Se podate v stvari, kljub pomislekom?
No, evo… Doletelo me je nekaj, za kar sem bila prepričana, da sem na situacijo pripravljena in komaj čakam, da pride… Zdaj pa vidim, da nisem pripravljena na to. Našli smo majhno hiško. Tako luštno, ampak staro. Toliko staro, da bi jo bilo treba adaptirati, ampak bivanje v njej je mogoče. Mož je čisto bolan od navdušenja, on bi najraje šel in že danes začel rihtati okolico itd… Mene pa je začelo gristi. Še sama ne razumem, za kaj gre, ampak sploh nisem navdušena, kot bi pričakovala, da bom…
Itak se bova zapufala za naslednjih 15 do 20 let, pa vendar. Imava 4 zdrave roke, tudi ljudi, ki so nama ponudili pomoč pri delu, pa enega živega skoraj triletnika, ki zunaj dobesedno zacveti. Od nekdaj sem si želela male hišice, svojega vrta za domačo zelenjavo, pa za rože in morda kakšno sadje. Pa seveda za otroško igrišče, za domači peskovnik, tobogan, gugalnico in morda bazenček. Pa mizo za hišico, kjer se zvečer po delu lahko malo posedi in uživa v miru. Pa visečo mrežo, kamor bi se poknila ob težkih trenutkih. :)))
In zdaj nama je vse to na dosegu roke, jaz pa oklevam… Bojim se stroškov, bojim se, da nam ne bi zneslo. Pa bojim se, ker je hišica na samem. Saj je luštno, ker ni sosedov, po drugi strani pa sem zaradi tega prestrašena. Pa skrbi me, če bi se čez 10 let res lahko odločila in začela zdraven zidati novo hiško. Zaenkrat pa imava na seznamu same pluse in le en minus. Ja no, pa tile moji strahovi so v minus. Ko gledam moža, sem prepričana, da je to to. Potem pa spet začnem s svojimi pomisleki…
Se podate kdaj v velike projekte, tudi pomislekom in strahovom navkljub? Kako se motivirate, da vas pomisleki ne glodejo?
Verjemi, da večina danes nebi imela tega kar imajo, če nebi malce reskirali. Žal je tako. Če si vedno sanjala o tem, pa imata nekaj denarja, lokacijo…, zakaj nebi reskirala? Je pa tako, da boš vsakič, ko bosta brez denarja pomislila” pa kaj hudiča sva se spustila v tole, sej smo že imeli stanovanje….”, je pa res, da boš ravno tako močno razočarana, če tega ne boš speljala! V vsakem primeru stvar dobro premislita in preračunajta, ali je možno poplačat hišo, jo obnovit in opremit, obenem pa tudi na vsake toliko zamenjat avto, pa it na počitnice, pa vse ostale račune plačat in isto časno dokaj normalno živet.
Kar se pa tiče samote, ti pa že sedajle povem, da bodi vesela, da sta našla takšno lokacijo. Šele takrat ko boš sprobala kako veliko pomeni mir pred sosedi, tišina, skratka da si resnično svoboden boš znala ceniti ta luksus. Danes večina teži k temu, da bi ušli ven iz strnjenih naselij.
mislim, da je odločitev že padla, kajne:)))
midva sva tudi zapufana, ampak pufe plačujeva za najino stanovanje in to še celo manj kot bi plačevala za najemniško stanovanje enake kvadrature – torej, denar je pri kreditih v vsakem primeru najin oz. v vajinem primeru vajin
greste zelo daleč iz Lj.?
te skrbi dolga vožnja?
verjamem, da strahovi kar prihajajo, a ko boste na svojem, bodo tudi odšli
joj, kaj bi jaz dala za vrt, vrtiček, že atrij bi mi zadoščal
otroka bi se brezskrbno igrala, rojstne dneve bi proslavljali zunaj in ne v zaprtem prostoru….
draga ŽN, če imata možnost, zakaj ne
srečno.
Midva sva se pred osmimi leti podala v gradnjo hiše-popolnoma neizkušena, brezdenarja, imela sva privarčevano toliko, da sva naredila izkop in del kleti. Res pa je, da sva parcelo dobila od mojih staršev.
Selili smo se po točno osmih letih (lani novembra), vmes smo poštimali dva otroka, jaz sem naredila II. stopnjo faksa, zamenjala službo.
Res je bilo teh osem let težkih, a če imaš cilj, ti je vse poplačano.
Mislim, da se še v našem skupnem življenju nismo imeli nikoli tako fajn, kot se imamo sedaj, ko smo na svojem. Resda so tukaj še krediti, ki pa se počasi a vztrajno iztekajo. Resda okolje še ni dokončano, pa fasade še tudi ni, ampak ko se zvečer z otroci igramo na naši zelenici ali pa v mraku sedimo na balkonu -uf, ni ga lepšega:)))))
Torej le pogumno.
LP, Meti
Pravijo, da je malo treme pozitivna reč, ki dokazuje, da ti je mar, da ti ni vseeno, da se zavedaš, kaj vse je še potrebno za dosego cilja in menda v ravno v ključnih trenutkih aktivira natanko tisto, kar je potrebno za pravo rešitev nastalega probelma. Poglej, imaš moža, ki trdno verjame v vaš, kot vendarle praviš, skupni cilj, imaš sinka, ki igranje zunaj očitno razveseljuje, to sta vsaj dva zelo močna motiva, ni res?
Kar pogumno!
mami
jaz bom vse to kar si naštela kmalu izgubila, ker se iz najete hiške selimo v LASTNO stanovanje. in mi je grozno hudo, pa tudi strah pred vsemi pufi, ki se nama obetajo naslenjih 10 let. jah, nič – se je treba odločiti. in vem, da se bom čez teh deset let, ko odplačava kredit še enkrat odločila za “akcijo”, ker si neizmerno želim SVOJO hišico z malo vrta, svoj lastni mir…
Res je, zmeren strah je čist zdrava stvar.
Preštudiraj vse pluse in minuse, pa s tvojim se skupaj pogovorita. Mislim, da mu morajo biti vsi tvoji strahovi kristalno jasni, da ti bo znal v tesnih trenutkih priskočiti na pomoč.
Ko smo se mi pred skoraj 3 leti podali povsem v neznano, v okolje, ki ga prej sploh nismo poznali, iz mesta, kjer sva oba z možem preživela skoraj 30 let, sem se sama (sicer neskončno vesela našega novega doma) dobesedno sesula. Po svoje mi je bilo kljub vsem svinjarijam, ki so se nama dogajale, hudo pustiti zadaj mesto, kjer sem do tistega momenta preživela večino svojega življenja. Na srečo se z možem o vsem pogovarjava in mi je pomagal prebroditi tudi to. Danes sem neskončno vesela, da smo se za to odločili. Je pa tudi res, da vsaka taka velika poteza pridela nekaj (trajno) sivih las – po drugi strani pa lahko pridela tudi neskončno veliko sreče.
Želim ti, da bi se vam izšlo najbolje.
LPM
Jaz sem lastnica stare hiše (podobno kot opisuješ) – smo dali narediti prenovitveni načrt za ureditev in za ureditev mansarde, da bi prišli na 120m2 uporabne površine. Stroški: 30 mio SIT, brez opreme. Sva pokopala načrte.
Šlo bi ceneje, če se odpoveva mansardi in klet pustiva kot je (je obokana in bi bila super za dnevni prostor)….pa vendar. Za tak denar lahko na parceli postaviš novo montažno hišo. In je nova.
Veliko sreče pri vama!
Najprej sem razumel da imata 4 zdrave otroke :)))))))
Ja seveda v svojo hiško. Na samem, super, nobenih zoprnih in firbčnih sosedov, potepuških psov in nočnega lajanja. Gospodar na svojem.
Delaš in urejaš kar ti paše.
Krediti , bo že kako. Ma lahko ustvarjaš dodatno vrednost (sama kaj pridelaš , mož kaj dela ), prišparaš kak tolar od povračila za prevoz na delo. Pa tudi v začetku ni nujno da je vse picikato, sproti…
Pa še mi ti bomo pomagali, bo že kako.
LP
Če sta se v hišico zaljubila, potem jo kupita! Kje bosta pa med obnovo živela, če se v njej ne da živeti?
Ker sva midva na istem (imava sicer že nekaj ogledanega, ni pa 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}) in tudi gledava. Včasih nama je kaj všeč, pa ugotoviva, da to ni to, ker:
– ni malih otrok v naselju – BOSTA OTROKA OSAMLJENA
– je OŠ tako oddaljena, da se bo moral z avtobusom peljat do šole – NE BI JU RADA ZAMORILA Z AVTOBUSI ŽE TAKO ZGODAJ V OTROŠTVU (če ima katera dober argument, se priporočam)
– je dostop tako strm, da dobim mravljince (imam malo fobije na klance) – IMAM SLABO IZKUŠNJO POZIMI S KLANCI IN ME NIHČE NE PREPRIČA, DA GREM ŽIVET NPR. NA KUREŠČEK, ČEPRAV JE LEPO.
Če pa te skrbijo le pufi, potem itak ni dvoma. Pufi morajo bit, če hoče človek danes kaj imet. Očitno. Čez 15 – 20 let bo pa čisto zares vajino. Leta pa hiiiitro tečejo!
Eden večjih projektov lanskega leta (glavno je bilo rojstvo otroka) je bil za naju z možem nakup starega stanovanja v Šiški. Želela sva si biti sredi mesta in vsaj približno dovolj veliko stanovanje – in zato kupila starejše stanovanje potrebno obnove. Torej – obnoviti je bilo treba vse – tla, okna, vrata, stene, kopalnico, kuhinjo… Imeli smo nekaj akcij s prijatelji, mož je veliko sam naredil, imela sva “čast” spoznavati obrtnike in njihove muhe … Tako da smo lani kar morali potrpeti! Ampak smo se tudi smejali in zabavali.
Ampak se je splačalo. Selili smo se lani oktobra in seveda je še precej stvari, ki jih je treba čisto dokončati, ampak midva ful uživava. Smo na svojem (jaz ne bi zdržala, da bi morala živeti pri mojih ali njegovih starših), v mestu (v 20 min sem s kolesom kjerkoli), imamo precej prostora, stanovanje je zdaj lepo, svetlo, pa malo posebno, ker je staro… :))
In ja, kredit imava, in na začetku sem se ponoči zbujala in tuhtala, kako bo vse skupaj zneslo in če bomo obubožali itd ampak kar gre. Včasih sem kar malo zavidala kolegom, ki so jim starši kupili stanovanje in ga po možnosti še opremili, ampak zdaj se mi vse bolj zdi, da res ponosen si samo na tisto, kar dosežeš sam. In midva z mojim dragim sva grozno ponosna na naše gnezdo, čeprav ni ravno tako kot iz kataloga.
Rabiš pa precej zanosa in zaletavosti, da stvar spelješ. V eni fazi so se vsi spravili na naju, nama razlgali, da je stvar nemogoča, da bova obupala, da oni pa ne bodo tako, da se to dela drugače, pa zakaj nisva raje najemnika, pa zakaj ne greva k staršem, pa da ne bova zmogla, sploh ker imava že otroka itd. Zdaj vsi ti radi pridejo na kavo in piškote.
Srečno!
Te čisto razumem!
Take smo pač ženske!
Vse bi rada premislila, bila pripravljena….Seveda je hiša velik projekt a ko enkrat začneš potem kar nekako gre!
Povem iz lastnih izkušenj, da sem se bala spustiti v gradnjo in že samo letanje za papirji mi je najedalo živce! Potem pa sva se odločila, začela in ti povem da gre! veliko lažje in hitreje kot sva si na začetku predstavljaja! In konec bo šele lep.;))
Če imaš vsaj malo želje in optimizma, če si vse skupaj vsaj malo želiš in če imata seveda vsaj za začetek tudi kapital ( PA SAJ OBSTAJAJO ZDAJ UGODNI KREDITI! ) ;)), potem mislim, da je vredno poizkusiti!
Ti pa boš vse to vedela najboljše sama!?
Pa veliko sreče in denarja in vsega kar paše zraven!
Pozdravčke!
Vallery!
Mi se imamo super, pa smo se preselili iz mesta v 70 let staro hišo.
Sedaj imamo svoj vrt, kjer smo večino dneva zunaj,
imamo mačke pri hiši, kar sredi vasi ni problem,
če bi bili še bolj na samem, bi še bolj uživali.
V hišo smo vložili 2 mio – novi tlaki in beljenje sten ter kopalnica.
Dolgoročn načrt: v nekaj letih adaptirati po malem, tako, da se nam ne zruši na glavo, medtem pa živeti in uživati življenje – vsak dan sproti; zakaj bi čakali 10 let?!
Hojla,
popolnaoma enake misli in občutki so (in še vedno me) prevevale mene.Verjetno se bo to pletlo po moji glavi dokler se dejansko ne preselimo in “zaživimo” v novem.
Kaj naj ti rečem?
Jaz sem se nekako oklepala (in se še) naslednjih “fraz”, ki me držijo pokonci in ob katerih se potem bolj nagnem k “DA”.
– Kdor ne riskira ne profitira;
– hišica na samem? Še vedno lahko prodate, če boste ugotovili, da to ni to in kupite nekaj drugega. Saj ni rečeno, da je za veke vekomaj. Če vam ne bo sedlo, pač začnete iskat novo varianto, tole pa čim bolje prodate.
– zapufani do amena? Vsekakor je treba prej dobro preračunat in se postavit v položaj – kaj, če bi v tem trenutku imeli na razpolago toliko denarja (če bi sedaj imeli takšen kredit) – bi življenje šlo? Bi lahko kljub temu kaj prišparali za morje ipd;
– nova hiška čez 10 let? Joj, veš kje je še to? Bosta takrat videla kako in kaj. Kaj vse še lahko do takrat pride…mogoče kakšna sedmica na lotu:-)))) Se boste takra s tem problemom ukvarjali;
– in bistveno….. ČE GRESTE V TO VARIANTO – ALI GRESTE NA BOLJŠE? Če da, potem nimaš več kaj razmišljat.
Želim čim lažjo in pravilno odločitev.
Če pa boš kaj potrebovala mi pa kar piši na mail.
P.S.
Ej, tale tvoja in moja trenutna lokacija je sicer naj, naj, ampak ni pa to vse. Saj veš kaj mislim, ane?
– imeli boste svojo nepremičnino! Nepremičnina pa nikoli ni stran vržen denar;
– otrok bo definitivno živel v bolj zdravem okolju;
Še takole razmišljaj: sedaj je poletje in so poti normalno prevozne, vse dehti,diši, sonce sije, vse je tako lepo, romantično, mirno, ah in oh in se vama lušta tu živet (ja, 2 uri!)
Ko pa pride jesen, pomisliš najprej na vodo, na kanalizacijo – kakšen vodni vir imate, odvodnjavanje, greznica?? To je ZELO važno!
Ko pride zima – ali tam plužijo – kako v dolino oz. v bližnje mesto, do vrtca, šole, bolnice, ambulante, službe?
Kakšne so telefonske povezave? mobitel ali sploh nese? internet?
Družba drugih otrok?
Družba za vaju? – Morda vama bo tako dolgčas, da se bosta zasovražila? (posebej zato, ker ne bosta imela dovolj denarja, ker sta vsega vtaknila v to gradnjo?..)
Kulturne ustanove, cerkev, prometne povezave, dostava pošte?
Recimo – dobri sosedje?
Pa še marsikaj, na kar sedaj sploh ne pomisliš.
No, če lahko na vse odgovoriš – super!- potem pa kar! korajža velja.
Ne boj se pomislekov. Saj nekateri živimo tudi bogu za hrbtom pa preživimo če niammo vse na dosegu roke. Smo manj živčni , manj jamramo kako vse ne zmoremo in manj potrošniški.
Kako so pa včasih živel brez vsega naštetega (internet,mobitel, greznica, ambulanta..), boste rekli saj niso, da so že vsi pomrli al kaj ?
Potem pa malo povej – kako živite vi? Ste se šele priselili ali ste avtohtoni prebivalci? Saj vse to kar sem naštela ni noben luksus ampak normalno sodobno življenje.
Če bi rekla – ni gostilne, kavarne, avtoservisa, trgovin, kina, diskokluba in še kaj,slaščičarne ipd., bi še kako razumela tvojo pripombo! Tako pa sem naštela samo tisto, kar normalna, zlasti mlada družina potrebuje.
Ja, poznam ene dve družini, ki sta se podali v tako fajn staro, s kamnom zidano hišo (kočuro) in so morali otroci več kilometrov pešačiti do šole, mama je morala ostati doma, ker ni zneslo, da bi hodila v službo, oče se je pa vozil s predpotopnim avtom (ker si ni mogel kupiti terenca ali kakšnega bolj vzdržljivega avta) v službo. Bili so na robu preživetja. Na koncu so jih vlačili po Jani in Tedniku kakšni reveži da so in iskali pomoč…
Za takle podvig je treba veliko razmisleka in zdrave pameti. Ker v mestu se vam še sanja ne, kako je postati podeželan oz. hribovec. Če si že od vekomaj navajen živeti na samem je drugače, kot pa če se priseliš.
Ne reci da ni to res?
tudi jaz sem imela pred 7 leti velike pomisleke, ko sva z možem kupovala parcelo. jaz še študentka, on komaj dobro ven iz pripravništva. kupila sva parcelo s prihranki, ki jih je napraskal skupaj mož s svojo pripravniško plačo in honorarnim delom, pa nekaj malega so primaknili moji starši. imela sva parcelo in nula tolarjev v žepu, pa sva vseeno začela gradnjo! se zakreditirala (jaz skoraj takoj, ko sem se po študiju zaposlila) in delala, kakor so nam dopuščale finančne možnosti.
ja veliko pomislekov sem imela, predvsem jaz.
– kako nama bo zneslo finančno? preprosto: znesek kredita enostavno “odmisliš”, ko dobiš plačo. ostalo razdeliš na položnice, hrano in ostale stvari. naučila sva se varčevati (ne zapravljati za nepotrebne stvari), ampak vseeno nisva nehala živet zarad bajte. čisto nikoli, npr, se zaradi gradnje nisva odpovedala dopustu.
-kako se bom jaz, mestno dete, navadila na življenje na obrobju? sem bila ena tistih, ki misli, da življenje izven ljubljane ni mogoče… ampak hej…danes me poglej…smo že dve leti preseljeni (gradili in opremljali smo 4 leta) in za nič na svetu ne zamenjam.
obadva delava v lj in po celem dnevu hitenja, norenja, po možnosti nakupovanja v trgovini,… komaj čakam, da pridem domov. (mi smo 15 min izven ljubljane) imamo lastno hišo, ki resda še nima fasade (letos septembra!), resda bo še marsikaj treba narediti (malenkosti po hiši), ampak kaj pomeni,
– imeti lasten vrt
– otrok je ves dan zunaj, poleti tudi jemo zunaj, samo spat gre v hišo;)
– zvečer, ko vse utihne, z možem sediva na travi, se pogovarjava, zvrneva kakšnega radlerja,…včeraj sva pogrnila deko in ležala zunaj!!! keri užitki…
– pa še pa še
vedno bom pogrešala določene mestne stvari (kiosk pod blokom, npr), ampak za tole uživancijo ne menjam. življenje se že uredi tako, kot je treba.
pogumno! boš videla, kako vam bo fajn…