda besed…
Mogoče pa nočejo, da bi potem na forumih pisale, kako so kar naprej pri vas, pa da se vmešavajo v vaša življenja itd..Hočem reči, da zgleda nikoli ni prav. Pa jih povabite? Pri nas je takole, mama pride 1x na teden (z avtobusom), oče bolj poredko, tast samo, če ga povabimo, tašče pa na žalost nimamo več.
Sama sem to vprašanje razumela bolj kot vprašanje odnosa, ki ga gojimo drug do drugega. Meni bi bilo prav, če bi tašča prišla na obisk ali ostala kakšen dan. Mislim, da bi otroka skakala do stropa. Se mi pa ne zdi najboljša rešitev, da bi ju vozila na “ogled” vsakih štirinajst dni. Otroci kaj hitro opazijo razlike, ki jih odrasli delamo (vede ali ne).
Ali se vam ne zdi, da se v teh odnosih odraža tudi odnos staršev do svojih odraslih otrok?
Uf, ta tema je prehuda za petek!
Lep pozdrav vsem!
Moja tašča je na smrt bolana, kadar je potrebno iti komu na obisk, tako, da še na rojstne dneve svojih vnukov, kaj šele svojega sina ne pride. Oddaljena je od nas 7 minut vožnje z avtom. No, pa me to nič več ne sekira, ker kadar se pa odloči priti (pri nas je ni bilo že kar leto dni) sedi pri nas tudi po 4 ure, tudi to mi najeda živce.
Z mojimi starši se vsak dan slišimo, vidimo pa tudi do 3x na teden po par minut, je pa zadeva pod kontrolo, tako, da nismo naveličani eni drugega.
Mi smo pa samo 50 m narazen in se videvamo skoraj vsak dan. Po petih letih odkar poznam tasco in tasta, sem samo se bolj vesela, da ju imamo. Upam, da bo vedno tako…
Ups, nisem odgovorila na vprasanje. Navadno smo mi tisti, ki gremo na obisk. Tako ustreza nam in njim, ker je tast delni invalid in le tezko prehodi vse stopnice do nasega stanovanja (dvigala pa nimamo).