uspavanje – je to sploh še normalno
Povejte mi, se je še komu kdaj dogajalo podobno, ker nimam niti pikice energije več in se bom samo še sesula.
Naš sin (star dobrih 9 mesecev) spi zelo malo ampak problem niti ni v tem. Problem je, da je za uspavanje potrebno porabiti uro, včasih tudi uro in pol, se je pa zgodilo, da sva ga z možem uspavala tudi dve uri in na koncu smo bili čisto izmučeni vsi – jaz, mož in mali.
Enostavno niti pomisliti ne morem, da bi ga položila v posteljo (kljub obredom prej), ker se vedno začne jokat. Tako, da vedno zaspi na najini postelji potem pa ga prestavljava (kar pa je tudi problem, ker se največkrat ob tem zbudi).
No, na postelji pa se bistvo šele začne. Če bi ga kdo videl bi verjetno pomisli, da ga bo v tem trenutku konec od vsega hudega. Niti tisočinke sekunde ni na miru, zadnje čase se prav bojim, da mi utegne pasti s postelje, ker šviga po postelji z nenormalno hitrostjo. Se obrača s hrbta na trebuh, s trebuha na hrbet v vseh možnih smereh oz. se non stop kotali, Zraven maha z rokami, nogami, vleče dudo iz ust pa nazaj noter, se vrti po trebuhu za 360 stopinj, jamra, stoka, joka, cvili, vleče medvedka, če ga hoče samo malo objeti, da bi ga umirila, mu kaj zapojem se začne kar tresti in takrat imaš občutek, da postane prav agresiven. Začne gristi vse kar mu pride pred oči, pa praska itd. itd. Niti ne bom več naštevala, ker so prizori vsak večer (pa tudi pri uspavanju čez dan) isti. Če bi ga kdo na skrivaj opazoval bi mogoče misli, da je ta otrok požrl en strup in ga bo zdaj zdaj konec. Res, včasih me je prav strah, ker je stanje dobesedno nenormalno.
Naj povem še to, da je drugače povsem normalen otrok, do sedaj nikoli bolan, je skoraj brez problemov vse, je vesel fantek, ljudi (niti tujcev, ki jih prvič vidi) se ne boji, nasprotno je zelo dobrovoljen, pri igranju se dostikrat zamoti tudi sam in ga lahko pustim pr igri samega tudi 10 do 20 minut.
Enostavno ne vem, zakaj je zanj uspavanje tako mučenje, Včasih mi gre kar na jok, ker se mi zdi kot da ga dobesedno matram, ko ga želim uspavat. Si pa učke vedno mane in ima vse očitne znake utrujenosti, menim, da ni problem v temu, da bi ga prezgodaj dajala spat. Poskušam slediti njegovemu ritmu.
Kaj predlagate??
Če ne pa vsaj kakšno tolažilno besedo, ker zadnje čase mi grepo glavi samo še to, da nekaj pa ne more biti uredu.
Mimogrede še to, drugače bi rekla, da je kar živ fant, zelo aktiven (čez dan), vse ga zanima….
Moja svakinja je imela enake probleme kot ti. To ni nič drugega, kot izsiljevanje.
Pa ga poskusi “matrat”, malo dlje ga pusti pokonci, čez dan pa naj malo manj spi (če spi), da bo zvečer dobro utrujen.
Ko je bil moj zvečer nahranjen, previt in je podrl kupčka, sem ga dala v spalno vrečo, v posteljico in zaprla vrata. Sicer je še nekaj časa glumil Pavarottija, potem pa je zaspal. Je pogruntal, da to ne vžge …
z nekaj izjemami se mi skoraj zdi kot da bi to napisala jaz. Naša mala je stara 14m in imamo enake probleme, do pred tremi meseci se je nenormalno pogosto zbujala uspavanje pa je bil itak vedno problem, razen, če je bila ekstremno utrujena. Če jo dam med naju v posteljo pa je itak hiper skokica, tudi menca nekaj, malo stoka, obrača se v vse možne smeri, sicer nimam občutka kot da bi ji bilo hudo, ampak umirit se ne more, ona bi še sto fint naredila. jaz jo uspavam s plesom in petjem, s tem, da bomo to morali sedaj opustiti, ker me že mantra hrbtenica, ker ima nekje 11 kg. če bi jo hotla položit samo v posteljico pa se panično joče, tako, da to odpade. Če mi preveč dvigne živce, ko jo že res dolgo uspavam, jo dam v posteljico, ona kriči, d ane rečem kako jaz pa si spijem malo vode in grem nazaj. Včasih jo tudio jaz moram uspavat kako uro, tudi dosti več k sreči je to vedno redkeje, je pa res, d ami gre sedaj pozneje spat, kar pa se mi zdi tudi malo prepozno od 22-23h. Drugače pa je tudi taka veseljakinja, da ji ni para, pa zelo je živahna. zgleda, da so to tako živahni otroci, da rabijo več časa za umiritev in je potrebno že dosti prej umirjati igro in vse dejavnosti pred spanjem.
Veliko uspeha, če boš odkrila kakšen recept ga povej še meni. Spočijte si.
Evo – po dveh letih in skoraj 7 mesecih je nocoj moj, pardon, najin, sin zaspal sam. Sicer eno uro kasneje, kot običajno, ampak sam in brez ene same solzice. Ker tudi mene večerno kinkanje z njim izčrpava – tole vašo fazo zelo dobro poznam, pri nas je trajala kake 3 mes – sem mu danes kupila ene take “fensi” nalepke, ki se v temi svetijo (preplonkano od MatejeH na zadnjem čveku :))) ) in tako ga zdaj “zvezdice gledajo”. Je bilo sicer treba vsaj enih 20 x prit pogledat not in se pokazat, da RES nisva nikamor šla z možem in sva RES čist pred vrati, ampak počasi je zaspal sam.
Ti tvoji opisi so mi zeloooooo znani. Jaz ne bi rekla, da izsiljuje, se pa ne zna umirit. Ne vem ti povedat, zakaj, ampak naš miškolin se zvečer zelo težko umiri in je od nekdaj tako. Opoldan zaspi v “trenu oka”, zvečer pa ni konca in ne kraja preobračanju,opletanju, plezanju. SKušaj že kaki dve uri pred spanjem “umirit žogo”, naj ne divja 100 na uro. PA tudi tisto “utrujanje” je lahko zelo dvorezen meč. Ni rečeno, da ravno od preutrujenosti enostavno ne more zaspat. Vsaj pri nas je bilo in je še veliko slabše, če je močno preutrujen. Raje pol ure prej kot pol ure kasneje, seveda pa spet en pretiravat in gatlačit spat, ko še poka od energije.
Za tolažbo ti lahko povem, da se je pri nas spanje za silo uneslo ravno okoli 9. mes, ko je žepošteno korakal naokrog in se tudi utrudil. Med 6. in 9. mes pa smo imeli seanse, ki jih ti opisuješ na dnevnem redu. Vsak dan.
Evo, nocoj pa končno beležim večer, ko je moj mali veliki mož zaspal brez mene. Saj ne vem, a sem vesela ali pa sem čisto malo tudi otožna, ker zmore čisto sam 😮
Otroka dajte spat takrat šele takrat, ko kaže znake zaspanosti.
Borba z otrokom, ko ni zaspan, nima prav nikakšnega smisla ali učinka (kvečjemu, da dodobra utrudi starše).
Otroci v tej starosti živijo, čutijo, doživljajo in predelujejo intenzivno, stisnite ga v objem in zaspite skupaj, npr. v družinski postelji.
“Glumiti Pavrotija – je totalen nesmisel, ki otroku ničesar ne pove, morda zgolj to, da ko potrebuje varnost, objem, zavetje – ne dobi ničesar!”
Dragi starši, včasih se sprašujem, kam se je izgubil vaš nagon, vaša empatija in intuicija. Človeški mladič mora preživeti in za to NUJNO potrebuje odraslega. Človeški mladič ne trenira vaših živcev, temveč zgolj izraža svoje potrebe (po preživetju). In še zdaleč ni pomanjšan odrasel, ki bi razmišljal (bolj ali manj) racionalno in si predstavljal, da je noč na spanje ….
Malce se poglobite sami vase, vas je kdaj strah? vas je morda strah noči, teme, neprevidljivega? Ne!? Si ne želite bližine sočloveka?
Nina
Joj, naš je bil ENAK!!!!! Po posteljici je skakal gor in dol, se butal z glavo in telesom ob stranice posteljice, da sva mu po notranji strani posteljice, okrog in okrog dala 5 cm peno. No, kmalu potem je nehal.
Sva pa midva tudi po uro sedela ob njegovi posteljici, da bi zaspal. Nekega dne, ko sem imela poln kufer njegovih vragolij, cukanja, skakanja in vpitja ob 20h zvečer, sem ga po večernem obredu enostavno odnesla v posteljico, šla iz sobe in zaprla za sabo vrata. Mulc je brez besed zaspal. Od takrat sva vedno tako delala in včasih sva še morala k njemu v sobo, nikoli pa nisva več sedela poleg njega.
Mislim pa, da ga vseeno dajete spat prepozno. Če si učke mane pomeni, da je že zelo zaspan.
Kako pa poteka vaš večer, npr. pol ure predno začnete z obredom? Pri nas smo in še vedno tako delamo (ima malo čez 2 leti), ga umirimo, delamo kaj umirjenega. To je še pred večerjo!
Naša 17 mesečna hčerkica se prav tako zelo težko umiri zvečer, pa čeprav je lahko zelo utrujena. Obrača se sto na uro, se postavlja na glavo, vrti okoli, stoka, itd., tudi ona rabi kdaj skoraj celo uro,da zaspi.
Največkrat zaspi na kavču in jo potem prenesemo v njeno posteljico.
Samo vem,da tako ne bo šlo več dolgo, kajti je že kar težka, pa tudi čas bi že bil,da se navadi zaspati v svoji posteljici.
Tako,da bo treba začeti z malo drugačnimi obredi. Jo počasi privajati na drugačen način uspavanja.
Mirno noč in veliko uspeha pri uspavanju!
LP,Kristi*
Kaj pa, če bi ga poskusila kako drugače uspavati? Če je tako živahen – mogoče pa bi mu pasalo – in tebi tudi – da se spraviš na ta veliko žogo in se malo gugaš sem in tja? Jaz sem ga vedno uspavala na gugalniku (tistem čisto klasičnem) – tako se je on umiril, zibanje ga je uspavalo, pa še meni je bilo prijetno. Nekateri vozijo otroke tudi z avtomobili okrog, ampak to je najbrž malo naporno:)) Kaj pa voziček? Pomembno je tudi, da si ti sproščena, da se ne bojiš že vnaprej – ker otroci imajo res prave senzorje. Kaj pa, če bi ga enkrat za spremembo poskusila dati spat že malo prej? Na vsak način preskusi različne načine – ali pa naj poskuša oči.
Naš je star 3,5 let, ko je bil dojenček, nisem njegovega jokanja nikoli tolmačila kot izsiljevanje, ne zaspi sam in še nikoli ni, včasih zatisne oči po 10 minutah, včasih – recimo danes, menda bo polna luna – pa traja tudi eno uro. Ampak sem si v glavi premaknila ročico in tega časa, ko sem z njim, ne sprejemam kot nočno moro, ampak ga izrabim za razmišljanje, premlevanje, pisanje v mislih, sestavljanje jedilnikov, mini-govorov itd. In potem je vse čisto drugače…
Malo bolj spodaj smo tudi govorili o podobni temi:
Pri nas je tako: (skopirano od tam)
Avtor: Pitka
Datum: 19-07-05 07:44
Mi imamo podobne probleme, odkar se je hčerka začela na postelji postavljati na noge. Prej je zaspala, ko si jo položil v posteljico, od takrat pa pokonci in jok.
Sedaj že nekaj časa zaspi na zakonski postelji ob pravljici, ki jo posluša z bratcem ali pa v moževem naročju, skoraj vedno s stekleničko pijače v rokah. Potem jo prenesemo v njeno posteljico.
Ko pa se zbuja ponoči, ponavadi pomaga le to, da jo iz njene posteljice prestavimo v najino veliko posteljo, kjer ob nekaj požirkih pijače spet mirno zaspi. A ponavadi se ob načrtovani selitvi v njeno posteljico razburi in oklene mene ali moža, da je ni mogoče položiti tja. Tako spi zadnjih nekaj ur v najini postelji, zbrca mene in moža, a vsaj spi, midva pa (malo polomljena in zbrcana) tudi.
Lep pozdrav.
Vidka
Ob prebiranju sem najprej pomislila na to, da mu z možem vsiljujeta vajin ritem, namesto da bi upoštevala njegovega. Zdaj bom izpadla “ena od ta-pametnih”, ampak drugače ti ne znam povedati.
Pri prvem otroku nas večina dela napako in se kot pijanec plota držimo nasvetov iz 1001 literature. Tam piše, da, ko je otrok zaspan, si menca oči – iz tega sklepamo, da ga moramo pospremiti v pančolandijo. Ne skrbi, sama sem pri prvem delala identično napako. Dejanska situacija pa ni tako preprosta, a ne? Ko si otrok začne mencati oči, nam je res lahko jasno, da je zaspan, ampak otroci (vsaj moji) vsaj nekaj časa ne dojamejo dejstva, da morajo samo zapreti oči, pa bodo vse njihove (pa naše tudi) muke utrujenosti rešene. Ne, takrat, ko so najbolj utrujeni, postanejo resnično sitni, naspidirani, ker so utrujeni, postanejo še sila nepazljivi (počakaj, da shodi :)))), posledično se v tem odbdobju dneva zgodi največ bušk, razbitih kolen in bučk … Idealno pri vsem skupaj bi bilo, če bi takrat, ko si otrok menca oči, lahko lumpka umirili in mu s tem pomagali, da zaspi … Figole, fagole, če otrok ni za to, se lahko mečemo na trepalnice, pa bo pokonci še nekaj ur – vedno bolj zaspan, vedno bolj siten in vedno bolj nesrečen.
S prvim sinom sva (z možem) hodila spat in skozi te muke tja do tretjega leta. Grozljivka, ker je praviloma en od naju zaspal ob njem (pred njim, jasno), pa je šel cel večer v maloro.
Pri drugem sinu pa enostavno nisva imela več energije oziroma sva sklenila, da če se malemu še razgraja in nori, pa počnimo to skupaj – intenzivno. V roku slabe ure po začetku mencanja oči, se je utrudil in sklenil, da gre “ajat”.
Danes imava tri sinove. Drugi in tretji (18 mesečnik tudi) najkasneje ob 9h dobesedno padeta dol. Ko objavita, da gresta spat, ju živ bog ne ustavi. Je pa prehod v “spanje” res neverjeten. Iz 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} akcije v 5 sekundah v spanje. Mali pravi “ajat”, odhlača v posteljo (ima že tisto, za “tavelike fante”), se zvrne vanjo in v trenutku zaspi tako, kot je padel dol.
Je pa res, da mnogi, ki nas poznajo, ne dohajajo našega hitrega vsakodnevnega ritma. Večina ugotavlja, da sploh ni čudno, da mulčki popadajo dol in spijo kot topčki, saj jih nenehna akcija mora utruditi.
Ja, pa še to. Vsi trije so imeli obdobja, ko so se na smrt bali teme (prvič ravno tam nekje okrog 7 meseca). Prav zato imamo doma (sicer že nekaj časa nič rabljeni) lučki iz Ikee (luno in zvezdico), ki sta občasno ena ali druga prižgani tudi celo noč. Iz istega razloga smo na strop sobe najstarejšega sina napopali zvezdice, ki se v temi svetijo (dokler imajo kaj akumulirane svetlobe, potem pa počasi ugasnejo).
LPM
Jaz sem najprej pomislila, da se na ta veliki postelji ne more umiriti preprosto zato, ker nima ‘oporne točke’? Ker mu je postelja prevelika? Bi se morda hitreje umiril v svoji posteljici, oz. se vsaj ne bi vrtel sem in tja ter kotalil ter obračal za 360? Jaz vsaj zase vem, da rabim z ene strani planko, da vem, kje se postelja konča in tako je bilo od vedno, še posebej ob polni luni, je mama rekla, da sem se vedno morala s čimveč strani zadekat….
Z uspavanjem smo pa tudi mi imela nekaj časa težave, zdaj smo se pa naučili, da se naša 20m fino umiri, če na kavču leže v kljukca (blazina v obliki črke U, ki smo jo uporabljali za dojenje) in jo že čez 2 minuti prestavimo v posteljico.
Nič nisi napisala KDAJ ga daješ spat. Opazujem, da nekateri starši (za moje pojme) prepozno dajejo otroke spat.
Pomemben je ritem. Seveda sem lahko pametna, ker mi tretji otrok dobesedno pade v posteljico ter zaspi.
Ampak starši nič ni narobe, če ste kdaj vi “taglavni”. Ne pa vaš prinček.
Moje mnenje.
AnaM
Ja, samo da ne bo to tista zgodba o ciganu, ki je osla ravno navadil na to, da nič ne je, potema pa osel premine.
Gena za izsiljevanje ni, izsiljevanja se človek nauči, torej se otroci pač ne rodijo z vedenjem, kako izsiljevati in nesporno dejstvo je, da dojenček, kot je rekla že NinaP, za preživetje potrebuje sočloveka. Še eno nesporno dejstvo: potreba po varnosti je osnovna človekova potreba, nekateri znanstveniki, ki se s tem ukvarjajo, menijo celo, da je zadovoljitev te potrebe pomembnejša kot zadovoljitev bioloških potreb (hrana, pijača, zavetje, …).
brez
Draga izmučena,
imam 2 otroka, ki pa mi na srečo nista nikoli povzročala pretiranih problemov za zaspat. Razen, ko je hči pri 1 letu hotela, da je nekdo z njo v sobi dokler ne zaspi.
Sem pa pri drugem otroku (sin, sedaj star 1 leto) prebrala knjigo Otroško spanje, brez joka v sanje (ali nekaj podobnega, nikoli si ne zapomnim naslova) in mi ni žal.
Prosim pa te, ne verjemi tistim, ki ti pravijo, da te otrok izsiljuje. Saj vem, že tako majhni preizkušajo naše meje in potrpljenje, ampak, če otrok neutolažljivo joka, je nekaj narobe. Lahko ga je strah (nam se je to dogajalo pri 11 mesecih, ko sin ni hotel sploh v svoji sobi biti, kaj šele v postelji), lahko mu izraščajo zobki in se nikakor ne more umiriti, lahko podoživlja dogodke, ki jih je doživel čez dan, lahko ga napenja,… Teh “lahko” je veliko, zato moramo upoštevati to, da otrok ne more povedati kaj mu je. Seveda je lahko z njim vse OK, pa, kljub zaspanosti še noče spat. Kaj pa, če je preveč utrujen? Moji otroci, če so preveč utrujeni, kar stokajo, se premetavajo, ne vdo kaj bi sami s sabo,…
Poskusi s knjigo, ti bo dala vsaj malo motivacije in pozitivne enrgije. Sicer ti pa povem, da bo tudi to šlo mimo in resnično upam, da čim prej.
Pa lepe sanje vam želim…
Vanja
Tudi jaz sem imela podobne probleme pri sinu. Po vseh zapletih je omagal nekje okoli polnoči. Srala sem ga v bistvu jaz. Ravno jaz sem namreč popustila izsiljevanju – nošenje v naročju, spanje na kavču, spanje izključno ob moji prisotnosti. Pri meni je šlo v bistvu zato, da sem bila noseča doma in sem imela veliko več časa za pretirano ukvarjanje z 2 otrokom. Izsiljevanje otroka – gre pravzaprav za to, da mi privzgojimo otroku občutek, da lahko z jokom doseže zadovoljitev svoje želje. Kasneje na podoben način reagira s trmo. Če starš popusti, otrok pač na podlagi izkušnje sklepa, da je to edini uspešen način za dosego cilja.
Ko se mi je število otrok namnožilo na 3, je nastopil čas za spremembo.
V otroški sobi smo nekoliko spremenili postavitev pohištva, otrok je dobil niniko za spanje (izbral jo je sam). Od 18 ure naprej ni bil več v prostoru s prižganim TV, ropotom.. Obred odhajanja spat je bil striktno enak ( večerja, umivanje, branje pravljice, postelja) ob enakih urah. Prve dni je bilo noro. Vsaj 5-10 se je otrok začel jokati. Vedno sem šla v sobo, ga pobožala in mu povedala, da je čas za spanje in odšla iz sobe. Načrtno smo se v sosednjem prostoru pogovarjali ( otroka je spoznal da ga ne puščam samega). No, po 14 dneh je začel spati brez težav.
No, tale otrok dejansko potrebuje bistveno manj spanja kot ostala dva. Še vedno zaspi okoli 23 in vstaja ob 5. Je pa od 2 leta naučen, da se v posteljo odhaja ob 21 uri. Kaj počne 2 ure preden zaspi ? Včasih se je igral z igračami, poslušal tiho glasbo (pri 3 letih mu je bil všeč Mozart – toplo priporočam tudi ostalim nespečnežem), sedaj bere knjige in posluša radio. Ima svojo sobo, ker je popolnoma nekompatibilen z bratom in sestro, ki bi pol življenja prespala.
Napisala si, da se zna sam zamotiti in igrati. Če je to res, zna tudi sam zaspati. Zberi moči – nekaj dni zna biti hudo, vendar se ti bo obrestovalo.
Imam nečaka, ki je bil zelo podoben tvojemu sinku. Vse, samo spati ne. Vsak večer ga je pospal kdo drug, da ni bila mamica čisto preveč obremenjena. In prav v tem je bil problem. Otrok ni bil navajen zaspati sam, ni se znal sam pospati, kar pa je za mir pri hiši velikega pomena. Ko je bilo atitu dovolj, je samo zaprl vrata (prej sicer vsa procedura…). Ni bilo boljše v nekaj dneh, po mesecu pa je že vedel, da je konec heca, ko so se zaprla vrata.
Pri svojem sem delala drugače od nekje 3. meseca. Dajala sem ga v zibko, prižgala vrtiljak in priprla vrata. Če je jokal, sem mu šla popravit dudo, ponovno naviti vrtiljak, pobožat in spet ven – dokler ni sam pogruntal, da je treba zaspat. Pri 4 mesecih je zaspal sam. Danes pri dobrih 10-in mesecih še vedno zaspi sam.
Ne zaspi takoj. Ima še ogromno “dela”, da zmeče ven iz pospeljice čisto vse, kar mu ne paše, vendar kmalu opeša in zaspi. Včasih joka, res je, vendar se moraš naučiti razlikovati med izsiljevalskim in obupanim jokom. Takrat ko je obupan, ga potolažim, vendar ne vzamem iz posteljice. Če pa samo stoka, pa ni nič hudega.
Torej, mamica! Malo energije še kak teden, dva, pa ti bo uspelo. Bolje zdaj, kot pa kasneje, ko ti bo že ušel.